Lives Journal 14

Jaka Jarc

 

BODLEIAN JUNIUS XI

O anglosaškem rokopisu iz 10. stoletja, ki ga poznamo pod imenom

MS Bodleian Junius XI

in o kontekstu njegove pesniške obravnave biblijskih zgodb, I. del

 

Uvod

 

Kadarkoli moram sestaviti kratko komunikativno besedilo o anglosaški literarni zgodovini, se mi začuda pisanje ustavi. Nato skočim na glavo v morje zanimivih literarnih dokazov, ki osvetljujejo nek neznani delček anglosaške socialno-kulturne miselnosti. Strastno tipkam dokler se ne zaletim v misel o naravi mojega notranjega občinstva. Globoko namreč verjamem v pomembnost konteksta. Dandanes kontekst ni v modi, prisega se na navidezno jasnost informacije same zase, navada pa je celo odmisliti čim več podatkov in vladi nevednosti omogočiti čim boljše pogoje za rast. A v sebi verjamem, da se bodo časi konteksta vrnili in zato mislim, da moram svojemu izbranemu občinstvu, povedati več o ozadju katere koli teme, o kateri pišem. Hkrati pa moram predvidevati, da moje izbrano občinstvo nima predznanja o staroangleški književnosti, o čudnem izumrlem jeziku, ki jo je ovekovečil, o pesniških oblikah, ki jo konzervirajo nedotaknjeno in svežo skozi čas, o rokopisih in pisarski kulturi desetega stoletja. Privzeti moram, da ne ve veliko o prerodu staroangleške pismenosti desetega stoletja, o Benediktinski reformi, in da ne pozna neverjetno spretnih umov škofov Aelfrica in Wulfstana. Pri tem pa je vse to le majhen delček nenavadnega tujega anglosaškega sveta.

A vendar nočem pristopati elitistično in z nekakšnega viška, saj sem sklenil, da bo moje občinstvo radovedno in žejno znanja; da so ga na obale neznanja le zanesli hitri tempo življenja in pragmatične instantne rešitve moderne dobe ter neustavljivi valovi dezinformacij, ki uspešno polnijo malomarno in površinsko urejeno vsebino Interneta, ki do nepozorne javnosti prispe zmaličena. Rad bi posvetil del življenja obveščanju tistih, ki jih zanimajo čuda sveta naših prednic in prednikov. A pisana beseda je enosmeren in dvodimenzionalen medij, ki pogosto obvisi v samoti, brez prave povratne informacije. Zato je težje najti izhodišče, kjer bi bilo mogoče začeti obširen pogovor. Kontekst si predstavljam kot morje, informacije predstavljene brez konteksta pa bolj kot potok ali reko, ki imata jasno začrtano pot. Na morju lahko izberemo lastno smer, a če izberemo slabo, morda nikoli nikamor ne pridemo.

Tako skušam zdaj razložiti kako staroangleška književost odseva vrednotni sistem in socio-kulturno miselnost anglosaških avtorjev in njihovega občinstva. Da bi ju približal svojemu še neinformiranemu občinstvu, moram povedati, da so bili anglosasi germanski priseljenci na Britansko otočje, ki so domnevno ob propadu rimske province Brittanie priskočili na pomoč tedanji etnični mešanici romaniziranega britanskega prebivalstva, bojda v bran proti keltskim ljudstvom. Naj nalašč obidem preobširno vprašanje, kaj zajema germanskost, in poudarim, da so do druge polovice 20. stoletja mnogi zaman prizadevno prečesavali srednjeveške vire, v iskanju neizrečenega o germanskem poganstvu; ko pa je bil Hitler premagan, so s trdim delom in disciplino ta romantična iskanja večinoma opustili in se osredotočili na tisto, kar v besedilih dejansko piše, pa čeprav krščanskega. Tako so akademiki varno z razdalje objektivnosti obravnavali vire kot rokopise, poezijo, jezikoslovne zakladnice, umetniška dela, celo arheološke dokaze. Na teh temeljih lahko zdaj v njih iščem tisto, česar prej nismo znali razbrati, da opustim varno zavetje pozitivistične navidezne jasnosti informacije same zase, in se, opremljen z poznavanjem preteklih zmot, in kompleksnih akademskih vzporednic na področjih teologije, literarne kritike ipd., trudim poglabljati zavedanje o tem, kako literatura lahko osvetli korenine naše civilizacije in ostane še danes užitkonosna. A za uspeh si bom štel že, če mi le malo uspe komu sporočiti, kako pomembno je opazovati stvari v njihovem kontekstu in natančno ter kritično.

Žal pa je to težka naloga, nit zgodovinske zgodbe pa neskončna. Zato tokrat v svet pošiljam del uvoda moje doktorske naloge, saj upam, da bo to razmeroma preprosto delo dobra odskočna deska in nekakšen praizvir, iz katerega bom lahko črpal nadaljnje zapise o pesniški zgodovini Anglosasov. Moj namen je začeti večjo zbirko del, ki bodo razumljiva vsem radovednim. Tako spet nekako začenjam na sredini, kot se za zgodovinske pripovedi spodobi, in vas vabim da se seznanite z rokopisom iz desetega stoletja, ki ga ljubko imenujemo MS Bodleian Junius XI, po knjižnici Bodleian library, kjer ga hranijo in po njegovem uredniku iz 17. stoletja, anglo-nizozemskem akademiku Franciscusu Juniusu.

Bralki ali bralcu svetujem, naj si izposodi ali na spletu poišče modernen angleški prevod pesmi Junius XI, saj teh ne bom v celoti obnavljal, ampak bom priložnost izkoristil za prikaz, kako natančno in poglobljeno delo je potrebno, preden si akademik lahko dovoli sprejeti sklep. Zavedam se da vsi radi poiščemo naključne povezave, ki temeljijo na pomanjkljivih informacijah. Pravzaprav tega v neki meri slej ko prej postane kriv vsak mediaevist, saj ni moč vedeti kateri in koliko virov nam manjka. Vendar pa, četudi sprejmemo omejitve fizike in smrtnosti, se ne smemo prepustiti lenobi ter skupaj zložiti prvih dveh kosov sestavljanke, ki nam omogočata, da nekako zložimo svoj sklep. To vodi k ozkoumju, v demokratično urejenem svetu pa ozkoumje splošne javnosti močno škodi civiliziranemu in konstruktivnemu načinu življenja.

 

 

Ugotavljanje konteksta biblijske poezije

 

V nadaljevanju sledi uvod moje doktorske dizertacije, v kateri ugotavljam, kako staroangleške pesniške parafraze Biblije, Geneza A, Geneza B, Eksodus, Daniel in Kristus in Satan iluminiranega rokopisa Junius XI konca 10. ali začetka 11. stoletja konceptualizirajo družbene interakcije. Izpostavil bom tiste odseke teh pesmi, kjer so bile družbene situacije in obravnava posesti prikazane drugače, kot v Svetem pismu samem. Staroangleški pesniki so namreč svetopisemske zgodbe pogosto prirejali, bodisi z dodajanjem, izpuščanjem ali spremembami vsebinskih poudarkov. Takšna obravnava tvori svojstveno mešanico biblijskih vsebin in staroangleške pesniške oblike, sloga ter formulaike. Ta mešanica pa nudi edinstven vpogled v delovanje družbe: družbeno kulturno identiteto, pojmovanje pravice do domovine, pravice in dolžnosti, ki urejajo hierarhična razmerja in samo naravo avtoritete.

