Lives Journal 13

Rajko Shushtarshich

 

PARALELNA STVARNOST

(II)

 

P.S. I.: (PARALELNA STVARNOST: PRVICH )

Zahvalno razpolozhenje in razpredanje spielverderberjev

(She ali pa zhe na krovu admiralske ladje Slovlandia I.)

 

 

Shus: Ti, Franci, poslush, kje je Hanzhej.

Zagorchnik: Marasa tolazh, revzh je chist prech. Z Waucharjevim cholnom so ga pelal.

Shus: Ja tale havarija ni bla machja shala.

Zagorchnik: Ne sam havarija, she pesnik Krokar ga je nabasov zarad pisajna o njem v Reviji SRP, (O Petkovi dramatki).

Shus: Pa sej je v celi reviji prebral le dve besedi: prva njegovo ime in druga priimek. No ja, she tist odstavek okol njiju.

Zagorchnik: Ravn to je blo prevech al pa narobe. Krilu je z rokam in zjov, da je to nezaslishan, da je on zhe zdavnej reku, da b moral revijo prepovedat. Da je to najbolj shkodljiv pojav chasa na Slonovovenskem. Skratk, da gre za kulturshkandal pa pisajne neresenic, tud o njem.

Shus: Shkoda.

Zagorchnik: Zakva pa?

Shus: Da ne pridemo tkole kar trije spielverdeberji, od tega she dva slepa potnika, na admiralsko ladjo.

Zagorchnik: Kva s naju pa vabu, k t ni nben reku.

Shus: A se ni splachau?

Zagorchnik: Zdele zhe, zdele.

Shus (se rezhi kot pechen machek): P! P! Zadnja chrka: Revije SRP je P (Pogum)!

Zagorchnik: Dost mam zafrkancije, rajsh povej: Kaj pravsh na tole vse skup?

Shus (se zresni, kar nekaj chasa premishljuje, potem vprasha): A na vse skupej?

Zagorchnik: Ja, menda.

Kronist Shus: Zmir m je muchu vprashane zakva je Platon pesnike pognou z drzhave?

Pisatelj Zagorchnik: A ti ni zhe pred leti pojasnu tega moj nekdanji kolega, urednik revije (za menoj seveda) Prablemov Jasha Zlobensen.

Kronist Shus: Zhe, zhe, ampak ...

Zagorchnik: Kaj, ampak?

Shus: Ja, tkat je bil pesnik, urednik revije, she pr naskok na bastiljo nam je pomagov, zdej pa je ambasador Slonovovenije v Bruxellesu. Tko rad je mu latinske pregovore, med njimi narrajsh tga: »tempora mutandur et nos mutamur in ilis«.

Zagorchnik: Prej silno predrzni hipy v kavbojkah, zdaj zglajshtrani diplomat v fraku, pa she lepo zaokrozhen, da ga je vesele pogledat. A kaj to spremeni na odgovoru? Odgovor je odgovor in ostane tak kot je bil, kaj ni bil dovolj dober?

Shus: To zhe. Namrech, to zdej ni vech isto. Pomen se spremeni za nazaj. On sam ga je spremenu.

Zagorchnik: Spet tvoja parapsihologija, kot da chasa ni. Vse je zdaj (ga popravi).

Shus: Ni moja, che zhe hochesh, da od koga je, potem je to tako po Henrijevo (H. Bergsona): Ni chasa, samo trajanje je. Neposredna dejstva zavesti se prezhemajo, to je vsa umetnost zunajchasne, pravilneje pa sochasne komunikacije s sogovorniki izven oz. zunaj chasa. Svoboda na primer je zanj »dejstvo in med dejstvi, ki jih ugotavljamo, jasnejshega (gotovejshega) ni.

Vse tezhave tega problema in problem sam izvirajo od tod, ker se ... ideja svobode ne da izrechi v jeziku, v katerem je (ona) ochitno neprevedljiva.«

Svoboda je neizrekljiva. Odrechi se ji ne moremo. Prepustiti jo samo politichnemu govoru, jeziku, tega ne moremo. Che se je odreche nash jaz v korist nashega mi, jo je s tem odrekel nam. Nash mi je pred istim problemom kot nash jaz.

In che hochesh, je to tako tudi po Janezu evangelistu in she nekaj njih, ki zanje vem (teoretichno pa po vsakem, ki to resnichno res hoche).

S tvojo neizmerno skrbjo za slovenski jezik pa se, che hochem al ne, moram strinjat, res je obchudovanja vredna dobrina, lastnost. A kaj ko izumira, redka je kot kaplja vode na vrochem shtedilniku. Ko bi le na MIKS-u (ministrstvo za kultludizem Slonovovenije) she kdo tako mislu k je Scharfman lan. V tem primeru pa bil vseen raj iz chasa vn, kot zun.

Zagorchnik (se poshali): Ja lohk bi se tud ti mal bl potrudu s knjizhno venetshchino.

Shus: A vesh kok se martram z njo, nkol m' naush verjeu.

Zagorchnik (namerno preskochi temo o jeziku, se poshali): Sej, sej, tvoji sogovorniki izven chasa so povzrochili nemalo zabave. Se res pogovarjash z njimi?

Shus (se spet rezhi): Che se se sam spomn ksihta tiste tajnice na Kapucynovem MIRS-u (ministrstvu za resnico vlade slonovovenske), k sm prshu na pogajanja k ministru za subvencijo Trakatata o svobodi. Tga nam nkol pozabu. Glih malcala je pa se j je senvich zataknu, tak smeh jo je posilu k sm prshu. Sam shef jo je reshu, da se ni zadavla. (Se rezhi.)

Zagorchnik: Kva pa j je reku minister?

Shus: A ministr? Tga pa ne vem. Najbrzh, da za take smotarije pa res nimajo gnarja. Jst ministra nisem vech vidu od bliz.

Zagorchnik: Kdo pa pol?

Shus: Sekretar vseh ministrov tega minstrstva Fabrinc, fejst fant. Nadru jo jo je na licu mesta, ko cucka. Sam strah jo je reshu davitve gotove. Mdva sva se poznala zhe od ministra Stanyslavskega in prej, k smo se s ta rdechmi usekal za lblansko »Bastiljo komunizma«. Mau sva pokramljala, bl zarad protokolskh manir.

Zagorchnik: Prov t je, kva s pa tok hvalu tga ministra med vojno za Slonovovenjo.

Shus: K je bu res briljanten. Sam nem sm tko reku, zapisu. (Se popravi.)

Zagorchnik: Saj res kokto, da ga ni zravn?

Shus: Krigskolega se navta nkol vech skupaj vozila. Ankat bo manku en al pa drug.

Zagorchnik (ponovi v shali): Sej, sej, te tvoji sogovorniki izven chasa so povzrochili nemalo zabave. Se res pogovarjash z njimi?

Shus: Mislish posmeha? A mislish, da tga nisem vedu. Zhe k sm seznam sogovornikov zun cajta na ta zadno stran Traktata prlimov.

Zagorchnik: So vsi na seznamu, a nben ne manka?

Shus: Nkol ne morjo bt vsi pa tud vse ne, zmir mn jih je.

Zagorchnik: Kdaj se pa pol pogovarjash z njimi?

Shus: K nimam drugih (sogovornikov) in che oni tko hochjo.

