Lives Journal 14

Jaka Jarc

 

BODLEIAN JUNIUS XI

O anglosashkem rokopisu iz 10. stoletja, ki ga poznamo pod imenom

MS Bodleian Junius XI

in o kontekstu njegove pesnishke obravnave biblijskih zgodb, I. del

 

Uvod

 

Kadarkoli moram sestaviti kratko komunikativno besedilo o anglosashki literarni zgodovini, se mi zachuda pisanje ustavi. Nato skochim na glavo v morje zanimivih literarnih dokazov, ki osvetljujejo nek neznani delchek anglosashke socialno-kulturne miselnosti. Strastno tipkam dokler se ne zaletim v misel o naravi mojega notranjega obchinstva. Globoko namrech verjamem v pomembnost konteksta. Dandanes kontekst ni v modi, prisega se na navidezno jasnost informacije same zase, navada pa je celo odmisliti chim vech podatkov in vladi nevednosti omogochiti chim boljshe pogoje za rast. A v sebi verjamem, da se bodo chasi konteksta vrnili in zato mislim, da moram svojemu izbranemu obchinstvu, povedati vech o ozadju katere koli teme, o kateri pishem. Hkrati pa moram predvidevati, da moje izbrano obchinstvo nima predznanja o staroangleshki knjizhevnosti, o chudnem izumrlem jeziku, ki jo je ovekovechil, o pesnishkih oblikah, ki jo konzervirajo nedotaknjeno in svezho skozi chas, o rokopisih in pisarski kulturi desetega stoletja. Privzeti moram, da ne ve veliko o prerodu staroangleshke pismenosti desetega stoletja, o Benediktinski reformi, in da ne pozna neverjetno spretnih umov shkofov Aelfrica in Wulfstana. Pri tem pa je vse to le majhen delchek nenavadnega tujega anglosashkega sveta.

A vendar nochem pristopati elitistichno in z nekakshnega vishka, saj sem sklenil, da bo moje obchinstvo radovedno in zhejno znanja; da so ga na obale neznanja le zanesli hitri tempo zhivljenja in pragmatichne instantne reshitve moderne dobe ter neustavljivi valovi dezinformacij, ki uspeshno polnijo malomarno in povrshinsko urejeno vsebino Interneta, ki do nepozorne javnosti prispe zmalichena. Rad bi posvetil del zhivljenja obveshchanju tistih, ki jih zanimajo chuda sveta nashih prednic in prednikov. A pisana beseda je enosmeren in dvodimenzionalen medij, ki pogosto obvisi v samoti, brez prave povratne informacije. Zato je tezhje najti izhodishche, kjer bi bilo mogoche zacheti obshiren pogovor. Kontekst si predstavljam kot morje, informacije predstavljene brez konteksta pa bolj kot potok ali reko, ki imata jasno zachrtano pot. Na morju lahko izberemo lastno smer, a che izberemo slabo, morda nikoli nikamor ne pridemo.

Tako skusham zdaj razlozhiti kako staroangleshka knjizhevost odseva vrednotni sistem in socio-kulturno miselnost anglosashkih avtorjev in njihovega obchinstva. Da bi ju priblizhal svojemu she neinformiranemu obchinstvu, moram povedati, da so bili anglosasi germanski priseljenci na Britansko otochje, ki so domnevno ob propadu rimske province Brittanie priskochili na pomoch tedanji etnichni meshanici romaniziranega britanskega prebivalstva, bojda v bran proti keltskim ljudstvom. Naj nalashch obidem preobshirno vprashanje, kaj zajema germanskost, in poudarim, da so do druge polovice 20. stoletja mnogi zaman prizadevno prechesavali srednjeveshke vire, v iskanju neizrechenega o germanskem poganstvu; ko pa je bil Hitler premagan, so s trdim delom in disciplino ta romantichna iskanja vechinoma opustili in se osredotochili na tisto, kar v besedilih dejansko pishe, pa cheprav krshchanskega. Tako so akademiki varno z razdalje objektivnosti obravnavali vire kot rokopise, poezijo, jezikoslovne zakladnice, umetnishka dela, celo arheoloshke dokaze. Na teh temeljih lahko zdaj v njih ishchem tisto, chesar prej nismo znali razbrati, da opustim varno zavetje pozitivistichne navidezne jasnosti informacije same zase, in se, opremljen z poznavanjem preteklih zmot, in kompleksnih akademskih vzporednic na podrochjih teologije, literarne kritike ipd., trudim poglabljati zavedanje o tem, kako literatura lahko osvetli korenine nashe civilizacije in ostane she danes uzhitkonosna. A za uspeh si bom shtel zhe, che mi le malo uspe komu sporochiti, kako pomembno je opazovati stvari v njihovem kontekstu in natanchno ter kritichno.

Zhal pa je to tezhka naloga, nit zgodovinske zgodbe pa neskonchna. Zato tokrat v svet poshiljam del uvoda moje doktorske naloge, saj upam, da bo to razmeroma preprosto delo dobra odskochna deska in nekakshen praizvir, iz katerega bom lahko chrpal nadaljnje zapise o pesnishki zgodovini Anglosasov. Moj namen je zacheti vechjo zbirko del, ki bodo razumljiva vsem radovednim. Tako spet nekako zachenjam na sredini, kot se za zgodovinske pripovedi spodobi, in vas vabim da se seznanite z rokopisom iz desetega stoletja, ki ga ljubko imenujemo MS Bodleian Junius XI, po knjizhnici Bodleian library, kjer ga hranijo in po njegovem uredniku iz 17. stoletja, anglo-nizozemskem akademiku Franciscusu Juniusu.

Bralki ali bralcu svetujem, naj si izposodi ali na spletu poishche modernen angleshki prevod pesmi Junius XI, saj teh ne bom v celoti obnavljal, ampak bom prilozhnost izkoristil za prikaz, kako natanchno in poglobljeno delo je potrebno, preden si akademik lahko dovoli sprejeti sklep. Zavedam se da vsi radi poishchemo nakljuchne povezave, ki temeljijo na pomanjkljivih informacijah. Pravzaprav tega v neki meri slej ko prej postane kriv vsak mediaevist, saj ni moch vedeti kateri in koliko virov nam manjka. Vendar pa, chetudi sprejmemo omejitve fizike in smrtnosti, se ne smemo prepustiti lenobi ter skupaj zlozhiti prvih dveh kosov sestavljanke, ki nam omogochata, da nekako zlozhimo svoj sklep. To vodi k ozkoumju, v demokratichno urejenem svetu pa ozkoumje sploshne javnosti mochno shkodi civiliziranemu in konstruktivnemu nachinu zhivljenja.

 

 

Ugotavljanje konteksta biblijske poezije

 

V nadaljevanju sledi uvod moje doktorske dizertacije, v kateri ugotavljam, kako staroangleshke pesnishke parafraze Biblije, Geneza A, Geneza B, Eksodus, Daniel in Kristus in Satan iluminiranega rokopisa Junius XI konca 10. ali zachetka 11. stoletja konceptualizirajo druzhbene interakcije. Izpostavil bom tiste odseke teh pesmi, kjer so bile druzhbene situacije in obravnava posesti prikazane drugache, kot v Svetem pismu samem. Staroangleshki pesniki so namrech svetopisemske zgodbe pogosto prirejali, bodisi z dodajanjem, izpushchanjem ali spremembami vsebinskih poudarkov. Takshna obravnava tvori svojstveno meshanico biblijskih vsebin in staroangleshke pesnishke oblike, sloga ter formulaike. Ta meshanica pa nudi edinstven vpogled v delovanje druzhbe: druzhbeno kulturno identiteto, pojmovanje pravice do domovine, pravice in dolzhnosti, ki urejajo hierarhichna razmerja in samo naravo avtoritete.

