Lives Journal 13

Damir Globochnik

 

SMREKARJEVE ILUSTRACIJE MARTINA KRPANA

 

Henrik (Hinko) Smrekar (1883–1942) velja za osrednje ime slovenske karikature v prvih shtirih desetletjih 20. stoletja. Manj znane so Smrekarjeve likovne opreme knjig, s katerimi se je uvrstil med zachetnike umetnishke ilustracije pri nas.1

Smrekarjeva formalna likovna izobrazba je bila sorazmerno skromna. Rojen je bil v proletarski druzhini v Ljubljani. Leta 1901 je zachel obiskovati pravno fakulteto v Innsbrucku in shtudij prava naslednje leto nadaljeval na Dunaju. Obenem se je vpisal na techaj za uchitelje prostorochnega risanja (nem. Lehramtskandidatenkurs) na Sholi za umetnost in obrt ter se pridruzhil umetnishkemu klubu Vesna, ki so ga leta 1903 ustanovili slovenski in hrvashki shtudentje. Leta 1904 se je vrnil v Kranj, leta 1905 sta z Maksimom Gasparijem odshla v München z namenom, da bosta obiskovala slikarsko sholo Antona Azhbeta (1862–1905). V Münchnu je ostal skoraj leto dni in se prezhivljal s prilozhnostnimi narochili. Leta 1911 se je s kiparjem Lojzetom Dolinarjem za daljshi chas vrnil na Dunaj in München, nato se je za stalno naselil v Spodnji Shishki.

V Smrekarjevem raznolikem likovnem opusu prevladujejo dela na papirju. Risal je karikature in satirichne ilustracije, predloge za razglednice, reklamne osnutke, chastne in spominske diplome, plakate, narodopisne, pravljichne in fantastichne prizore in ilustracije. Obchasno je slikal in se preizkusil v kiparstvu. »Vse povprek, v vseh tehnikah, razen fresk. Pobozhne in pregreshne, toda vselej shaljive stvari, resne, zhalostne, vesele, groteskno-smeshne, portrete, krajine, romantichne in strogo naturalistichne, narodne in mednarodne sujete – vse, kar sem videl in obchutil na svetu, bedé in v spanju. Po zhelji in narochilu izdelujem tudi raznovrstno robo, zlasti kot specialist za reklamne namene.«2

Prve Smrekarjeve risbe je najbrzh leta 1902 objavil satirichni list Jezh, nato je z ilustracijami sodeloval z otroshkim listom Zvonchek (1903/1904). Prvich je razstavljal na I. jugoslovanski umetnishki razstavi v Beogradu leta 1904. Na Dunaju se je spoprijateljil s pisateljem Ivanom Cankarjem, ki je postal na Smrekarja pozoren zaradi ugodne kritike njegove risbe v oceni omenjene razstave v Beogradu, ki jo je objavil hrvashki publicist A. G. Matosh.3 Na internem natechaju, ki ga je chlanom drushtva Vesna na Dunaju na Can­karjevo pobudo predlagal zalozhnik Lavoslav Schwentner, je Smrekar prejel prvo mesto in narochilo za naslovnico nove Cankarjeve knjige Gospa Judit (1904). Smrekar je likovno opremil tudi druga Cankarjeva dela, ki jih je zalozhil Schwentner (Krpanova kobila, 1907; Hlapec Jernej, 1907; Pohujshanje v dolini shentflorjanski, Zgodbe iz doline shentflorjanske, 1908; Za krizhem, 1909; Milan in Milena, 1913).

V letih 1905/1906 je risal karikature za liberalni satirichni list Osa. Leta 1908 je pripravil ilustracije za Prvi slovenski humoristichni leksikon. Smrekarjeve predloge za igralne karte z motiviko ljudskih obichajev slovanskih narodov (t. i. Slovanski tarok), so nastale okrog 1910–1912. Prva obsezhna ilustratorska naloga so bile ilustracije za Literarno pratiko za leto 1914 (1913). Umetnostni zgodovinar dr. Izidor Cankar je pratiko oznachil kot po likovni opremi eno najlepshih knjig, tiskanih na Slovenskem. »Smrekar je risarski literat, ilustrator v pravem pomenu besede, po duhu soroden Hier. Boschu in Pietru Breughlu.«4

Smrekarjeve ilustracije za Levstikovo povest Martin Krpan so nastale konec leta 1917. Knjigo Martin Krpan z Vrha je izdala Nova zalozhba (v zbirki »Knjizhnica za otroke« pod zaporedno shtevilko 1) in natisnila Katolishka tiskarna, obe s sedezhem v Ljubljani. Ilustracije so nastale v izredno kratkem chasu. Smrekar je delo prevzel za Vse svete (1. november 1917),5 knjiga pa je bila do Bozhicha 1917 natisnjena.

