Lives Journal 14

Damir Globočnik

 

EPIDEMIJE KOLERE NA KRANJSKEM LETA 1886

 

V srednjem veku so za najbolj smrtonosne veljale epidemije kuge, v 19. stoletju pa so evropsko prebivalstvo ogrožale epidemije azijske kolere, ki so jo angleški vojaki leta 1829 prinesli iz Indije. Trebušna bolezen, ki je bila hitro nalezljiva in je povzročala nenadne, množične smrti, se je v dobrih šestih letih razširila po Evropi, Severni in Južni Ameriki. V Evropi je prva epidemija kolere izbruhnila leta 1831.

V obrambo pred kolero, ki se je leta 1831 razširila iz Ogrske, so avstrijske oblasti vzpostavile carinske nadzorne postaje in zdravstvene kordone, izolacijo okuženih predelov in druge varnostne odredbe. Kazni za nedovoljeno prečkanje kordona so bile stroge, od 5 do 10 let ječe. Deželo Kranjsko je prizadelo pet epidemij kolere v letih 1836, 1849, 1855, 1866 in 1886. Najhujše so bile prve tri epidemije. Najbolj usodna je bila epidemija leta 1855. Tedaj so kolero k nam zanesli vojaki, ki so se vračali iz Italije. Na Kranjskem je zbolelo prek 19.000 ljudi in 5.748 jih je umrlo (v Avstriji je tedaj zbolelo 662.814 ljudi, umrlo pa 270.915).1

Širjenju kolere ob epidemijah v letih 1866 in 1886 so se oblasti uspešno zoperstavile s higienskimi navodili (mdr. razkuževanje gnojišč in stranišč) in z drugimi ukrepi. Vsakega potnika iz krajev, v katerih se je pojavila kolera, je bilo potrebno takoj prijaviti policiji. Vsaka sumljiva oseba je tri dni ostala pod zdravstvenim nadzorom. Ob pojavu kolere je moral občinski predstojnik nemudoma obvestiti okrajno glavarstvo, sklicati zdravstveno komisijo in poskrbeti za izolacijo bolnikov. Izkušnje so pokazale, da je bilo zapiranje deželnih, občinskih ali krajevnih mej in kontumačne odredbe povsod neuspešno pri preprečevanju kolere in škodljivo za gospodarske razmere. Otrokom je bilo prepovedano hoditi v šolo v kraje, kjer je bila kolera; otroci iz krajev, kjer je bila kolera, niso smeli hoditi v šolo v tak kraj, ki še ni bil okužen. Če neugodne stanovanjske razmere niso omogočale izolacije bolnikov, so jih spravili v bolnice. Bolnike niso smeli prevažati z vozovi, ki so bili namenjeni javnemu prevozu. Sumljive pošiljke so sežgali. Osebe, ki so bile v stiku z okuženimi, so morale roke razkužiti s petodstotno karbonovo kislino. Poskrbeti je bilo potrebno za razkuževanje in čiščenje obleke, perila in posteljnine okuženih oseb.2

Poznavanje bolezni je napredovalo. Od leta 1883 je bilo po Kočovi zaslugi znano, da kolero povzroča bakterija, ki se širi z dotikom, bolnikovimi iztrebki, okuženo hrano, neprekuhanim mlekom, onesnaženo vodo in muhami. Prenos po zraku ni mogoč. Za kolero so bili dovzetnejši ubožnejši sloji, saj so živeli v krajih s slabimi higienskimi in komunalnimi razmerami. Najučinkovitejše orožje proti koleri so bile urejene higienske navade. Ljubljanski magistrat se je na izbruh kolere v Trstu junija 1886 odzval 5. julija 1886 z razglasom, ki je določal: »Posebno pozornost obračati je snažnosti stanovanj, hišnega orodja, telesa, obleke, perila itd. Stanovanje je pridno snažiti, prezračevati in iz njih odstraniti vse smradljive stvari, ostanke jedil, mokro perilo, smeti in dr.; stranišča, grebenične jame je zmivati oziroma desinficirati; oblačilo in telesno perilo mora vedno čisto biti.« Magistrat je Ljubljančanom svetoval zmernost v hrani in pijači; izogibati se je potrebno nezrelemu sadju, uveneli solati, kumaram, mastnemu ali pokvarjenemu mesu, slabo pečenemu kruhu, vsem težko prebavljivim jedem, kalnemu pivu in preobilnemu žganju. Opustiti velja prevelike duševne in telesne napore, »ohraniti pa srčnost in zaupanje, svariti se mora posebno pred vživanjem preservativnih sredstev, kapljic in tinktur proti koleri«, saj niso učinkovito zdravilo. Ob prvih znakih bolezni, zlasti ob bruhanju in driski, je potrebno poslati po zdravnika, medtem pa leči v posteljo in piti kameličin ali lipov čaj ter se izogibati hrani in drugi pijači.3