Naj na kratko obnovim vsebino dizertacije in tako poskrbim za potrebni kontekst. Najprej predstavim druzhbene koncepcije izrazhene v pesmih v relaciji do posesti; ta se v staroangleshkem slovstvu pogosto pojavlja v tesni navezavi na druzhbene procese. Druzhbene pojave in procese obravnavam tako, da pregledam pojave materialne lastnine ter njen alegorichni simbolizem. Materialna lastnina je namrech v staroangleshki literarni obravnavi pogosto njun skupni imenovalec. Lastnino delim na premichno in nepremichno. Pogledam, kako prenosljivost lastnine vpliva na kulturno identiteto Izraelitov v staroangleshkih pesmih in pravice ter dolzhnosti njihovih elit. Ta pristop se je izkazal kot posebno plodovit pri pesmih Geneza A in Eksodus, v katerih to ljudstvo nastopa predvsem v procesu migracij. Naslednje poglavje obravnava idejo pravice do posedovanja zemlje kot nepremichne lastnine in z njo povezane ideje domovine. Da bi predstavil koncept zemeljske posesti sem Izraelitsko ljudstvo opazoval zunaj procesa migracije, kjer je v pesmih fiksno naseljeno. V chetrtem poglavju lahko tako na prej postavljenih temeljih obravnavam hierarhichne odnose, zlasti podobnosti in razlike med odnosoma gospodar-suzhenj in gospod-podrejeni izrazhene v razlichnih delih pesmi Junius XI. V petem poglavju se ukvarjam z delovanjem avtoritete, kot so jo predstavili pesniki pesmi v rokopisu Junius XI s pomochjo dodajanja vsebin, ki jih njihovi Biblijski viri niso vsebovali. V tem poglavju sicer posest she vedno uokvirja druzhbene procese, a sama ni vech osrednji predmet obravnave. V tem zadnjem poglavju razprava ni vech usmerjena v posedovanje kot sredstvo druzhbenih interakcij, ampak obravnava avtoriteto kot abstrakten pojem, ki hkrati sluzhi kot okvir druzhbenih interakcij in uravnava ravnanje s posestmi v teku teh istih druzhbenih interakcij.

Dizertacija obravnava staroangleshke druzhbene koncepcije kot literarne ideale, ki so vezani na krshchanske moralne imperative, chetudi so ti so skozi literarno obravnavo preoblikovani. Prilagodil so jih stilistichnim in tradicionalnim lastnostim staroangleshke pesnishke pripovedi, verjetno pa tudi predvidevanjem in prichakovanjem izhajajochim iz principov delovanja staroangleshke druzhbe same. Moj namen ni bil oblikovati nekih sploshnih zakljuchkov ampak le predstaviti nabor vpogledov. V interpretativni obravnavi pa sem zato moral vzeti v ozir tudi vpliv same pesnishke oblike in simbolizma staroangleshke poezije ter mukoma pridobljeno razumevanje in sposhtovanje poglobljenosti znanja teologije, ki so ga posedovali staroangleshki pesniki in izsledke vrste zgodovinskih raziskav anglosashkih posesti.

 

 

MS Bodleian Junius XI

 

Vse shtiri pesmi, ki jih obravnavam so zapisane v enem rokopisu. Naj predstavim sploshne informacije o tem rokopisu, njegovih dosedanjih izdajah, izdajah posameznih pesmi, o problemu datiranja rokopisa, vprashanju enovitosti rokopisa in seveda strokovni literaturi o teh pesmih, ki se navezuje na temo dizertacije.

Leta 1655 je nizozemski akademik Franciscus Junius prvich objavil rokopis Junius XI pod naslovom ‘Caedmonova parafraza’. Celoto je obravnaval kot dolgo enovito pesnitev. Na podlagi jezikovnih in stilistichnih obravnav danes vemo, da je zbirka sestavljena iz vsaj pet posamichnih pesmi ki jih poznamo pod naslovi: Geneza A, Geneza B, Eksodus, Daniel in Kristus in Satan. Edino zadnja chrpa vsebino zunaj Stare zaveze ter poleg v krshchansko uradno potrjeno Novo zavezo sega tudi po apokrifnih virih. Genezi A in B pripovedujeta o tem, kako Bog ustvari vesolje in chloveka, o izgonu angelov iz raja, Satanovi tozhbi in njegovem delovanju, ki je privedlo do Adamovega in Evinega izgona iz Raja. Nato porocha o razvoju njunega chloveshkega potomstva, Bozhjih kaznih in ponastavitvah vesolja od Kajna in Abela pa vse do Abrahama. Naslednja pesem, Eksodus, je krajsha in pripoveduje o pobegu Mojzesovih Izraelitov iz Egipta in njihovem prechkanju Rdechega morja ter vstopu v obljubljeno dezhelo. Pesem Daniel pripoveduje o obdobju, ki so ga Izraeliti prezhiveli v Babilonskem suzhenjstvu, ko je Daniel skozi Bozhjo avtoriteto pridobil lastno avtoriteto, prikazhe Nebokadnezarjevo pot oblasti, njegove sanje, norost in vrnitev v Babilon. Kristus in Satan obravnava Kristusovo soochenje z Luciferjem, sprva v pushchavi, kot porocha Nova zaveza, nato pa apokrifno, v Peklu, kamor se Jezus poda v obdobju treh dni po krizhanju, da bi osvobodil dushe, ki so sicer zasluzhne, a bi ostale zunaj nebes, kamor je mogoche po krshchanski veri priti le skozi Njega. V vsebini je mogoche prepoznati nekakshno vseprisotno temo, ki so jo interpretirali na razlichne nachine, bodisi kot posledico liturgichne namembnosti, ali kot odraz strahov pred Sodnim dnem. V 9. stoletju je namrech izprichano preprichanje, da bo Bog sodil svetu leta 1000, le nekaj desetletij po izdelavi rokopisa Junius XI.

Leta 1832 je Benjamin Thorpe izdal prvo berljivo verzijo besedila Juniusa XI pod naslovom Cædmon's Metrical Paraphrase of Parts of the Holy Scriptures in Anglo-Saxon; with an English Translation, Notes, and a Verbal Index [Cædmonova metrichna parafraza delov Svetih pisem v Anglosashchini z angleshkim prevodom, opombami, in indeksom besed].1 Za njim so temeljito preiskali in opisali rokopis Sir Israel Gollancz leta 1927,2 George Phillip Krapp leta 1931,3 in sorazmerno nedavno, leta 1996, Remley,4 ki se je v obravnavi omejil na parafraze Stare zaveze, ki tvorijo takoimenovano Liber I, izpustil pa je Kristusa in Satana. J. R. Hall je leta 1999 napisal izjemno kritichno recenzijo Remleyeve Old English Biblical Verse, pri tem mu ni oporekal znanja, temvech nejasno argumentacijo in nekaj manjshih pomanjkljivosti. Muirova digitalna izdaja Junius XI,5 vsebuje digitalne fotografije izvirnega rokopisa, njegove transkripcije, zraven pa tudi Kennedyjeve prevode pesmi.6 Ta edicija mi je dobro sluzhila pri delu, saj omogocha rachunalnishko iskanje po slikah dejanskega rokopisa, kar mi je omogochilo pregled izvirne pisave in ilustracij.

Literaturo, ki obravnava pesmi Stare zaveze kot enoto, so dopolnile izdaje posameznih pesmi, zlasti Doanovi izdaji pesmi Geneza A in B 7 ter Lucasova izdaja pesmi Eksodus iz leta 1977.8 Ta je kronoloshko sicer sledila Irvingovi iz leta 1953,9 a je zatem Irving svoje raziskovanje posameznih aspektov Eksodusa v seriji komentarjev in dodatkov nadaljeval globoko v 1970-ta leta.10 Najmlajshi izdaji pesmi Daniel in Kristus in Satan sta Robert Finneganova Christ and Satan11 in Farrellova Daniel and Azarias.12 Doanovi izdaji pesmi Geneze sta vsebovali tudi komentarje vechjih problemov obravnave rokopisa. Remleyeva Biblical Verse iz leta 1996 sicer ni zares edicija pesmi Junius XI, a odlichno kritichno pretrese strokovno literaturo o pesmih Stare zaveze (brez Kristusa in Satana), pri tem pa zajema tudi strokovno pisanje poznega dvajsetega stoletja.13 Nenazadnje pa moram omeniti tudi zadnjo izdaja v seriji publikacij o Juniusu XI, Daniel Anzelarkovo Old Testament Narratives iz leta 2011, ki je komparativno popolnoma uporaben prevod pesmi Juniusa XI na temo Stare zaveze z opombami, ki jih je mogoche primerjati s Kennedyjevimi.14 Vsi prevodi pesmi Juniusa XI vkljuchno s tistimi v dodatku, so Kennedyjevi, a jih v svojih razlagah obchasno pretresem ob Anzelarkovih in Bradleyjevih, kadar se to v argumentaciji izkazhe kot potrebno.15 Citirani odlomki iz Svetega pisma so vzeti iz Vulgate s prevodi iz Douay-Rheims Bible.16

 

 

II Pesmi: vsebina in kontekst

 

Prva pesem rokopisa Geneza I teche od vrstice 1 do 234, in opisuje stvarjenje. Nato jo prekine Geneza B. Daljshi del Geneze A sledi po koncu vrinka, in sicer od vrstice 851 do 2936, opisuje pa vsebino od izgona iz Raja do sklepa prilike o Abrahamovem zhrtvovanju Izaka.

