Lives Journal 14

Milan Shtruc

 

SVETI HIERONIM IN PRVA SLOVENSKA BIBLIJA

(Ob 1600-letnici smrti enega najvechjih cerkvenih ochetov

in najvechjega prevajalca vseh chasov)

 

1. Prvo tiskano besedilo Biblije

Kar danes vemo o prvi slovenski Bibliji, velja za njen prevod v chasu reformacije in njeno prvo tiskano obliko. Leta 1555 je Primozh Trubar prichel s prevajanjem Nove zaveze, ki je bila leta 1577 tudi natisnjena.1 To je bila podlaga za celotni prevod Biblije, ki jo je Dalmatin konchal leta 1578. Dogovor o tisku je bil sklenjen z ljubljanskim tiskarjem Janezom Mandelcem, a se je vmeshal nadvojvoda Karl II. Avstrijski, vladar Notranje Avstrije in trd katolik, ter tiskanje prepovedal. Mandelc je moral tiskarno zapreti, potem pa so ga she izgnali iz Ljubljane (1582).

Sledil je dogovor s tiskarjem Samuelom Selfischem v Wittenbergu, ki je bil izven dosega avstrijskega katolishkega kneza. Selfisch je z delom prichel leta 1583 in ga konchal 1584. Biblijo so natisnili v 1.500 izvodih ter jo skrito v sodih in skrinjah prepeljali na Shtajersko, Koroshko in Kranjsko, ki so poleg drugih donatorjev tudi krile stroshke tiska.2 Kljub naporom zagrizenih pozhigalcev protestantskih knjig se je zaradi razmeroma velikega shtevila natisnjenih izvodov do danes ohranilo vsaj nekaj primerkov slovenske Biblije.

Tudi slovenski Brizhinski spomeniki so bili odkriti chisto po nakljuchju, ker so bili skriti skoraj tisochletje, zvezani med latinskimi teksti. To odkritje dokazuje, da so morala zhe dolgo pred njihovim nastankom obstajati shtevilna podobna besedila, ki pa so jih vztrajni unichevalci vseh nelatinskih, predvsem she slovenskih tekstov, uspeshno unichevali.

O prvi tiskani slovenski Bibliji vemo torej marsikaj. Che pa zhelimo ugotoviti, ali je zhe pred tem obstajal kakshen starejshi prevod v slovenshchino, se moramo seznaniti z delom sv. Hieronima. Iz nashih krajev namrech izhaja sv. Hieronim,3 eden najbolj izobrazhenih mozh starega sveta in najpomembnejshi prevajalec svetih spisov, ki tudi zanesljivo sodi med najbolj znane svetovne zgodovinske osebnosti, rojene na obmochju Slovenije. Ob tem pa bomo prishli do she bolj zanimivih odkritij, pomembnih za slovensko zgodovino, o katerih pa vemo bistveno premalo.

2. Zhivljenje sv. Hieronima

Evzebij Sofronij Hieronim, lat. Eusebius Sophronius Hieronymus (ok. 347 – 419/420), bolj znan kot sv. Hieronim, je o svojem rojstnem kraju pisal zhe sam, ko je navedel, da se je rodil v Stridonu na stichishchu med Panonijo in Dalmacijo. Mladost je prezhivel na pristavi, to pomeni izven utrjenega mestnega obzidja, saj v svojih pismih narocha, kako je treba urediti dedishchino za njegovo posestvo. Hieronim naj bi imel tudi domachega uchitelja in omogochen mu je bil shtudij, to pa kazhe, da je mladost prezhivel v premozhni druzhini.

Cheprav je bil rojen v krshchanski druzhini, je po takratnem obichaju prejel krst shele leta 366, to je po polnoletnosti, ko ga je v Ogleju krstil oglejski patriarh, potem pa se je odlochil za asketsko in samostansko zhivljenje. Med svojim bivanjem v Antiohiji (Sirija) in Carigradu si je pridobil dobro znanje aramejshchine in hebrejshchine.4 Vendar je ves chas svojega delovanja v tujini obdrzhal tudi tesne stike z rojstno Emono. Iz njegovih shtevilnih pisem v Emono lahko sklepamo, da je tu zhe obstajala mochna krshchanska skupnost. Iz njih izvemo tudi za njegov spor z »emonskimi devicami«, ki naj bi jih proti njemu nashchuval eden izmed domachih menihov. Verjetno gre za meniha Antonija, za katerega Hieronim v nekem pismu pravi, da mu je poslal zhe deset pisem, na katera pa ni dobil nobenega odgovora.5

Hieronim je shtudiral in deloval v Ogleju, Milanu, Rimu, Egiptu, Carigradu, Antiohiji in Palestini. Imel je izreden dar za jezike in kmalu je dobro obvladal tudi latinshchino.6 Poleg »vulgo« jezika svojega okolja je govoril she grshko, saj je bil takrat Carigrad zhe dolgo glavno mesto rimskega imperija, grshchina pa je zhe postala pomemben jezik v krshchanskem okolju.7 Shiroko jezikovno znanje mu je omogochalo, da je lahko bogoslovne dokumente shtudiral neposredno v izvirniku. Tako je kmalu veljal za enega najbolj izobrazhenih mozh tedanjega sveta, ki je lahko prevajal neposredno iz aramejskega, hebrejskega in grshkega jezika.