Zagorchnik: U kirem jeziku?

Shus: V nobenem jeziku, v notranjem govoru (endofaziji).

Zagorchnik (nejeverno, malo provokativno): Dej no?

Shus: Pa, saj si bral, celo izdal si drugo dopolnjeno izdajo. Endofazija je chudna rech. Kaj, kako, zakaj: vzpostavim pogovor z zhivimi zunaj chasa, sem opisal, literarno zashtrikano, le na moj nachin. Vsak ma svojga.

Zagorchnik(ga popravi): Z mrtvimi.

Shus: Z zhivimi, mrtvih ni.

Zagorchnik: Sej, sej tudi tam je bilo vse na zachetku, kako je zhe bilo tist? Vse je blo prej kokr nch.

Shus: Ti se kr hecj, rajsh sam preber, che glih chsh, tud sam moram vchas. Za kva pa mislish, da jo vlachm povsod s sabo? Klele mash svojo izdajo. (Z malo jeze garnirano, mu maha z knjigo. Malo okleva, ne ve, che zdaj pravi chas za to. Pa mu vseeno da knjigo: Preber. Mal chudna prilozhnost, a mislim, da je glih zdaj pravi chas za njo.

Zagrenchichnik (prebere):

V zachetku je bilo vse,

in vse je bilo v vsem,

in vse je bilo sámo Vse.

Vse je bilo v zachetku sámo v sebi.

Shus: No vish. Tlele je odgovor na tvoje vprashanje. Sam, da to ni moje razodetje! Je Janezovo razodetje. Sm bu sam pisar, dons b reku zapisnichar al po kunshtn: srednik v komunikaciji z njim.

Zagorchnik: S kom?

Shus: A tle me chakash? Z Janezom evangelistom, che lohk rechem tko.

Zagorchnik: Kva pa che jih je blo vech k so ga napisal teamsko (kolektivno) delo, tale tvoj Janezov evangelij?

Shus (presenecheno): To s pa dobr opazu. Res je, kar naprej so so vmeshaval v pogovor. Vchas sm se orng namuchu zrad njih. Vchas sem polemiziral tud z njimi. A sam on je res vedu, za kaj gre.

Zagorchnik: To ti bo pa kdo verjel?

Shus: Ni treba. Nochem, da kdo verjame. Dojame vsak sam, z vzhivetjem, ne z vero, potem vidish sam, vse lahko obchutish, sedaj. A pustiva zdaj to.

Zagorchnik: A tole polomijo (havarijo) bosh tud zapisov?

Shus: Ni treba, je zhe napisana, sam spomnt se je bom mogu, kar se da natanchn. She posebej felerje in faule protagonistov kreativcev.

Zagorchnik: Ampak che je tuko, pol je blo zhe vse dolochen, v chem je pol igra.

Shus: Vse: vkljuchuje tud svobodno voljo, to kar ldje ne marajo. Razen nekaj Njih, k vedo kuga hochjo, al pa vsaj misljo tuko. Tud che ne b, che b blo dolochen kva se bo zgodl, sta vsaj she dve vprashanji: Kako se je zgodl in zakaj se je tako zgodl. Ni vseen, je vprashanje okusa (estetike) in dostojnosti (etike). K zhe koga konc jemlje, k gre igra h konc, pa ni vseen kako se psti in zakaj popusti.

Zagorchnik: Kdo so Oni?

Shus: Propagandisti, duhovni (z)vodniki, agitatorji. Ti preklet dobr vejo, kva chjo, ne iz premisleka, z izkustva vedo, da lahko z ldi opice nardejo, kadar chjo. Sam zato, ker chvovk-ldje ne marajo svobode. Rajsh majo prostovoljno suzhenjstvo.

Zagorchnik: Oni pa ne?

Shus: Oni majo rad pregled. Usiljo se vmes, natank med usodo in svobodo, kjer lahko najlevsh dirigirajo. Svobodni pa niso, ker imajo vishje nad seboj, to je, vmes. In tako naprej in tako naprej.

Shus: A ni bla ta-glavna misija oldtimerja propaganda – promocija kultturizma, kultludizma?

Zagorchnik: Pa verska, pa politichna, ksheftarska agitpropaganda?

Shus: Tochn tko, sam da vrstn red ni chist taprav. To je tuko zate, k jh she posebej ne marash.

Zagorchnik (o religiji ni hotel razpravljati, kar najezhil se je): Kje sva zhe bila, pri kom sva obtichala? Kaj to spremeni na stvari?

Shus: Veliko spremeni, tako rekoch vse. Obtichala pa sva pri Platonu, ki je pognal pesnike vn! z Drzhave.

Zagorchnik: Kar vse pesnike?

Shus: Ne vseh, saj je bil tudi sam pesnik, cheprav se je shtel le za filozofa. Pognal je tiste, k so se samo shli pesnike. Pa tiste k so lagal …(premor), da govore resnico, da so sam(o)svoji.

Zagorchnik: Ktere je pa pol pustu, a take, k so se shtel za pesnike, k so se shli prave pesnike, so kej k pesniki shtel?

Shus: Eni tko dobr, da so she sami v sebi verjel. Drugi so se udinjal lázhi mochí tko lizunsko, da tga nis mogu gledat. Kar muchi se, enostavno je, a glih zato ni lahk videt. Muchl me je leta in leta.

Zagorchnik: Zdaj s pa le pogruntov.

Shus: Sploh nisem, sami so mi povedal, drug za drugim.

Zagorchnik: Dej no, kaj rechesh, pa ja ne na shtiri ochi?

Shus: Ne na shtiri ne na eno samo oko. S svojim ravnanjem so mi povedali. Ni enga odgovora za vse.

Zagorchnik, neha z zafrkancijo, sedaj ga je zadeva zachela resnichno, res zanimati. (Poslusha molche.)

Shus (nadaljuje v rahlo shaljivem tonu, a to je pri njem pomenilo, da gre zares): Posodili so se politiki, potem so se odposodili in sedaj zopet chutjo klic vesti ali domovine ali samega vraga, da se morajo zopet posodt. Sam poglej une v SANU, Kosicha, Dzhavoshkega in njune prjatle. Tm se sam bl vid, kva morjo: nashchuvat drhal na vojno morijo. Za veliko stvar, k je sam v njihovih glavah velika.

Zagorchnik (ga prekine): Potem rachun she ni plachan. Ti pa jih spomnsh, zmir spet spominjash, da se jih je sposodila politika, potem se jih je odposodila, se pravi, nagnala tje, kamr sodjo.

Shus: Zdej s pa bliz. Pochak she mau, da povem do konca: zneverili so se politki, izneverila jih je politka, a ti brez nje ne morjo, brez pesnishtva in pisanja pa so lahko, kdar chjo (hochjo). Kar poglej jih, skupaj smo se borili za svobodo misli in pisanja, to je, ne sam gobcanja, zdele pa nas ravn Oni narbl preganjajo. Onemogochajo revije, svobodno misel sovrazhijo, svobodno plovbo prezirajo. Ta ekvilibracija od Antigone do Kreonta in nazaj in malo pochez mi gre na kozlajne, she posebej, k je mrtvo morje in mam deu v podpalubju. (Ne pusti se prekiniti.) Takoj bom: Platon bi dons nagnal ne sam pesnike, ki lazhejo, she prej tiste, k pravjo, da jim pesnishtvo ni pot do oblasti, pa so njeni sluge: njene slave, mochi! Ne moresh jih spregledati, tega ne videti, ne na zunaj, she manj od znotraj. A ni enostavn?

