Lives Journal 13

Matjazh Jarc

 

SONCHEN DAN

(akrosonat)

 

Sonce, nash vesoljni gospodar,

v jedru magijo zlata topi,

vsako jutro spet razblini char

in v pohlep odeto chrno noch,

toda zla ne razsvetli nikdar.

Vedno bo, kot je bilo nekoch:

snov pod njim zhari in ledeni,

ko lovi planete v svoj obroch,

orbite pa spleta in krivi.

 

Orbite pa spleta in krivi

sonchni mojster, kozmichni urar,

meri chas, dolocha smer poti,

izdihuje zhivi prah semen

in ustvarja snov iz nesnovi.

Spodaj, v soju Mesechevih men,

na planetu cvetja in prevar,

mali chlovek v blatu do kolen

noro kuje vedno nov denar.

 

Noro kuje vedno nov denar,

neprestano se bori za chast,

za premoch, preseganje utvar,

a zaman prisvaja si planet,

ki samo njegov ne bo nikdar.

Za vekove, za milijarde let

je privid lastnine le balast.

A kljub temu, kot da je zaklet,

chlovek misli, da ima oblast.

 

Chlovek misli, da ima oblast,

v sponah ur uzhiva in trpi,

kot da bi se ujel v usodno past,

vztrajno se izgublja v mrtvi kot,

kjer z vekovi lega plast na plast,

on pa plete svojo mrezho zmot,

vse podira, kar si kdaj zgradi.

Dve svetlobi kazheta mu pot,

ena drugo z zharki presvetli.

 

Ena drugo z zharki presvetli,

skusha jo izriniti v propast

in ji je vseeno za ljudi.

Druga pa razgrinja temni soj,

skozenj zlate zharke razprshi,

v mir natrosi srecho in spokoj,

podari uzhitek, plodno slast.

In ko njuno dete vstopi v  boj,

ni ne zvezda niti ni poshast.

 

Ni ne zvezda niti ni poshast,

pach pa novo seme za ljudi,

neke nove vrste bozhja mast,

ki se skozi rod razsemeni.

Zadnjo vojsko zhene zemljo krast,

da bi skozi vek odtekla kri,

toda hip se v vechnost spremeni.

Iz neshtetih angelskih ochi

dvojno bitje v enem se rodi.

 

Dvojno bitje v enem se rodi,

komaj da razlochi se kontrast,

kot da sta pognali dve kali.

Prva kal, ki v vlazhno prst prodre,

lachna, zhejna v sonchni dan vzbrsti,

druga pa se nikdar ne odpre,

z njo ugasha v srcih zadnja strast.

Ko se pred ochmi razblini vse,

aura se razsije v novo rast.

 

Aura se razsije v novo rast

in oko ne prepozna sveta:

ni razredov, slojev, ni vech kast,

ni vech bojev in prerivanja,

saj telesa niso iz krvi.

Mater Zemljo gledajo z neba,

iz svetlobe angelskih ochi.

Ko posveti Sonce iz srca -

nekaj chudezhnega se zgodi.

 

Nekaj chudezhnega se zgodi.

Aura se razsije v novo rast,

Dvojno bitje v enem se rodi.

Ni ne zvezda niti ni poshast,

Ena drugo z zharki presvetli.

Chlovek misli, da ima oblast,

Noro kuje vedno nov denar,

Orbite pa spleta in krivi –

Sonce, nash vesoljni gospodar.

 

 

 

 

English