Naj na kratko obnovim vsebino dizertacije in tako poskrbim za potrebni kontekst. Najprej predstavim družbene koncepcije izražene v pesmih v relaciji do posesti; ta se v staroangleškem slovstvu pogosto pojavlja v tesni navezavi na družbene procese. Družbene pojave in procese obravnavam tako, da pregledam pojave materialne lastnine ter njen alegorični simbolizem. Materialna lastnina je namreč v staroangleški literarni obravnavi pogosto njun skupni imenovalec. Lastnino delim na premično in nepremično. Pogledam, kako prenosljivost lastnine vpliva na kulturno identiteto Izraelitov v staroangleških pesmih in pravice ter dolžnosti njihovih elit. Ta pristop se je izkazal kot posebno plodovit pri pesmih Geneza A in Eksodus, v katerih to ljudstvo nastopa predvsem v procesu migracij. Naslednje poglavje obravnava idejo pravice do posedovanja zemlje kot nepremične lastnine in z njo povezane ideje domovine. Da bi predstavil koncept zemeljske posesti sem Izraelitsko ljudstvo opazoval zunaj procesa migracije, kjer je v pesmih fiksno naseljeno. V četrtem poglavju lahko tako na prej postavljenih temeljih obravnavam hierarhične odnose, zlasti podobnosti in razlike med odnosoma gospodar-suženj in gospod-podrejeni izražene v različnih delih pesmi Junius XI. V petem poglavju se ukvarjam z delovanjem avtoritete, kot so jo predstavili pesniki pesmi v rokopisu Junius XI s pomočjo dodajanja vsebin, ki jih njihovi Biblijski viri niso vsebovali. V tem poglavju sicer posest še vedno uokvirja družbene procese, a sama ni več osrednji predmet obravnave. V tem zadnjem poglavju razprava ni več usmerjena v posedovanje kot sredstvo družbenih interakcij, ampak obravnava avtoriteto kot abstrakten pojem, ki hkrati služi kot okvir družbenih interakcij in uravnava ravnanje s posestmi v teku teh istih družbenih interakcij.

Dizertacija obravnava staroangleške družbene koncepcije kot literarne ideale, ki so vezani na krščanske moralne imperative, četudi so ti so skozi literarno obravnavo preoblikovani. Prilagodil so jih stilističnim in tradicionalnim lastnostim staroangleške pesniške pripovedi, verjetno pa tudi predvidevanjem in pričakovanjem izhajajočim iz principov delovanja staroangleške družbe same. Moj namen ni bil oblikovati nekih splošnih zaključkov ampak le predstaviti nabor vpogledov. V interpretativni obravnavi pa sem zato moral vzeti v ozir tudi vpliv same pesniške oblike in simbolizma staroangleške poezije ter mukoma pridobljeno razumevanje in spoštovanje poglobljenosti znanja teologije, ki so ga posedovali staroangleški pesniki in izsledke vrste zgodovinskih raziskav anglosaških posesti.

 

 

MS Bodleian Junius XI

 

Vse štiri pesmi, ki jih obravnavam so zapisane v enem rokopisu. Naj predstavim splošne informacije o tem rokopisu, njegovih dosedanjih izdajah, izdajah posameznih pesmi, o problemu datiranja rokopisa, vprašanju enovitosti rokopisa in seveda strokovni literaturi o teh pesmih, ki se navezuje na temo dizertacije.

Leta 1655 je nizozemski akademik Franciscus Junius prvič objavil rokopis Junius XI pod naslovom ‘Caedmonova parafraza’. Celoto je obravnaval kot dolgo enovito pesnitev. Na podlagi jezikovnih in stilističnih obravnav danes vemo, da je zbirka sestavljena iz vsaj pet posamičnih pesmi ki jih poznamo pod naslovi: Geneza A, Geneza B, Eksodus, Daniel in Kristus in Satan. Edino zadnja črpa vsebino zunaj Stare zaveze ter poleg v krščansko uradno potrjeno Novo zavezo sega tudi po apokrifnih virih. Genezi A in B pripovedujeta o tem, kako Bog ustvari vesolje in človeka, o izgonu angelov iz raja, Satanovi tožbi in njegovem delovanju, ki je privedlo do Adamovega in Evinega izgona iz Raja. Nato poroča o razvoju njunega človeškega potomstva, Božjih kaznih in ponastavitvah vesolja od Kajna in Abela pa vse do Abrahama. Naslednja pesem, Eksodus, je krajša in pripoveduje o pobegu Mojzesovih Izraelitov iz Egipta in njihovem prečkanju Rdečega morja ter vstopu v obljubljeno deželo. Pesem Daniel pripoveduje o obdobju, ki so ga Izraeliti preživeli v Babilonskem suženjstvu, ko je Daniel skozi Božjo avtoriteto pridobil lastno avtoriteto, prikaže Nebokadnezarjevo pot oblasti, njegove sanje, norost in vrnitev v Babilon. Kristus in Satan obravnava Kristusovo soočenje z Luciferjem, sprva v puščavi, kot poroča Nova zaveza, nato pa apokrifno, v Peklu, kamor se Jezus poda v obdobju treh dni po križanju, da bi osvobodil duše, ki so sicer zaslužne, a bi ostale zunaj nebes, kamor je mogoče po krščanski veri priti le skozi Njega. V vsebini je mogoče prepoznati nekakšno vseprisotno temo, ki so jo interpretirali na različne načine, bodisi kot posledico liturgične namembnosti, ali kot odraz strahov pred Sodnim dnem. V 9. stoletju je namreč izpričano prepričanje, da bo Bog sodil svetu leta 1000, le nekaj desetletij po izdelavi rokopisa Junius XI.

Leta 1832 je Benjamin Thorpe izdal prvo berljivo verzijo besedila Juniusa XI pod naslovom Cædmon's Metrical Paraphrase of Parts of the Holy Scriptures in Anglo-Saxon; with an English Translation, Notes, and a Verbal Index [Cædmonova metrična parafraza delov Svetih pisem v Anglosaščini z angleškim prevodom, opombami, in indeksom besed].1 Za njim so temeljito preiskali in opisali rokopis Sir Israel Gollancz leta 1927,2 George Phillip Krapp leta 1931,3 in sorazmerno nedavno, leta 1996, Remley,4 ki se je v obravnavi omejil na parafraze Stare zaveze, ki tvorijo takoimenovano Liber I, izpustil pa je Kristusa in Satana. J. R. Hall je leta 1999 napisal izjemno kritično recenzijo Remleyeve Old English Biblical Verse, pri tem mu ni oporekal znanja, temveč nejasno argumentacijo in nekaj manjših pomanjkljivosti. Muirova digitalna izdaja Junius XI,5 vsebuje digitalne fotografije izvirnega rokopisa, njegove transkripcije, zraven pa tudi Kennedyjeve prevode pesmi.6 Ta edicija mi je dobro služila pri delu, saj omogoča računalniško iskanje po slikah dejanskega rokopisa, kar mi je omogočilo pregled izvirne pisave in ilustracij.

Literaturo, ki obravnava pesmi Stare zaveze kot enoto, so dopolnile izdaje posameznih pesmi, zlasti Doanovi izdaji pesmi Geneza A in B 7 ter Lucasova izdaja pesmi Eksodus iz leta 1977.8 Ta je kronološko sicer sledila Irvingovi iz leta 1953,9 a je zatem Irving svoje raziskovanje posameznih aspektov Eksodusa v seriji komentarjev in dodatkov nadaljeval globoko v 1970-ta leta.10 Najmlajši izdaji pesmi Daniel in Kristus in Satan sta Robert Finneganova Christ and Satan11 in Farrellova Daniel and Azarias.12 Doanovi izdaji pesmi Geneze sta vsebovali tudi komentarje večjih problemov obravnave rokopisa. Remleyeva Biblical Verse iz leta 1996 sicer ni zares edicija pesmi Junius XI, a odlično kritično pretrese strokovno literaturo o pesmih Stare zaveze (brez Kristusa in Satana), pri tem pa zajema tudi strokovno pisanje poznega dvajsetega stoletja.13 Nenazadnje pa moram omeniti tudi zadnjo izdaja v seriji publikacij o Juniusu XI, Daniel Anzelarkovo Old Testament Narratives iz leta 2011, ki je komparativno popolnoma uporaben prevod pesmi Juniusa XI na temo Stare zaveze z opombami, ki jih je mogoče primerjati s Kennedyjevimi.14 Vsi prevodi pesmi Juniusa XI vključno s tistimi v dodatku, so Kennedyjevi, a jih v svojih razlagah občasno pretresem ob Anzelarkovih in Bradleyjevih, kadar se to v argumentaciji izkaže kot potrebno.15 Citirani odlomki iz Svetega pisma so vzeti iz Vulgate s prevodi iz Douay-Rheims Bible.16

 

 

II Pesmi: vsebina in kontekst

 

Prva pesem rokopisa Geneza I teče od vrstice 1 do 234, in opisuje stvarjenje. Nato jo prekine Geneza B. Daljši del Geneze A sledi po koncu vrinka, in sicer od vrstice 851 do 2936, opisuje pa vsebino od izgona iz Raja do sklepa prilike o Abrahamovem žrtvovanju Izaka.