Zagorchnik: Da bl ne more bt, ampak to vsi vedo.

Shus: Zhe mogoche, a delajo se, kot da tega ne vidijo; vsaj pri seb ne, in pri svojih prijateljih in kameradih in uglednih in sposhtovanih in priznanih in nagrajenih in pri tistih, ki imajo konkretno ime in priimek, pri teh she posebej ne. Na oblasti so, njenih kljuchnih polozhajih, pa pravjo, da nimajo nch z njo. V stranki so ga hotl za predsednika, pa je reku, da nch nima s tem, da tga sploh ne ve. Zhe mogoche. Sam koko, da oni tga niso vedel?

Zagorchnik: K gun, k je prshu nazaj k psihodohtrju: gospod dohtar jz zhe vem, da nism pshenichn zrn. Sam ne vem, che kura ve?

Shus: A ma glih tuko je bvo s Petkovo gvavo pa Stranko puntarsko.

Zagorchnik: Kaj pa bi ti na njegovem mestu naredu, z njim? Jh ne bi pognou, che b le mogu?

Shus: Ne, gvishn ne, tga nkol ne bi mogu. Nkol neb hotu te njihove mochi.

Zagorchnik: Pa recmo, da b jo vseen mu. Tko k ti pravsh: hipotetichno si zamisl.

Shus: Pol pa b jih gvishn ta narprej poveljevanja oldtajmerjev razreshu. Odstavu b jh prav cajt, preden ga ne zamochjo, tko da smo vsi mokr, ko mish. Naj le pishejo, pesnijo, kolkor hochejo! Naj penit, njih slinit, jenja On! Le Pesnik na oblasti je hudo nevarna kreatura (posebej za pesnike, ki niso njegov vshtric).

Zagorchnik: No vish, pol se pa chudsh, da nas hochjo ukint, znicht.

Shus: Sam tga nochm (oblasti ne), nit hipotetichno. Pa se zato, k nochmo oblasti, ja ne bomo kar pustl ukint vsakmu novmu tiranchku? Zmir glih, k so vsi glih.

Zagorchnik: Pa mislish, da to t bo kdo od njih verjel? Sploh pa ziher je ziher, za vsak sluchaj, che b se premislu. Zhe da te kdo lahko slish je prevech.

Shus: No vsaj mal zraka nam lohk pustl, dihat luft smrdljiv.

Zagorchnik: No, to pa gvishn ne branjo. Sam not nas vlachjo v svojo igro.

Shus: Oni sploh ne morjo kapirat, da so lohk tud paralelni pisuni, ki nochjo mochi, oblasti. K jim je dost, che lahko misljo in pishejo po svoje. Che pa to vsen vejo, pa se delajo, kot da je to samo slabost shibkih.

Zagorchnik: Ezopva basen: Lisica je sprevidela, da ne more do grozda in dejala je: Ah saj je kislo.

Shus: Pa racionalizacija po tistmu Freudu, k je vech shkode naredu z njo kt z vsem shmornom o Libidu. Sicer pa ...

Zagorchnik (malo radovedno): Sicer?

Kronist Shus: Naj gredo, kamr hochjo. Svoji k svojim. Sopotniki k vodnikom zvodnikom, agitatorji k mogochnim, propagandisti k onim s cekini. A jih je treba vseen razkrinkat, razodet, razstavt, razgalt, razgont,..

Zagorchnik (vpade vmes): Skratka, krizhat, linchat, al pa vsaj popljuvat?

Shus: Ne za vraga, ne jim nasest, tko Oni pravijo: Kritika da, linch ne. Pa pojejo pesmi o spravi in proti revanshizmu in nesovrashtvu in tako naprej in naprej in she preprichljivo za gledalce povrh. Saj so Oni tudi pesniki oz. so pesniki nad pesniki, zajahali so Pegaza in prijahali na dvor. Sam Pegaz je premenu (se preobrazu) v bojnega konja. Zato so nevarn k sto vragov.

Zagorchnik (aludira na Shusovo najnovejsho debato z Georgesom Orwellom): Na kratk, dvorni pisuni z oprodami v bojni opravi, mi pa tovorni konji: »‘She bolj bom delal’, je rekel Boksach in udaril s kopitom po podju. Detelja pa je od zhalosti shirala, ko so garachu posthumno postavili spomenik z avreolo«

Shus: Tok, tko. Na kratko pa ne. Tole, k s zdele reku zhe ni blo prevech kratko. Skor nikol se ne da na kratk kej dost povedat. Navsh reku, da so epigrami kitice modrosti. Ne nasedaj Njim, k reko: »prevech not, prevech chrk«. Lot se jih orng in z imeni in priimki!

Pisatelj Zagorchnik: Vsak po svoje. (Zdej je blo jasn, da se ta debata ne bo dobr konchala in se verjetn sploh ne bo nikol konchala. Da bi ga mau pomiru je zamenjal temo): Kuga pa tok pensh? Kakshne cigarete kadish?

Shus je mislu skor nekj tacga, bla sta skor za hip na istmu valu. Melanholichno bi se zazrl v chisto novo lichno shkatlico cigaret: Okej – vchasih sem pipco kadil, pipco miru, tko lepo z andahtjo. Zdaj (bere):

 

Kim,

ultra slim,

light,

New York, London, Paris.

Manjka she: Berlin,

Vienna, Budapest, Roma,

pa Pirano seveda.

 

Zagorchnik (je malo triumfalno dodal): A m nis tisto drugo izdajo razodetja prnesu v Wordstar-ju?

Shus: Zdej je na Wordu.

Posadka slonovomornarice specialne brigade Maris z gosti Pakta Atlantis in brodolomci druzhno gledajo CMN TV. Bile so ravno Olympic games of Atlanta. Slolandijo (Slowland, novo ime za Slonovovenijo, ki se je vedno bolj uporabljalo v javni rabi) so promovirali najboljshi sportsmani, ki jih je bilo mogoche za nash denar kupiti.

V elitni lozhi pa so bili zbrani vsi glavni igralci Ladijski botri: Joseph Kavel, Jonni Davos s psom Arturjem, Janez Dolinski (tudi Mirandolski) in Sam predsednik Küchanosh z zheno Stephy. Tudi Petrini Svetokrishki in Wauchar Polihitsky nista manjkala.

Krepchali so se hamburgerji, pili Coca-Colo z dodatkom Coce.

Razpravljali pa so silno pomembne rechi, razpredali so scenarij za dramo, ki jo bodo uprizorili preko dveh satelitov vsem zhivim in mrtvim Slonovenetom (oz. v zdruzhenem Slowlandu) in tudi v severnoatlantski in evrazijski javnosti. Vodilno promocijsko turistichno poslanstvo bosta imeli Slovenika 1-3 (predelane iz potopljene Slovenike in Kornpop I-II. Dramo so pisali druzhno, to je skupaj, to je eno-glasno. Njen naslov je bil: Pot v Evrop (Yurop).

