Lives Journal 13

Rajko Šuštaršič

 

 

PARALELNA STVARNOST

 (II)

 

P.S. I.: (PARALELNA STVARNOST: PRVICH )

Zahvalno razpoloženje in razpredanje spielverderberjev

(Še ali pa že na krovu admiralske ladje Slovlandia I.)

 

 

Šus: Ti, Franci, posluš, kje je Hanžej.

Zagorčnik: Marasa tolaž, revž je čist preč. Z Waučarjevim čolnom so ga pelal.

Šus: Ja tale havarija ni bla mačja šala.

Zagorčnik: Ne sam havarija, še pesnik Krokar ga je nabasov zarad pisajna o njem v Reviji SRP, (O Petkovi dramatki).

Šus: Pa sej je v celi reviji prebral le dve besedi: prva njegovo ime in druga priimek. No ja, še tist odstavek okol njiju.

Zagorčnik: Ravn to je blo preveč al pa narobe. Krilu je z rokam in zjov, da je to nezaslišan, da je on že zdavnej reku, da b moral revijo prepovedat. Da je to najbolj škodljiv

pojav časa na Slonovovenskem. Skratk, da gre za kulturškandal pa pisajne neresenic, tud o njem.

Šus: Škoda.

Zagorčnik: Zakva pa?

Šus: Da ne pridemo tkole kar trije spielverdeberji, od tega še dva slepa potnika, na admiralsko ladjo.

Zagorčnik: Kva s naju pa vabu, k t ni nben reku.

Šus: A se ni splačau?

Zagorčnik: Zdele že, zdele.

Šus (se reži kot pečen maček): P! P! Zadnja črka: Revije SRP je P (Pogum)!

Zagorčnik: Dost mam zafrkancije, rajš povej: Kaj pravš na tole vse skup?

Šus (se zresni, kar nekaj časa premišljuje, potem vpraša): A na vse skupej?

Zagorčnik: Ja, menda.

Kronist Šus: Zmir m je muču vprašane zakva je Platon pesnike pognou z države?

Pisatelj Zagorčnik: A ti ni že pred leti pojasnu tega moj nekdanji kolega, urednik revije (za menoj seveda) Prablemov Jaša Zlobensen.

Kronist Šus: Že, že, ampak ...

Zagorčnik: Kaj, ampak?

Šus: Ja, tkat je bil pesnik, urednik revije, še pr naskok na bastiljo nam je pomagov, zdej pa je ambasador Slonovovenije v Bruxellesu. Tko rad je mu latinske pregovore, med njimi narrajš tga: »tempora mutandur et nos mutamur in ilis«.

Zagorčnik: Prej silno predrzni hipy v kavbojkah, zdaj zglajštrani diplomat v fraku, pa še lepo zaokrožen, da ga je vesele pogledat. A kaj to spremeni na odgovoru? Odgovor je odgovor in ostane tak kot je bil, kaj ni bil dovolj dober?

Šus: To že. Namreč, to zdej ni več isto. Pomen se spremeni za nazaj. On sam ga je spremenu.

Zagorčnik: Spet tvoja parapsihologija, kot da časa ni. Vse je zdaj (ga popravi).

Šus: Ni moja, če že hočeš, da od koga je, potem je to tako po Henrijevo (H. Bergsona): Ni časa, samo trajanje je. Neposredna dejstva zavesti se prežemajo, to je vsa umetnost zunajčasne, pravilneje pa sočasne komunikacije s sogovorniki izven oz. zunaj časa. Svoboda na primer je zanj »dejstvo in med dejstvi, ki jih ugotavljamo, jasnejšega (gotovejšega) ni.

Vse težave tega problema in problem sam izvirajo od tod, ker se ... ideja svobode ne da izreči v jeziku, v katerem je (ona) očitno neprevedljiva.«

Svoboda je neizrekljiva. Odreči se ji ne moremo. Prepustiti jo samo političnemu govoru, jeziku, tega ne moremo. Če se je odreče naš jaz v korist našega mi, jo je s tem odrekel nam. Naš mi je pred istim problemom kot naš jaz.

In če hočeš, je to tako tudi po Janezu evangelistu in še nekaj njih, ki zanje vem (teoretično pa po vsakem, ki to resnično res hoče).

S tvojo neizmerno skrbjo za slovenski jezik pa se, če hočem al ne, moram strinjat, res je občudovanja vredna dobrina, lastnost. A kaj ko izumira, redka je kot kaplja vode na vročem štedilniku. Ko bi le na MIKS-u (ministrstvo za kultludizem Slonovovenije) še kdo tako mislu k je Sčarfman lan. V tem primeru pa bil vseen raj iz časa vn, kot zun.

Zagorčnik (se pošali): Ja lohk bi se tud ti mal bl potrudu s knjižno venetščino.

Šus: A veš kok se martram z njo, nkol m' nauš verjeu.

Zagorčnik (namerno preskoči temo o jeziku, se pošali): Sej, sej, tvoji sogovorniki izven časa so povzročili nemalo zabave. Se res pogovarjaš z njimi?

Šus (se spet reži): Če se se sam spomn ksihta tiste tajnice na Kapucynovem MIRS-u (ministrstvu za resnico vlade slonovovenske), k sm pršu na pogajanja k ministru za subvencijo Trakatata o svobodi. Tga nam nkol pozabu. Glih malcala je pa se j je senvič zataknu, tak smeh jo je posilu k sm pršu. Sam šef jo je rešu, da se ni zadavla. (Se reži.)

Zagorčnik: Kva pa j je reku minister?

Šus: A ministr? Tga pa ne vem. Najbrž, da za take smotarije pa res nimajo gnarja. Jst ministra nisem več vidu od bliz.

Zagorčnik: Kdo pa pol?

Šus: Sekretar vseh ministrov tega minstrstva Fabrinc, fejst fant. Nadru jo jo je na licu mesta, ko cucka. Sam strah jo je rešu davitve gotove. Mdva sva se poznala že od ministra Stanyslavskega in prej, k smo se s ta rdečmi usekal za lblansko »Bastiljo komunizma«. Mau sva pokramljala, bl zarad protokolskh manir.

Zagorčnik: Prov t je, kva s pa tok hvalu tga ministra med vojno za Slonovovenjo.

Šus: K je bu res briljanten. Sam nem sm tko reku, zapisu. (Se popravi.)

Zagorčnik: Saj res kokto, da ga ni zravn?

Šus: Krigskolega se navta nkol več skupaj vozila. Ankat bo manku en al pa drug.

Zagorčnik (ponovi v šali): Sej, sej, te tvoji sogovorniki izven časa so povzročili nemalo zabave. Se res pogovarjaš z njimi?

Šus: Misliš posmeha? A misliš, da tga nisem vedu. Že k sm seznam sogovornikov zun cajta na ta zadno stran Traktata prlimov.

Zagorčnik: So vsi na seznamu, a nben ne manka?

Šus: Nkol ne morjo bt vsi pa tud vse ne, zmir mn jih je.

Zagorčnik: Kdaj se pa pol pogovarjaš z njimi?