Med vrsticami 235 in 851 je neopazno vrinjena Geneza B, na mestu kjer bi pričakovali, da bo Geneza A opisala izvirni greh. Doane predlaga tezo, da je pisar sledil obstoječemu eksemplarju, v katerem sta bili Geneza A in B že združeni; meni, da je nastala potreba po interpoliranju, ker so bile dotične strani Geneze A bodisi neberljive ali izgubljene.17

Z 2312 vrsticami je Geneza A najdaljša pesem rokopisa. Po obliki je bolj opisna kot, denimo, Eksodus ali Kristus in Satan. Ker Svetemu pismu sledi precej bolj neposredno kot druge pesmi, je precej lažje primerjati njene omembe lastnine s tistimi v Svetem pismu.18 Tudi nasploh je to pesem mnogo lažje primerjati s Svetim pismom, saj so podobnosti konsistentne in jih z lahkoto razpoznamo, zato lažje opazimo, kje je staroangleški pesnik zavil po svoje. Pomaga tudi, da je bilo o možnih drugih virih za to pesem napisane ogromno strokovne literature.19

Geneza B je staroanagleška verzija kontinentalne stare Saške pesmi. Njen obstoj je na podlagi besedilne analize Edward Sievers predvideval že leta 1875.20 Dokaz je sledil devetnajst let pozneje, leta 1894, ko so v Vatikanski knjižnici našli Genezo B. Navadno se vrstice obeh pesmi šteje kar brez prekinitve, tako Geneza B obsega vrstice od 235 do 851. Enako jih štejem tudi sam, a v svoji razlagi konsistentno pripisujem oznako Geneza B. Pesem je relativno kratka, in ne sledi Svetemu pismu, čeprav mestoma vključuje njegove dele. Za Genezo B velja, da je slogovno boljše kvalitete kot Geneza A.21 Vsekakor je pripovedno bolj dramatična in stilsko osredotočena na prvoosebno pripoved, njeni liki so zato tudi bolj plastični; kar pa je tu najpomembnejše, pri interpretaciji svetopisemske materije si vzame odločno več svobode.

Pripoved obravnava Satanovo tožbo, kot njegova motivacija za režiranje izgona Adama in Eve iz Raja, pa je predstavljen ponos. Na začetku pesmi izvemo kako sta bila ustvarjena Adam in Eva, kako jima je Bog podelil v upravljanje Raj in bonitete, ki iz njega izhajajo. Kot je povedal Doane, je bila sama interpolacija bodisi stvar nujnosti ali izbire, z namenom v Genezo A umestiti zgodbo o padcu človeka.22 To, da je bila pesem ustvarjena na tujem, očitno urednika ni ustavilo pri tem, da jo je vključil sredi pripovedi, zato jo tudi sam brez dvomov obravnavam ob boku drugih pesmi Juniusa XI. A prizadevam si, da bi konsistentno naznačeval do katerih zaključkov prihajam na podlagi Geneze B in te vzporejal z dokazi iz drugih pesmi.

Eksodus je s svojimi 590 vrsticami najkrajša pesem rokopisa Junius XI. Podaja zgodbo o Izraelitih, ki na begu pred Egipčani prečkajo puščavo in končno tudi Rdeče morje. Stilsko je ta pesem precej manj opisna kot Geneza A ali Daniel, a v zameno ponuja občutno več alegorij in pesniških podob. Eksodus vsebuje tudi dve t.i. patriarhalni digresiji umeščeni v neprekinjen tok pesmi; prva obnovi zgodbo Vesoljnega potopa s posebnim poudarkom na zavezi, ki mu sledi, druga digresija pa prav tako cilja na zavezo, ko nas spomni na Abrahamovo voljnost žrtvovati prvorojenega Izaka.

Pesem vseskozi poudarja Božjo obljubo prihodnje sreče in rodno pravico Izraelitov do Obljubljene dežele. Ti dve digresiji so nekateri skušali opredeliti kot interpolaciji, a danes velja konsenz, da sta bili vseskozi integralen del pesmi, ki povezujeta vrsto njenih notranjih tem.23 V zgodnjem obdobju njene obravnave so menili, da patriarhalni digresiji motita tok pripovedi: Hugo Balg je celo predlagal, da bi ju obravnavali ločeno, kot pesem Exodus B.24 Tudi Alois Brandl je predlagal, da bi ju obravnavali kot lastno delo in predlagal naslov ‘Noah und andere Patriarhen’.25 Sedgfield pasusa preprosto ni vključil v svojo izdajo in je celo kritiziral Krappa, da ga je.26 W. P. Ker je digresijo označil kot neznosno, Charles Kenedy pa je menil, da prekinja pesniško sekvenco EksodusaI.27 Četudi, kot je zapisal Hauer, lahko zavračanje pasusa razumemo kot odraz stopnje znanja časa, je sam menil, da gre za enovito pesem.28 Termin digresija ostaja v rabi, navkljub prepričljivemu argumentu Richarda Marsdena, da sta pasusa v resnici integralnega pomena pri sporočilu, ki ga želi pesem predati, o temelju pravice do Obljubljene dežele, ki jo dosežejo na koncu pesmi, in da bi bilo treba izraz ‘digresiji’ zamenjati z izrazom ‘ingresiji’.29

Daniel šteje 764 vrstic. Pripoved se začne za zasužnjenjem Izraelitov in konča nenadoma, z uničenjem žrtvenih posod Izraelitov. Te naj bi predstavljale del Salomonovega zaklada v lasti Izraelitov. Pesem spet bolj dosledno sledi Svetemu pismu, a črpa snov iz več različnih knjig le-tega. Del svetega pisma, ki v Vulgati stoji pred knjigo Daniel, a se nanjo navezuje, je v pesmi zgoščena v nekakšen uvod. Pesem zajema tudi dolgo verzijo pesmi treh mladeničev v peči, vir iz katerega je črpala pa je bila najverjetneje Himna in ne Danijel iz Vulgate.30

Kristus in Satan izstopa med ostalimi pesmimi. Med drugim, ne obravnava dogodkov iz Stare zaveze in se ne navezuje na Vulgato. Kot škof desetega stoletja Ælfric, si tudi urednik Juniusa XI ni pomišljal uporabiti apokrifov , kakršen je na primer Pilatov Evangelij, ki velja za enega virov pesmi Kristus in Satan.31 Staroangleška svetopisemska poezija enako rada posega po apokrifih kot po kanonu Svetega pisma. Kot pravi Biggs: “Anglosasi so podedovali tako zanimanje kot nezaupanje do apokrifov od latinskih cerkvenih očetov zlasti Hieronima in Avguština.«32 Po vsebini pa Kristus in Satan lepo dopolni cikel pesmi Juniusa XI. Sodni dan predstavi kot antipol stvarjenju v začetku Geneze A in minljivemu trpljenju smrtnosti Izraelitskega tavanja v Eksodusu in Danielu doda katarzičen smisel, zraven pa v smislu vzorca objema zrcali serijo vsebinskih poudarkov z začetka rokopisa, kot je na primer Satanova tožba.