Pisatelj Zagorchnik (je bil specialist tudi she za venetshchino oz. slonovorek oz. slowrek in seveda starorek tudi, je v zhivahnem zhivljenju uporabljal zhive jezike. Izzivalno je vprashal kronista Shusa): Kva pa zdej praush kronist, kva vsh reku na to?

Kronist Shus: Pa navsh reku, da sem presenechen, she zhalosten ne(jsm). Pravm, nau im ratal.

Zagorchnik: Dej n mau mn ga ser. Fertik stvar.

Kronist Shus: Tu lejt! S severa germanizacija, z zahoda romanizacija (lahizacija), z vzhoda hun(gar)izacija. A vish tist kruseider na obzorju? She izhod na odprto morje t je zapru Tit Brionski II. (drugi).

Zagorchnik: No vish, ne samo da gremo v Evrop, she ona se potrud sm.

Kronist Shus: She posebej z Jugom (jugovshodni veter na Jadranu).

Zagorchnik: Sam kva je kle prepozn?

Kronist Shus: Uncle Sam jih prehiteva, s floto Oceanije, in to z leve in desne, pa she po krmi (z Jugom).

Zagorchnik: Kva pa che mau pretiraravash?

Kronist Shus: Prov nch. Che pa b, b vseen reku tistim, k se muchjo: s taljanshchno v tekstilni tovarni, pa nemshchino v tobachni, pa she prodajalkam sebe in kelnarjem k tolchejo tdzhanshchino, naj rajsh menezherje Uncls languish uchejo.

Zagorchnik: Pa american way of leif.

Shus je jezno zabrisal prazno bottle Coca-Cole v morje in komentiral: To pa zhe znamo. Just we nead some money – Sams capital.

Zagorchnik: Ziher ga bomo dubl, gvishn vech k ga rabmo.

 

Shus: Vse se je zachelo v Atlanti.

(»Vemo,

pero je mochnejshe od mecha,

a od vsega mochnejsha je

Coca Cola.«

Zagorchnik pa je pripomnil: Sej, sej, mali Bushman Kiku je zhe vedu, zakva je moral to prekleto bottle Coca Cole z duhom Coce odnest na konc sveta.

Shus: O.K., O.K.

Shus (she pripomne): Sam tist o jeziku bova vseen morala enkrat predebatirat. Knjizhni jezik ni zhiva govorica naroda, je tvorba njegovih institucij, ranljiv je in podvrzhen samovolji in mochi, posebej she v Slonovoreku.

Zagorchnik (navelichano, bil je res zmartran): Pa kdaj drugich.

 

_______

Opomba avtorja: Drugich je bilo nakatanko chez leto dni. Le da se nista sprla zaradi knjizhnega jezika, marvech nechesa, kar je bilo bolj bistveno. Po Shusovi enostranski razlagi je bilo tako, kot prichuje v P.S. (Paralelni stvarnosti). Dokonchanje nanizanke Igre sistema brez meja in brez konca pa je zachasno, zelo verjetno dokonchno opustil. Oldtimer (ali Oldtajmer) – Vesela barka Slovenika je namrech bila prirejena tudi kot RTV nanizanka v shestih nizih (Nanizanka Revije SRP ali Nadlezhnost spielverderberjev), ki pa to zopet ni, ker je tako lahko le v mrzki ali tudi pomorski Reviji SRP. Nanizanka, kot recheno (z izjemo prve, t.j. izhodishchne), ni bila konchana in najbrzh tudi nikoli ne bo. Vse bolj in pogosteje (tako se mu je zdelo) se je umeshavala usoda (usoda, pojmovana kot politika) tako, da je venomer prishlo nekaj vmes. Shusu se je ob interventnih dogodkih uprlo vsako nadaljnje pisanje zhalostnih veseloiger v revnih variacijah. She posebej mrzko pa mu je postalo nizanje nizov na temo Od tod do vechnosti in nazaj ali stopicanje oz. sestopanje na Rodos (trdna tla). Nenadoma so se mu zazdeli tako nepomembni …

Kot kronist pa ni mogel iz svoje kozhe, zanj bistvene dogodke, zgodbe je tu in tam vseeno zabelezhil, seveda le, che so se mu zazdeli bistveni.

 

 

P.S. II.: (PARALELNA STVARNOST: DRUGICH )

(Urok kapitana Petka ali petelinji boj dveh shpilverderberjev)

 

Dogajanje: V urednishtvu Revije SRP (v Opera baru, na Cankarjevi 12). Lokal je skoraj prazen, Shus srka malo pivo, ko na prizorishche v Opera bar (t.j. v urednishtvo) vstopi Zagorchnik.

Zagorchnik: Pozdravljen Shus, tle mash reecenzije Chankarjeve knjige. O njeni uvrstitvi med knjige leta v Mladini, pa nazadnje tudi bibliografijo Fondov Oryja Pála in Gozda, kamor sodi tudi en del Revije SRP.

Kronist Shus nervozno cufa brado in prelistava zajetno dokumentacijo z naslovi: Najboljshe knjige leta 1996; Zanimivo odkritje v narechju pisane poezije, Vital Klabus; Ruralni slavchek, Jozhek Shtucin; Striptiz. namesto Kim Basinger, Franci Zagorichnik; (she enkrat) Striptiz. Namesto Kim Basinger, Mihael Bergant. Shus sluti, da ne bo nich dobrega.

Shus (vprasha previdno): No, ni kaj, impresivno fascinantno, resnichno si se potrdu, she en slavni pesnik, odkritje Zagorchnika, je prejel kanchek minljive zemeljske slave. A chemu zdaj to men? »Poet tvoj nov Slonovencem venec vije.«

Zagorchnik (uradno): Vse to namrech izpostavljam kot literarno recepcijo svojega urednishkega dela nasproti tvojemu zunajliterarnemu odlochanju o predlozhenem pesnishkem delu, ki si ga najprej zavrnil, pozneje pa si se odlochil, da se ne bosh vech vmeshaval v urednikovanje pri literaturi v Reviji SRP (to je v moj Koncept urednishke manipulacije – 8. Pontsko pismo, uvodnik prve Revije SRP, oktobra 1993).

Shus: Odgovorni urednik je Hanzhej Lumski, le on lahko ne objavi prispevka in to je tudi storil. V prejshnji shtevilki revije in enako v tej (Reviji SRP 21/22), nad njim pa odlocha vechina chlanov urednishtva (t.j. urednikov), che se avtor, ali kdo zanj, nanjo sklicuje. Mojega glasu za objavo Chankarjevega prispevka Anekdote o Jezusih pa ne bosh dobil in povedal sem ti, zakaj ne. Naj razloge ponovim? … Najprej: razvrednotenje vrednot, vrednotni nihilizem in vrednotna orientacija Revije SRP ne gredo skup, pa tud tovrstne pesnishke provokacije ne podpiram.

Zagorchnik: Kakshno nerazumevanje umetnosti. Sploh nisi razumel, da gre za resnichnost »namesto« neke umetnosti. To je striptiz, slachenje hipokrizije, ki razen popularnega pomena omenja v pesnishkem pomenu tudi razgaljanje, odkrivanje popolne resnice, iskreno priznanje oz. dushevni striptiz.

Shus: Pa mi rajshi ti razlozhi, da bom vsaj malo razumel.