Šus: K nimam drugih (sogovornikov) in če oni tko hočjo.

Zagorčnik: U kirem jeziku?

Šus: V nobenem jeziku, v notranjem govoru (endofaziji).

Zagorčnik (nejeverno, malo provokativno): Dej no?

Šus: Pa, saj si bral, celo izdal si drugo dopolnjeno izdajo. Endofazija je čudna reč. Kaj, kako, zakaj: vzpostavim pogovor z živimi zunaj časa, sem opisal, literarno zaštrikano, le na moj način. Vsak ma svojga.

Zagorčnik(ga popravi): Z mrtvimi.

Šus: Z živimi, mrtvih ni.

Zagorčnik: Sej, sej tudi tam je bilo vse na začetku, kako je že bilo tist? Vse je blo prej kokr nč.

Šus: Ti se kr hecj, rajš sam preber, če glih čš, tud sam moram včas. Za kva pa misliš, da jo vlačm povsod s sabo? Klele maš svojo izdajo. (Z malo jeze garnirano, mu maha z knjigo. Malo okleva, ne ve, če zdaj pravi čas za to. Pa mu vseeno da knjigo): Preber. Mal čudna priložnost, a mislim, da je glih zdaj pravi čas za njo.

Zagrenčičnik (prebere):

V začetku je bilo vse,

in vse je bilo v vsem,

in vse je bilo sámo Vse.

Vse je bilo v začetku sámo v sebi.

Šus: No viš. Tlele je odgovor na tvoje vprašanje. Sam, da to ni moje razodetje! Je Janezovo razodetje. Sm bu sam pisar, dons b reku zapisničar al po kunštn: srednik v komunikaciji z njim.

Zagorčnik: S kom?

Šus: A tle me čakaš? Z Janezom evangelistom, če lohk rečem tko.

Zagorčnik: Kva pa če jih je blo več k so ga napisal teamsko (kolektivno) delo, tale tvoj Janezov evangelij?

Šus (presenečeno): To s pa dobr opazu. Res je, kar naprej so so vmešaval v pogovor. Včas sm se orng namuču zrad njih. Včas sem polemiziral tud z njimi. A sam on je res vedu, za kaj gre.

Zagorčnik: To ti bo pa kdo verjel?

Šus: Ni treba. Nočem, da kdo verjame. Dojame vsak sam, z vživetjem, ne z vero, potem vidiš sam, vse lahko občutiš, sedaj. A pustiva zdaj to.

Zagorchnik: A tole polomijo (havarijo) boš tud zapisov?

Šus: Ni treba, je že napisana, sam spomnt se je bom mogu, kar se da natančn. Še posebej felerje in faule protagonistov kreativcev.

Zagorčnik: Ampak če je tuko, pol je blo že vse določen, v čem je pol igra.

Šus: Vse: vključuje tud svobodno voljo, to kar ldje ne marajo. Razen nekaj Njih, k vedo kuga hočjo, al pa vsaj misljo tuko. Tud če ne b, če b blo določen kva se bo zgodl, sta vsaj še dve vprašanji: Kako se je zgodl in zakaj se je tako zgodl. Ni vseen, je vprašanje okusa (estetike) in dostojnosti (etike). K že koga konc jemlje, k gre igra h konc, pa ni vseen kako se psti in zakaj popusti.

Zagorčnik: Kdo so Oni?

Šus: Propagandisti, duhovni (z)vodniki, agitatorji. Ti preklet dobr vejo, kva čjo, ne iz premisleka, z izkustva vedo, da lahko z ldi opice nardejo, kadar čjo. Sam zato, ker čvovk-ldje ne marajo svobode. Rajš majo prostovoljno suženjstvo.

Zagorčnik: Oni pa ne?

Šus: Oni majo rad pregled. Usiljo se vmes, natank med usodo in svobodo, kjer lahko najlevš dirigirajo. Svobodni pa niso, ker imajo višje nad seboj, to je, vmes. In tako naprej in tako naprej.

Šus: A ni bla ta-glavna misija oldtimerja propaganda – promocija kultturizma, kultludizma?

Zagorčnik: Pa verska, pa politična, kšeftarska agitpropaganda?

Šus: Točn tko, sam da vrstn red ni čist taprav. To je tuko zate, k jh še posebej ne maraš.

Zagorčnik (o religiji ni hotel razpravljati, kar naježil se je): Kje sva že bila, pri kom sva obtičala? Kaj to spremeni na stvari?

Šus: Veliko spremeni, tako rekoč vse. Obtičala pa sva pri Platonu, ki je pognal pesnike vn! z Države.

Zagorčnik: Kar vse pesnike?

Šus: Ne vseh, saj je bil tudi sam pesnik, čeprav se je štel le za filozofa. Pognal je tiste, k so se samo šli pesnike. Pa tiste k so lagal …(premor), da govore resnico, da so sam(o)svoji.

Zagorčnik: Ktere je pa pol pustu, a take, k so se štel za pesnike, k so se šli prave pesnike, so kej k pesniki štel?

Šus: Eni tko dobr, da so še sami v sebi verjel. Drugi so se udinjal láži močí tko lizunsko, da tga nis mogu gledat. Kar muči se, enostavno je, a glih zato ni lahk videt. Mučl me je leta in leta.

Zagorčnik: Zdaj s pa le pogruntov.

Šus: Sploh nisem, sami so mi povedal, drug za drugim.

Zagorčnik: Dej no, kaj rečeš, pa ja ne na štiri oči?

Šus: Ne na štiri ne na eno samo oko. S svojim ravnanjem so mi povedali. Ni enga odgovora za vse.

Zagorčnik, neha z zafrkancijo, sedaj ga je zadeva začela resnično, res zanimati. (Posluša molče.)

Šus (nadaljuje v rahlo šaljivem tonu, a to je pri njem pomenilo, da gre zares): Posodili so se politiki, potem so se odposodili in sedaj zopet čutjo klic vesti ali domovine ali samega vraga, da se morajo zopet posodt. Sam poglej une v SANU, Kosiča, Džavoškega in njune prjatle. Tm se sam bl vid, kva morjo: naščuvat drhal na vojno morijo. Za veliko stvar, k je sam v njihovih glavah velika.

Zagorčnik (ga prekine): Potem račun še ni plačan. Ti pa jih spomnš, zmir spet spominjaš, da se jih je sposodila politika, potem se jih je odposodila, se pravi, nagnala tje, kamr sodjo.

Šus: Zdej s pa bliz. Počak še mau, da povem do konca: zneverili so se politki, izneverila jih je politka, a ti brez nje ne morjo, brez pesništva in pisanja pa so lahko, kdar čjo (hočjo). Kar poglej jih, skupaj smo se borili za svobodo misli in pisanja, to je, ne sam gobcanja, zdele pa nas ravn Oni narbl preganjajo. Onemogočajo revije, svobodno misel sovražijo, svobodno plovbo prezirajo. Ta ekvilibracija od Antigone do Kreonta in nazaj in malo počez mi gre na kozlajne, še posebej, k je mrtvo morje in mam deu v podpalubju. (Ne pusti se prekiniti.) Takoj bom: Platon bi dons nagnal ne sam pesnike, ki lažejo, še prej tiste, k pravjo, da jim pesništvo ni pot do oblasti, pa so njeni sluge: njene slave, moči! Ne moreš jih spregledati, tega ne videti, ne na zunaj, še manj od znotraj. A ni enostavn?