 

 

III. Datiranje rokopisa Junius XI in njegovih pesmi

 

Rokopis Junius XI ni dokončno datiran. Zdi se, da je bil ob svojem nastanku premišljeno urejen; t.i. Liber I zajema prve štiri pesmi, ki zajemajo svojo snov v Stari zavezi, ne pa tudi pete Kristus in Satan, ki sama zase včasih imenovana Liber II. V celoti je pisana v enoviti inzularni minuskuli značilni za otoške rokopise poznega desetega stoletja, sledi enotni zasnovi razporeditve s stranmi večinoma razdeljenimi v po šestindvajset vrstic.33 Na podlagi paleografskih ugotovitev je Ker rokopis datiral v sam začetek enajstega stoletja.34 Francis Wormald je kopiranje rokopisa prisodil v drugo četrtino enajstega stoletja, na podlagi prisotnosti ‘skandinavske likovnega vpliva’.35 Na podoben način je Doane datiral rokopis nekako v leto 1025,36 prav tako Lucas.37 Barbara Raw je dodala, da je bilo nekaj risb dodanih kasneje, morda celo 1100-1250.38 Kot je leta 1996 zapisal Remley: »… njene pripombe glede prominentne razstavljenosti folianta (verjetno na podiju), torej morda ciljajo na Anglo-Normansko kultivacijo verzov v stari angleščini, na katero poprej nismo sumili.«39

Debata še ni končana; leta 2002 je Leslie Lockett40 za datiranje rokopisa uporabil celostno analizo. Kot je zapisala: »Junius XI doslej še ni bil podvržen podrobni interdisciplinarni raziskavi, poizkusi da bi ga datirali na podlagi posameznih značilnosti pa so proizvedli neskladne rezultate.« Zaključila je, da je bila zbirka Junius XI sestavljena nekako med leti 960 in 990.41 Doane zagovarja tezo, da je Liber I morda nastala na podlagi enega samega eksemplarja, ki pa ni vseboval pesmi Geneza B, ki naj bi bila dodana kasneje, ker naj bi bil del eksemplarja poškodovan.42 Za eksemplar se predvideva, da je obstajal približno stoletje pred nastankom Juniusa XI; tako naj bi vse te Svetopisemske pripovedi krožile skupaj v pisni obliki tekom desetega stoletja, verjetno brez pesmi Kristus in Satan.43

Datiranje same vezave je manj relevantno za obseg te razprave, a si zasluži kratek povzetek, kot prikaz težavnosti vrst datiranja, ki jih zahteva celo en sam rokopis. Stoddart obstoječi zvezek postavlja v petnajsto stoletje, s čimer se strinjajo tudi Gollanz, Timmer in nazadnje Doane.44 Doane, ki je pisal leta 1978, je pristal na datiranje v petnajsto stoletje, kljub temu, da je imel dostop do Lucasovega (1977) sklepa, da je bila zadnja vezava izvedena že med 1025 in 1050.45 Pacht in Alexander sta leta 1973 predlagala, da je bil rokopis ponovno prešit, in torej predvidoma nazadnje vezan okrog leta 1200. Na podlagi tehničnih in stilističnih dokazov je Barabara Raw pristala na 13. stoletju.

 

 

IV. Datiranje posameznih pesmi Juniusa XI: problemi in predlogi

 

Datiranja je vsesplošen problem pri staroangleški poeziji, saj ta uporablja univerzalen pesniški jezik in standardne formule ter uveljavljene fraze, ne glede na to kdaj pesem nastane. Kot je razložila Elizabeth Tyler, je zaradi »izjemne stilistične stabilnosti staroangleške poetike posamezne staroangleške pesmi težko datirati in s tem umestiti v kronološki okvir,«47 Splošne probleme datiraja staroangleške poezije je detajlno razdelal Cronan leta 2004,48 ki ga pogosto citirajo v relaciji do posamičnih pesmi.49 Gre za naslednje probleme: ustvarjanje posamezne pesmi je odprt kumulativen proces brez določenega datuma ali kraja nastanka.50 Tudi, če je mogoče datirati posamezne dele pesmi, recimo na podlagi jezika, narečja ali terminologije, ki označuje družbene hierarhije (na primer uvajanje tujih têrminov za družbeni status bodisi danskega ali norveškega izvora), to še ne pomeni, da lahko pesem tako datiramo tudi v celoti, oziroma da je bila pesem sploh v osnovi zamišljena v obliki, v kakršni je ohranjena. Ilustracija tega potencialnega problema, hkrati pa tudi dokaz zmožnosti akademske obravnave, je bilo osnovno predvidevanje, da sta pesmi Geneza A in B enotno besedilo, ki ji je sledila identifikacija Geneze B kot posebne interpolirane enote celo pred odkritjem dejanske izvirne pesmi.

Večina Geneze B je v standardnem mešanem pesniškem narečju51 in jo je kot celoto v splošnem nemogoče datirati. Terminus ad quem, ki ga je predlagal Doane je nekako 1000-1025, kot najzgodnejši možen datum stvaritve pa navede leto 680; kot pripomne tudi Doane sam, je to enako, kot reči, da gre za staroangleško pesem.52 Ko predvideva, da je bila Geneza A vključena v eksemplar stoletje pred obstoječim rokopisom Junius XI, Doane naznači, da je pesem v desetem stoletju obstajala v pisni obliki. Velik del Geneze A izpričuje besedne vzporednice z Beowulfom, Eksodusom in Danielom. Doane se v svoji edicije pridružuje mnenju, da bi lahko bila Geneza A sočasna z Beowulfom, a se ne strinja s tem, da je Beowulf zgodnjega nastanka.53

Hipoteza, da je bila Geneza B interpolirana, je bila potrjena leta 1894, ko so odkrili Vatikanski rokopis, ki je vseboval dele dejanske Stare kontinentalno Saške Geneze.54 Če gre verjeti Doaneu, v tem trenutku zadnjemu resnemu uredniku pesmi, je bila staroangleška Geneza B vključena v eksemplar Juniusa XI vsaj stoletje starejša kot Junius XI.55 Doane se nasloni na kodikološke dokaze in zanika Timmerjevo hipotezo, da je bila Geneza B prvič vključena šele v zadnjo, torej obstoječo kopijo rokopisa Junius XI.56 Prav tako dokazuje, da Geneza B ni bila prevedena v desetem stoletju, kot so predlagali Gordon Hall, Robert Priebsch in Thomas Ohlgren, ki so se v svojih argumentih naslanjali na ekstrlaingvistične analize.57 Doane prepričljivo razdela proces prevajanja oziroma, kot se izrazi ‘inskribiranja’ Stare Saške Geneze, ki je ohranil mnoge originalne besede, pri čemer so nekatere skrajšane, da se skladajo s staroangleškim metrumom.

Doane pravi tudi, da je staroangleško občinstvo razumelo staro saščino, za Genezo pa meni, da je krožila po anglosaški Angliji že leta 900, morda celo 850. Poudari, da, tudi če je bila pesem res vključena z namenom nadomestiti v eksemplarju poškodovano ali nekako nezadostno svetopisemsko vsebino, to še vedno ne pojasni kako in na kakšen način je stara saška pesem v osnovi prišla v anglosaško Anglijo.58

Prvi nastanek pesmi Eksodus je Lucas datiral nekako med leti 700 in 800, menil pa je tudi, da je sorodna Beowulfu,59 in se ni strinjal z Irvingom, ki je predlagal pozno sedmo ali zgodnejše osmo stoletje.60 Pesem deluje enovito in je oblikovno konsistentna, zaradi česar so nekateri skušali najti njen edini vir; v poznem devetnajstem stoletju sta Groth in Mürkens predlagala De transitu maris rubri, pesem ki jo je v petem stoletju napisal Avitus, škof iz Vienna.61 Vendar pa, kot navaja Irving, je leta 1911 Samuel Moore drugega za drugim ovrgel vse Mürkenove argumente.62 Lucas, ki se je zadnji lotil urejanja pesmi, meni, da je pravi vir Exodusa kar »krščanska tradicija, v okviru katere je pesem nastala« kot celota in nato izpostavi tri elemente krščanske tradicije, ki jih je imel za primarne vire pesmi: Sveto pismo, svetopisemske komentarje in liturgijo.63 Poslej ni še nihče predlagal alternativnega datuma nastanka pesmi, kar je le dodaten dokaz o težavnosti datiranja staroangleških pesmi.