3. Dileme glede rojstnega kraja

Zaradi Hieronimovega izjemnega mesta v svetovni zgodovini se nenehno nachenja vprashanje njegovega rojstnega kraja, ki ga zhelijo vsi blizhnji narodi umestiti na svoja danashnja ozemlja. Tako razlichne razlage so mozhne le zato, ker shtevilni avtorji, ki sicer o njem na shiroko pishejo, ne kazhejo niti toliko sposhtovanja do resnice, da bi njegove zapise tudi dosledno uposhtevali. Pri tem gre lahko za slabo obvladanje logike ali pa v hujshem primeru za potvarjanje dejstev iz najrazlichnejshih namenov. Ker je Hieronim izrecno zapisal, da lezhi njegov rojstni kraj Stridon na meji med Panonijo in Dalmacijo, je s tem izlochil vse kraje, ki so bili globlje na katerem od obeh obmochij (Slika 1). Zato je neustrezno umeshchati njegov rojstni kraj v Dalmacijo ali Panonijo, saj je to v izrecnem nasprotju z njegovo navedbo, da gre za kraj »na meji med« njima.8 Che bi bil rojen na enem ali drugem obmochju, bi brez dvoma tako tudi zapisal.

Njegovi navedbi o stichishchu oziroma vmesnem obmochju med Panonijo in Dalmacijo ustreza predvsem ozemlje danashnje Slovenije, kjer je potrebno ugotoviti she konkretno lokacijo. Vendar bomo tezhko nashli verodostojno reshitev, che bomo njegov rojstni kraj v Sloveniji iskali pod drevesom, namrech »pod tiso«, pod katero naj bi sv. Hieronim »oznanjal sveto vero«. Podatki o njegovi zhivljenjski poti ne dopushchajo domneve, da bi Hieronim kadarkoli v nashih krajih pridigal pod kakshnim drevesom, saj naj bi se po svojem odhodu ne vrachal vech v domovino. Glede tako imenovane »Hieronimove tise« v Stranah pod Nanosom strokovne raziskave kazhejo na starost okoli 600 let, ko Hieronima zhe 1000 let ni bilo vech med zhivimi. Tam tudi ni nobenega alpskega rimskega obrambnega obzidja, she najmanj pa t. i. Ajdovskega zidu, ki je bil eden najbolj monumentalnih rimskih gradbenih objektov tistega chasa in ga Hieronim ponosno omenja v zvezi s svojim rojstnim krajem.9

Pri iskanju nekdanjega Stridona je treba uposhtevati, da se je na zadevnem obmochju zaporedje chrk ST izgovarjalo kot ShT, kar je podrobneje dokazoval zhe Dragan Shanda.10 Podobno se she danes v nemshkem jeziku zaporedje chrk ST v zachetku besede vedno izgovarja kot ShT. Zato moramo ime, ki je bilo v 4. stoletju zapisano kot Stridon, iskati pod imenom Shtridon. Tako je za Hieronimov rojstni kraj dolgo veljala Shtrigova blizu meje med Shtajersko in Hrvashko. Tu je bila velika rimska naselbina in prek nje je vodila ena od pomembnih rimskih cest. Kasneje je Shtrigova spadala pod celjsko drzhavno knezhevino in je tam knez Friderik II. Celjski ob 1100. obletnici Hieronimovega rojstva leta 1447 v njegovo chast ustanovil samostan in dal zgraditi Marijino cerkev. She danes sta v Shtrigovi cerkvi sv. Hieronima in sv. Marije Magdalene, obmochje pa je poznano kot veliko nahajalishche rimskega orozhja, posode in nakita, pa tudi zaradi velikega zlochina nad Slovenci leta 1947. Neverjetno je, da so se tam poboji Slovencev, ki so zahtevali prikljuchitev Sloveniji, zgodili prav ob 1600. obletnici rojstva sv. Hieronima.11