Zagorčnik: Da bl ne more bt, ampak to vsi vedo.

Šus: Že mogoče, a delajo se, kot da tega ne vidijo; vsaj pri seb ne, in pri svojih prijateljih in kameradih in uglednih in spoštovanih in priznanih in nagrajenih in pri tistih, ki imajo konkretno ime in priimek, pri teh še posebej ne. Na oblasti so, njenih ključnih položajih, pa pravjo, da nimajo nč z njo. V stranki so ga hotl za predsednika, pa je reku, da nč nima s tem, da tga sploh ne ve. Že mogoče. Sam koko, da oni tga niso vedel?

Zagorčnik: K gun, k je pršu nazaj k psihodohtrju: gospod dohtar jz že vem, da nism pšeničn zrn. Sam ne vem, če kura ve?

Šus: A ma glih tuko je bvo s Petkovo gvavo pa Stranko puntarsko.

Zagorčnik: Kaj pa bi ti na njegovem mestu naredu, z njim? Jh ne bi pognou, če b le mogu?

Šus: Ne, gvišn ne, tga nkol ne bi mogu. Nkol neb hotu te njihove moči.

Zagorčnik: Pa recmo, da b jo vseen mu. Tko k ti pravš: hipotetično si zamisl.

Šus: Pol pa b jih gvišn ta narprej poveljevanja oldtajmerjev razrešu. Odstavu b jh prav cajt, preden ga ne zamočjo, tko da smo vsi mokr, ko miš. Naj le pišejo, pesnijo, kolkor hočejo! Naj penit, njih slinit, jenja On! Le Pesnik na oblasti je hudo nevarna kreatura (posebej za pesnike, ki niso njegov vštric).

Zagorčnik: No viš, pol se pa čudš, da nas hočjo ukint, zničt.

Šus: Sam tga nočm (oblasti ne), nit hipotetično. Pa se zato, k nočmo oblasti, ja ne bomo kar pustl ukint vsakmu novmu tirančku? Zmir glih, k so vsi glih.

Zagorčnik: Pa misliš, da to t bo kdo od njih verjel? Sploh pa ziher je ziher, za vsak slučaj, če b se premislu. Že da te kdo lahko sliš je preveč.

 

Šus: No vsaj mal zraka nam lohk pustl, dihat luft smrdljiv.

Zagorčnik: No, to pa gvišn ne branjo. Sam not nas vlačjo v svojo igro.

Šus: Oni sploh ne morjo kapirat, da so lohk tud paralelni pisuni, ki nočjo moči, oblasti. K jim je dost, če lahko misljo in pišejo po svoje. Če pa to vsen vejo, pa se delajo, kot da je to samo slabost šibkih.

Zagorčnik: Ezopva basen: Lisica je sprevidela, da ne more do grozda in dejala je: Ah saj je kislo.

Šus: Pa racionalizacija po tistmu Freudu, k je več škode naredu z njo kt z vsem šmornom o Libidu. Sicer pa ...

Zagorčnik (malo radovedno): Sicer?

Kronist Šus: Naj gredo, kamr hočjo. Svoji k svojim. Sopotniki k vodnikom zvodnikom, agitatorji k mogočnim, propagandisti k onim s cekini. A jih je treba vseen razkrinkat, razodet, razstavt, razgalt, razgont,..

Zagorčnik (vpade vmes): Skratka, križat, linčat, al pa vsaj popljuvat?

Šus: Ne za vraga, ne jim nasest, tko Oni pravijo: Kritika da, linč ne. Pa pojejo pesmi o spravi in proti revanšizmu in nesovraštvu in tako naprej in naprej in še prepričljivo za gledalce povrh. Saj so Oni tudi pesniki oz. so pesniki nad pesniki, zajahali so Pegaza in prijahali na dvor. Sam Pegaz je premenu (se preobrazu) v bojnega konja. Zato so nevarn k sto vragov.

Zagorčnik (aludira na Šusovo najnovejšo debato z Georgesom Orwellom): Na kratk, dvorni pisuni z oprodami v bojni opravi, mi pa tovorni konji: »‘Še bolj bom delal’, je rekel Boksač in udaril s kopitom po podju. Detelja pa je od žalosti širala, ko so garaču posthumno postavili spomenik z avreolo«

Šus: Tok, tko. Na kratko pa ne. Tole, k s zdele reku že ni blo preveč kratko. Skor nikol se ne da na kratk kej dost povedat. Navš reku, da so epigrami kitice modrosti. Ne nasedaj Njim, k reko: »preveč not, preveč črk«. Lot se jih orng in z imeni in priimki!

Pisatelj Zagorčnik: Vsak po svoje. (Zdej je blo jasn, da se ta debata ne bo dobr končala in se verjetn sploh ne bo nikol končala. Da bi ga mau pomiru je zamenjal temo): Kuga pa tok penš? Kakšne cigarete kadiš?

Šus je mislu skor nekj tacga, bla sta skor za hip na istmu valu. Melanholično bi se zazrl v čisto novo lično škatlico cigaret: Okej – včasih sem pipco kadil, pipco miru, tko lepo z andahtjo. Zdaj (bere):

 

Kim,

ultra slim,

light,

New York, London, Paris.

Manjka še: Berlin,

Vienna, Budapest, Roma,

pa Pirano seveda.

 

Zagorčnik (je malo triumfalno dodal): A m nis tisto drugo izdajo razodetja prnesu v Wordstar-ju?

 

Šus: Zdej je na Wordu.

Posadka slonovomornarice specialne brigade Maris z gosti Pakta Atlantis in brodolomci družno gledajo CMN TV. Bile so ravno Olympic games of Atlanta. Slolandijo (Slowland, novo ime za Slonovovenijo, ki se je vedno bolj uporabljalo v javni rabi) so promovirali najboljši sportsmani, ki jih je bilo mogoče za naš denar kupiti.

V elitni loži pa so bili zbrani vsi glavni igralci Ladijski botri: Joseph Kavel, Jonni Davos s psom Arturjem, Janez Dolinski (tudi Mirandolski) in Sam predsednik Küčanoš z ženo Stephy. Tudi Petrini Svetokriški in Waučar Polihitsky nista manjkala.

Krepčali so se hamburgerji, pili Coca-Colo z dodatkom Coce.

Razpravljali pa so silno pomembne reči, razpredali so scenarij za dramo, ki jo bodo uprizorili preko dveh satelitov vsem živim in mrtvim Slonovenetom (oz. v združenem Slowlandu) in tudi v severnoatlantski in evrazijski javnosti. Vodilno promocijsko turistično poslanstvo bosta imeli Slovenika 1-3 (predelane iz potopljene Slovenike in Kornpop I-II. Dramo so pisali družno, to je skupaj, to je eno-glasno. Njen naslov je bil: Pot v Evrop (Yurop).