Chasnik Slovenec je 21. novembra 1918 opozoril na prikrito sporochilo, ki ga vsebuje izid Martina Krpana sredi vojne: »On, Krpan prihaja zmagovit s cesarskega dvora z namenom, da se na Dunaj ne vrne vech. Ali ne lezhi v tem prispodoba sedanjega chasa.«6 Avstro-Ogrska je namrech razpadla 22. oktobra 1918, Drzhava Slovencev, Hrvatov in Srbov je nastala 29. oktobra 1918, prva svetovna vojna se je konchala na zachetku novembra 1918.

Smrekar je narisal dvanajst ilustracij v tehniki barvne perorisbe. Natisnjene so bile enobarvno, samo naslovnica z Martinom Krpanom s kijem in mesarico na kobilici je v treh barvah. Smrekar je naslovni motiv obdal z okvirjem iz stiliziranih cvetov, src in pechatov. Dogajanje je postavil v 17. stoletje oziroma v barochno obdobje. Poudaril je kontrast med preprostim, klenim kmechkim junakom Martinom Krpanom in izumetnichenostjo cesarskega dvora. Brdavs je v njegovi likovni interpretaciji Turek, dedni sovrazhnik evropskega krshchanstva.

 

Sochasen izid Tolovaja Mataja Frana Milchinskega s petnajstimi ilustracijami Ivana Vavpoticha (1877–1943) je omogochal primerjavo med obema ilustratorjema.7 Dr. Miljutin Zarnik8 je v Ljubljanskem zvonu objavil naklonjeno oceno Smrekarjevih in Vavpotichevih ilustracij: »Posegli so pa tudi po risarju, ki je ravno za Krpana med nashimi umetniki pach edino pravi. Henrik Smrekar po slikarski sholanosti daleko ne dosega Vavpoticha, pravzaprav je genijalen samouk, ki je z rutino mnogoletnega dela premagal toliko tezhkoch ‘umetnishkega rokodelstva’, se toliko nauchil pravilnega risanja, da smemo z mirnim srcem imenovati njegovih dvanajst risb za Krpana poshteno, resno umetnishko delo in pravi kras za knjigo. Smrekar je s temi podobami prekosil samega sebe. In ostane naj, v svesti si mej svojih zmozhnosti, za vedno pri grafiki, pri chrni in barvasti risbi, tudi pri bakrorezu morda, katerega je zhe z uspehom poskushal. /…/ Smrekar ima pa svojo chisto posebno republiko, republiko umetnishkega humorja, in tam je prvi ljudski komisar na vsem slovanskem umetnishkem jugu. Nimajo ga Hrvati in Srbi enakega. Che sem dionizijskega Henrika prej imenoval samouka, naj se torej ne razumeva diletant. Smrekar je tudi velik temperament vobche.«9

Recenzenti knjige in dvanajstih Smrekarjevih ilustracij niso prezrli »zdravega humorja, ki veje iz Smrekarjevega umotvora tako diskretno, da ga otrok ne bo opazil, izobrazhenec pa se bo z njim opetavno naslajal. To je tochka, v kateri oba umotvora, Levstikov in Smrekarjev, vzorno soglashata,« je zapisal Gashpar Porenta.10

Karel Dobida je poudaril, da je Smrekar ilustratorsko nalogo reshil na originalen nachin, vendar pa ta zanj ni bila ravno primerna. »On je chisto samorasel satirichni talent in najboljshi slovenski karikaturist, tu pa je po mojem mnenju zapustil svoje kraljestvo; njegovo pravo torishche je in ostane humor. V shaljivem listu naj se mu da prilozhnost, da se mu izdivja pero v svojih sintetichnih karikaturah, tam naj komponira svoje z jedko satiro in zhgocho ironijo prozhete fantazije.«11