Med vrsticami 235 in 851 je neopazno vrinjena Geneza B, na mestu kjer bi prichakovali, da bo Geneza A opisala izvirni greh. Doane predlaga tezo, da je pisar sledil obstojechemu eksemplarju, v katerem sta bili Geneza A in B zhe zdruzheni; meni, da je nastala potreba po interpoliranju, ker so bile dotichne strani Geneze A bodisi neberljive ali izgubljene.17

Z 2312 vrsticami je Geneza A najdaljsha pesem rokopisa. Po obliki je bolj opisna kot, denimo, Eksodus ali Kristus in Satan. Ker Svetemu pismu sledi precej bolj neposredno kot druge pesmi, je precej lazhje primerjati njene omembe lastnine s tistimi v Svetem pismu.18 Tudi nasploh je to pesem mnogo lazhje primerjati s Svetim pismom, saj so podobnosti konsistentne in jih z lahkoto razpoznamo, zato lazhje opazimo, kje je staroangleshki pesnik zavil po svoje. Pomaga tudi, da je bilo o mozhnih drugih virih za to pesem napisane ogromno strokovne literature.19

Geneza B je staroanagleshka verzija kontinentalne stare Sashke pesmi. Njen obstoj je na podlagi besedilne analize Edward Sievers predvideval zhe leta 1875.20 Dokaz je sledil devetnajst let pozneje, leta 1894, ko so v Vatikanski knjizhnici nashli Genezo B. Navadno se vrstice obeh pesmi shteje kar brez prekinitve, tako Geneza B obsega vrstice od 235 do 851. Enako jih shtejem tudi sam, a v svoji razlagi konsistentno pripisujem oznako Geneza B. Pesem je relativno kratka, in ne sledi Svetemu pismu, cheprav mestoma vkljuchuje njegove dele. Za Genezo B velja, da je slogovno boljshe kvalitete kot Geneza A.21 Vsekakor je pripovedno bolj dramatichna in stilsko osredotochena na prvoosebno pripoved, njeni liki so zato tudi bolj plastichni; kar pa je tu najpomembnejshe, pri interpretaciji svetopisemske materije si vzame odlochno vech svobode.

Pripoved obravnava Satanovo tozhbo, kot njegova motivacija za rezhiranje izgona Adama in Eve iz Raja, pa je predstavljen ponos. Na zachetku pesmi izvemo kako sta bila ustvarjena Adam in Eva, kako jima je Bog podelil v upravljanje Raj in bonitete, ki iz njega izhajajo. Kot je povedal Doane, je bila sama interpolacija bodisi stvar nujnosti ali izbire, z namenom v Genezo A umestiti zgodbo o padcu chloveka.22 To, da je bila pesem ustvarjena na tujem, ochitno urednika ni ustavilo pri tem, da jo je vkljuchil sredi pripovedi, zato jo tudi sam brez dvomov obravnavam ob boku drugih pesmi Juniusa XI. A prizadevam si, da bi konsistentno naznacheval do katerih zakljuchkov prihajam na podlagi Geneze B in te vzporejal z dokazi iz drugih pesmi.

Eksodus je s svojimi 590 vrsticami najkrajsha pesem rokopisa Junius XI. Podaja zgodbo o Izraelitih, ki na begu pred Egipchani prechkajo pushchavo in konchno tudi Rdeche morje. Stilsko je ta pesem precej manj opisna kot Geneza A ali Daniel, a v zameno ponuja obchutno vech alegorij in pesnishkih podob. Eksodus vsebuje tudi dve t.i. patriarhalni digresiji umeshcheni v neprekinjen tok pesmi; prva obnovi zgodbo Vesoljnega potopa s posebnim poudarkom na zavezi, ki mu sledi, druga digresija pa prav tako cilja na zavezo, ko nas spomni na Abrahamovo voljnost zhrtvovati prvorojenega Izaka.

Pesem vseskozi poudarja Bozhjo obljubo prihodnje sreche in rodno pravico Izraelitov do Obljubljene dezhele. Ti dve digresiji so nekateri skushali opredeliti kot interpolaciji, a danes velja konsenz, da sta bili vseskozi integralen del pesmi, ki povezujeta vrsto njenih notranjih tem.23 V zgodnjem obdobju njene obravnave so menili, da patriarhalni digresiji motita tok pripovedi: Hugo Balg je celo predlagal, da bi ju obravnavali locheno, kot pesem Exodus B.24 Tudi Alois Brandl je predlagal, da bi ju obravnavali kot lastno delo in predlagal naslov ‘Noah und andere Patriarhen’.25 Sedgfield pasusa preprosto ni vkljuchil v svojo izdajo in je celo kritiziral Krappa, da ga je.26 W. P. Ker je digresijo oznachil kot neznosno, Charles Kenedy pa je menil, da prekinja pesnishko sekvenco EksodusaI.27 Chetudi, kot je zapisal Hauer, lahko zavrachanje pasusa razumemo kot odraz stopnje znanja chasa, je sam menil, da gre za enovito pesem.28 Termin digresija ostaja v rabi, navkljub preprichljivemu argumentu Richarda Marsdena, da sta pasusa v resnici integralnega pomena pri sporochilu, ki ga zheli pesem predati, o temelju pravice do Obljubljene dezhele, ki jo dosezhejo na koncu pesmi, in da bi bilo treba izraz ‘digresiji’ zamenjati z izrazom ‘ingresiji’.29

Daniel shteje 764 vrstic. Pripoved se zachne za zasuzhnjenjem Izraelitov in koncha nenadoma, z unichenjem zhrtvenih posod Izraelitov. Te naj bi predstavljale del Salomonovega zaklada v lasti Izraelitov. Pesem spet bolj dosledno sledi Svetemu pismu, a chrpa snov iz vech razlichnih knjig le-tega. Del svetega pisma, ki v Vulgati stoji pred knjigo Daniel, a se nanjo navezuje, je v pesmi zgoshchena v nekakshen uvod. Pesem zajema tudi dolgo verzijo pesmi treh mladenichev v pechi, vir iz katerega je chrpala pa je bila najverjetneje Himna in ne Danijel iz Vulgate.30

Kristus in Satan izstopa med ostalimi pesmimi. Med drugim, ne obravnava dogodkov iz Stare zaveze in se ne navezuje na Vulgato. Kot shkof desetega stoletja Ælfric, si tudi urednik Juniusa XI ni pomishljal uporabiti apokrifov , kakrshen je na primer Pilatov Evangelij, ki velja za enega virov pesmi Kristus in Satan.31 Staroangleshka svetopisemska poezija enako rada posega po apokrifih kot po kanonu Svetega pisma. Kot pravi Biggs: “Anglosasi so podedovali tako zanimanje kot nezaupanje do apokrifov od latinskih cerkvenih ochetov zlasti Hieronima in Avgushtina.«32 Po vsebini pa Kristus in Satan lepo dopolni cikel pesmi Juniusa XI. Sodni dan predstavi kot antipol stvarjenju v zachetku Geneze A in minljivemu trpljenju smrtnosti Izraelitskega tavanja v Eksodusu in Danielu doda katarzichen smisel, zraven pa v smislu vzorca objema zrcali serijo vsebinskih poudarkov z zachetka rokopisa, kot je na primer Satanova tozhba.