 

Cesarsko-kraljevska deželna vlada za Kranjsko je 13. avgusta 1886 v posebnem razglasu objavila pojasnila o koleri in predpise za njeno preprečevanje in zatiranje.4 V razglasu z dne 20. avgusta 1886 je poudarila: »Da se koleri, ako bi se zanesla v kakšen kraj, prepréči nje daljši razvoj, skrbeti je posebno za to, da se čista in snažna ohranijo tla, pitna voda, stanovanja i. t. d. Zlasti morajo občine, ako je možno vse, na vsak način pa vse močneje obljudene nesnažne hiše, gostilne, prenočišča i. t. d. v zdravstvenem oziru natanko pregledati in siliti na to, da se nemudoma odpravijo vse opažene neprilike, ter najmanj v 14 dneh znova zvršiti ta pregled, da se prepričajo, so se li odpravile neprilike ali ne.«5

Časniki so objavljali poročila o širjenju kolere in število obolelih, mrtvih in ozdravljenih. Kolera, ki je razsajala v Italiji, se je nenadoma pojavila v Trstu decembra 1885 in ponovno izbruhnila junija 1886. Dopisnik časnika Slovenski narod je na začetku maja 1886 poročal: »Kolera v bližnjej Italiji jako vznemirja tukajšnje prebivalstvo, mnogo družin čaka na ugodno vreme, da zapuste Trst in se presele v lepe gorenjske kraje. Kolera se množi, in je skoro po vsej Italiji razširjena. Prizanesla je nam dve leti, a to leto bo težko izostala.«6 Julija 1886 je iz strahu pred kolero Trst zapustilo 22.000 oseb. Vojake so iz vojašnic razporedili po začasnih vojašnicah in šotorih.7 V mestu so prepovedali plese, sejme, romanja k božjim potem in procesijo sv. Telesa.8 Gradiščansko glavarstvo je junija 1886 prepovedalo sejme, goriško glavarstvo pa šode na božjih poteh na Sveti Gori, Mirenskem gradu in v Barbani ter tombolo v Gorici.9

Tudi na Reki je kolera povzročila paniko. Meščani so bežali v hribe ob karlovški železnici, v Fužine, Delnice, Karlovac in Zagreb.10 Do sredine julija je zbolelo 85 ljudi, od tega jih je 39 umrlo. Na obali in po ulicah so vsak večer kurili s katranom napolnjene sodove, s čimer naj bi čistili zrak. Trgovci so se pritoževali, da ni tujcev, veliko domačinov pa je zbežalo in je bližnja Opatija popolnoma prazna.11

Avgusta 1886 so v Pivki (tedaj se je imenovala Šent Peter na Krasu) uredili revizijsko postajo, na kateri so carinski stražniki pregledovali potnike iz Trsta in Reke ter njihovo prtljago. Na meji med Avstrijo in Italijo so menjavali vagone in prekajevali prtljago.12

Med ukrepi, ki so podobni tem, s katerimi smo se soočili ob epidemiji koronavirusa, so bile prepovedi množičnih šodov, kot so romanja, procesije in sejmi. 42. člen razglasa Deželne vlade za Kranjsko je določal: »Dokler traje kolera v kakem kraji, ne sme se v njem in njega obližnji prouzročiti ničesa, kar bi imelo za naslédek, da bi se ljudje v večji množici zbirali v tem kraji ali vreli proti temu kraju. Slavnosti, procesije, ljudski zbori, semnji, zabavni vlaki i. dr. t. stvari so prepovedani.«13

Okrajno glavarstvo v Radovljici je konec avgusta 1886 prepovedalo romanje na mali šmaren (8. september) na Brezje, Ljubno in na Bled.14 Pater Henrik Damiš (1883–1958) je v zgodovini romarske poti na Brezjah zapisal, da se je obisk Brezij okrepil. Ljudje so hodili prosit Marijo, naj milostno odvrne morilsko bolezen.15

 

V Idriji so 8. septembra nameravali odkriti spominsko ploščo na rojstni hiši ljubljanskega knezoškofa Antona Alojzija Wolfa. Okrajno glavarstvo je slavnostnemu odboru prepovedalo, da bi na slavnost povabil društva in ljudi iz drugih krajev. Odbor je sklenil slovesnost preložiti na naslednje leto.16

Tudi okrajno glavarstvo v Kamniku je odpovedalo letni sejem. Domobransko poveljstvo v Gradcu je na predlog kranjske deželne vlade opustilo domobranske kontrolne zbore na Vrhniki (26. september) in v Ribnici (12. oktober). V Ljubljani so za sv. Krištofom zgradili zasilno bolnico.17