Pisatelj Zagorčnik (je bil specialist tudi še za venetščino oz. slonovorek oz. slowrek in seveda starorek tudi, je v živahnem življenju uporabljal žive jezike. Izzivalno je vprašal kronista Šusa): Kva pa zdej prauš kronist, kva vš reku na to?

Kronist Šus: Pa navš reku, da sem presenečen, še žalosten ne(jsm). Pravm, nau im ratal.

Zagorčnik: Dej n mau mn ga ser. Fertik stvar.

Kronist Šus: Tu lejt! S severa germanizacija, z zahoda romanizacija (lahizacija), z vžoda hun(gar)izacija. A viš tist kruseider na obzorju? Še ižod na odprto morje t je zapru Tit Brionski II. (drugi).

Zagorčnik: No viš, ne samo da gremo v Evrop, še ona se potrud sm.

Kronist Šus: Še posebej z Jugom (jugovšodni veter na Jadranu).

Zagorčnik: Sam kva je kle prepozn?

Kronist Šus: Uncle Sam jih prehiteva, s floto Oceanije, in to z leve in desne, pa še po krmi (z Jugom).

Zagorčnik: Kva pa če mau pretiraravaš?

Kronist Šus: Prov nč. Če pa b, b vseen reku tistim, k se mučjo: s taljanščno v tekstilni tovarni, pa nemščino v tobačni, pa še prodajalkam sebe in kelnarjem k tolčejo tdžanščino, naj rajš menežerje Uncls languiš učejo.

Zagorčnik: Pa american way of leif.

Šus je jezno zabrisal prazno bottle Coca-Cole v morje in komentiral: To pa že znamo. Just we nead some money – Sams capital.

Zagorčnik: Ziher ga bomo dubl, gvišn več k ga rabmo.

 

Šus: Vse se je začelo v Atlanti.

(»Vemo,

pero je močnejše od meča,

a od vsega močnejša je

Coca Cola.«

Zagorčnik pa je pripomnil: Sej, sej, mali Bušman Kiku je že vedu, zakva je moral to prekleto bottle Coca Cole z duhom Coce odnest na konc sveta.

Šus: O.K., O.K.

Šus (še pripomne): Sam tist o jeziku bova vseen morala enkrat predebatirat. Knjižni jezik ni živa govorica naroda, je tvorba njegovih institucij, ranljiv je in podvržen samovolji in moči, posebej še v Slonovoreku.

Zagorčnik (naveličano, bil je res zmartran): Pa kdaj drugič.

 

_______

Opomba avtorja: Drugič je bilo nakatanko čez leto dni. Le da se nista sprla zaradi knjižnega jezika, marveč nečesa, kar je bilo bolj bistveno. Po Šusovi enostranski razlagi je bilo tako, kot pričuje v P.S. (Paralelni stvarnosti). Dokončanje nanizanke Igre sistema brez meja in brez konca pa je začasno, zelo verjetno dokončno opustil. Oldtimer (ali Oldtajmer) – Vesela barka Slovenika je namreč bila prirejena tudi kot RTV nanizanka v šestih nizih (Nanizanka Revije SRP ali Nadležnost spielverderberjev), ki pa to zopet ni, ker je tako lahko le v mrzki ali tudi pomorski Reviji SRP. Nanizanka, kot rečeno (z izjemo prve, t.j. ižodiščne), ni bila končana in najbrž tudi nikoli ne bo. Vse bolj in pogosteje (tako se mu je zdelo) se je umešavala usoda (usoda, pojmovana kot politika) tako, da je venomer prišlo nekaj vmes. Šusu se je ob interventnih dogodkih uprlo vsako nadaljnje pisanje žalostnih veseloiger v revnih variacijah. Še posebej mrzko pa mu je postalo nizanje nizov na temo Od tod do večnosti in nazaj ali stopicanje oz. sestopanje na Rodos (trdna tla). Nenadoma so se mu zazdeli tako nepomembni …

Kot kronist pa ni mogel iz svoje kože, zanj bistvene dogodke, zgodbe je tu in tam vseeno zabeležil, seveda le, če so se mu zazdeli bistveni.

 

 

P.S. II.: (PARALELNA STVARNOST: DRUGICH )

(Urok kapitana Petka ali petelinji boj dveh špilverderberjev)

 

Dogajanje: V uredništvu Revije SRP (v Opera baru, na Cankarjevi 12). Lokal je skoraj prazen, Šus srka malo pivo, ko na prizorišče v Opera bar (t.j. v uredništvo) vstopi Zagorčnik.

Zagorčnik: Pozdravljen Šus, tle maš reecenzije Čankarjeve knjige. O njeni uvrstitvi med knjige leta v Mladini, pa nazadnje tudi bibliografijo Fondov Oryja Pála in Gozda, kamor sodi tudi en del Revije SRP.

Kronist Šus nervozno cufa brado in prelistava zajetno dokumentacijo z naslovi: Najboljše knjige leta 1996; Zanimivo odkritje v narečju pisane poezije, Vital Klabus; Ruralni slavček, Jožek Štucin; Striptiz. namesto Kim Basinger, Franci Zagoričnik; (še enkrat) Striptiz. Namesto Kim Basinger, Mihael Bergant. Šus sluti, da ne bo nič dobrega.

Šus (vpraša previdno): No, ni kaj, impresivno fascinantno, resnično si se potrdu, še en slavni pesnik, odkritje Zagorčnika, je prejel kanček minljive zemeljske slave. A čemu zdaj to men? »Poet tvoj nov Slonovencem venec vije.«

Zagorčnik (uradno): Vse to namreč izpostavljam kot literarno recepcijo svojega uredniškega dela nasproti tvojemu zunajliterarnemu odločanju o predloženem pesniškem delu, ki si ga najprej zavrnil, pozneje pa si se odločil, da se ne boš več vmešaval v urednikovanje pri literaturi v Reviji SRP (to je v moj Koncept uredniške manipulacije – 8. Pontsko pismo, uvodnik prve Revije SRP, oktobra 1993).

Šus: Odgovorni urednik je Hanžej Lumski, le on lahko ne objavi prispevka in to je tudi storil. V prejšnji številki revije in enako v tej (Reviji SRP 21/22), nad njim pa odloča večina članov uredništva (t.j. urednikov), če se avtor, ali kdo zanj, nanjo sklicuje. Mojega glasu za objavo Čankarjevega prispevka Anekdote o Jezusih pa ne boš dobil in povedal sem ti, zakaj ne. Naj razloge ponovim? … Najprej: razvrednotenje vrednot, vrednotni nihilizem in vrednotna orientacija Revije SRP ne gredo skup, pa tud tovrstne pesniške provokacije ne podpiram.

Zagorčnik: Kakšno nerazumevanje umetnosti. Sploh nisi razumel, da gre za resničnost »namesto« neke umetnosti. To je striptiz, slačenje hipokrizije, ki razen popularnega pomena omenja v pesniškem pomenu tudi razgaljanje, odkrivanje popolne resnice, iskreno priznanje oz. duševni striptiz.

