Lives Journal 14

Damir Globochnik

 

EPIDEMIJE KOLERE NA KRANJSKEM LETA 1886

 

V srednjem veku so za najbolj smrtonosne veljale epidemije kuge, v 19. stoletju pa so evropsko prebivalstvo ogrozhale epidemije azijske kolere, ki so jo angleshki vojaki leta 1829 prinesli iz Indije. Trebushna bolezen, ki je bila hitro nalezljiva in je povzrochala nenadne, mnozhichne smrti, se je v dobrih shestih letih razshirila po Evropi, Severni in Juzhni Ameriki. V Evropi je prva epidemija kolere izbruhnila leta 1831.

V obrambo pred kolero, ki se je leta 1831 razshirila iz Ogrske, so avstrijske oblasti vzpostavile carinske nadzorne postaje in zdravstvene kordone, izolacijo okuzhenih predelov in druge varnostne odredbe. Kazni za nedovoljeno prechkanje kordona so bile stroge, od 5 do 10 let jeche. Dezhelo Kranjsko je prizadelo pet epidemij kolere v letih 1836, 1849, 1855, 1866 in 1886. Najhujshe so bile prve tri epidemije. Najbolj usodna je bila epidemija leta 1855. Tedaj so kolero k nam zanesli vojaki, ki so se vrachali iz Italije. Na Kranjskem je zbolelo prek 19.000 ljudi in 5.748 jih je umrlo (v Avstriji je tedaj zbolelo 662.814 ljudi, umrlo pa 270.915).1

Shirjenju kolere ob epidemijah v letih 1866 in 1886 so se oblasti uspeshno zoperstavile s higienskimi navodili (mdr. razkuzhevanje gnojishch in stranishch) in z drugimi ukrepi. Vsakega potnika iz krajev, v katerih se je pojavila kolera, je bilo potrebno takoj prijaviti policiji. Vsaka sumljiva oseba je tri dni ostala pod zdravstvenim nadzorom. Ob pojavu kolere je moral obchinski predstojnik nemudoma obvestiti okrajno glavarstvo, sklicati zdravstveno komisijo in poskrbeti za izolacijo bolnikov. Izkushnje so pokazale, da je bilo zapiranje dezhelnih, obchinskih ali krajevnih mej in kontumachne odredbe povsod neuspeshno pri preprechevanju kolere in shkodljivo za gospodarske razmere. Otrokom je bilo prepovedano hoditi v sholo v kraje, kjer je bila kolera; otroci iz krajev, kjer je bila kolera, niso smeli hoditi v sholo v tak kraj, ki she ni bil okuzhen. Che neugodne stanovanjske razmere niso omogochale izolacije bolnikov, so jih spravili v bolnice. Bolnike niso smeli prevazhati z vozovi, ki so bili namenjeni javnemu prevozu. Sumljive poshiljke so sezhgali. Osebe, ki so bile v stiku z okuzhenimi, so morale roke razkuzhiti s petodstotno karbonovo kislino. Poskrbeti je bilo potrebno za razkuzhevanje in chishchenje obleke, perila in posteljnine okuzhenih oseb.2

Poznavanje bolezni je napredovalo. Od leta 1883 je bilo po Kochovi zaslugi znano, da kolero povzrocha bakterija, ki se shiri z dotikom, bolnikovimi iztrebki, okuzheno hrano, neprekuhanim mlekom, onesnazheno vodo in muhami. Prenos po zraku ni mogoch. Za kolero so bili dovzetnejshi ubozhnejshi sloji, saj so zhiveli v krajih s slabimi higienskimi in komunalnimi razmerami. Najuchinkovitejshe orozhje proti koleri so bile urejene higienske navade. Ljubljanski magistrat se je na izbruh kolere v Trstu junija 1886 odzval 5. julija 1886 z razglasom, ki je dolochal: »Posebno pozornost obrachati je snazhnosti stanovanj, hishnega orodja, telesa, obleke, perila itd. Stanovanje je pridno snazhiti, prezrachevati in iz njih odstraniti vse smradljive stvari, ostanke jedil, mokro perilo, smeti in dr.; stranishcha, grebenichne jame je zmivati oziroma desinficirati; oblachilo in telesno perilo mora vedno chisto biti.« Magistrat je Ljubljanchanom svetoval zmernost v hrani in pijachi; izogibati se je potrebno nezrelemu sadju, uveneli solati, kumaram, mastnemu ali pokvarjenemu mesu, slabo pechenemu kruhu, vsem tezhko prebavljivim jedem, kalnemu pivu in preobilnemu zhganju. Opustiti velja prevelike dushevne in telesne napore, »ohraniti pa srchnost in zaupanje, svariti se mora posebno pred vzhivanjem preservativnih sredstev, kapljic in tinktur proti koleri«, saj niso uchinkovito zdravilo. Ob prvih znakih bolezni, zlasti ob bruhanju in driski, je potrebno poslati po zdravnika, medtem pa lechi v posteljo in piti kamelichin ali lipov chaj ter se izogibati hrani in drugi pijachi.3