Ivan Pregelj je menil, da so ilustracije zasnovane »v miljeju slovenske junashke (turshke) pesmi«. »V Brdavsu je nekaj razpolozhenja iz 'Tisoch in ene nochi', Krpan je bolj 'Andersenovski'. Vonj Levstikove shegavosti in zdrave robatosti je Smrekar skushal analogno izraziti iz sebe in svoje manire.«12

Smrekarjevi likovni interpretaciji Martina Krpana nekateri kritiki (dr. Jozha Glonar,13 Anton Funtek14) niso bili naklonjeni. Smrekar je odgovoril profesorju Antonu Funtku v chasniku Jugoslovan in pojasnil, da je zvesto sledil Levstiku, ki je zapisal, da je bil Krpan debel, mochan in silen hrust. »Torej izjemna prikazen! V nashih hribih niso bili redkost, – Krpan pa je bil 'fenomen'!« Krpanova »mala« glava je usklajena z njegovo mogochno fiziognomijo, kot vedo fiziologi in anatomi. »Zhe davno, davno vech ne veljajo grshki kanoni (Glej Michelangelove preroke!) Vech resnih shtudij, gospod -n-, vech shtudij!«15

Smrekar je risal ilustracije za otroke, mladino in odrasle. V naslednjih dveh desetletjih je z ilustracijami opremil naslednje knjige: Fran Milchinski, Süha roba (1919; pisatelj je Smrekarja cenil kot risarja in je zhelel, da bi ilustriral njegova dela), lastni spomini na vojno Henrik Smrekar – chrnovojnik (1919), Luigi Bertelli, Jurchek Kozamurchek mravski car (1927), Viktor Murnik, Sistem brata Krpana v proslavo sedemdesetletnice njegovega odkritja (1928), J. D. Weiser, Vatomika, zadnji poglavar Delavarov (1935), Fran Milchinski, Ptichki brez gnezda (1936), Wilhelm Hey, Sto basni za otroke (1936; basni je za slovensko mladino priredil Anton Funtek), Marija Jezernikova Beli bratec (1937), Davorin Ravljen, Grajski vrabec (1938), Gustav Strnisha, Satire (1938), Vlado Klemenchich, Iz starih in novih chasov (1939), Grisha Koritnik, Na razpotju (1939), Sedem Andersenovih pravljic za modrijane in modrijanchke (1940), Jozha Vovk, Zaplankarji (1941). Ilustracije je objavljal tudi v revijah (mdr. Odmevi, Nash rod, Koledar Druzhbe sv. Mohorja, Lepa Vida).

Vzori za Smrekarjevo risbo oziroma ilustracijo so bili razlichni. Secesijski vplivi, ki so izraziti pri naslovnici Cankarjeve Gospe Judit, so se povezali z vplivi avstrijskih, cheshkih, poljskih in ruskih umetnikov realistichne smeri.

Med izobrazhevanjem na dunajski Sholi za umetnost in obrt je najbrzh nanj najbolj vplival profesor Anton Josef Ritter von Kenner (1871–1951), ki je vodil techaj za uchitelje risanja. V domachi knjizhnici je imel Herman Knackfußovo monografijo o berlinskem slikarju Adolphu Menzlu in Andersenove pravljice z barvnimi ilustracijami dunajskega ilustratorja Franza Wacika (1883–1938), ki jih je krstil za »Andersenov brevir« in na njih »visel otroshko z vsem srcem«.16 Hranil je tudi druge knjizhice, ki jih je izdala dunajska zalozhba Gerlach & Wiedling.

Smrekar je bil izjemen risarski talent in po mnenju Sashe Shantla »nenadkriljiv v samostojnem risanju iz glave«.17 Brez uporabe modela je znal chloveshkim figuram in zhivalim nadeti zhivljenjski znachaj. Obvladal je razlichne nachine risbe s svinchnikom, ogljem in tushem, ki jih je pogosto toniral z akvarelom. S kombinacijo risbe in akvarelnih oziroma pastelnih barv se je seznanil v Münchnu.18

 

 

Opombe:

1 Po Hinku Smrekarju se imenuje nagrada za najboljshe ilustratorje, ki jo podeljuje Zveza drushtev slovenskih likovnih umetnikov od leta 1993.