Šus: Pa mi rajši ti razloži, da bom vsaj malo razumel.

Zagorčnik: Kar sprijazni se s tem, da imamo res opravka z »razgaljanjem«, s »popolno resnico« na-še smrtnosti in naših načinov umiranja. To je obenem tudi resnica naše govorice in naše pisave, resnica živosti jezika, za katerega vemo, da je vedno bolj ogrožen.

Šus: Novorečno zasvinjan. A to zdaj ni najina tema. Daj, povej mi (razloži) eno anekdoto po svojih besedah, npr. tisto o Jezusovi pravičnosti.

Zagorčnik: Res nič ne razumeš. Ne gre za razlago. Si bo že vsak sam razložil, jaz nisem razlagalec.

Šus: Bojim se, da si oz. ste, pa recenzenje oz. promotorji, razvrščevalci pesnikov tudi.

Zagorčnik: Na koga to misliš?

Šus: Nate in na te, ki si mi jih priložil v dokumentaciji, me obtežil z njih sodbo.

Zagorčnik: Mar dvomiš v njihove ocene?

Šus: Saj ne gre za to. Imam pač svoj odnos do te poezije. In ta je še najbolj odločujoč razlog zame, za moj odnos do nje.

Zagorčnik: In ta je?

Šus (malo zastane): Ta je: osebno me prizadene. Uprla se mi je.

Zagorčnik: A tako, zakaj pa?

Šus: Ti veš, da sem vsak dan v domu za starce na Taboru. Kadar je lep dan, pa v parku. In tam so ptiči in starci na klopi in Ema: mati moja. In ptiči so in rože in veter in eter. In starci v kletkah čemijo in čakajo, da se jih osvobodijo. Eni njih z vero, drugi z upanjem, tretji brez vsega.

Zagorčnik (ironično): Eni z resnico, drugi s svobodo, tretji z ljubeznijo; pa s strahom in pogumom.

Šus (zelo resno): Pa da ne bi pozabu še tistih, ki odlašajo za vsako ceno, se vedejo po hišnem redu in veri moderne medicine. Pa tistih, ki prezirajo druge, ker oni gledajo drugače, vsak po svoje. Zdaj si predstavljaj, da grem v park, se usedem na klop, še bolje, če stopim na kamnito mizo in recitiram, na primer, samo trdi Čankarjev moto: »Religija: To poletje diši po ptičih in ptiči po kletkah dišijo. In starci na klopi sedijo in vohajo ptiče. To je vaša religija!«

Zagorčnik: Potemtakem dojemaš trdo Čankarjevo poezijo čisto osebno? Premlel s jo v endofaziji.

Šus: Kako pa naj bi jo globlje dojel?

Zagorčnik: Ti pri tem pozabljaš, da si s svojo endofazijo (notranjim govorom) že prestopil s področja ustvarjalnosti, tudi pesniške, v politično prakso. Najprej z odpovedjo kot odgovorni urednik revije in potem z uredniškim nastopanjem v imenu svojega literariziranega vrednotnega sistema, »resnice, svobode, ljubezni«, ki si ga celo pesniško oblikoval, torej odločno estetsko, kot besednoumetniško delo in ne kot sistem vladanja (hrv. obnašanja) in oblasti.

Šus: Zdi se, da se glede tega ne bova nikoli razumela. Endofazija je zame pravi ali vsaj globlji razlog pisanja; pesnjenje pa, če temu svojskemu početju tako rečeš, je le izrazni način, kako kaj laže izreči, tudi domisliti, sebi razodeti. Če to tudi drugim kaj pomeni, pove, potem je najbrž prav, da se objavi. Če ne, pa ne, morda kdaj drugič, ali pa kdo drug. A tega načina razumevanja vrednot ne postavljam za normo drugim. Antologije in enciklopedije in uspešnice leta in sploh uspeh in zemeljska slava pesnika pa so zame postranska stvar, kar se da nadležne, čeprav so neizogibno prisotne, neizogibne. Nekoč sem bil vendar tudi sociolog kuture. Težko bi ne videl smisla hvalnic sistema – njegovega obvladovanja po slavi hlepečih. Tvoji komplimenti so mi odveč.

Zagrozičnik (rahlo grozeče, skoraj jezno): Pozabljaš, da si že povzročil škodo, tudi moralno škodo! In če se zdaj umikaš kot »literarni« urednik, ne bi smel pozabiti, da bi moral škodo sam poravnati, ne pa da to prelagaš na ostale urednike.

Šus (jezno): Nič ne prelagam in ničesar jim ne jemljem!

Zagorčnik: Jaz se kot glavni, nato odgovorni ter nazadnje samo kot sourednik revije nisem imel izključno za literarnega urednika. To bi moralo veljati, vsaj načeloma, tudi za vse ostale urednike.

Šus: Že drugič.

Zagorčnik: Kaj drugič?

Šus: Drugič: »bi moral«, »bi moralo«. To je oznaka deklarativnih vrednot sistema, institucij.

Zagorčnik: Ne rečem, da ne more biti tudi drugače, vendar pa niti načeloma ali zaradi lepšega uredniki pri Reviji SRP niso področno razporejeni. Tako tudi ti ne. Še posebno zato ne, ker si že pritisnil na literaturo, čeravno tudi sam urednik revije, pa na zunajliterarni način, kot cenzor v imenu svojega vrednotnega sistema, ki se je iz sfere ustvarjalnega mišljenja sprevrgel v sito oblasti.

Šus: Težke besede, resnično hude obtožbe. Koga sem kje cenzuriral, komu vsiljeval svoj vrednotni sistem, ki mimogrede ni noben sistem. Tudi vrednot nikomur ne vsiljujem, še manj predpisujem, individualno vrednotno orientacijo cenim, svojskost individuuma zoperstavljam institucionalnim vrednotam sistema. Posebej deklariranim in proklamiranim in zlaganim. Oblast pa me prav nič ne mika, še fascinira me ne. Nikomur ne želim biti sito oblasti. Pridobi večino članov uredništva, t.j. urednikov, za objavo Čankarjeve poezije, pa bo objavljen še v Reviji SRP. Ponavljam pa, da mojega glasu ne pričakuj.

Zagorčnik: Ti sam dobro veš, da ne dobim večine brez tvojega glasu. Tvoje je sito oblasti, mar ne?

Šus: Posluš me no, kva rečem. Ne glasujem za objavo Čankarjeve pesnitve Anekdote o Jezusih. Čeprav ni to moja stvar, pa me vseeno čudi, zakaj ga tako na silo vsiljujeješ v SRP, kamor čist nč ne paše, pač pa se lepo ujema z dosti širšo, tudi nihilistično (vrednotno) orientacijo Nove Atlantide in v Gozd oz. v vaš Oberkreinverbund.

Zagorčnik: Novo Atlatindo pa kar na gmah pust, se te prov nč ne tiče, pa avtonomni Oberkreinverbund tud ne.