Zagorchnik: Kar sprijazni se s tem, da imamo res opravka z »razgaljanjem«, s »popolno resnico« na-she smrtnosti in nashih nachinov umiranja. To je obenem tudi resnica nashe govorice in nashe pisave, resnica zhivosti jezika, za katerega vemo, da je vedno bolj ogrozhen.

Shus: Novorechno zasvinjan. A to zdaj ni najina tema. Daj, povej mi (razlozhi) eno anekdoto po svojih besedah, npr. tisto o Jezusovi pravichnosti.

Zagorchnik: Res nich ne razumesh. Ne gre za razlago. Si bo zhe vsak sam razlozhil, jaz nisem razlagalec.

Shus: Bojim se, da si oz. ste, pa recenzenje oz. promotorji, razvrshchevalci pesnikov tudi.

Zagorchnik: Na koga to mislish?

Shus: Nate in na te, ki si mi jih prilozhil v dokumentaciji, me obtezhil z njih sodbo.

Zagorchnik: Mar dvomish v njihove ocene?

Shus: Saj ne gre za to. Imam pach svoj odnos do te poezije. In ta je she najbolj odlochujoch razlog zame, za moj odnos do nje.

Zagorchnik: In ta je?

Shus (malo zastane): Ta je: osebno me prizadene. Uprla se mi je.

Zagorchnik: A tako, zakaj pa?

Shus: Ti vesh, da sem vsak dan v domu za starce na Taboru. Kadar je lep dan, pa v parku. In tam so ptichi in starci na klopi in Ema: mati moja. In ptichi so in rozhe in veter in eter. In starci v kletkah chemijo in chakajo, da se jih osvobodijo. Eni njih z vero, drugi z upanjem, tretji brez vsega.

Zagorchnik (ironichno): Eni z resnico, drugi s svobodo, tretji z ljubeznijo; pa s strahom in pogumom.

Shus (zelo resno): Pa da ne bi pozabu she tistih, ki odlashajo za vsako ceno, se vedejo po hishnem redu in veri moderne medicine. Pa tistih, ki prezirajo druge, ker oni gledajo drugache, vsak po svoje. Zdaj si predstavljaj, da grem v park, se usedem na klop, she bolje, che stopim na kamnito mizo in recitiram, na primer, samo trdi Chankarjev moto: »Religija: To poletje dishi po ptichih in ptichi po kletkah dishijo. In starci na klopi sedijo in vohajo ptiche. To je vasha religija!«

Zagorchnik: Potemtakem dojemash trdo Chankarjevo poezijo chisto osebno? Premlel s jo v endofaziji.

Shus: Kako pa naj bi jo globlje dojel?

Zagorchnik: Ti pri tem pozabljash, da si s svojo endofazijo (notranjim govorom) zhe prestopil s podrochja ustvarjalnosti, tudi pesnishke, v politichno prakso. Najprej z odpovedjo kot odgovorni urednik revije in potem z urednishkim nastopanjem v imenu svojega literariziranega vrednotnega sistema, »resnice, svobode, ljubezni«, ki si ga celo pesnishko oblikoval, torej odlochno estetsko, kot besednoumetnishko delo in ne kot sistem vladanja (hrv. obnashanja) in oblasti.

Shus: Zdi se, da se glede tega ne bova nikoli razumela. Endofazija je zame pravi ali vsaj globlji razlog pisanja; pesnjenje pa, che temu svojskemu pochetju tako rechesh, je le izrazni nachin, kako kaj lazhe izrechi, tudi domisliti, sebi razodeti. Che to tudi drugim kaj pomeni, pove, potem je najbrzh prav, da se objavi. Che ne, pa ne, morda kdaj drugich, ali pa kdo drug. A tega nachina razumevanja vrednot ne postavljam za normo drugim. Antologije in enciklopedije in uspeshnice leta in sploh uspeh in zemeljska slava pesnika pa so zame postranska stvar, kar se da nadlezhne, cheprav so neizogibno prisotne, neizogibne. Nekoch sem bil vendar tudi sociolog kuture. Tezhko bi ne videl smisla hvalnic sistema – njegovega obvladovanja po slavi hlepechih. Tvoji komplimenti so mi odvech.

Zagrozichnik (rahlo grozeche, skoraj jezno): Pozabljash, da si zhe povzrochil shkodo, tudi moralno shkodo! In che se zdaj umikash kot »literarni« urednik, ne bi smel pozabiti, da bi moral shkodo sam poravnati, ne pa da to prelagash na ostale urednike.

Shus (jezno): Nich ne prelagam in nichesar jim ne jemljem!

Zagorchnik: Jaz se kot glavni, nato odgovorni ter nazadnje samo kot sourednik revije nisem imel izkljuchno za literarnega urednika. To bi moralo veljati, vsaj nacheloma, tudi za vse ostale urednike.

Shus: Zhe drugich.

Zagorchnik: Kaj drugich?

Shus: Drugich: »bi moral«, »bi moralo«. To je oznaka deklarativnih vrednot sistema, institucij.

Zagorchnik: Ne rechem, da ne more biti tudi drugache, vendar pa niti nacheloma ali zaradi lepshega uredniki pri Reviji SRP niso podrochno razporejeni. Tako tudi ti ne. She posebno zato ne, ker si zhe pritisnil na literaturo, cheravno tudi sam urednik revije, pa na zunajliterarni nachin, kot cenzor v imenu svojega vrednotnega sistema, ki se je iz sfere ustvarjalnega mishljenja sprevrgel v sito oblasti.

Shus: Tezhke besede, resnichno hude obtozhbe. Koga sem kje cenzuriral, komu vsiljeval svoj vrednotni sistem, ki mimogrede ni noben sistem. Tudi vrednot nikomur ne vsiljujem, she manj predpisujem, individualno vrednotno orientacijo cenim, svojskost individuuma zoperstavljam institucionalnim vrednotam sistema. Posebej deklariranim in proklamiranim in zlaganim. Oblast pa me prav nich ne mika, she fascinira me ne. Nikomur ne zhelim biti sito oblasti. Pridobi vechino chlanov urednishtva, t.j. urednikov, za objavo Chankarjeve poezije, pa bo objavljen she v Reviji SRP. Ponavljam pa, da mojega glasu ne prichakuj.

Zagorchnik: Ti sam dobro vesh, da ne dobim vechine brez tvojega glasu. Tvoje je sito oblasti, mar ne?

Shus: Poslush me no, kva rechem. Ne glasujem za objavo Chankarjeve pesnitve Anekdote o Jezusih. Cheprav ni to moja stvar, pa me vseeno chudi, zakaj ga tako na silo vsiljujejesh v SRP, kamor chist nch ne pashe, pach pa se lepo ujema z dosti shirsho, tudi nihilistichno (vrednotno) orientacijo Nove Atlantide in v Gozd oz. v vash Oberkreinverbund.

Zagorchnik: Novo Atlatindo pa kar na gmah pust, se te prov nch ne tiche, pa avtonomni Oberkreinverbund tud ne.

Shus: Mash chist prov, predelch sem shu, res se me ne tiche. Sam, veta na objavo Chankarjevih Anekdot o Jezusih v reviji ti jaz nisem dal, pa b ga lahk, che je moja oblast taka k pravsh. Ti pa si dal veto na objavo moje igre Oldtimer – Vesela barka Slovenika v Reviji SRP 15/16, to je skor natank pred letom dni. Pa me zato ni blo konc, pa nisem pochel nobenga cirkusa.