 

Cesarsko-kraljevska dezhelna vlada za Kranjsko je 13. avgusta 1886 v posebnem razglasu objavila pojasnila o koleri in predpise za njeno preprechevanje in zatiranje.4 V razglasu z dne 20. avgusta 1886 je poudarila: »Da se koleri, ako bi se zanesla v kakshen kraj, prepréchi nje daljshi razvoj, skrbeti je posebno za to, da se chista in snazhna ohranijo tla, pitna voda, stanovanja i. t. d. Zlasti morajo obchine, ako je mozhno vse, na vsak nachin pa vse mochneje obljudene nesnazhne hishe, gostilne, prenochishcha i. t. d. v zdravstvenem oziru natanko pregledati in siliti na to, da se nemudoma odpravijo vse opazhene neprilike, ter najmanj v 14 dneh znova zvrshiti ta pregled, da se preprichajo, so se li odpravile neprilike ali ne.«5

Chasniki so objavljali porochila o shirjenju kolere in shtevilo obolelih, mrtvih in ozdravljenih. Kolera, ki je razsajala v Italiji, se je nenadoma pojavila v Trstu decembra 1885 in ponovno izbruhnila junija 1886. Dopisnik chasnika Slovenski narod je na zachetku maja 1886 porochal: »Kolera v blizhnjej Italiji jako vznemirja tukajshnje prebivalstvo, mnogo druzhin chaka na ugodno vreme, da zapuste Trst in se presele v lepe gorenjske kraje. Kolera se mnozhi, in je skoro po vsej Italiji razshirjena. Prizanesla je nam dve leti, a to leto bo tezhko izostala.«6 Julija 1886 je iz strahu pred kolero Trst zapustilo 22.000 oseb. Vojake so iz vojashnic razporedili po zachasnih vojashnicah in shotorih.7 V mestu so prepovedali plese, sejme, romanja k bozhjim potem in procesijo sv. Telesa.8 Gradishchansko glavarstvo je junija 1886 prepovedalo sejme, gorishko glavarstvo pa shode na bozhjih poteh na Sveti Gori, Mirenskem gradu in v Barbani ter tombolo v Gorici.9

Tudi na Reki je kolera povzrochila paniko. Meshchani so bezhali v hribe ob karlovshki zheleznici, v Fuzhine, Delnice, Karlovac in Zagreb.10 Do sredine julija je zbolelo 85 ljudi, od tega jih je 39 umrlo. Na obali in po ulicah so vsak vecher kurili s katranom napolnjene sodove, s chimer naj bi chistili zrak. Trgovci so se pritozhevali, da ni tujcev, veliko domachinov pa je zbezhalo in je blizhnja Opatija popolnoma prazna.11

Avgusta 1886 so v Pivki (tedaj se je imenovala Shent Peter na Krasu) uredili revizijsko postajo, na kateri so carinski strazhniki pregledovali potnike iz Trsta in Reke ter njihovo prtljago. Na meji med Avstrijo in Italijo so menjavali vagone in prekajevali prtljago.12

Med ukrepi, ki so podobni tem, s katerimi smo se soochili ob epidemiji koronavirusa, so bile prepovedi mnozhichnih shodov, kot so romanja, procesije in sejmi. 42. chlen razglasa Dezhelne vlade za Kranjsko je dolochal: »Dokler traje kolera v kakem kraji, ne sme se v njem in njega oblizhnji prouzrochiti nichesa, kar bi imelo za naslédek, da bi se ljudje v vechji mnozhici zbirali v tem kraji ali vreli proti temu kraju. Slavnosti, procesije, ljudski zbori, semnji, zabavni vlaki i. dr. t. stvari so prepovedani.«13

Okrajno glavarstvo v Radovljici je konec avgusta 1886 prepovedalo romanje na mali shmaren (8. september) na Brezje, Ljubno in na Bled.14 Pater Henrik Damish (1883–1958) je v zgodovini romarske poti na Brezjah zapisal, da se je obisk Brezij okrepil. Ljudje so hodili prosit Marijo, naj milostno odvrne morilsko bolezen.15

 

V Idriji so 8. septembra nameravali odkriti spominsko ploshcho na rojstni hishi ljubljanskega knezoshkofa Antona Alojzija Wolfa. Okrajno glavarstvo je slavnostnemu odboru prepovedalo, da bi na slavnost povabil drushtva in ljudi iz drugih krajev. Odbor je sklenil slovesnost prelozhiti na naslednje leto.16

Tudi okrajno glavarstvo v Kamniku je odpovedalo letni sejem. Domobransko poveljstvo v Gradcu je na predlog kranjske dezhelne vlade opustilo domobranske kontrolne zbore na Vrhniki (26. september) in v Ribnici (12. oktober). V Ljubljani so za sv. Krishtofom zgradili zasilno bolnico.17