Šus: Maš čist prov, predelč sem šu, res se me ne tiče. Sam, veta na objavo Čankarjevih Anekdot o Jezusih v reviji ti jaz nisem dal, pa b ga lahk, če je moja oblast taka k pravš. Ti pa si dal veto na objavo moje igre Oldtimer – Vesela barka Slovenika v Reviji SRP 15/16, to je skor natank pred letom dni. Pa me zato ni blo konc, pa nisem počel nobenga cirkusa.

Zagrenčičnik: Še končana ni bla.

Šus: Nkar se ne zgovarjej, bla je končana, in pokončana. In to dvakrat. Drugič pa zato k mi jo je en prskutu.

Zagrenčičnik: Kdo? Kva s tem mislš?

Šus: Nanizanka pa res ni bla čist fertik, pa je tud nisem mislu vse objavt. Igra b bla čist dost, verjetn še preveč za Kapitana Petka. Izbor nadaljevank ali povzetke iz njih pa bi prepustu uredništvu. Celo 'dokumentirano' pa bi izdal v prilogi revije POGUM. In čist nč se mi ne mudi. Res pa je, da sem si tga sam kriv. Zmir je tko, če nepoklicanega, k mu gre za (pre)moč, prezgodej zravn spstiš.

Zagrenčičnik (se rahlo namuza, malo uživa v svoji moči, in skoraj prezirljivo servira ključni udarec): Kar je blo, je blo. Karnevalizacija v primeru dramatičnega besedila o SRP-u (Svobodni Rakasti Plovbi, al kuga že je?) nasprotuje mojemu, kot si domišljam, resnemu delu, oz. sodelovanju. A kot rečeno, kar je blo je blo. Pač pa zdaj, po tvoji Endofaziji, po prehajanju nekega žanra iz literarne fikcije v konkretno uredniško resničnost, mi je zadost. Tu enostavno vztrajam pri nadaljni nediskutabilnosti dane uredniške realitete in njene avtonomnosti tega področja. Ne bi razmišljal o tem, kaj je na drugi strani alternative, saj bi bilo to v nasprotju z (mojo) nediskutabilnostjo.

Šus (prizadeto): Misliš avtoritarnostjo, tvojim literarnim trinoštvom, tvojo personalno legitimiteto. Je pri sebi ne vidiš?

Zagorčnik (presliši in nadaljuje): Ravno to bi vzpostavilo po moje nepotreben dialog – dialogiziranje, t.j. vzpostavitev žanra, v katerem ne želim biti udeležen, oz. eksploatiran in potunkan tja, kamor mi ne paše.

Šus: Nepotreben dialog praviš?

Zagorčnik: In seveda, vzpostavilo bi konsekvence, ki bi sámo sodelovanje, utemeljeno na spontaniteti, ustavilo.

Šus: Ravno nasprotno, dialog odpira vrata spontaniteti in jih zapira tvojemu despotstvu. Prav to, kar ravnokar dialogizirava, so še kako bistvene reči (se popravi: vrednote) za naše sožitje.

Zagorčnik: Spet ne razumeš. Razumel si tako, kot da se jaz zavzemam za strogo dvojnost revije, da gledam na literaturo ločeno od ostalih delov revije. Dejansko si bolj prizadevam za preseganje njene dvodelnosti, vsebinsko in oblikovno – pri ureditvi posamezne številke. Svojo vlogo pri tem igra tudi likovni, slikovni, stripski del. Če pa ločujem literarno fikcijo od drugih realitet revije, pri tem bolj mislim na večzvrstnost revije in na to, da včasih kakšne stvari le ne kaže pomešati.

Šus: Ne, razumel sem tako, da se zavzemaš za avtoritarno odločanje v reviji. Iz literature, estetitike izganjaš vse, kar ni čista fikcija, izmišljija, še najbolj pa resnico.

Zagorčnik: Če ne razumeš, bom povedal drugače, skratka, karnevalizacije mojega dela – sodelovanja (se popravi) ne odobravam. Omenil sem potrebno spoštovanje do mojega uredniškega dela.

Šus: A se t ne zdi, da mal prevećkrat uporablješ ta svojilni zaimek »mojga«?

Zagorčnik: Enostavno b ne dal življenja kar za vsako stvar. Najbrž gre pri tem za neko disciplino, ki se ji pokoravam po svoji naravi že od vsega začetka. Bil sem star že ob rojstvu.

Šus: No, tud tle sva si različna, še star sem otročji.

Zagorčnik: Zdej pa dost heca. Zdaj smo pri pravi poeziji. Knjiga leta, a veš kva je to?

Šus (še bolj živčno, z vidno nejevoljo, če ne že z odporom, prelistava Čankarjevo trdo poezijo): Še enkrat lohk rečem, pridobit jh morš pet 'za', to je, večino urednikov in zadeva bo objavljena.

Zagorčnik (nejeverno): A ti boš pa kar gledov?

Šus: Če bi zdaj reku, kako bom gledal na to, bi blo to res prezgodej, ker še ne vem, al vsaj gvišn nism, pa še ti b triumfalno reku, »glej, glej: poskus vplivanja na uredništvo«. Čeprav, a ni pr ns tko, da vsak urednik lahko pripiše svojo odločitev le sebi? Smo avtonomni individuumi, mar ne?

Zagorčnik (odločno): Kot urednik revije se ne mislim spremeniti v pogajalca in ustvarjati frakcije znotraj revije, potegnit koga za sabo ali se boriti zoper koga. Zato iz uredništva nepreklicno izstopam. Tudi glede tega se ne mislim pogajati.

Šus (vidno naveličano): Pejd no nekam.

Zagorčnik: Ni me treba pošiljati nikamor s to izjavo. Dajem jo tebi in ti veš, kaj to pomeni?

Šus: Ne čist.

Zagorčnik: Ostalih urednikov revije ni treba s tem obremenjevati in ne predsednika republike Küčanoša.

Šus (zajame sapo, t.j. naroči še eno pivo): To pa ne bo šlo. Urednike je že treba seznaniti z nepreklicnim odstopom kolega, in to pisno, še posebej v primeru, ko gre za odstop pišočega urednika s pisno utemeljitvijo svojega nepreklicnega odstopa. Javnost urednikovanja nas zavezuje k temu. Ne vem pa, kaj ma s tem Küčanoš?

Zagorčnik: Zakon o javnih glasilih sta mi s Hanžejem Lumskim pomolila pod nos kot dokaz, da moje založništvo ne more biti soizdajatelj Revije SRP, kar pa je lahko bilo vse od njene ustanovitve.

Šus (globoko srkne): A zato gre. Po novem zakonu o javnih (raz)glasilih, ki ga je res podpisal sam predsednik Küčanoš, je vsem glavnim in odgovornim urednikom prenehala funkcija gl. in odg. urednika, tudi Titu DeDalskemu, če hočeš primer. Prilagoditveni oz. prehodni čas iz starega na novi zakon je veljal dve leti in mi smo tu kar malo zamujali. Poslej bi lahko bil le odgovorni urednik, kar pa si na uredniškem sestanku v Opera baru zavrnil.

Zagorčnik (vskoči): Zame je enostavno neresno in nevzdržno, da bi bil odgovorni pri dveh revijah. Pristal sem samo na začasno stanje, ob stalnem ugovarjanju.