Zagrenchichnik: She konchana ni bla.

Shus: Nkar se ne zgovarjej, bla je konchana, in pokonchana. In to dvakrat. Drugich pa zato k mi jo je en prskutu.

Zagrenchichnik: Kdo? Kva s tem mislsh?

Shus: Nanizanka pa res ni bla chist fertik, pa je tud nisem mislu vse objavt. Igra b bla chist dost, verjetn she prevech za Kapitana Petka. Izbor nadaljevank ali povzetke iz njih pa bi prepustu urednishtvu. Celo 'dokumentirano' pa bi izdal v prilogi revije POGUM. In chist nch se mi ne mudi. Res pa je, da sem si tga sam kriv. Zmir je tko, che nepoklicanega, k mu gre za (pre)moch, prezgodej zravn spstish.

Zagrenchichnik (se rahlo namuza, malo uzhiva v svoji mochi, in skoraj prezirljivo servira kljuchni udarec): Kar je blo, je blo. Karnevalizacija v primeru dramatichnega besedila o SRP-u (Svobodni Rakasti Plovbi, al kuga zhe je?) nasprotuje mojemu, kot si domishljam, resnemu delu, oz. sodelovanju. A kot recheno, kar je blo je blo. Pach pa zdaj, po tvoji Endofaziji, po prehajanju nekega zhanra iz literarne fikcije v konkretno urednishko resnichnost, mi je zadost. Tu enostavno vztrajam pri nadaljni nediskutabilnosti dane urednishke realitete in njene avtonomnosti tega podrochja. Ne bi razmishljal o tem, kaj je na drugi strani alternative, saj bi bilo to v nasprotju z (mojo) nediskutabilnostjo.

Shus (prizadeto): Mislish avtoritarnostjo, tvojim literarnim trinoshtvom, tvojo personalno legitimiteto. Je pri sebi ne vidish?

Zagorchnik (preslishi in nadaljuje): Ravno to bi vzpostavilo po moje nepotreben dialog – dialogiziranje, t.j. vzpostavitev zhanra, v katerem ne zhelim biti udelezhen, oz. eksploatiran in potunkan tja, kamor mi ne pashe.

Shus: Nepotreben dialog pravish?

Zagorchnik: In seveda, vzpostavilo bi konsekvence, ki bi sámo sodelovanje, utemeljeno na spontaniteti, ustavilo.

Shus: Ravno nasprotno, dialog odpira vrata spontaniteti in jih zapira tvojemu despotstvu. Prav to, kar ravnokar dialogizirava, so she kako bistvene rechi (se popravi: vrednote) za nashe sozhitje.

Zagorchnik: Spet ne razumesh. Razumel si tako, kot da se jaz zavzemam za strogo dvojnost revije, da gledam na literaturo locheno od ostalih delov revije. Dejansko si bolj prizadevam za preseganje njene dvodelnosti, vsebinsko in oblikovno – pri ureditvi posamezne shtevilke. Svojo vlogo pri tem igra tudi likovni, slikovni, stripski del. Che pa lochujem literarno fikcijo od drugih realitet revije, pri tem bolj mislim na vechzvrstnost revije in na to, da vchasih kakshne stvari le ne kazhe pomeshati.

Shus: Ne, razumel sem tako, da se zavzemash za avtoritarno odlochanje v reviji. Iz literature, estetitike izganjash vse, kar ni chista fikcija, izmishljija, she najbolj pa resnico.

Zagorchnik: Che ne razumesh, bom povedal drugache, skratka, karnevalizacije mojega dela – sodelovanja (se popravi) ne odobravam. Omenil sem potrebno sposhtovanje do mojega urednishkega dela.

Shus: A se t ne zdi, da mal prevećkrat uporabljesh ta svojilni zaimek »mojga«?

Zagorchnik: Enostavno b ne dal zhivljenja kar za vsako stvar. Najbrzh gre pri tem za neko disciplino, ki se ji pokoravam po svoji naravi zhe od vsega zachetka. Bil sem star zhe ob rojstvu.

Shus: No, tud tle sva si razlichna, she star sem otrochji.

Zagorchnik: Zdej pa dost heca. Zdaj smo pri pravi poeziji. Knjiga leta, a vesh kva je to?

Shus (she bolj zhivchno, z vidno nejevoljo, che ne zhe z odporom, prelistava Chankarjevo trdo poezijo): She enkrat lohk rechem, pridobit jh morsh pet 'za', to je, vechino urednikov in zadeva bo objavljena.

Zagorchnik (nejeverno): A ti bosh pa kar gledov?

Shus: Che bi zdaj reku, kako bom gledal na to, bi blo to res prezgodej, ker she ne vem, al vsaj gvishn nism, pa she ti b triumfalno reku, »glej, glej: poskus vplivanja na urednishtvo«. Cheprav, a ni pr ns tko, da vsak urednik lahko pripishe svojo odlochitev le sebi? Smo avtonomni individuumi, mar ne?

Zagorchnik (odlochno): Kot urednik revije se ne mislim spremeniti v pogajalca in ustvarjati frakcije znotraj revije, potegnit koga za sabo ali se boriti zoper koga. Zato iz urednishtva nepreklicno izstopam. Tudi glede tega se ne mislim pogajati.

Shus (vidno navelichano): Pejd no nekam.

Zagorchnik: Ni me treba poshiljati nikamor s to izjavo. Dajem jo tebi in ti vesh, kaj to pomeni?

Shus: Ne chist.

Zagorchnik: Ostalih urednikov revije ni treba s tem obremenjevati in ne predsednika republike Küchanosha.

Shus (zajame sapo, t.j. narochi she eno pivo): To pa ne bo shlo. Urednike je zhe treba seznaniti z nepreklicnim odstopom kolega, in to pisno, she posebej v primeru, ko gre za odstop pishochega urednika s pisno utemeljitvijo svojega nepreklicnega odstopa. Javnost urednikovanja nas zavezuje k temu. Ne vem pa, kaj ma s tem Küchanosh?

Zagorchnik: Zakon o javnih glasilih sta mi s Hanzhejem Lumskim pomolila pod nos kot dokaz, da moje zalozhnishtvo ne more biti soizdajatelj Revije SRP, kar pa je lahko bilo vse od njene ustanovitve.

Shus (globoko srkne): A zato gre. Po novem zakonu o javnih (raz)glasilih, ki ga je res podpisal sam predsednik Küchanosh, je vsem glavnim in odgovornim urednikom prenehala funkcija gl. in odg. urednika, tudi Titu DeDalskemu, che hochesh primer. Prilagoditveni oz. prehodni chas iz starega na novi zakon je veljal dve leti in mi smo tu kar malo zamujali. Poslej bi lahko bil le odgovorni urednik, kar pa si na urednishkem sestanku v Opera baru zavrnil.

Zagorchnik (vskochi): Zame je enostavno neresno in nevzdrzhno, da bi bil odgovorni pri dveh revijah. Pristal sem samo na zachasno stanje, ob stalnem ugovarjanju.