 

 

III. Datiranje rokopisa Junius XI in njegovih pesmi

 

Rokopis Junius XI ni dokonchno datiran. Zdi se, da je bil ob svojem nastanku premishljeno urejen; t.i. Liber I zajema prve shtiri pesmi, ki zajemajo svojo snov v Stari zavezi, ne pa tudi pete Kristus in Satan, ki sama zase vchasih imenovana Liber II. V celoti je pisana v enoviti inzularni minuskuli znachilni za otoshke rokopise poznega desetega stoletja, sledi enotni zasnovi razporeditve s stranmi vechinoma razdeljenimi v po shestindvajset vrstic.33 Na podlagi paleografskih ugotovitev je Ker rokopis datiral v sam zachetek enajstega stoletja.34 Francis Wormald je kopiranje rokopisa prisodil v drugo chetrtino enajstega stoletja, na podlagi prisotnosti ‘skandinavske likovnega vpliva’.35 Na podoben nachin je Doane datiral rokopis nekako v leto 1025,36 prav tako Lucas.37 Barbara Raw je dodala, da je bilo nekaj risb dodanih kasneje, morda celo 1100-1250.38 Kot je leta 1996 zapisal Remley: »… njene pripombe glede prominentne razstavljenosti folianta (verjetno na podiju), torej morda ciljajo na Anglo-Normansko kultivacijo verzov v stari angleshchini, na katero poprej nismo sumili.«39

Debata she ni konchana; leta 2002 je Leslie Lockett40 za datiranje rokopisa uporabil celostno analizo. Kot je zapisala: »Junius XI doslej she ni bil podvrzhen podrobni interdisciplinarni raziskavi, poizkusi da bi ga datirali na podlagi posameznih znachilnosti pa so proizvedli neskladne rezultate.« Zakljuchila je, da je bila zbirka Junius XI sestavljena nekako med leti 960 in 990.41 Doane zagovarja tezo, da je Liber I morda nastala na podlagi enega samega eksemplarja, ki pa ni vseboval pesmi Geneza B, ki naj bi bila dodana kasneje, ker naj bi bil del eksemplarja poshkodovan.42 Za eksemplar se predvideva, da je obstajal priblizhno stoletje pred nastankom Juniusa XI; tako naj bi vse te Svetopisemske pripovedi krozhile skupaj v pisni obliki tekom desetega stoletja, verjetno brez pesmi Kristus in Satan.43

Datiranje same vezave je manj relevantno za obseg te razprave, a si zasluzhi kratek povzetek, kot prikaz tezhavnosti vrst datiranja, ki jih zahteva celo en sam rokopis. Stoddart obstojechi zvezek postavlja v petnajsto stoletje, s chimer se strinjajo tudi Gollanz, Timmer in nazadnje Doane.44 Doane, ki je pisal leta 1978, je pristal na datiranje v petnajsto stoletje, kljub temu, da je imel dostop do Lucasovega (1977) sklepa, da je bila zadnja vezava izvedena zhe med 1025 in 1050.45 Pacht in Alexander sta leta 1973 predlagala, da je bil rokopis ponovno preshit, in torej predvidoma nazadnje vezan okrog leta 1200. Na podlagi tehnichnih in stilistichnih dokazov je Barabara Raw pristala na 13. stoletju.

 

 

IV. Datiranje posameznih pesmi Juniusa XI: problemi in predlogi

 

Datiranja je vsesploshen problem pri staroangleshki poeziji, saj ta uporablja univerzalen pesnishki jezik in standardne formule ter uveljavljene fraze, ne glede na to kdaj pesem nastane. Kot je razlozhila Elizabeth Tyler, je zaradi »izjemne stilistichne stabilnosti staroangleshke poetike posamezne staroangleshke pesmi tezhko datirati in s tem umestiti v kronoloshki okvir,«47 Sploshne probleme datiraja staroangleshke poezije je detajlno razdelal Cronan leta 2004,48 ki ga pogosto citirajo v relaciji do posamichnih pesmi.49 Gre za naslednje probleme: ustvarjanje posamezne pesmi je odprt kumulativen proces brez dolochenega datuma ali kraja nastanka.50 Tudi, che je mogoche datirati posamezne dele pesmi, recimo na podlagi jezika, narechja ali terminologije, ki oznachuje druzhbene hierarhije (na primer uvajanje tujih têrminov za druzhbeni status bodisi danskega ali norveshkega izvora), to she ne pomeni, da lahko pesem tako datiramo tudi v celoti, oziroma da je bila pesem sploh v osnovi zamishljena v obliki, v kakrshni je ohranjena. Ilustracija tega potencialnega problema, hkrati pa tudi dokaz zmozhnosti akademske obravnave, je bilo osnovno predvidevanje, da sta pesmi Geneza A in B enotno besedilo, ki ji je sledila identifikacija Geneze B kot posebne interpolirane enote celo pred odkritjem dejanske izvirne pesmi.

Vechina Geneze B je v standardnem meshanem pesnishkem narechju51 in jo je kot celoto v sploshnem nemogoche datirati. Terminus ad quem, ki ga je predlagal Doane je nekako 1000-1025, kot najzgodnejshi mozhen datum stvaritve pa navede leto 680; kot pripomne tudi Doane sam, je to enako, kot rechi, da gre za staroangleshko pesem.52 Ko predvideva, da je bila Geneza A vkljuchena v eksemplar stoletje pred obstojechim rokopisom Junius XI, Doane naznachi, da je pesem v desetem stoletju obstajala v pisni obliki. Velik del Geneze A izprichuje besedne vzporednice z Beowulfom, Eksodusom in Danielom. Doane se v svoji edicije pridruzhuje mnenju, da bi lahko bila Geneza A sochasna z Beowulfom, a se ne strinja s tem, da je Beowulf zgodnjega nastanka.53

Hipoteza, da je bila Geneza B interpolirana, je bila potrjena leta 1894, ko so odkrili Vatikanski rokopis, ki je vseboval dele dejanske Stare kontinentalno Sashke Geneze.54 Che gre verjeti Doaneu, v tem trenutku zadnjemu resnemu uredniku pesmi, je bila staroangleshka Geneza B vkljuchena v eksemplar Juniusa XI vsaj stoletje starejsha kot Junius XI.55 Doane se nasloni na kodikoloshke dokaze in zanika Timmerjevo hipotezo, da je bila Geneza B prvich vkljuchena shele v zadnjo, torej obstojecho kopijo rokopisa Junius XI.56 Prav tako dokazuje, da Geneza B ni bila prevedena v desetem stoletju, kot so predlagali Gordon Hall, Robert Priebsch in Thomas Ohlgren, ki so se v svojih argumentih naslanjali na ekstrlaingvistichne analize.57 Doane preprichljivo razdela proces prevajanja oziroma, kot se izrazi ‘inskribiranja’ Stare Sashke Geneze, ki je ohranil mnoge originalne besede, pri chemer so nekatere skrajshane, da se skladajo s staroangleshkim metrumom.

Doane pravi tudi, da je staroangleshko obchinstvo razumelo staro sashchino, za Genezo pa meni, da je krozhila po anglosashki Angliji zhe leta 900, morda celo 850. Poudari, da, tudi che je bila pesem res vkljuchena z namenom nadomestiti v eksemplarju poshkodovano ali nekako nezadostno svetopisemsko vsebino, to she vedno ne pojasni kako in na kakshen nachin je stara sashka pesem v osnovi prishla v anglosashko Anglijo.58

Prvi nastanek pesmi Eksodus je Lucas datiral nekako med leti 700 in 800, menil pa je tudi, da je sorodna Beowulfu,59 in se ni strinjal z Irvingom, ki je predlagal pozno sedmo ali zgodnejshe osmo stoletje.60 Pesem deluje enovito in je oblikovno konsistentna, zaradi chesar so nekateri skushali najti njen edini vir; v poznem devetnajstem stoletju sta Groth in Mürkens predlagala De transitu maris rubri, pesem ki jo je v petem stoletju napisal Avitus, shkof iz Vienna.61 Vendar pa, kot navaja Irving, je leta 1911 Samuel Moore drugega za drugim ovrgel vse Mürkenove argumente.62 Lucas, ki se je zadnji lotil urejanja pesmi, meni, da je pravi vir Exodusa kar »krshchanska tradicija, v okviru katere je pesem nastala« kot celota in nato izpostavi tri elemente krshchanske tradicije, ki jih je imel za primarne vire pesmi: Sveto pismo, svetopisemske komentarje in liturgijo.63 Poslej ni she nihche predlagal alternativnega datuma nastanka pesmi, kar je le dodaten dokaz o tezhavnosti datiranja staroangleshkih pesmi.