Šus: Ni pa neresno in nefer, če bi bil glavni v obeh revijah.

Zagorčnik: Meni zadošča, da sem bil soustanovitelj revije in tega mi ne more noben vzet. Ne glede na to, ali je to kje zapisano ali ni. Zato ni treba, da je zapisano.

Šus: Tega ti tudi nihče ne jemlje. Pa tudi iz uredništva te nihče ne meče, še vedno lahko sodelujemo.

Zagorčnik: Lahko pod mojimi pogoji.

Šus: Samo reci.

Zagorčnik: Čankarju mesto, ki mu gre, v tej številki revije (21/22). V urejanju revije bom nediskutabilen.

Šus:. Niti slučajno, kar povej jim, da pr nas v reviji svobodne romantične plovbe Eden in edini nima kej počet, tud če je sam Adolf Zagorčnik. Da nismo za nediskutabilnost. Sploh pa ne verjamem, da te tako preklet mot Ukaz predsednika. Predsednik Küčanoš podpiše, razglaša v UR-listu vse javne in tajne zakone, tudi npr. tiste o reji malih živali, skrtaka, to mu gre po ustavi Slonovovenije. Ravno tega ne gre jemat osebno, saj je očitno, da gre tu (v Ur-listu in na prvi strani SRP-a) za igro institucionalnih vlog sistema. Tvoje sozaložništvo, kar sam dobro veš, je bilo bolj zaradi prijaznosti in popustljivosti do tebe in tvojih muh, kot pa dejansko sozaložništvo. Poleg tega smo ugotovili, da Fondov Oryja Pála in Gozda, kamor po tvoje sodi tudi en del Revije SRP, uradno sploh ni. Vsaj takrat niso imeli niti žiro računa. Na prvi strani, t.j. v kolofonu pa se v Reviji SRP želimo držati črke zakona, sicer nam bodo rekli, da nas uradno ni, ko bomo prosili za subvencije na MIKS-u. No, že res, da nam to doslej ni kaj dosti pomagalo, pa vseeno ena stran v reviji po črki zakona le ni tako huda reč. Saj imamo vendar za pesnjenje prostora še dvesto strani. Ti pa si tako prekleto pesniško razpoložen za vsako ceno tudi na tej strani, da me je ob tvojih pesnitvah v kolofonu vedno pošteno bolela glava. Najprej Fondi Oryja Pála in potem Gozd (Gorenjska založniška družba), vmes še Atelje Otilija, in tako naprej, zdaj v bibliografiji še Zbirka Bela. Edini izdajatelj Revije SRP je Založba Lumi d.o.o. z uradnim sedežem in št. ž.r.. To je vse suho uradno in nič pesniško. In Revija SRP ni »spet ena izmed dveh revij, ki jih prav tako izdajajo Zagoričniki«, in to tudi nikoli ni bila.

Zagorčnik: Pa da neb pozabu: Na Službo – za raziskave programov RTVL/Slonovenija.

Šus: Ne nisem pozabu, v kolofonu je bla samo v prvem zvezku revije, ko smo še upravičeno pričakovali soustanoviteljstvo RTVL/S. Zdej pa je čisto na koncu v »pesmi« o Svojskosti Revije SRP: »Tak namen ima tudi uredništvo Revije SRP, ki nadaljuje leta 1983 ukinjeni Bilten SŠP, (Službe za študij oz. raziskave programa – RTVL).« To je bla in je še vedno vrednotna orientacija revije od ustanovitve do danes. Vendar vrednotna orientacija ni zakonska norma. Domnevam, da ti je kot sodelavcu Revije SRP ta razlika, med vrednotnimi orientacijami in diktatom norm institucij, jasna. Se sam delaš, da ti ni.

Zagorčnik: Vse je blo v redu, dokler se ti nisi ustrašu ob Ukazu predsednika Slonovenije Küčanoša o razglasitvi zakona o javnih (raz)glasilih. Čemur je ravno sledila tvoja pozaba. Ampak brez skrbi: vse te stvari so v skladu z ukazi, ki me v resnici preveč ne zanimajo, kot veš. In lahko si misliš, če ti rečem, da smo s takšnim mahanjem z zakoni opravl že pred 30 leti in se nismo pustl niti samo/zastraševat. Zato je bilo sploh mogoče, da je Umetnost veljala kot opozicija režimu.

Šus: Misliš, da ni bla dopuščena, celo gojena, tako opozicija v umetnosti kot v režimski kulturi?

Pa tud nisem čist zihr, da ste s tem že opravl.

Zagorčnik: Že res, da je en njen del bil tudi na poziciji in oblasti. Tako, kot je tudi danes. Imamo dve pesniški »državi«, eno – v glavnem epsko, ki je na oblasti, in drugo pesniško »ne-državo«, v glavnem lirsko, ki morda šele nastaja, a gotovo ni vnaprej kaznovana in obsojana na kakšno lirsko oblast. Kot taka bi bila vnaprej razpuščena in ni oblastna. Že zdaj je anarhična zastran oblasti.

Šus: Anarhična že, sam zavezana moči, oblasti. A gre za lirsko al epsko deklo, al paradne konje, al državotvorne pesnike, pa ni tuko prekelet usodn. Ampak vseen si to o lirski »ne-državi« tko lepo povedov, da b blo škoda, če tga ne zapišeš, če neboš ti, bom pa jaz zate oz. za naše zanamce. Sam spet sva pri Platonu, k je pesnike pognou vn z države. Konkretno pa pri Kulturbund – Oberkrein in Novi Atlantidi in Emilu Milanu Mariji Loškem, predsedniku vlade v senci (»pesniške države«), k je in bo pesnike postavlov in odstavlov za urednike v pesniški »ne-državi«.

Zagorčnik: Kva je pr tmu narobe?

Šus: Sam to, da se niso sami, k smo že mel samoupravlajnaje.

Zagorčnik: Jaz sem sam šel k njemu in mu reku, da hočem svojo revijo. A sm se sam postavu al se nism?

Šus: Ne! On te je postavu! Oni so te postavl! Ti si se samo ujel na njihov trnk, k se mu reče (po)veličani ego. A s še zmir na laksu (»Ribičev človeških duš«)? Se še nis osvobodu?

Zagorčnik: Prov gvišn, jaz sem urednikoval po svojem konceptu uredniške manipulacije.

Šus: V pesniški »ne-državi«.

Zagorčnik: Nkar tako, ne v takih tonih. Kot si vidu, se nobenemu pometanju ne branim. Tudi moje soustanoviteljstvo revije je zame že preteklost.

Šus: Zdej boš lepo zaigral še užaljenost in prizadetost izigranega, odstavljenga in vse bo še lepo.

Očiščenje (katarzo) zamenjaš s čistko, pa je.

Zagorčnik: No, no, nikar se bat. Vse je tako lepo urejeno, tako na nivoju revije kakor tudi na nivoju države.

Šus: Ni pa na nivoju individuumov, med nama ni.