Shus: Ni pa neresno in nefer, che bi bil glavni v obeh revijah.

Zagorchnik: Meni zadoshcha, da sem bil soustanovitelj revije in tega mi ne more noben vzet. Ne glede na to, ali je to kje zapisano ali ni. Zato ni treba, da je zapisano.

Shus: Tega ti tudi nihche ne jemlje. Pa tudi iz urednishtva te nihche ne meche, she vedno lahko sodelujemo.

Zagorchnik: Lahko pod mojimi pogoji.

Shus: Samo reci.

Zagorchnik: Chankarju mesto, ki mu gre, v tej shtevilki revije (21/22). V urejanju revije bom nediskutabilen.

Shus:. Niti sluchajno, kar povej jim, da pr nas v reviji svobodne romantichne plovbe Eden in edini nima kej pochet, tud che je sam Adolf Zagorchnik. Da nismo za nediskutabilnost. Sploh pa ne verjamem, da te tako preklet mot Ukaz predsednika. Predsednik Küchanosh podpishe, razglasha v UR-listu vse javne in tajne zakone, tudi npr. tiste o reji malih zhivali, skrtaka, to mu gre po ustavi Slonovovenije. Ravno tega ne gre jemat osebno, saj je ochitno, da gre tu (v Ur-listu in na prvi strani SRP-a) za igro institucionalnih vlog sistema. Tvoje sozalozhnishtvo, kar sam dobro vesh, je bilo bolj zaradi prijaznosti in popustljivosti do tebe in tvojih muh, kot pa dejansko sozalozhnishtvo. Poleg tega smo ugotovili, da Fondov Oryja Pála in Gozda, kamor po tvoje sodi tudi en del Revije SRP, uradno sploh ni. Vsaj takrat niso imeli niti zhiro rachuna. Na prvi strani, t.j. v kolofonu pa se v Reviji SRP zhelimo drzhati chrke zakona, sicer nam bodo rekli, da nas uradno ni, ko bomo prosili za subvencije na MIKS-u. No, zhe res, da nam to doslej ni kaj dosti pomagalo, pa vseeno ena stran v reviji po chrki zakona le ni tako huda rech. Saj imamo vendar za pesnjenje prostora she dvesto strani. Ti pa si tako prekleto pesnishko razpolozhen za vsako ceno tudi na tej strani, da me je ob tvojih pesnitvah v kolofonu vedno poshteno bolela glava. Najprej Fondi Oryja Pála in potem Gozd (Gorenjska zalozhnishka druzhba), vmes she Atelje Otilija, in tako naprej, zdaj v bibliografiji she Zbirka Bela. Edini izdajatelj Revije SRP je Zalozhba Lumi d.o.o. z uradnim sedezhem in sht. zh.r.. To je vse suho uradno in nich pesnishko. In Revija SRP ni »spet ena izmed dveh revij, ki jih prav tako izdajajo Zagorichniki«, in to tudi nikoli ni bila.

Zagorchnik: Pa da neb pozabu: Na Sluzhbo – za raziskave programov RTVL/Slonovenija.

Shus: Ne nisem pozabu, v kolofonu je bla samo v prvem zvezku revije, ko smo she upravicheno prichakovali soustanoviteljstvo RTVL/S. Zdej pa je chisto na koncu v »pesmi« o Svojskosti Revije SRP: »Tak namen ima tudi urednishtvo Revije SRP, ki nadaljuje leta 1983 ukinjeni Bilten SShP, (Sluzhbe za shtudij oz. raziskave programa – RTVL).« To je bla in je she vedno vrednotna orientacija revije od ustanovitve do danes. Vendar vrednotna orientacija ni zakonska norma. Domnevam, da ti je kot sodelavcu Revije SRP ta razlika, med vrednotnimi orientacijami in diktatom norm institucij, jasna. Se sam delash, da ti ni.

Zagorchnik: Vse je blo v redu, dokler se ti nisi ustrashu ob Ukazu predsednika Slonovenije Küchanosha o razglasitvi zakona o javnih (raz)glasilih. Chemur je ravno sledila tvoja pozaba. Ampak brez skrbi: vse te stvari so v skladu z ukazi, ki me v resnici prevech ne zanimajo, kot vesh. In lahko si mislish, che ti rechem, da smo s takshnim mahanjem z zakoni opravl zhe pred 30 leti in se nismo pustl niti samo/zastrashevat. Zato je bilo sploh mogoche, da je Umetnost veljala kot opozicija rezhimu.

Shus: Mislish, da ni bla dopushchena, celo gojena, tako opozicija v umetnosti kot v rezhimski kulturi?

Pa tud nisem chist zihr, da ste s tem zhe opravl.

Zagorchnik: Zhe res, da je en njen del bil tudi na poziciji in oblasti. Tako, kot je tudi danes. Imamo dve pesnishki »drzhavi«, eno – v glavnem epsko, ki je na oblasti, in drugo pesnishko »ne-drzhavo«, v glavnem lirsko, ki morda shele nastaja, a gotovo ni vnaprej kaznovana in obsojana na kakshno lirsko oblast. Kot taka bi bila vnaprej razpushchena in ni oblastna. Zhe zdaj je anarhichna zastran oblasti.

Shus: Anarhichna zhe, sam zavezana mochi, oblasti. A gre za lirsko al epsko deklo, al paradne konje, al drzhavotvorne pesnike, pa ni tuko prekelet usodn. Ampak vseen si to o lirski »ne-drzhavi« tko lepo povedov, da b blo shkoda, che tga ne zapishesh, che nebosh ti, bom pa jaz zate oz. za nashe zanamce. Sam spet sva pri Platonu, k je pesnike pognou vn z drzhave. Konkretno pa pri Kulturbund – Oberkrein in Novi Atlantidi in Emilu Milanu Mariji Loshkem, predsedniku vlade v senci (»pesnishke drzhave«), k je in bo pesnike postavlov in odstavlov za urednike v pesnishki »ne-drzhavi«.

Zagorchnik: Kva je pr tmu narobe?

Shus: Sam to, da se niso sami, k smo zhe mel samoupravlajnaje.

Zagorchnik: Jaz sem sam shel k njemu in mu reku, da hochem svojo revijo. A sm se sam postavu al se nism?

Shus: Ne! On te je postavu! Oni so te postavl! Ti si se samo ujel na njihov trnk, k se mu reche (po)velichani ego. A s she zmir na laksu (»Ribichev chloveshkih dush«)? Se she nis osvobodu?

Zagorchnik: Prov gvishn, jaz sem urednikoval po svojem konceptu urednishke manipulacije.

Shus: V pesnishki »ne-drzhavi«.

Zagorchnik: Nkar tako, ne v takih tonih. Kot si vidu, se nobenemu pometanju ne branim. Tudi moje soustanoviteljstvo revije je zame zhe preteklost.

Shus: Zdej bosh lepo zaigral she uzhaljenost in prizadetost izigranega, odstavljenga in vse bo she lepo.

Ochishchenje (katarzo) zamenjash s chistko, pa je.

Zagorchnik: No, no, nikar se bat. Vse je tako lepo urejeno, tako na nivoju revije kakor tudi na nivoju drzhave.

Shus: Ni pa na nivoju individuumov, med nama ni.