Podobno, so tudi poskusi datiranja Daniela usahnili. Leta 1948 je Kemp Malone izvajal, da je bila pesem napisana v Northumbriji v osmem stoletju.64 Ferell pa v zadnji celoviti izdaji (1977) niti ni poskushal predlagati datuma nastanka.65 Doane je preprichljivo ugotovil, da so morda predhodni uredniki she imeli dovolj svobode, da so lahko prihajali do »izchrpnih in samozavestnih zakljuchkov o sestavi in domovih svojih zbranih pesmi,« a je to postalo tezhje, ko je leta 1959 Kenneth Sisam objavil svoj temeljni chlanek ‘Dialect Origins of the Earlier Old English Verse’, v katerem je pojasnil, da je nemogoche razlochiti posamezne ohranjene plasti pesmi, ki obstaja le v eni kopiji.66 Nenaden konec Daniela in odsotnost pripisa finit Liber I, ki bi vzpostavil ravnovesje s pripisom finit Liber II, Amen ob koncu Kristua in Satana, sta dva argumenta, s pomochjo katerih so nekateri dokazovali, da pesmi Daniel v obstojechi obliki manjka konec;67 Krapp je trdil, da je sicer mogoche, da se je ta izgubil iz obstojechega rokopisa, vendar pa je menil, da najverjetneje rokopis Junius XI ni nikoli vseboval parafraze celotne Svetopisemske zgodbe o Danielu, pa chetudi bi taka parafraza obstajala kje drugje.68

Kristus in Satan izstopa na vech nachinov: v fizichnih lastnostih – zasnovi, rokopisu in velikosti strani – je razvidno, da je bila pesem dodana kasneje; Lucas je menil, da je bila ta pesem prej samostojna knjizhica, ki je krozhila neodvisno od ostalih, preden so jo vshili v Junius XI.69 To bi razlozhilo tudi nenaden konec pesmi Daniel.70

Barbara Raw pa se s Krappom ni strinjala; trdila je, da je bila pesem Kristus in Satan v rokopis vkljuchena zhe vsaj, ko so rokopis zvezali v obstojecho vezavo, v trinajstem stoletju71. Dodala je tudi, da so rokopis tudi v 12. stoletju she vedno brali.

Tako kot za Eksodus, tudi za Kristus in Satan niso identificirali enega samega vira. Wright je menil, da je v pesmi chutiti Irske vplive; prav tako je pesnik, ki je spesnil pesem Kristus in Satan, kot pesnik Eksodusa, izkazal poglobljeno in obshirno poznavanje Krshchanskega izrochila.72 Glavno vprashanje obravnave pesmi Kristus in Satan je zhe dolgo njegova enovitost. Nekateri strastno zagovarjajo, da gre za nabor izsekov, drugi pa, da je pesem enovita.73 Leta 1925 jo je Gollancz, ki se je strinjal s Clubbom, da je pesem enovita in delo enega pesnika, tematsko razdelil na dva dela: ‘Zhalostinka padlih angelov’ in ‘Plenjenje Pekla’, dodal pa je, da je dodan she tretji naknadni sklep pesmi, ki ga je poimenoval ‘Skushnjava’.74 Leta 1977, v edini bolj sodobni izdaji Kristusa in Satana, je Finnegan podal preprichljive dokaze za enovitost pesmi; s pomochjo analognih homiletichnih anglosashkih virov, je predstavil dramtichno tematsko strukturo, ki v treh delih nachrtno razvije Kristusa od vsemogochnega pa do chloveshkega lika, s katerim se je moch poistovetiti.75

 

 

Enovitost rokopisa in izobrazhevalni namen

 

Pesmi rokopisa ni mogoche preuchevati le vsako zase, temvech tudi kot enotno kompilacijo, ki jo je nachrtno zlozhila urednishka roka. V vsebini se kazhe koherenca teme in namena rokopisa, kar bom izvajal v tem poglavju. Dosedanji shtudij je identificiral mnoge faktorje, ki prichajo o enovitosti in sorodnosti tematik, vsebine, teologije in celo uporabe in namena pesmi vkljuchenih v rokopis. Zhe leta 1912 je Bright menil, da so bile prve tri pesmi rokopisa namenjene rabi v liturgiji za Veliko soboto. Njegov predlog tipoloshke serije ni vkljucheval pesmi Kristus in Satan, za katero je menil, da je bila dodana kasneje in ni bila nachrtovana kot integralni del prvotne zasnove.76 Leta 1927 je Bright nasprotoval njegovemu stalishchu,77 kasneje, leta 1996, pa tudi Remley.78 Rendall je leta 1974 izpostavil skupne elemente v epizodi ‘Plenjenje Pekla’ v pesmih Eksodus in Kristus in Satan.79 Leta 1977 je Lucas pritrdil Brightovemu predlogu, da je bil rokopis namenjen rabi v liturgiji in interpretiral ‘heofoncandel’ – svecha neba – metaforo za sonce iz Eksodus, kot velikonochno svecho.80 Barbara Raw se je leta 1978 pridruzhila temu mnenju.81 Bolj pred kratkim, leta 2005, je Anzelark zapisal, da le patriarhalna ingresija v Eksodusu, ki govori o zhrtvovanju Izaka »nakazuje na mozhnost direktne povezave branj pri Velikonochnih mashah«,82 med tem ko je Lapidge leta 2006 menil, da je v celotnem Juniusu XI prisoten poudarek na simbolizmu krsta.83 Danes prevladuje mnenje, da je bila sekcija Liber I zbrana nachrtno, z jasnim namenom uporabe, med tem ko naj bi bila Kristus in Satan dodana kasneje, bodisi nachrtno ali pa preprosto zato, da zakljuchi sicer odprt vsebinski dramaturshki lok od stvarjenja do sodnega dne.

V rokopisu ni naslovov ali odstavkov, ki bi prekinjali tok verzov. Pri branju naglas, po sklopih izbranih glede na liturgichni cikel84 in Lent,85 bi obchinstvo she toliko tezhje zaznavalo posamezne pesmi kot samostojne enote. Kot je ugotovil Irving,86 bi bilo pri branju pesmi po delih ter morda celo izven vrstnega reda, she tezhje razbrati razlike med pesmimi, oziroma bi se te obchinstvu ne zdele pomembne. Poslushanje pesmi po sklopih bi ustvarilo mochnejshi vtis uniformnosti in enovitosti, kot tiho branje posameznih pesmi, kakrshno poznamo danes.

Poleg tematske enovitosti rokopisa, je zanimiv tudi njegov morebitni namen. Pesmi bi lahko sluzhile mnogim namenom; po naravi so pouchne, svoje obchinstvo pa pouchujejo tudi o idealih druzhbenega obnashanja.87 Zhe samo dejstvo, da je bila svetopisemska vsebina prirejena parametrom staroangleshkega pesnishkega zhanra, in ne le preprosto prevedena, kazhe na mozhno zheljo uparabe za uchne namene. Pesmi Juniusa XI spadajo v shirsho in starejsho anglosashko pesnishko tradicije pouchevanja s pomochjo zhanrov domache literarne tradicije. Zhe za chasa meniha Bede chastitljivega so pri pouchevanju uporabljali razlichna besedila v domachem jeziku: »Beda je prepoznal veliko pomembnost uporabe domachega jezika za osnovno pouchevanje o veri in je nevedne duhovnike oskrboval z lastnimi angleshkimi prevodi molitev in ochenasha.«88 V Angliji shtirje kodeksi, ki sestojijo v glavnem iz verzificiranih zgodb iz Biblije, napisani v poznem desetem in zgodnjem enajstem stoletju »predstavljajo precej vechji in bolj dodelan korpus poezije v domachem jeziku, kot ga najdemo na kontinentu.«89 V tem korpusu je svetopisemska vsebina prilagojena anglosashkemu druzhbenemu in kulturnemu okolju; predstavljena pa je na dramatiziran in zabaven nachin.

Pred vech kot shestdesetimi leti je Hardin Graig nakazal mozhnost namena pouchevanja v svoji obravnavi ciklichne drame Corpus Christi: »ochitno je, da obstajajo paralele med ciklichnimi dramami in velikimi verskimi epi srednjega veka«.90 Woolf poudarja, da »chetudi so bili cikli premishljeno nachrtovani, avtorjev primarno niso zanimali liturgichni premisleki. Precej bolj pomemben se jim je zdel namen izobrazhevanja nepouchenih.«91 Pesmi Juniusa XI pogosto dramatizirajo svetopisemsko pripoved. Zdruzhevanje svetopisemske vsebine z zabavno pripovedjo v domachem jeziku ter obchinstvu znanimi pesnishkimi oblikami pesmim pa nudi podoben didaktichen efekt. Tudi Remley je verjel, da »moremo pesmi Juniusa XI brati kot odseve anglosashkih metod pouchevanja svetopisemskih vsebin.«92 Nedavno, leta 2008, je Conner izrazil enako mnenje, a je dodal, da poleg same didaktichne narave pesmi, se tudi njihova vsebina naslanja na didaktichne materiale, ki tako tvorijo tradicijo verovanja.93 Conner jih je imenoval doktrinarne verske pesmi in jih v nachinu na katerega naslavljajo miselne procese vseh obchinstev primerjal s herojsko in bojno poezijo. Misel sklene s citiranjem Certauja, ki za pesmi reche »da se nagibajo bolj k sproshchujochim.«94

 

(Konec prvega dela, uvoda v rokopis.)

