Lives Journal 13

Matjazh Jarc

 

SONČEN DAN

(akrosonat)

 

Sonce, naš vesoljni gospodar,

v jedru magijo zlata topi,

vsako jutro spet razblini čar

in v pohlep odeto črno noč,

toda zla ne razsvetli nikdar.

Vedno bo, kot je bilo nekoč:

snov pod njim žari in ledeni,

ko lovi planete v svoj obroč,

orbite pa spleta in krivi.

 

Orbite pa spleta in krivi

sončni mojster, kozmični urar,

meri čas, določa smer poti,

izdihuje živi prah semen

in ustvarja snov iz nesnovi.

Spodaj, v soju Mesečevih men,

na planetu cvetja in prevar,

mali človek v blatu do kolen

noro kuje vedno nov denar.

 

Noro kuje vedno nov denar,

neprestano se bori za čast,

za premoč, preseganje utvar,

a zaman prisvaja si planet,

ki samo njegov ne bo nikdar.

Za vekove, za milijarde let

je privid lastnine le balast.

A kljub temu, kot da je zaklet,

človek misli, da ima oblast.

 

Človek misli, da ima oblast,

v sponah ur uživa in trpi,

kot da bi se ujel v usodno past,

vztrajno se izgublja v mrtvi kot,

kjer z vekovi lega plast na plast,

on pa plete svojo mrežo zmot,

vse podira, kar si kdaj zgradi.

Dve svetlobi kažeta mu pot,

ena drugo z žarki presvetli.

 

Ena drugo z žarki presvetli,

skuša jo izriniti v propast

in ji je vseeno za ljudi.

Druga pa razgrinja temni soj,

skozenj zlate žarke razprši,

v mir natrosi srečo in spokoj,

podari užitek, plodno slast.

In ko njuno dete vstopi v  boj,

ni ne zvezda niti ni pošast.

 

Ni ne zvezda niti ni pošast,

pač pa novo seme za ljudi,

neke nove vrste božja mast,

ki se skozi rod razsemeni.

Zadnjo vojsko žene zemljo krast,

da bi skozi vek odtekla kri,

toda hip se v večnost spremeni.

Iz neštetih angelskih oči

dvojno bitje v enem se rodi.

 

Dvojno bitje v enem se rodi,

komaj da razloči se kontrast,

kot da sta pognali dve kali.

Prva kal, ki v vlažno prst prodre,

lačna, žejna v sončni dan vzbrsti,

druga pa se nikdar ne odpre,

z njo ugaša v srcih zadnja strast.

Ko se pred očmi razblini vse,

aura se razsije v novo rast.

 

Aura se razsije v novo rast

in oko ne prepozna sveta:

ni razredov, slojev, ni več kast,

ni več bojev in prerivanja,

saj telesa niso iz krvi.

Mater Zemljo gledajo z neba,

iz svetlobe angelskih oči.

Ko posveti Sonce iz srca -

nekaj čudežnega se zgodi.

 

Nekaj čudežnega se zgodi.

Aura se razsije v novo rast,

Dvojno bitje v enem se rodi.

Ni ne zvezda niti ni pošast,

Ena drugo z žarki presvetli.

Človek misli, da ima oblast,

Noro kuje vedno nov denar,

Orbite pa spleta in krivi –

Sonce, naš vesoljni gospodar.

 

 

 

 

English