Ukrepi so se izkazali za učinkovite, saj se je epidemija omejila samo na šest krajev na Kranjskem. Zbolelo je 129 oseb, umrla je dobra polovica. Avgusta 1886 je v Hribu v občini Loški potok zbolel neki delavec, ki je prišel iz Ricmanj. Nato se je pojavila okužba na Igu, kjer so zboleli prisiljenci iz ljubljanske prisilne delavnice. Tudi na Vrhniko in v Veliko Ligojno sta kolero zanesli okuženi osebi, ki sta prišli iz Trsta. V ljubljanski okolici je bilo nekaj posamičnih primerov kolere, ki so se vsi končali s smrtjo.V Beli krajini se je pojavila samo v Gribljah v črnomeljskem okraju.18

Epidemija kolere je bila obvladana do konca oktobra 1886. V Loškem potoku po 19. oktobru ni bilo več smrtnih žrtev zaradi kolere, v Gribljah pa po 20. oktobru. V ljubljanski prisilni delavnici so okužbo odkrili 25. oktobra. Zbolelo je 15 prisiljencev, šest jih je ozdravelo in devet umrlo, zadnji 6. novembra. Od 3. novembra ni bilo novih primerov okužbe. Na Studencu je zbolelo 27 oseb. Od enajstih umrlih oseb je šlo za osem prisiljencev in tri domačine. Deset ljudi je ozdravelo, šest (paznik in 5 prisiljencev) pa se je zdravilo. Zdravniška preiskava je 8. novembra 1886 pokazala, da je v Veliki Ligojni obolelo 11 oseb, v Žažarju in na Vrhniki pa po ena oseba, 4 so umrle, 4 so se pozdravile, 5 pa jih je bilo na zdravljenju.19 Četrtega novembra 1886 je ministrstvo notranjih zadev ukinilo zdravstvene naredbe, ki so veljale na meji med Avstrijo in Italijo.20

 

 

1 Po: Olga Janša-Zorn, »Kolera na Kranjskem leta 1855«, Kronika: Časopis za slovensko krajevno zgodovino, 1964, št. 1, str. 60.

2 Po: France Kobal, »O koleri na Kranjskem«, Zbornik Slovenske matice, Ljubljana 1911, str. 151–152.

3 Po: »Proti koleri«, Novice, 1886, št. 28.

4 »Razglasilo c. kr. deželne vlade za Kranjsko z dné 13. avgusta 1886. l., št. 2383 pr. s katerim se razglaša poučilo o koleri«, Deželni zakonik za vojvodino Kranjsko / Landesgesetzblatt für das Herzogthum Krain, Ljubljana, 7. 9. 1886, 11. del, str. 48–62.

5 »Razglasilo c. kr. deželne vlade za Kranjsko z dné 20. avgusta 1886. l., št. 2538 pr., o napravah zoper pretečo kolero«, Deželni zakonik za vojvodino Kranjsko / Landesgesetzblatt für das Herzogthum Krain, Ljubljana, 7. 9. 1886, 12. del, str. 65.

6 »Iz Trsta. 11. maja (Izv. dop.)«, Slovenski narod, 1886, št. 107.

7 Po: »Trst«, Slovenski narod, 1886, št. 163.

8 Po: »Iz Gorice 29. junija«, Slovenski narod, 1886, št. 148.

9 Po: »Iz Gorice 15. junija«, Slovenski narod, 1886, št. 135.

10 Po: »Primorska«, Novice, 1886, št. 27.

11 Po: »Z Reke se nam piše«, Slovenski narod, 1886, št. 163.

12 Po: »Zdravstvene naredbe«, Slovenec, 1886, št. 252.

13 »Razglasilo c. kr. deželne vlade za Kranjsko z dné 13. avgusta 1886. l., št. 2383 pr. s katerim se razglaša poučilo o koleri«, Deželni zakonik za vojvodino Kranjsko / Landesgesetzblatt für das Herzogthum Krain, Ljubljana, 7. 9. 1886, 11. del, str. 57

14 »Okrajno glavarstvo v Radovljici«, Slovenski narod, 1886, št. 198.

15 Po: Henrik Damiš, Marija Pomagaj na Brezju, Brezje 1914, str. 10.

16 Po: »Spominska plošča Antonu Alojziju Wolfu«, Slovan, 1886, št. 17, str. 270.

17 Po: France Kobal, »O koleri na Kranjskem«, Zbornik Slovenske matice, Ljubljana 1911, str. 150.

18 Po: France Kobal, »O koleri na Kranjskem«, Zbornik Slovenske matice, Ljubljana 1911, str. 154–155.

19 Po: »O stanji kolere na Kranjskem«, Novice, 1886, št. 46.

20 Po: »Zdravstvene naredbe«, Slovenec, 1886, št. 252.

 

 

 

English