Zagorčnik (presliši in recitira v naprej pripravljen recital): Tako smo na novi stopnji večnosti. Ni preteklosti in ni več zdajšnosti. Je samo še lepa prihodnost. In tako je tudi prav. Po njeni dolgi mukotrpni odsotnosti je lepa prihodnost spet na obzorju in naj lepo sije. Čim bolj lepo bo sijala, tem manj bomo rabili preteklost in tudi zdajšnost. In sčasoma bosta ti dve kategoriji časa lahko izginili iz večnosti. Lep pozdrav. Pozdravlja te Novi bivši odgovorni Zagrenčičnik.

(Zagorčnik zmagoslavno odide.)

Šus (jezno sam sebi): Taka je torej ta reč. Vodil je debato po vnaprej pripravljenem scenariju, meni pa se še sanjalo ni. In k je vidu, da drugič ne bo šlo, sploh ni bil užalen, še oddahnu si je. Sm kar zinu, onemel. Zagulena diskutabilna diskusija, sm mislu, si domišlov, da jo vodim jaz. In kakšen zaključek, za konec mi (na)vrže še enga mojih najbolj priljubljenih sogovornikov izven časa v glavo, in gre, kar odide.

Kronist Šus (užaljen, vidno prizadet si mrmra): Ne, tako se ta reč ne more končati, al pa nisem noben kronist.

»Res čudna združba« (si je pripomnil Šus), »vendar vseeno sodelujemo, in to, kar se da svobodno, spontano. Vendar neka minimalna institucionalizacija je le nujna, neizogibna.«

(Za zdaj Šusu ni padlo v glavo nič pametnejšega, kot da se zopet potopi v endofazijo, ravno tisto nekaj, kar je Zagorčniku šlo tako zelo na živce.)

Opomnja ali zabeležka avtorja: Na sestanku so spet manjkali drugi neizogibni spielverderberji iz kroga Revije SRP: odgovorni urednik Hanžej Lumski je bil na simposionu sociologov v Portorosu (imel je nespregledljivo zapažen referat o dejstvih socialne restratifikacije, ustno seveda, zanj so se zanimali celo v kabinetu samega predsednika Küčanoša, vendar se je rahlo za bat, da ne bodo preveč navdušen, k ga bojo prebral v reviji, sam kaj ko s člankom za revijo spet zamuja); zamolčani in izgnani pisatelj v emigraciji Löwen Detel (tudi Löwenmut) je bil itak dopisni član in ni hodil na sestanke, poleg tega pa je imel obilo dela s pripravo Kocbekove knjige za zamejstvo seveda (izgnani pisatelj, doma oz. v svoji domovini še vedno ni dovolj spregledan, je po Njih mnenju t.j. slonovenetskih mo(dro)gotcev moral ostati zunaj, samo zato, ker so Oni nezmotljivi); graver in arhecronos Juraj Demitrov, ki je imel toliko dela z računalniškim skeniranjem tekstov in slik in še oblikovanjem teksta revije, da je delal cele noči (graverju smo rekli tudi arhecronos, zato ker je arhéviral (arhiviral) revijo, jo ohranjal in širil v času, t.j. morebitnim zanamcem, ki se ne bodo ozirali le na tržnost revije); deontolog Dubl M. Fegošy, ki je spet sprehajaje oz. to pot kravsaje, koval nov intervju (to je namreč lahko počel le sprehajaje, pohajkujoč, minerja-deontologa bo našel na cesti ali v parku ali pa v bolnici. Zaslovel je namreč po miniraju oz. preplahih, ki jih je povzročil v odvisni reviji Nearhetinktura.

Izbrskal je za malo deželo, kot je Slonovovenija, prav neverjetno dosti neoseb t.j. osebnosti, ki so se jih pomembni Slonovovenci v imenu in za dobrobit vseh ostalih pravočasno in temeljito odrekli. Na enem od ustvarjalnih pohodov je tako nesrečno padel, da si je nalomu kolk); svobodni literat Ant Ivič je sicer prišel, a z veliko zamudo, do zadnjega je gledal tele-vižn in si beležil dosežke za TV beležke, pa ni še čisto skoval zadnjih epigramov (sicer pa je bil zelo predan slonovenetskemu stripu, pa še žvet je moral od nečesa, kdo bi mu lahko to zameru, čeprav svobodni umetniki za preživetje kar se da mal rabjo); eminentni kritik Maras Kremplgauner (Kernmauer) je itak pogojeval sodelovanje z edinim, a brezpojnim pogojem, da se ga nikoli, ampak res nikdar, ne pokliče na sestanek (bil jih je za vselej do grla sit, brezplačni prispevek pa je le obljubu); edini ustavobranitelj (zaustavnega dvorišča) Miša Krovic pa je garal celo prejšnjo in še eno predprejšnjo noč, ker je pisal ločeno mnenje. Klicati ga na sestanke zaradi takih reči, to bi res ne bilo primerno, nepredsednika t.j. ustavobranitelja bo ob priliki, ko bo imel kanček časa, obiskal na njegovem domu na Sav (nepredsednik so mu rekli, ker bi v Samovi državi in tudi v Karantaniji bil predsednik, v Slonoveveniji ali Slonovovenetiji pa ne, ker je bil preveč principielen oz. samosvoj); izgnani Atlant (oz. Atlant v izgnanstvu) Andreas Luman ni maral gostilniških oz. barskih sestankov, raje si je dopisoval s prijatelji in prijateljicami (dost jim je blo tga, da zjutraj, ko se dan začne, v poštnem nabiralniku pobirajo sam reklame, pa propagandni material vseh sort, zato so si raje izmenjavali pesmi in kratko prozo, skratka nekaj živega, osebnega). Šusu pa se je milo storilo, ko se je spomnil na zlate čase Mesing-bara, k je v Vôlanverkaf-u Plavcu kište raskladov, pa bicikle in gumilezumge prodajov, pa zmir prekratke šlauhščke za ventilčke, pa pumpe, k so jih ženske reklamirale, češ, da se pr pumpanju preveč segrejejo. Že res, da je bil zmatran, a pir se mu je velik bl prlegu k dons.

Pomembni sozarotniki oziroma, pravilneje rečeno, sopodporniki spielverderberjev: romantični tiskar Vitalus Div, scenografoslikar Jovani Spacolini in vsi, ki so vsaj dvakrat nastopili na spolzki sceni paralelne stvarnosti, pa se teh in takih iger znotraj kroga niso udeleževali oz. so se le, če je bilo na dnevnem redu kaj konkretnega (kak konkreten posel) za njih.

Vsi ostali pišoči sodelavci iz kroga mrzke revije pa so se uredništva t.j. Opera bara izogibali, večinoma iz strahu, da jih ne bi takoj vpregli v uredniški odbor, res pa je, da nekateri tudi zato, ker ne prenašajo cigaretnega dima in alkoholnih hlapov in barskega živžava nasploh.

 

 

 

_______

Opomba: Sledi Endofazijski epilog: Na Rodos; Nazaj v navadno stvarnost, ki je povzet v prispevku O vrednotah (v) stvareh.

 

 

V Ljubljani, oktobra 1997

  

 

English