 

 

Bibliografija / Bibliography

 

Abrams, L. (2008), ‘Germanic Christianities, 600-c. 1100’, in Thomas F. X. Noble, Julia M. H. Smith, and Roberta A. Baranowski (eds.), Cambridge History of Christianity (Cambridge: Cambridge University Press).

 Andersen, Hans E. (1991), The Battle of Maldon: the Meaning, Dating & Historicity of an Old English Poem (Copenhagen: University of Copenhagen).

Anlezark, Daniel (2011), Old Testament Narratives (Cambridge, Mass.: Harvard University Press).

Balg, Hugo (1882), Der Dichter Caedmon und seine Werke (Bonn).

Battles, Paul (2000), »‘Genesis A’ and the Anglo-Saxon ‘Migration Myth’«, Anglo-Saxon England, 29, 43-66.

Biggs, F. M. (2003), ‘An Introduction and Overview of Recent Work’, in Kathryn Powell and Donald Scragg (ed.), Apocryphal Texts and Traditions in Anglo-Saxon England (Cambridge: D.S. Brewer), 1-25.

Biggs, F.M., Hill T.D., Szarmach P.E., Hammond K. (ed.), (1990), Sources of Anglo-Saxon Literary Culture: A Trial Version (Medieval and Renaissance Texts and Studies 74; Binghamton, New York: Centre for Medieval and Early Renaissance Studies, State University of New York).

Brandl, Alois (1908), Geschichte der altenglishcen Literatur (I; Strassburg).

Breeze, Andrew (1993), ‘Habakkuk 1:8 as Source for Exodus 161–69’, Neophilologus, 77 (1), 161-62.

Bright, James W. (1912), ‘The Relation of the Cædmonian Exodus to the Liturgy', Modern Language Notes, 27 (4), 97-103.

Calder, Daniel G. and Allen, Michael J. (eds.) (1976), Sources and Analogues of Old English Poetry: the Major Latin Texts in Translation (Cambridge: D. S. Brewer).

Certeau, Michel de (1988), The Writing of History (European perspectives; New York: Columbia University Press) xxviii, 368 p.

Clubb, Merrel D. (1925), Christ and Satan an Old English Poem (New Haven: Yale University Press).

Conner, P. W. (2008), ‘Religious Poetry’, in Philip Pulsiano and Elaine Treharne (ed.), A Companion to Anglo-Saxon Literature (Malden MA and Oxford: Blackwell Publishing), 250-67.

Craig, Hardin (1912-13), ‘The Origin of the Old Testament Plays’, Modern Philology, 10 (4), 473-87.

Cronan, Dennis (2004), ‘Poetic Words, Conservatism and the Dating of Old English Poetry’, Anglo-Saxon England, 33 (1), 23-50.

Cross, J. E. and Tucker, S. I. (1960), ‘Allegorical Tradition and the Old English Exodus’, Neophilologus, 44 (1), 122-27.

Day, Virginia (1974), ‘The Influence of the Catechetical Narratio on Old English and Some Other Medieval Literature’, Anglo-Saxon England, 3 (1), 51-61.

Doane, Alger N. (1978), Genesis A: A New Edition (Madison: University of Wisconsin Press).

--- (1991), The Saxon Genesis: An Edition of the West Saxon Genesis B and the Old Saxon Vatican Genesis (Madison: University of Wisconsin Press).

Earl, J. W. (1970), ‘Christian Traditions and the Old English Exodus’, Neuphilologische Mitteilungen, 71, 541-70.

Farrell, Robert T. (ed.), (1974), Daniel and Azarias (London: Methuen).

Ferguson, Paul F. (1978), ‘The Old English Exodus and the Patristic Tradition', PhD (Ann Arbor, Mich. ).

--- (1981), ‘Noah, Abraham, and the Crossing of the Red Sea’, Neophilologus, 65 (2), 282-87.

Finnegan, Robert E. (1977), Christ and Satan: a Critical Edition (Waterloo Ont.: Wilfrid Laurier University Press).

Gollancz, Israel (ed.), (1927), Caedmon Manuscript of Anglo-Saxon Biblical Poetry Junius XI in the Bodleian Library (London: Oxford University Press).

Green, B. (1971), ‘Gregory's Moralia as an Inspirational Source for the Old English Poem Exodus’, Classica et Mediaevalia Kobenhavn, 32 251-62.

Groth, Ernst Johannes (1883), ‘Composition und Alter der altenglischen (angelsächsischen) Exodus’, Thesis.

Hall, Gordon Gerould (1911), ‘The Transmission and Date of Genesis B’, Modern Language Notes, 26 (5), 129-33.

Hall, J. R. (1975), ‘The Building of the Temple in Exodus: Design for Typology’, Neophilologus, 59 (4), 616-21.

--- (1976), ‘The Oldest English Epic of Redemption: The Theological Unity of MS Junius 11’, Traditio, 32, 185-208.

Hall, T. (2003), ‘Ælfric and the Epistle to the Laodicians’, in Kathryn Powell and Donald Scragg (ed.), Apocryphal Texts and Traditions in Anglo-Saxon England (Cambridge: D.S. Brewer), 65-83.

--- (2008), ‘Biblical and Patristic Learning’, in Philip Pulsiano and Elaine Treharne (ed.), A Companion to Anglo-Saxon Literature (Malden MA and Oxford: Blackwell Publishing), 327-44.

Hauer, S. R. (1981), »The Patriarchal Digression in the Old English ‘Exodus’, Lines 362-446«, Studies in Philology, 78 (5), 77-90.

Hill, T. D. (1980), ‘The Virga of Moses and the Old English Exodus’, in John D. Niles (ed.), Old English Literature in Context: Ten Essays (Cambridge D. S. Brewer), 57–65.

Hill, Thomas D. (2002), »Pilate's Visionary Wife and the Innocence of Eve: an Old Saxon source for the Old English ‘Genesis B’,« The Journal of English and Germanic Philology, 101 (2), 170-84.

Irving, E. B. (1953), The Old English Exodus (Yale Studies in English New Haven: Yale University Press).

--- (1959), ‘On the Dating of the Old English Poems Genesis and Exodus’, Anglia, 77, 1-11.

--- (1972), ‘New Notes on the Old English Exodus’, Anglia: Zeitschrift für englische Philologie, 90, 289-324.

--- (1974), ‘Exodus Retraced’, in Jr. Robert B. Burlin and Edward B. Irving (ed.), Old English Studies in Honour of John C. Pope (Toronto: University of Toronto Press), 203-23.

Johnson, David F. (1998), »The Fall of Lucifer in ‘Genesis A’ and Two Anglo-Latin Royal Charters«, The Journal of English and Germanic Philology, 97 (4), 500-21.

Keenan, H. T. (1970), ‘Exodus 513; The Green Streets of Paradise’, Neuphilologische Mitteilungen, 71, 455-60.

Kennedy, Charles W. (1943), The Earliest English Poetry, a Critical Survey of the Poetry Written Before the Norman Conquest (London, New York).

Kennedy, Charles W. and Caedmon (1916), The Caedmon Poems, Translated Into English Prose (London, New York: Routledge; Dutton).

Ker, N. R. (1957), Catalogue of Manuscripts Containing Anglo-Saxon (Oxford: The Clarendon Press).

Ker, W. P. (1904), The Dark Ages (New York).

Klaeber, Fr (1918), ‘Concerning the Relation Between Exodus and Beowulf', Modern Language Notes, 33 (4), 218-24.

Krapp, George P. (ed.), (1931), The Junius Manuscript (Anglo-Saxon poetic records, New York: Columbia University Press).

Lapidge, Michael (2006), ‘Versifying the Bible in the Middle Ages’, in Jill Mann and Maura Nolan (eds.), The Text in the Community: Essays on Medieval Works, Manuscripts, Authors, and Readers (Notre Dame, Ind.: University of Notre Dame Press), 11-40.

Lockett, Leslie (2002), ‘An Integrated Re-examination of the Dating of Oxford, Bodleian Library, Junius 11’, Anglo-Saxon England, 31, 141-73.

Lucas, Peter J. (1977), Exodus (Cambridge: Methuen & Co Ltd.).