Podobno, so tudi poskusi datiranja Daniela usahnili. Leta 1948 je Kemp Malone izvajal, da je bila pesem napisana v Northumbriji v osmem stoletju.64 Ferell pa v zadnji celoviti izdaji (1977) niti ni poskušal predlagati datuma nastanka.65 Doane je prepričljivo ugotovil, da so morda predhodni uredniki še imeli dovolj svobode, da so lahko prihajali do »izčrpnih in samozavestnih zaključkov o sestavi in domovih svojih zbranih pesmi,« a je to postalo težje, ko je leta 1959 Kenneth Sisam objavil svoj temeljni članek ‘Dialect Origins of the Earlier Old English Verse’, v katerem je pojasnil, da je nemogoče razločiti posamezne ohranjene plasti pesmi, ki obstaja le v eni kopiji.66 Nenaden konec Daniela in odsotnost pripisa finit Liber I, ki bi vzpostavil ravnovesje s pripisom finit Liber II, Amen ob koncu Kristua in Satana, sta dva argumenta, s pomočjo katerih so nekateri dokazovali, da pesmi Daniel v obstoječi obliki manjka konec;67 Krapp je trdil, da je sicer mogoče, da se je ta izgubil iz obstoječega rokopisa, vendar pa je menil, da najverjetneje rokopis Junius XI ni nikoli vseboval parafraze celotne Svetopisemske zgodbe o Danielu, pa četudi bi taka parafraza obstajala kje drugje.68

Kristus in Satan izstopa na več načinov: v fizičnih lastnostih – zasnovi, rokopisu in velikosti strani – je razvidno, da je bila pesem dodana kasneje; Lucas je menil, da je bila ta pesem prej samostojna knjižica, ki je krožila neodvisno od ostalih, preden so jo všili v Junius XI.69 To bi razložilo tudi nenaden konec pesmi Daniel.70

Barbara Raw pa se s Krappom ni strinjala; trdila je, da je bila pesem Kristus in Satan v rokopis vključena že vsaj, ko so rokopis zvezali v obstoječo vezavo, v trinajstem stoletju71. Dodala je tudi, da so rokopis tudi v 12. stoletju še vedno brali.

Tako kot za Eksodus, tudi za Kristus in Satan niso identificirali enega samega vira. Wright je menil, da je v pesmi čutiti Irske vplive; prav tako je pesnik, ki je spesnil pesem Kristus in Satan, kot pesnik Eksodusa, izkazal poglobljeno in obširno poznavanje Krščanskega izročila.72 Glavno vprašanje obravnave pesmi Kristus in Satan je že dolgo njegova enovitost. Nekateri strastno zagovarjajo, da gre za nabor izsekov, drugi pa, da je pesem enovita.73 Leta 1925 jo je Gollancz, ki se je strinjal s Clubbom, da je pesem enovita in delo enega pesnika, tematsko razdelil na dva dela: ‘Žalostinka padlih angelov’ in ‘Plenjenje Pekla’, dodal pa je, da je dodan še tretji naknadni sklep pesmi, ki ga je poimenoval ‘Skušnjava’.74 Leta 1977, v edini bolj sodobni izdaji Kristusa in Satana, je Finnegan podal prepričljive dokaze za enovitost pesmi; s pomočjo analognih homiletičnih anglosaških virov, je predstavil dramtično tematsko strukturo, ki v treh delih načrtno razvije Kristusa od vsemogočnega pa do človeškega lika, s katerim se je moč poistovetiti.75

 

 

Enovitost rokopisa in izobraževalni namen

 

Pesmi rokopisa ni mogoče preučevati le vsako zase, temveč tudi kot enotno kompilacijo, ki jo je načrtno zložila uredniška roka. V vsebini se kaže koherenca teme in namena rokopisa, kar bom izvajal v tem poglavju. Dosedanji študij je identificiral mnoge faktorje, ki pričajo o enovitosti in sorodnosti tematik, vsebine, teologije in celo uporabe in namena pesmi vključenih v rokopis. Že leta 1912 je Bright menil, da so bile prve tri pesmi rokopisa namenjene rabi v liturgiji za Veliko soboto. Njegov predlog tipološke serije ni vključeval pesmi Kristus in Satan, za katero je menil, da je bila dodana kasneje in ni bila načrtovana kot integralni del prvotne zasnove.76 Leta 1927 je Bright nasprotoval njegovemu stališču,77 kasneje, leta 1996, pa tudi Remley.78 Rendall je leta 1974 izpostavil skupne elemente v epizodi ‘Plenjenje Pekla’ v pesmih Eksodus in Kristus in Satan.79 Leta 1977 je Lucas pritrdil Brightovemu predlogu, da je bil rokopis namenjen rabi v liturgiji in interpretiral ‘heofoncandel’ – sveča neba – metaforo za sonce iz Eksodus, kot velikonočno svečo.80 Barbara Raw se je leta 1978 pridružila temu mnenju.81 Bolj pred kratkim, leta 2005, je Anzelark zapisal, da le patriarhalna ingresija v Eksodusu, ki govori o žrtvovanju Izaka »nakazuje na možnost direktne povezave branj pri Velikonočnih mašah«,82 med tem ko je Lapidge leta 2006 menil, da je v celotnem Juniusu XI prisoten poudarek na simbolizmu krsta.83 Danes prevladuje mnenje, da je bila sekcija Liber I zbrana načrtno, z jasnim namenom uporabe, med tem ko naj bi bila Kristus in Satan dodana kasneje, bodisi načrtno ali pa preprosto zato, da zaključi sicer odprt vsebinski dramaturški lok od stvarjenja do sodnega dne.

V rokopisu ni naslovov ali odstavkov, ki bi prekinjali tok verzov. Pri branju naglas, po sklopih izbranih glede na liturgični cikel84 in Lent,85 bi občinstvo še toliko težje zaznavalo posamezne pesmi kot samostojne enote. Kot je ugotovil Irving,86 bi bilo pri branju pesmi po delih ter morda celo izven vrstnega reda, še težje razbrati razlike med pesmimi, oziroma bi se te občinstvu ne zdele pomembne. Poslušanje pesmi po sklopih bi ustvarilo močnejši vtis uniformnosti in enovitosti, kot tiho branje posameznih pesmi, kakršno poznamo danes.

Poleg tematske enovitosti rokopisa, je zanimiv tudi njegov morebitni namen. Pesmi bi lahko služile mnogim namenom; po naravi so poučne, svoje občinstvo pa poučujejo tudi o idealih družbenega obnašanja.87 Že samo dejstvo, da je bila svetopisemska vsebina prirejena parametrom staroangleškega pesniškega žanra, in ne le preprosto prevedena, kaže na možno željo uparabe za učne namene. Pesmi Juniusa XI spadajo v širšo in starejšo anglosaško pesniško tradicije poučevanja s pomočjo žanrov domače literarne tradicije. Že za časa meniha Bede častitljivega so pri poučevanju uporabljali različna besedila v domačem jeziku: »Beda je prepoznal veliko pomembnost uporabe domačega jezika za osnovno poučevanje o veri in je nevedne duhovnike oskrboval z lastnimi angleškimi prevodi molitev in očenaša.«88 V Angliji štirje kodeksi, ki sestojijo v glavnem iz verzificiranih zgodb iz Biblije, napisani v poznem desetem in zgodnjem enajstem stoletju »predstavljajo precej večji in bolj dodelan korpus poezije v domačem jeziku, kot ga najdemo na kontinentu.«89 V tem korpusu je svetopisemska vsebina prilagojena anglosaškemu družbenemu in kulturnemu okolju; predstavljena pa je na dramatiziran in zabaven način.

Pred več kot šestdesetimi leti je Hardin Graig nakazal možnost namena poučevanja v svoji obravnavi ciklične drame Corpus Christi: »očitno je, da obstajajo paralele med cikličnimi dramami in velikimi verskimi epi srednjega veka«.90 Woolf poudarja, da »četudi so bili cikli premišljeno načrtovani, avtorjev primarno niso zanimali liturgični premisleki. Precej bolj pomemben se jim je zdel namen izobraževanja nepoučenih.«91 Pesmi Juniusa XI pogosto dramatizirajo svetopisemsko pripoved. Združevanje svetopisemske vsebine z zabavno pripovedjo v domačem jeziku ter občinstvu znanimi pesniškimi oblikami pesmim pa nudi podoben didaktičen efekt. Tudi Remley je verjel, da »moremo pesmi Juniusa XI brati kot odseve anglosaških metod poučevanja svetopisemskih vsebin.«92 Nedavno, leta 2008, je Conner izrazil enako mnenje, a je dodal, da poleg same didaktične narave pesmi, se tudi njihova vsebina naslanja na didaktične materiale, ki tako tvorijo tradicijo verovanja.93 Conner jih je imenoval doktrinarne verske pesmi in jih v načinu na katerega naslavljajo miselne procese vseh občinstev primerjal s herojsko in bojno poezijo. Misel sklene s citiranjem Certauja, ki za pesmi reče »da se nagibajo bolj k sproščujočim.«94

 

(Konec prvega dela, uvoda v rokopis.)

 

 

Bibliografija / Bibliography

 

Abrams, L. (2008), ‘Germanic Christianities, 600-c. 1100’, in Thomas F. X. Noble, Julia M. H. Smith, and Roberta A. Baranowski (eds.), Cambridge History of Christianity (Cambridge: Cambridge University Press).