2 Hinko Smrekar, »Jaz, Hinko Smrekar, po bozhji milosti excent­ric-clown slovenskega naroda ...« (prvich objavljeno v srbohrvashchini v: Nasha knjiga, Zemun 1931/X).

3 Po: F. K., »Hinko Smrekar«, Slovenec, 1928, sht. 287.

4 Izidor Cankar, »Literarna pratika za 1914. leto«, Dom in svet, 1914, sht. 1/2, str. 61.

5 Po: Miljutin Zarnik, »Tolovaj Mataj-Martin Krpan«, Ljubljanski zvon,1918, str. 222.

6 »Najlepshe bozhichno in Miklavzhevo darilo!«, Slovenec, 1918, sht. 268.

7 Vavpotich je ilustriral Pesmi Simona Jenka (1896/1901) in Jurchichevega Desetega brata (1911). – V zborniku Spomen-cvieche iz hrvatskih i slovenskih dubrava, ki ga je izdala Matica Hrvatska leta 1900 (v pochastitev 50-letnice shkofovanja J. J. Strossmayerja, sodelovali so hrvashki in slovenski avtorji), je bila objavljena Vavpoticheva ilustracija »Martin Krpan z Vrha« (Martin Krpan se na kobilici, ovenchani z lovorom, vracha domov po boju z Brdavsom). Z Vavpotichevo ilustracijo naj bi javnost ne bila zadovoljna (po: E. Gangl (Engelbert Gangl), »Martin Krpan z Vrha«, Uchiteljski tovarish, 1914, sht. 18).

8 Dr. Miljutin Zarnik (1873–1940) je v Münchnu obiskoval umetnishko akademijo in Azhbetovo slikarsko sholo. V Gradcu je leta 1896 dokonchal shtudij prava. Tako kot Smrekar je sodeloval s satirichnim listom Jezh. Zaposlen je bil pri financhnem ravnateljstvu v Ljubljani in od leta 1904 na ljubljanskem magistratu. – Leta 1906 je kot magistratni tajnik in policijski nachelnik pisal porochilo za kranjsko dezhelno vlado, ki je obravnavala pritozhbo Frana Tratnika, Hinka Smrekarja, Vladimirja Levstika in Vladimirja Svetka. Ti so bili zaradi razgrajanja po ljubljanskih ulicah obsojeni na petdnevni zapor in povrachilo pravnih in sodnih stroshkov. Zarnik je predlagal, naj trojico krshilcev javnega reda obravnavajo milo, ne pa tudi Svetka, ki je nepoboljshljiv pijanec in ga ne izuchi nobena kazen (po: Janez Cvirn, »Vsega je kriv Buffalo Bill / K zgodovini boemskega zhivljenja v Ljubljani pred prvo svetovno vojno«, Zgodovina za vse, 1994, sht. 2, str. 1–10).

9 Miljutin Zarnik, »Tolovaj Mataj-Martin Krpan«, Ljubljanski zvon,1918, str. 222.

10 G. Porenta (Gashpar Porenta), »Smrekarjev Martin Krpan«, Mentor 1917/1918, sht. 7–8.

11 K. D. (Karel Dobida), »Dva ilustratorja«, Demokracija, 1918, sht. 5–7, str. 84.

12 Ivan Pregelj, »Martin Krpan z Vrha«, Dom in svet, 1917, sht. 11/12, str. 350.

13 Po: A. C-t., »Knjizhevni Jug«, Slovenski narod, 1918, sht. 161.

14 -n- (Anton Funtek), »Martin Krpan«, Laibacher Zeitung, 1918, sht. 4.

15 Po: Hinko Smrekar, »Martin Krpan iz 'nove zalozhbe'«, Jugoslovan 1918, sht. 11.

16 Elko Justin, (brez naslova), Tovarish, 1951, sht. 16.

17 Sasha Shantel, »Spomini IV«, Srce in oko 36, 1992, str. 179.

18 Po: Karel Dobida, Hinko Smrekar, Ljubljana 1957, str. 23.

 

 

 

 

 

Ivan Vavpotich, »Martin Krpan z Vrha«, Slovan, 1902, sht. 6, str. 173).

 

 

 

  

Hinko Smrekar, »Martin Krpan«, 1917 (naslovnica knjige).

 

 

 

Hinko Smrekar, »Brdavs na Dunaju«, 1917. 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

  

English