Zagorchnik (preslishi in recitira v naprej pripravljen recital): Tako smo na novi stopnji vechnosti. Ni preteklosti in ni vech zdajshnosti. Je samo she lepa prihodnost. In tako je tudi prav. Po njeni dolgi mukotrpni odsotnosti je lepa prihodnost spet na obzorju in naj lepo sije. Chim bolj lepo bo sijala, tem manj bomo rabili preteklost in tudi zdajshnost. In schasoma bosta ti dve kategoriji chasa lahko izginili iz vechnosti. Lep pozdrav. Pozdravlja te Novi bivshi odgovorni Zagrenchichnik.

(Zagorchnik zmagoslavno odide.)

Shus (jezno sam sebi): Taka je torej ta rech. Vodil je debato po vnaprej pripravljenem scenariju, meni pa se she sanjalo ni. In k je vidu, da drugich ne bo shlo, sploh ni bil uzhalen, she oddahnu si je. Sm kar zinu, onemel. Zagulena diskutabilna diskusija, sm mislu, si domishlov, da jo vodim jaz. In kakshen zakljuchek, za konec mi (na)vrzhe she enga mojih najbolj priljubljenih sogovornikov izven chasa v glavo, in gre, kar odide.

Kronist Shus (uzhaljen, vidno prizadet si mrmra): Ne, tako se ta rech ne more konchati, al pa nisem noben kronist.

»Res chudna zdruzhba« (si je pripomnil Shus), »vendar vseeno sodelujemo, in to, kar se da svobodno, spontano. Vendar neka minimalna institucionalizacija je le nujna, neizogibna.«

(Za zdaj Shusu ni padlo v glavo nich pametnejshega, kot da se zopet potopi v endofazijo, ravno tisto nekaj, kar je Zagorchniku shlo tako zelo na zhivce.)

Opomnja ali zabelezhka avtorja: Na sestanku so spet manjkali drugi neizogibni spielverderberji iz kroga Revije SRP: odgovorni urednik Hanzhej Lumski je bil na simposionu sociologov v Portorosu (imel je nespregledljivo zapazhen referat o dejstvih socialne restratifikacije, ustno seveda, zanj so se zanimali celo v kabinetu samega predsednika Küchanosha, vendar se je rahlo za bat, da ne bodo prevech navdushen, k ga bojo prebral v reviji, sam kaj ko s chlankom za revijo spet zamuja); zamolchani in izgnani pisatelj v emigraciji Löwen Detel (tudi Löwenmut) je bil itak dopisni chlan in ni hodil na sestanke, poleg tega pa je imel obilo dela s pripravo Kocbekove knjige za zamejstvo seveda (izgnani pisatelj, doma oz. v svoji domovini she vedno ni dovolj spregledan, je po Njih mnenju t.j. slonovenetskih mo(dro)gotcev moral ostati zunaj, samo zato, ker so Oni nezmotljivi); graver in arhecronos Juraj Demitrov, ki je imel toliko dela z rachunalnishkim skeniranjem tekstov in slik in she oblikovanjem teksta revije, da je delal cele nochi (graverju smo rekli tudi arhecronos, zato ker je arhéviral (arhiviral) revijo, jo ohranjal in shiril v chasu, t.j. morebitnim zanamcem, ki se ne bodo ozirali le na trzhnost revije); deontolog Dubl M. Fegoshy, ki je spet sprehajaje oz. to pot kravsaje, koval nov intervju (to je namrech lahko pochel le sprehajaje, pohajkujoch, minerja-deontologa bo nashel na cesti ali v parku ali pa v bolnici. Zaslovel je namrech po miniraju oz. preplahih, ki jih je povzrochil v odvisni reviji Nearhetinktura.

Izbrskal je za malo dezhelo, kot je Slonovovenija, prav neverjetno dosti neoseb t.j. osebnosti, ki so se jih pomembni Slonovovenci v imenu in za dobrobit vseh ostalih pravochasno in temeljito odrekli. Na enem od ustvarjalnih pohodov je tako nesrechno padel, da si je nalomu kolk); svobodni literat Ant Ivich je sicer prishel, a z veliko zamudo, do zadnjega je gledal tele-vizhn in si belezhil dosezhke za TV belezhke, pa ni she chisto skoval zadnjih epigramov (sicer pa je bil zelo predan slonovenetskemu stripu, pa she zhvet je moral od nechesa, kdo bi mu lahko to zameru, cheprav svobodni umetniki za prezhivetje kar se da mal rabjo); eminentni kritik Maras Kremplgauner (Kernmauer) je itak pogojeval sodelovanje z edinim, a brezpojnim pogojem, da se ga nikoli, ampak res nikdar, ne pokliche na sestanek (bil jih je za vselej do grla sit, brezplachni prispevek pa je le obljubu); edini ustavobranitelj (zaustavnega dvorishcha) Misha Krovic pa je garal celo prejshnjo in she eno predprejshnjo noch, ker je pisal locheno mnenje. Klicati ga na sestanke zaradi takih rechi, to bi res ne bilo primerno, nepredsednika t.j. ustavobranitelja bo ob priliki, ko bo imel kanchek chasa, obiskal na njegovem domu na Sav (nepredsednik so mu rekli, ker bi v Samovi drzhavi in tudi v Karantaniji bil predsednik, v Slonoveveniji ali Slonovovenetiji pa ne, ker je bil prevech principielen oz. samosvoj); izgnani Atlant (oz. Atlant v izgnanstvu) Andreas Luman ni maral gostilnishkih oz. barskih sestankov, raje si je dopisoval s prijatelji in prijateljicami (dost jim je blo tga, da zjutraj, ko se dan zachne, v poshtnem nabiralniku pobirajo sam reklame, pa propagandni material vseh sort, zato so si raje izmenjavali pesmi in kratko prozo, skratka nekaj zhivega, osebnega). Shusu pa se je milo storilo, ko se je spomnil na zlate chase Mesing-bara, k je v Vôlanverkaf-u Plavcu kishte raskladov, pa bicikle in gumilezumge prodajov, pa zmir prekratke shlauhshchke za ventilchke, pa pumpe, k so jih zhenske reklamirale, chesh, da se pr pumpanju prevech segrejejo. Zhe res, da je bil zmatran, a pir se mu je velik bl prlegu k dons.

Pomembni sozarotniki oziroma, pravilneje recheno, sopodporniki spielverderberjev: romantichni tiskar Vitalus Div, scenografoslikar Jovani Spacolini in vsi, ki so vsaj dvakrat nastopili na spolzki sceni paralelne stvarnosti, pa se teh in takih iger znotraj kroga niso udelezhevali oz. so se le, che je bilo na dnevnem redu kaj konkretnega (kak konkreten posel) za njih.

Vsi ostali pishochi sodelavci iz kroga mrzke revije pa so se urednishtva t.j. Opera bara izogibali, vechinoma iz strahu, da jih ne bi takoj vpregli v urednishki odbor, res pa je, da nekateri tudi zato, ker ne prenashajo cigaretnega dima in alkoholnih hlapov in barskega zhivzhava nasploh.

 

 

 

_______

Opomba: Sledi Endofazijski epilog: Na Rodos; Nazaj v navadno stvarnost, ki je povzet v prispevku O vrednotah (v) stvareh.

 

 

V Ljubljani, oktobra 1997

 

 

English