 Andersen, Hans E. (1991), The Battle of Maldon: the Meaning, Dating & Historicity of an Old English Poem (Copenhagen: University of Copenhagen).

Anlezark, Daniel (2011), Old Testament Narratives (Cambridge, Mass.: Harvard University Press).

Balg, Hugo (1882), Der Dichter Caedmon und seine Werke (Bonn).

Battles, Paul (2000), »‘Genesis A’ and the Anglo-Saxon ‘Migration Myth’«, Anglo-Saxon England, 29, 43-66.

Biggs, F. M. (2003), ‘An Introduction and Overview of Recent Work’, in Kathryn Powell and Donald Scragg (ed.), Apocryphal Texts and Traditions in Anglo-Saxon England (Cambridge: D.S. Brewer), 1-25.

Biggs, F.M., Hill T.D., Szarmach P.E., Hammond K. (ed.), (1990), Sources of Anglo-Saxon Literary Culture: A Trial Version (Medieval and Renaissance Texts and Studies 74; Binghamton, New York: Centre for Medieval and Early Renaissance Studies, State University of New York).

Brandl, Alois (1908), Geschichte der altenglishcen Literatur (I; Strassburg).

Breeze, Andrew (1993), ‘Habakkuk 1:8 as Source for Exodus 161–69’, Neophilologus, 77 (1), 161-62.

Bright, James W. (1912), ‘The Relation of the Cædmonian Exodus to the Liturgy', Modern Language Notes, 27 (4), 97-103.

Calder, Daniel G. and Allen, Michael J. (eds.) (1976), Sources and Analogues of Old English Poetry: the Major Latin Texts in Translation (Cambridge: D. S. Brewer).

Certeau, Michel de (1988), The Writing of History (European perspectives; New York: Columbia University Press) xxviii, 368 p.

Clubb, Merrel D. (1925), Christ and Satan an Old English Poem (New Haven: Yale University Press).

Conner, P. W. (2008), ‘Religious Poetry’, in Philip Pulsiano and Elaine Treharne (ed.), A Companion to Anglo-Saxon Literature (Malden MA and Oxford: Blackwell Publishing), 250-67.

Craig, Hardin (1912-13), ‘The Origin of the Old Testament Plays’, Modern Philology, 10 (4), 473-87.

Cronan, Dennis (2004), ‘Poetic Words, Conservatism and the Dating of Old English Poetry’, Anglo-Saxon England, 33 (1), 23-50.

Cross, J. E. and Tucker, S. I. (1960), ‘Allegorical Tradition and the Old English Exodus’, Neophilologus, 44 (1), 122-27.

Day, Virginia (1974), ‘The Influence of the Catechetical Narratio on Old English and Some Other Medieval Literature’, Anglo-Saxon England, 3 (1), 51-61.

Doane, Alger N. (1978), Genesis A: A New Edition (Madison: University of Wisconsin Press).

--- (1991), The Saxon Genesis: An Edition of the West Saxon Genesis B and the Old Saxon Vatican Genesis (Madison: University of Wisconsin Press).

Earl, J. W. (1970), ‘Christian Traditions and the Old English Exodus’, Neuphilologische Mitteilungen, 71, 541-70.

Farrell, Robert T. (ed.), (1974), Daniel and Azarias (London: Methuen).

Ferguson, Paul F. (1978), ‘The Old English Exodus and the Patristic Tradition', PhD (Ann Arbor, Mich. ).

--- (1981), ‘Noah, Abraham, and the Crossing of the Red Sea’, Neophilologus, 65 (2), 282-87.

Finnegan, Robert E. (1977), Christ and Satan: a Critical Edition (Waterloo Ont.: Wilfrid Laurier University Press).

Gollancz, Israel (ed.), (1927), Caedmon Manuscript of Anglo-Saxon Biblical Poetry Junius XI in the Bodleian Library (London: Oxford University Press).

Green, B. (1971), ‘Gregory's Moralia as an Inspirational Source for the Old English Poem Exodus’, Classica et Mediaevalia Kobenhavn, 32 251-62.

Groth, Ernst Johannes (1883), ‘Composition und Alter der altenglischen (angelsächsischen) Exodus’, Thesis.

Hall, Gordon Gerould (1911), ‘The Transmission and Date of Genesis B’, Modern Language Notes, 26 (5), 129-33.

Hall, J. R. (1975), ‘The Building of the Temple in Exodus: Design for Typology’, Neophilologus, 59 (4), 616-21.

--- (1976), ‘The Oldest English Epic of Redemption: The Theological Unity of MS Junius 11’, Traditio, 32, 185-208.

Hall, T. (2003), ‘Ælfric and the Epistle to the Laodicians’, in Kathryn Powell and Donald Scragg (ed.), Apocryphal Texts and Traditions in Anglo-Saxon England (Cambridge: D.S. Brewer), 65-83.

--- (2008), ‘Biblical and Patristic Learning’, in Philip Pulsiano and Elaine Treharne (ed.), A Companion to Anglo-Saxon Literature (Malden MA and Oxford: Blackwell Publishing), 327-44.

Hauer, S. R. (1981), »The Patriarchal Digression in the Old English ‘Exodus’, Lines 362-446«, Studies in Philology, 78 (5), 77-90.

Hill, T. D. (1980), ‘The Virga of Moses and the Old English Exodus’, in John D. Niles (ed.), Old English Literature in Context: Ten Essays (Cambridge D. S. Brewer), 57–65.

Hill, Thomas D. (2002), »Pilate's Visionary Wife and the Innocence of Eve: an Old Saxon source for the Old English ‘Genesis B’,« The Journal of English and Germanic Philology, 101 (2), 170-84.

Irving, E. B. (1953), The Old English Exodus (Yale Studies in English New Haven: Yale University Press).

--- (1959), ‘On the Dating of the Old English Poems Genesis and Exodus’, Anglia, 77, 1-11.

--- (1972), ‘New Notes on the Old English Exodus’, Anglia: Zeitschrift für englische Philologie, 90, 289-324.

--- (1974), ‘Exodus Retraced’, in Jr. Robert B. Burlin and Edward B. Irving (ed.), Old English Studies in Honour of John C. Pope (Toronto: University of Toronto Press), 203-23.

Johnson, David F. (1998), »The Fall of Lucifer in ‘Genesis A’ and Two Anglo-Latin Royal Charters«, The Journal of English and Germanic Philology, 97 (4), 500-21.

Keenan, H. T. (1970), ‘Exodus 513; The Green Streets of Paradise’, Neuphilologische Mitteilungen, 71, 455-60.

Kennedy, Charles W. (1943), The Earliest English Poetry, a Critical Survey of the Poetry Written Before the Norman Conquest (London, New York).

Kennedy, Charles W. and Caedmon (1916), The Caedmon Poems, Translated Into English Prose (London, New York: Routledge; Dutton).

Ker, N. R. (1957), Catalogue of Manuscripts Containing Anglo-Saxon (Oxford: The Clarendon Press).

Ker, W. P. (1904), The Dark Ages (New York).

Klaeber, Fr (1918), ‘Concerning the Relation Between Exodus and Beowulf', Modern Language Notes, 33 (4), 218-24.

Krapp, George P. (ed.), (1931), The Junius Manuscript (Anglo-Saxon poetic records, New York: Columbia University Press).

Lapidge, Michael (2006), ‘Versifying the Bible in the Middle Ages’, in Jill Mann and Maura Nolan (eds.), The Text in the Community: Essays on Medieval Works, Manuscripts, Authors, and Readers (Notre Dame, Ind.: University of Notre Dame Press), 11-40.

Lockett, Leslie (2002), ‘An Integrated Re-examination of the Dating of Oxford, Bodleian Library, Junius 11’, Anglo-Saxon England, 31, 141-73.

Lucas, Peter J. (1977), Exodus (Cambridge: Methuen & Co Ltd.).

--- (1979), ‘On the Incomplete Ending of Daniel and the Addition of Christ and Satan to MS Junius 11’, Anglia, 97, 46-59.

Malone, Kemp (1948), ‘The Old English Period (to 1000)’, in A.C. Baugh (ed.), A Literary History of England (New York).