--- (1979), ‘On the Incomplete Ending of Daniel and the Addition of Christ and Satan to MS Junius 11’, Anglia, 97, 46-59.

Malone, Kemp (1948), ‘The Old English Period (to 1000)’, in A.C. Baugh (ed.), A Literary History of England (New York).

Marsden, Richard (1995), »The Death of the Messenger: The ‘Spelboda’ in the Old English Exodus«, Bulletin of the John Rylands University Library of Manchester, 77 (3), 141-64.

Martin, Ellen E. (1982), »Allegory and the African Woman in the Old English ‘Exodus’«, The Journal of English and Germanic Philology, 81 (1), 1-15.

Moore, Samuel (1911), »On the Sources of the Old-English ‘Exodus’«, Modern Philology, 9 (1), 83-108.

Muir, Bernard J. (2004) A Digital Facsimile of Oxford, Bodleian Library, MS. Junius 11 [online text], Bodleian Library

Ohlgren, Thomas H. (1975), »Some New Light on the Old English Cædmonian Genesis«, Studies in Iconography, 1, 38–73.

Priebsch, Robert (1925), The Heliand Manuscript Cotton Calligula A. VII in the British Museum (Oxford: Oxford Clarendon Press).

Raw, Barbara (1976), ‘The Probable Derivation of Most of the Illustrations in Junius 11 From an Illustrated Old Saxon Genesis’, Anglo-Saxon England, 5, 133-48.

--- (1984), »The Construction of Oxford, Bodleian Library, Junius 11«, Anglo-Saxon England, 13, 187-207.

Raw, Barbara Catherine (1978), The Art and Background of Old English Poetry (London: Edward Arnold).

Remley, P. G. (1996), Old English Biblical Verse: Studies in Genesis, Exodus and Daniel (Cambridge: Cambridge University Press).

Rendall, Thomas (1974), »Bondage and Freeing from Bondage in Old English Religious Poetry«, The Journal of English and Germanic Philology, 73 (4), 497-512.

Ritter, M. A. (1973), »The Angles and the Angels: A Study in the Correlation Between the Christian Doctrine of Spirits and the Aesthetics of the Anglo-Saxon Poems Genesis A and B, and Christ I and II«, PhD Thesis (University of Notre Dame).

Sedgefield, W. J. (1923), Specimens of Anglo-Saxon Poetry (Edinburgh).

Sisam, Kenneth (1953), »Dialect Origins of the Earlier Old English Verse«, Studies in the History of Old English literature (Oxford: Clarendon Press), 119-39.

Steiner, Johann Wilhelm Georg (1889), »Über die Interpolation im angelsächsischen Gedichte ‘Daniel’«, Thesis.

Steinmeyer, Elias von, et al. (1879), Die althochdeutschen Glossen, 5 vols. (Berlin: Weidmann).

Stoddart, F. H. (1887), «The Caedmon Poems in MS Junius 11», Anglia, 10, 157—67.

Thorpe, B. and Rogers, B. (1832), Caedmon's Metrical Paraphrase of Parts of the Holy Scriptures With an English Translation, Notes, and a Verbal Index (London: Society of Antiquaries of London).

Timmer, Benno J. (1948), The Later Genesis (Oxford: Scrivner Press).

Trahern, Joseph B. (1975), »More Scriptural Echoes in the Old English Exodus«, in L.E. Nicholson and D.W. Frese (ed.), Anglo-Saxon Poetry: Essays in Appreciation for John C. McGalliard (Notre Dame: Notre Dame: University Press), 291-8.

Tyler, Elizabeth M. (2006), Old English Poetics: The Æsthetics of the Familiar in Anglo-Saxon England (York: York Medieval Press).

Weber, Robert and Gryson, Roger (eds.) (1969), Biblia Sacra Vulgata Editio Quinta (Stuttgart).

Woolf, Rosemary (1972), The English Mystery Plays (Berkeley: University of California Press).

Wormald, Francis (1945), »Decorated Initials in English Manuscripts from A.D. 900 to 1100«, Archeologia, (91), 107-35.

Wright, Charles D. (1993), The Irish Tradition in Old English Literature, eds Keynes S. and Lapidge M. (Cambridge Studies in Anglo-Saxon England; Cambridge: Cambridge University Press).

--- (1996), »The Blood of Abel and the Branches of Sin: Genesis A, Maxims I and Aldhelm's Carmen de uirginitate«, Anglo-Saxon England, 25, 7-19.

 

 

 

 

 

Opombe / Notes:

 

1 Irving, The Old English Exodus; B. Thorpe and B. Rogers, Caedmon's Metrical Paraphrase.

2 Gollancz (ed.), Caedmon Manuscript.

3 Krapp (ed.), The Junius Manuscript.

4 Remley, Old English Biblical Verse.

5 Muir, »A Digital Facsimile of Oxford, Bodleian Library, MS. Junius 11«.

6 Ibid.; Kennedy and Caedmon, The Caedmon Poems.

7 Doane, Genesis A; The Saxon Genesis.

8 Lucas, Exodus.

9 Irving, The Old English Exodus.

10 Irving, »New Notes on the Old English Exodus«; E. B. Irving, »Exodus Retraced«.

11 Finnegan, Christ and Satan.

12 Farrell (ed.), Daniel and Azarias.

13 Remley, Old English Biblical Verse.

14 Anlezark, Old Testament Narratives.

15 Kennedy, The Caedmon Poems; Bradley, Anglo-Saxon Poetry; Anlezark, Old Testament Narratives.

16 Weber and Gryson (ed.), Biblia Sacra Vulgata Editio Quinta; Challoner (ed.), Douay-Rheims Bible. Both are available online at <http://www.latinvulgate.com> [»Last accessed 30 August, 2015«].

17 Doane, Genesis A, p. 11.

18 The General consensus seems to be that most poets were well learned in Christian tradition including Irish and Patristic writing, whereas there were individual books of scripture these were not available in a unit: Remley, Old English Biblical Verse, p. 10. And what there was of scripture was the Latin Vulgate: Biggs, »An Introduction and Overview of Recent Work«, p. 2; Hall, »Biblical and Patristic Learning«, p. 328.

[Sploshni konsez je, da so bili vsi pesniki dobro poucheni o krshchanski tradiciji vkljuchno z irsko in patristichno literaturo. Obstajale so sicer posamezne knjige Svetega pisma, a ne skupaj v eni knjigi. Predvsem pa so imeli na voljo latinsko Vulgato.]

19 In addition to critical editions of individual poems there are several publications dealing with the possible sources of individual passages, for example: Biggs, Hill; Szarmach, Hammond (eds.), Sources of Anglo-Saxon Literary Culture; Calder and Allen (eds.), Sources and Analogues of Old English Poetry; Moore, »On the Sources of the Old-English ‘Exodus’«; Battles, »‘Genesis A’ and the Anglo-Saxon ‘Migration Myth’; Hill, ‘Pilate's Visionary Wife and the Innocence of Eve’; Johnson, »The Fall of Lucifer in ‘Genesis A’ and Two Anglo-Latin Royal Charters«; Raw, ‘The Probable Derivation’; Ritter, ‘The Angles and the Angels’; Wright, ‘The Blood of Abel and the Branches of Sin’; Anlezark, ‘Connecting the Patriarchs’; Breeze, ‘Habakkuk 1:8 as Source for Exodus 161–69’; Bright, ‘The Relation of the Cædmonian Exodus to the Liturgy’; Cross and Tucker, ‘Allegorical Tradition and the Old English Exodus’; Earl, ‘Christian Traditions and the Old English Exodus’; Ferguson, ‘The Old English Exodus and the Patristic Tradition’; Green, ‘Gregory's Moralia as an Inspirational Source’; Hall, ‘The Building of the Temple’; Hill, ‘The Virga of Moses’; Keenan, ‘Exodus 513, The Green Streets of Paradise’; Klaeber, ‘Concerning the Relation Between Exodus and Beowulf’; Martin, »Allegory and the African Woman in the Old English ‘Exodus’«; Moore, ‘On the Sources of the Old-English ‘Exodus’«; Trahern, ‘More Scriptural Echoes in the Old English Exodus’; Calder and Allen (eds.), Sources and Analogues of Old English Poetry.