Ukrepi so se izkazali za uchinkovite, saj se je epidemija omejila samo na shest krajev na Kranjskem. Zbolelo je 129 oseb, umrla je dobra polovica. Avgusta 1886 je v Hribu v obchini Loshki potok zbolel neki delavec, ki je prishel iz Ricmanj. Nato se je pojavila okuzhba na Igu, kjer so zboleli prisiljenci iz ljubljanske prisilne delavnice. Tudi na Vrhniko in v Veliko Ligojno sta kolero zanesli okuzheni osebi, ki sta prishli iz Trsta. V ljubljanski okolici je bilo nekaj posamichnih primerov kolere, ki so se vsi konchali s smrtjo.V Beli krajini se je pojavila samo v Gribljah v chrnomeljskem okraju.18

Epidemija kolere je bila obvladana do konca oktobra 1886. V Loshkem potoku po 19. oktobru ni bilo vech smrtnih zhrtev zaradi kolere, v Gribljah pa po 20. oktobru. V ljubljanski prisilni delavnici so okuzhbo odkrili 25. oktobra. Zbolelo je 15 prisiljencev, shest jih je ozdravelo in devet umrlo, zadnji 6. novembra. Od 3. novembra ni bilo novih primerov okuzhbe. Na Studencu je zbolelo 27 oseb. Od enajstih umrlih oseb je shlo za osem prisiljencev in tri domachine. Deset ljudi je ozdravelo, shest (paznik in 5 prisiljencev) pa se je zdravilo. Zdravnishka preiskava je 8. novembra 1886 pokazala, da je v Veliki Ligojni obolelo 11 oseb, v Zhazharju in na Vrhniki pa po ena oseba, 4 so umrle, 4 so se pozdravile, 5 pa jih je bilo na zdravljenju.19 Chetrtega novembra 1886 je ministrstvo notranjih zadev ukinilo zdravstvene naredbe, ki so veljale na meji med Avstrijo in Italijo.20

 

 

1 Po: Olga Jansha-Zorn, »Kolera na Kranjskem leta 1855«, Kronika: Chasopis za slovensko krajevno zgodovino, 1964, sht. 1, str. 60.

2 Po: France Kobal, »O koleri na Kranjskem«, Zbornik Slovenske matice, Ljubljana 1911, str. 151–152.

3 Po: »Proti koleri«, Novice, 1886, sht. 28.

4 »Razglasilo c. kr. dezhelne vlade za Kranjsko z dné 13. avgusta 1886. l., sht. 2383 pr. s katerim se razglasha pouchilo o koleri«, Dezhelni zakonik za vojvodino Kranjsko / Landesgesetzblatt für das Herzogthum Krain, Ljubljana, 7. 9. 1886, 11. del, str. 48–62.

5 »Razglasilo c. kr. dezhelne vlade za Kranjsko z dné 20. avgusta 1886. l., sht. 2538 pr., o napravah zoper pretecho kolero«, Dezhelni zakonik za vojvodino Kranjsko / Landesgesetzblatt für das Herzogthum Krain, Ljubljana, 7. 9. 1886, 12. del, str. 65.

6 »Iz Trsta. 11. maja (Izv. dop.)«, Slovenski narod, 1886, sht. 107.

7 Po: »Trst«, Slovenski narod, 1886, sht. 163.

8 Po: »Iz Gorice 29. junija«, Slovenski narod, 1886, sht. 148.

9 Po: »Iz Gorice 15. junija«, Slovenski narod, 1886, sht. 135.

10 Po: »Primorska«, Novice, 1886, sht. 27.

11 Po: »Z Reke se nam pishe«, Slovenski narod, 1886, sht. 163.

12 Po: »Zdravstvene naredbe«, Slovenec, 1886, sht. 252.

13 »Razglasilo c. kr. dezhelne vlade za Kranjsko z dné 13. avgusta 1886. l., sht. 2383 pr. s katerim se razglasha pouchilo o koleri«, Dezhelni zakonik za vojvodino Kranjsko / Landesgesetzblatt für das Herzogthum Krain, Ljubljana, 7. 9. 1886, 11. del, str. 57

14 »Okrajno glavarstvo v Radovljici«, Slovenski narod, 1886, sht. 198.

15 Po: Henrik Damish, Marija Pomagaj na Brezju, Brezje 1914, str. 10.

16 Po: »Spominska ploshcha Antonu Alojziju Wolfu«, Slovan, 1886, sht. 17, str. 270.

17 Po: France Kobal, »O koleri na Kranjskem«, Zbornik Slovenske matice, Ljubljana 1911, str. 150.

18 Po: France Kobal, »O koleri na Kranjskem«, Zbornik Slovenske matice, Ljubljana 1911, str. 154–155.

19 Po: »O stanji kolere na Kranjskem«, Novice, 1886, sht. 46.

20 Po: »Zdravstvene naredbe«, Slovenec, 1886, sht. 252.

 

 

 

English