Marsden, Richard (1995), »The Death of the Messenger: The ‘Spelboda’ in the Old English Exodus«, Bulletin of the John Rylands University Library of Manchester, 77 (3), 141-64.

Martin, Ellen E. (1982), »Allegory and the African Woman in the Old English ‘Exodus’«, The Journal of English and Germanic Philology, 81 (1), 1-15.

Moore, Samuel (1911), »On the Sources of the Old-English ‘Exodus’«, Modern Philology, 9 (1), 83-108.

Muir, Bernard J. (2004) A Digital Facsimile of Oxford, Bodleian Library, MS. Junius 11 [online text], Bodleian Library

Ohlgren, Thomas H. (1975), »Some New Light on the Old English Cædmonian Genesis«, Studies in Iconography, 1, 38–73.

Priebsch, Robert (1925), The Heliand Manuscript Cotton Calligula A. VII in the British Museum (Oxford: Oxford Clarendon Press).

Raw, Barbara (1976), ‘The Probable Derivation of Most of the Illustrations in Junius 11 From an Illustrated Old Saxon Genesis’, Anglo-Saxon England, 5, 133-48.

--- (1984), »The Construction of Oxford, Bodleian Library, Junius 11«, Anglo-Saxon England, 13, 187-207.

Raw, Barbara Catherine (1978), The Art and Background of Old English Poetry (London: Edward Arnold).

Remley, P. G. (1996), Old English Biblical Verse: Studies in Genesis, Exodus and Daniel (Cambridge: Cambridge University Press).

Rendall, Thomas (1974), »Bondage and Freeing from Bondage in Old English Religious Poetry«, The Journal of English and Germanic Philology, 73 (4), 497-512.

Ritter, M. A. (1973), »The Angles and the Angels: A Study in the Correlation Between the Christian Doctrine of Spirits and the Aesthetics of the Anglo-Saxon Poems Genesis A and B, and Christ I and II«, PhD Thesis (University of Notre Dame).

Sedgefield, W. J. (1923), Specimens of Anglo-Saxon Poetry (Edinburgh).

Sisam, Kenneth (1953), »Dialect Origins of the Earlier Old English Verse«, Studies in the History of Old English literature (Oxford: Clarendon Press), 119-39.

Steiner, Johann Wilhelm Georg (1889), »Über die Interpolation im angelsächsischen Gedichte ‘Daniel’«, Thesis.

Steinmeyer, Elias von, et al. (1879), Die althochdeutschen Glossen, 5 vols. (Berlin: Weidmann).

Stoddart, F. H. (1887), «The Caedmon Poems in MS Junius 11», Anglia, 10, 157—67.

Thorpe, B. and Rogers, B. (1832), Caedmon's Metrical Paraphrase of Parts of the Holy Scriptures With an English Translation, Notes, and a Verbal Index (London: Society of Antiquaries of London).

Timmer, Benno J. (1948), The Later Genesis (Oxford: Scrivner Press).

Trahern, Joseph B. (1975), »More Scriptural Echoes in the Old English Exodus«, in L.E. Nicholson and D.W. Frese (ed.), Anglo-Saxon Poetry: Essays in Appreciation for John C. McGalliard (Notre Dame: Notre Dame: University Press), 291-8.

Tyler, Elizabeth M. (2006), Old English Poetics: The Æsthetics of the Familiar in Anglo-Saxon England (York: York Medieval Press).

Weber, Robert and Gryson, Roger (eds.) (1969), Biblia Sacra Vulgata Editio Quinta (Stuttgart).

Woolf, Rosemary (1972), The English Mystery Plays (Berkeley: University of California Press).

Wormald, Francis (1945), »Decorated Initials in English Manuscripts from A.D. 900 to 1100«, Archeologia, (91), 107-35.

Wright, Charles D. (1993), The Irish Tradition in Old English Literature, eds Keynes S. and Lapidge M. (Cambridge Studies in Anglo-Saxon England; Cambridge: Cambridge University Press).

--- (1996), »The Blood of Abel and the Branches of Sin: Genesis A, Maxims I and Aldhelm's Carmen de uirginitate«, Anglo-Saxon England, 25, 7-19.

 

 

 

 

 

Opombe / Notes:

 

1 Irving, The Old English Exodus; B. Thorpe and B. Rogers, Caedmon's Metrical Paraphrase.

2 Gollancz (ed.), Caedmon Manuscript.

3 Krapp (ed.), The Junius Manuscript.

4 Remley, Old English Biblical Verse.

5 Muir, »A Digital Facsimile of Oxford, Bodleian Library, MS. Junius 11«.

6 Ibid.; Kennedy and Caedmon, The Caedmon Poems.

7 Doane, Genesis A; The Saxon Genesis.

8 Lucas, Exodus.

9 Irving, The Old English Exodus.

10 Irving, »New Notes on the Old English Exodus«; E. B. Irving, »Exodus Retraced«.

11 Finnegan, Christ and Satan.

12 Farrell (ed.), Daniel and Azarias.

13 Remley, Old English Biblical Verse.

14 Anlezark, Old Testament Narratives.

15 Kennedy, The Caedmon Poems; Bradley, Anglo-Saxon Poetry; Anlezark, Old Testament Narratives.

16 Weber and Gryson (ed.), Biblia Sacra Vulgata Editio Quinta; Challoner (ed.), Douay-Rheims Bible. Both are available online at <http://www.latinvulgate.com> [»Last accessed 30 August, 2015«].

17 Doane, Genesis A, p. 11.

18 The General consensus seems to be that most poets were well learned in Christian tradition including Irish and Patristic writing, whereas there were individual books of scripture these were not available in a unit: Remley, Old English Biblical Verse, p. 10. And what there was of scripture was the Latin Vulgate: Biggs, »An Introduction and Overview of Recent Work«, p. 2; Hall, »Biblical and Patristic Learning«, p. 328.

[Splošni konsez je, da so bili vsi pesniki dobro poučeni o krščanski tradiciji vključno z irsko in patristično literaturo. Obstajale so sicer posamezne knjige Svetega pisma, a ne skupaj v eni knjigi. Predvsem pa so imeli na voljo latinsko Vulgato.]

19 In addition to critical editions of individual poems there are several publications dealing with the possible sources of individual passages, for example: Biggs, Hill; Szarmach, Hammond (eds.), Sources of Anglo-Saxon Literary Culture; Calder and Allen (eds.), Sources and Analogues of Old English Poetry; Moore, »On the Sources of the Old-English ‘Exodus’«; Battles, »‘Genesis A’ and the Anglo-Saxon ‘Migration Myth’; Hill, ‘Pilate's Visionary Wife and the Innocence of Eve’; Johnson, »The Fall of Lucifer in ‘Genesis A’ and Two Anglo-Latin Royal Charters«; Raw, ‘The Probable Derivation’; Ritter, ‘The Angles and the Angels’; Wright, ‘The Blood of Abel and the Branches of Sin’; Anlezark, ‘Connecting the Patriarchs’; Breeze, ‘Habakkuk 1:8 as Source for Exodus 161–69’; Bright, ‘The Relation of the Cædmonian Exodus to the Liturgy’; Cross and Tucker, ‘Allegorical Tradition and the Old English Exodus’; Earl, ‘Christian Traditions and the Old English Exodus’; Ferguson, ‘The Old English Exodus and the Patristic Tradition’; Green, ‘Gregory's Moralia as an Inspirational Source’; Hall, ‘The Building of the Temple’; Hill, ‘The Virga of Moses’; Keenan, ‘Exodus 513, The Green Streets of Paradise’; Klaeber, ‘Concerning the Relation Between Exodus and Beowulf’; Martin, »Allegory and the African Woman in the Old English ‘Exodus’«; Moore, ‘On the Sources of the Old-English ‘Exodus’«; Trahern, ‘More Scriptural Echoes in the Old English Exodus’; Calder and Allen (eds.), Sources and Analogues of Old English Poetry.

20 Sievers, Der Heliand und die angelsächsische Genesis; see also Doane, The Saxon Genesis.

21 Doane, The Saxon Genesis, p. 41.

22 Ibid., p. 54.

23 Most notably Gollancz proposed to rearrange the three larger parts in a new order: I. Gollancz (ed.), Caedmon Manuscript. Brandl listed the Noah episode as a separate independent fragment under the name »Noah und Andere Patriarchen« in Irving, The Old English Exodus, p. 8. There is an excellent overview of the issue by Hauer, »The Patriarchal Digression in the Old English ‘Exodus’, Lines 362-446«. He, however, belongs among the proponents of the unity theory: Ferguson, »Noah, Abraham, and the Crossing of the Red Sea'; Anlezark, ‘Connecting the Patriarchs’«.