20 Sievers, Der Heliand und die angelsächsische Genesis; see also Doane, The Saxon Genesis.

21 Doane, The Saxon Genesis, p. 41.

22 Ibid., p. 54.

23 Most notably Gollancz proposed to rearrange the three larger parts in a new order: I. Gollancz (ed.), Caedmon Manuscript. Brandl listed the Noah episode as a separate independent fragment under the name »Noah und Andere Patriarchen« in Irving, The Old English Exodus, p. 8. There is an excellent overview of the issue by Hauer, »The Patriarchal Digression in the Old English ‘Exodus’, Lines 362-446«. He, however, belongs among the proponents of the unity theory: Ferguson, »Noah, Abraham, and the Crossing of the Red Sea'; Anlezark, ‘Connecting the Patriarchs’«.

[Gollancz je predlagal celo nov vrstni red, v katerem bi se ti trije deli vrstili. Brandl je odsek o Noetu objavil kot posebno enoto. Hauer je objavil odlichen pregled. Sam sicer zagovarja enovitost.]

24 Balg, Der Dichter Caedmon und seine Werke, pp. 24-7.

25 Brandl, Geschichte der altenglishcen Literatur, p. 1029.

26 Sedgefield, Specimens of Anglo-Saxon Poetry; he criticized Krapp in Sedgefield, »Review: The Junius Manuscript by George Philip Krapp«, pp. 352-5.

27 Ker, The Dark Ages, pp. 176. 260-1; Kennedy, The Earliest English Poetry.

28 Hauer, ‘The Patriarchal Digression’, p. 78.

29 Marsden, ‘The Death of the Messenger’, p. 143.

30 Steiner, »Über die Interpolation im angelsächsischen Gedichte ‘Daniel’«, pp. 21-5.

31 Hall, ‘Ælfric and the Epistle to the Laodicians’; F. M. Biggs, ‘An Introduction and Overview of Recent Work’, p. 22.

32 Biggs, ‘An Introduction and Overview’, p. 11.

33 Krapp (ed.), The Junius Manuscript, p. ix.

34 Ker, Catalogue of Manuscripts Containing Anglo-Saxon, no. 334, p. 406.

35 Wormald, ‘Decorated Initials in English Manuscripts from A.D. 900 to 1100’.

36 Doane, The Saxon Genesis, p. 29; Doane, Genesis A, pp. 13, 18.

37 Lucas, Exodus.

38 Raw, ‘The Construction of Oxford, Bodleian Library, Junius 11’, p. 199.

39 Remley, Old English Biblical Verse, p. 20.

40 Lockett, ‘An Integrated Re-examination of the Dating of Oxford, Bodleian Library, Junius 11’, p.142.

41 Ibid., p. 173.

42 Doane, Genesis A, p. 22.

43 Doane, The Saxon Genesis, pp. 34, 48-9.

44 Stoddart, ‘The Caedmon Poems in MS Junius 11’, p. 158; Gollancz (ed.), Caedmon Manuscript, p. xxxv; Timmer, The Later Genesis, p. 3; Doane, Genesis A, p. 6.

45 Lucas, Exodus, p. 4.

46 Raw, ‘The Construction of Oxford, Bodleian Library, Junius 11’, p. 205.

47 Tyler, Old English Poetics, p. 157.

48 Cronan, ‘Poetic Words, Conservatism and the Dating of Old English Poetry’.

49 Andersen, The Battle of Maldon; Liuzza, ‘On the Dating of Beowulf’; Lockett, ‘An Integrated Re-examination of the Dating of Oxford, Bodleian Library, Junius 11’.

50 Tyler, Old English Poetics, p. 157.

51 Sisam, ‘Dialect Origins of the Earlier Old English Verse’.

52 Doane, Genesis A, pp. 36-7.

53 Ibid., p. 37.

54 Doane, The Saxon Genesis, p. ix.

55 Ibid., p. 48.

56 Timmer, The Later Genesis, pp. 14-15.

57 Hall, ‘The Transmission and Date of Genesis B’; Priebsch, The Heliand Manuscript Cotton Calligula A. VII in the British Museum, p. 40; Ohlgren, ‘Some New Light on the Old English Cædmonian Genesis’, pp. 61-62; Doane, Genesis A, pp. 34, 49.

58 Doane, The Saxon Genesis, pp. 49-54.

59 Lucas, Exodus, p. 71.

60 Irving, The Old English Exodus, pp. 23-5; Irving, ‘Exodus Retraced’, p. 209; Irving, ‘On the Dating of the Old English Poems Genesis and Exodus’.

61 Groth, ‘Composition und Alter der altenglischen (angelsächsischen) Exodus’; Mürkens, Untersuchungen über das altenglische Exoduslied.

62 Moore, »On the Sources of the Old-English ‘Exodus’«; Irving, The Old English Exodus, p. 13.

63 Remley, Old English Biblical Verse, pp. 53-8.

64 Malone, ‘The Old English Period (to 1000)’.

65 Farrell (ed.), Daniel and Azarias.

66 Doane, Genesis A, p. 25; he is recapitulating Sisam, ‘Dialect Origins of the Earlier Old English Verse’, pp. 119-39.

67 Ker, Catalogue of Manuscripts Containing Anglo-Saxon, p. 407; Hall, ‘The Oldest English Epic of Redemption’, p. 186; Lucas, ‘On the Incomplete Ending of Daniel and the Addition of Christ and Satan to MS Junius 11’, p. 52; Raw, ‘The Construction of Oxford, Bodleian Library, Junius 11’, pp. 187-207; Krapp (ed.), The Junius Manuscript.

68 Krapp (ed.), The Junius Manuscript, pp. xxxi-xxxiii.

69 Lucas, ‘On the Incomplete Ending’. A more detailed description of the physical evidence to the poems late inclusion can be found in: Raw, ‘The Construction’, pp. 202-3; Remley, Old English Biblical Verse, pp. 21-22.

70 Lucas, ‘On the Incomplete Ending’.

71 Raw, ‘The Construction’, pp. 203-5.

72 Krapp (ed.), The Junius Manuscript, p. xxxv; Wright, The Irish Tradition in Old English Literature, p. 130.

73 Clubb, Christ and Satan an Old English Poem; Finnegan, Christ and Satan; Sleeth, Studies in Christ and Satan.

74 Clubb, Christ and Satan, p. xlvii; I. Gollancz (ed.), Caedmon Manuscript, p. cv.

75 Finnegan, Christ and Satan, pp. 22-36.

76 Bright, ‘The Relation of the Cædmonian Exodus to the Liturgy’.

77 Gollancz (ed.), Caedmon Manuscript.

78 Remley, Old English Biblical Verse, p. 173.

79 Rendall, ‘Bondage and Freeing from Bondage in Old English Religious Poetry’, p. 508. Harrowing of Hell is a designation for the typical medieval popular fable describing Christ’s entering Hell not unlike a military commander freeing enslaved souls and winning them for the Kingdom of Heaven.

[Harrowing of Hell prevajam kot Plenjenje Pekla; gre za tipichno srednjeveshko temo, kjer Kristus vstopi v pekel kot nekakshen vojashki poveljnik, da bi osvobodil zasuzhnjene dushe ter jih odpelje v Nebeshko kraljestvo.]

80 Lucas, Exodus, p. 50.

81 Raw, The Art and Background, pp. 1, 84.

82 Anlezark, ‘Connecting the Patriarchs’, p. 172.

83 Lapidge, ‘Versifying the Bible in the Middle Ages’, p. 16.

84 The idea was first presented in 1912 in Bright, ‘The Relation of the Cædmonian Exodus to the Liturgy’.

85 Raw, ‘The Construction’.

86 Irving, The Old English Exodus, p. 1.

87 Remley, Old English Biblical Verse, p. 43.

88 Day, ‘The Influence of the Catechetical Narratio on Old English and Some Other Medieval Literature’, p. 55. The four codices are: The ‘MS Bodleian Junius XI’, ‘Cotton MS Vitellius A XV’ (i.e. ‘The Nowell Codex’, sometimes informally referred to as the ‘Beowulf Manuscript’), ‘Exeter Cathedral Library MS 3501’ (i.e. ‘The Exeter Book’), ‘Codex Vercellensis’ (i.e. ‘The Vercelli Book’).

89 Abrams, ‘Germanic Christianities, 600-c. 1100’, p. 127.

90 Hall, ‘The Oldest English Epic of Redemption’, p. 189; he is referencing Craig, ‘The Origin of the Old Testament Plays’, p. 482.

91 Woolf, The English Mystery Plays, p. 75.

92 Remley, Old English Biblical Verse, p. 43.

93 Conner, ‘Religious Poetry’, p. 260.

94 Certeau and T. Conley, The Writing of History, pp. 273-4.

 

 

English