[Gollancz je predlagal celo nov vrstni red, v katerem bi se ti trije deli vrstili. Brandl je odsek o Noetu objavil kot posebno enoto. Hauer je objavil odličen pregled. Sam sicer zagovarja enovitost.]

24 Balg, Der Dichter Caedmon und seine Werke, pp. 24-7.

25 Brandl, Geschichte der altenglishcen Literatur, p. 1029.

26 Sedgefield, Specimens of Anglo-Saxon Poetry; he criticized Krapp in Sedgefield, »Review: The Junius Manuscript by George Philip Krapp«, pp. 352-5.

27 Ker, The Dark Ages, pp. 176. 260-1; Kennedy, The Earliest English Poetry.

28 Hauer, ‘The Patriarchal Digression’, p. 78.

29 Marsden, ‘The Death of the Messenger’, p. 143.

30 Steiner, »Über die Interpolation im angelsächsischen Gedichte ‘Daniel’«, pp. 21-5.

31 Hall, ‘Ælfric and the Epistle to the Laodicians’; F. M. Biggs, ‘An Introduction and Overview of Recent Work’, p. 22.

32 Biggs, ‘An Introduction and Overview’, p. 11.

33 Krapp (ed.), The Junius Manuscript, p. ix.

34 Ker, Catalogue of Manuscripts Containing Anglo-Saxon, no. 334, p. 406.

35 Wormald, ‘Decorated Initials in English Manuscripts from A.D. 900 to 1100’.

36 Doane, The Saxon Genesis, p. 29; Doane, Genesis A, pp. 13, 18.

37 Lucas, Exodus.

38 Raw, ‘The Construction of Oxford, Bodleian Library, Junius 11’, p. 199.

39 Remley, Old English Biblical Verse, p. 20.

40 Lockett, ‘An Integrated Re-examination of the Dating of Oxford, Bodleian Library, Junius 11’, p.142.

41 Ibid., p. 173.

42 Doane, Genesis A, p. 22.

43 Doane, The Saxon Genesis, pp. 34, 48-9.

44 Stoddart, ‘The Caedmon Poems in MS Junius 11’, p. 158; Gollancz (ed.), Caedmon Manuscript, p. xxxv; Timmer, The Later Genesis, p. 3; Doane, Genesis A, p. 6.

45 Lucas, Exodus, p. 4.

46 Raw, ‘The Construction of Oxford, Bodleian Library, Junius 11’, p. 205.

47 Tyler, Old English Poetics, p. 157.

48 Cronan, ‘Poetic Words, Conservatism and the Dating of Old English Poetry’.

49 Andersen, The Battle of Maldon; Liuzza, ‘On the Dating of Beowulf’; Lockett, ‘An Integrated Re-examination of the Dating of Oxford, Bodleian Library, Junius 11’.

50 Tyler, Old English Poetics, p. 157.

51 Sisam, ‘Dialect Origins of the Earlier Old English Verse’.

52 Doane, Genesis A, pp. 36-7.

53 Ibid., p. 37.

54 Doane, The Saxon Genesis, p. ix.

55 Ibid., p. 48.

56 Timmer, The Later Genesis, pp. 14-15.

57 Hall, ‘The Transmission and Date of Genesis B’; Priebsch, The Heliand Manuscript Cotton Calligula A. VII in the British Museum, p. 40; Ohlgren, ‘Some New Light on the Old English Cædmonian Genesis’, pp. 61-62; Doane, Genesis A, pp. 34, 49.

58 Doane, The Saxon Genesis, pp. 49-54.

59 Lucas, Exodus, p. 71.

60 Irving, The Old English Exodus, pp. 23-5; Irving, ‘Exodus Retraced’, p. 209; Irving, ‘On the Dating of the Old English Poems Genesis and Exodus’.

61 Groth, ‘Composition und Alter der altenglischen (angelsächsischen) Exodus’; Mürkens, Untersuchungen über das altenglische Exoduslied.

62 Moore, »On the Sources of the Old-English ‘Exodus’«; Irving, The Old English Exodus, p. 13.

63 Remley, Old English Biblical Verse, pp. 53-8.

64 Malone, ‘The Old English Period (to 1000)’.

65 Farrell (ed.), Daniel and Azarias.

66 Doane, Genesis A, p. 25; he is recapitulating Sisam, ‘Dialect Origins of the Earlier Old English Verse’, pp. 119-39.

67 Ker, Catalogue of Manuscripts Containing Anglo-Saxon, p. 407; Hall, ‘The Oldest English Epic of Redemption’, p. 186; Lucas, ‘On the Incomplete Ending of Daniel and the Addition of Christ and Satan to MS Junius 11’, p. 52; Raw, ‘The Construction of Oxford, Bodleian Library, Junius 11’, pp. 187-207; Krapp (ed.), The Junius Manuscript.

68 Krapp (ed.), The Junius Manuscript, pp. xxxi-xxxiii.

69 Lucas, ‘On the Incomplete Ending’. A more detailed description of the physical evidence to the poems late inclusion can be found in: Raw, ‘The Construction’, pp. 202-3; Remley, Old English Biblical Verse, pp. 21-22.

70 Lucas, ‘On the Incomplete Ending’.

71 Raw, ‘The Construction’, pp. 203-5.

72 Krapp (ed.), The Junius Manuscript, p. xxxv; Wright, The Irish Tradition in Old English Literature, p. 130.

73 Clubb, Christ and Satan an Old English Poem; Finnegan, Christ and Satan; Sleeth, Studies in Christ and Satan.

74 Clubb, Christ and Satan, p. xlvii; I. Gollancz (ed.), Caedmon Manuscript, p. cv.

75 Finnegan, Christ and Satan, pp. 22-36.

76 Bright, ‘The Relation of the Cædmonian Exodus to the Liturgy’.

77 Gollancz (ed.), Caedmon Manuscript.

78 Remley, Old English Biblical Verse, p. 173.

79 Rendall, ‘Bondage and Freeing from Bondage in Old English Religious Poetry’, p. 508. Harrowing of Hell is a designation for the typical medieval popular fable describing Christ’s entering Hell not unlike a military commander freeing enslaved souls and winning them for the Kingdom of Heaven.

[Harrowing of Hell prevajam kot Plenjenje Pekla; gre za tipično srednjeveško temo, kjer Kristus vstopi v pekel kot nekakšen vojaški poveljnik, da bi osvobodil zasužnjene duše ter jih odpelje v Nebeško kraljestvo.]

80 Lucas, Exodus, p. 50.

81 Raw, The Art and Background, pp. 1, 84.

82 Anlezark, ‘Connecting the Patriarchs’, p. 172.

83 Lapidge, ‘Versifying the Bible in the Middle Ages’, p. 16.

84 The idea was first presented in 1912 in Bright, ‘The Relation of the Cædmonian Exodus to the Liturgy’.

85 Raw, ‘The Construction’.

86 Irving, The Old English Exodus, p. 1.

87 Remley, Old English Biblical Verse, p. 43.

88 Day, ‘The Influence of the Catechetical Narratio on Old English and Some Other Medieval Literature’, p. 55. The four codices are: The ‘MS Bodleian Junius XI’, ‘Cotton MS Vitellius A XV’ (i.e. ‘The Nowell Codex’, sometimes informally referred to as the ‘Beowulf Manuscript’), ‘Exeter Cathedral Library MS 3501’ (i.e. ‘The Exeter Book’), ‘Codex Vercellensis’ (i.e. ‘The Vercelli Book’).

89 Abrams, ‘Germanic Christianities, 600-c. 1100’, p. 127.

90 Hall, ‘The Oldest English Epic of Redemption’, p. 189; he is referencing Craig, ‘The Origin of the Old Testament Plays’, p. 482.

91 Woolf, The English Mystery Plays, p. 75.

92 Remley, Old English Biblical Verse, p. 43.

93 Conner, ‘Religious Poetry’, p. 260.

94 Certeau and T. Conley, The Writing of History, pp. 273-4.

 

 

English