Poglobljeno je o sv. Hieronimu pri nas pisal Rafko Valenchich12 in utemeljeno zavrnil »dokaze«, da naj bi bil njegov rojstni kraj izven obmochja danashnje Slovenije.13 Umestil ga je med nekdanjo Emono in Oglej oziroma na obmochje slovenskega Krasa. V blizhino Emone umeshcha njegov rojstni kraj Miroslav Premrou (glej Valenchich). Predvsem pa ga na obmochje danashnje Ljubljane umeshcha angleshka Wikipedija, ki za sv. Hieronima pravi: »Bil je sin Evsebiusa, rojen v Stridonu, vasi blizu Emone, na meji med Dalmacijo in Panonijo...«14

Rafko Valenchich navaja: »Stridon je bilo po vsej verjetnosti naselje (pagus), pod katerega je spadalo vech pristav«.15 Zato lahko sklepamo, da so do njih vodile dovozne ceste, poimenovane po lastnikih teh pristav. Pomembno sled pri iskanju Hieronimovega rojstnega kraja pomenijo zato ugotovitve Rajka Bratozha, da gre pri imenu kraja v imenovalniku »za mnozhinsko obliko Stridonae, saj (je) konchnica ‑na(e) zapisana v mestnishki sklanjatvi oppido Stridonis ...«16 Podobno navaja ime rojstnega kraja v mnozhinski obliki »Na Stridonama« oziroma Na Stridonih tudi Slobodan Prosperov Novak.17

V zvezi z imenom Stridoni oziroma Shtridoni so she danes na juzhnem obmochju Ljubljane shtevilni »shtradoni«, kot so Mihov, Urshichev, Ilovshki, Knezov, Veliki, Jesihov, Brglezov, Rebekov in Volarjev shtradon, pa she kakshen bi se nashel. V slovenshchini pomeni shtradon utrjeno cesto na mochvirnatem obmochju, ki jo na obeh straneh obdajata odtochna jarka in drevoreda, kar dodatno utrjuje cestishche.18 Obmochje shtradonov je moralo nekdaj imeti tudi svoje skupno krajevno ime, ki bi zato v mnozhinski obliki ustrezalo imenu Shtridoni oziroma »Na Shtradonih«.

Ugotovitvam o rojstnem kraju na juzhnem obmochju danashnje Ljubljane proti ljubljanskemu barju ustrezajo tudi Hieronimove lastne navedbe, ko pravi, da je v blizhini njegovega rojstnega kraja alpski zaporni zid.19 Tega lahko she danes obchudujemo na juzhnem obmochju danashnje Ljubljane v smeri proti ljubljanskemu barju. Z navajanjem tega impozantnega gradbenega objekta svojega chasa je Hieronim omogochil tako natanchno in nesporno lokacijo svojega rojstnega kraja, da je vsako nadaljnje sprenevedanje popolnoma neumestno.

Danes je mozhno celotni potek nekdanje alpske zapore zelo natanchno dolochiti. Na podlagi ugotovitev shtudije Claustra Alpium Iuliarum20 je bil osrednji in najpomembnejshi del teh zapor Ajdovski zid.21 To je najdaljshi dokumentirani del obzidja z najmanj 35 obrambnimi stolpi, she danes pa je ohranjenih skoraj 8 kilometrov obzidja. Navedena alpska zapora je »verjetno najvechji rimskodobni arhitekturni podvig in kot tak stopa ob bok najvechjim antichnim spomenikom v Evropi«.22 Hieronim je bil gotovo ponosen na to impozantno gradnjo blizu svojega rojstnega kraja in zato ni chudno, da je na njo izrecno opozoril. Pri tem je she posebej pomembno, da je bilo mozhno z Ajdovskega zidu proti vzhodu videti celotno Ljubljansko barje, to pa hkrati pomeni, da je bila mogochna gradnja vidna tudi iz Hieronimovega rojstnega kraja.23 Ne velja torej trditev, da za blizhino alpske zapor blizu Shtridona »ni na voljo arheoloshkih dokazov«.24 Nasprotno, alpska zapora je bila in jo je bilo verjetno videti celo s Hieronimove domachije, vendar je treba v tem smislu na pravo mesto postaviti lokacijo Shtridona. Sedaj je tudi razumljivo, zakaj je Hieronim tako monumentalno gradnjo, kot je bil Ajdovski zid, omenil kot posebnost svojega rojstnega kraja.

Konchno je dilemo glede Hieronimovega rojstnega kraja na podlagi ohranjenih vatikanskih dokumentov razjasnil she papezh Benedikt XVI., ki je v svojih avdiencah 7. in 14. novembra 2007 za sv. Hieronima nedvoumno zatrdil: »Bil je rojen leta 347 v Stridonu, v danashnji Ljubljani v Sloveniji, v krshchanski druzhini.«25

4. Cesar Karl IV.

Pomembno mesto pri ohranjanju spomina na sv. Hieronima ima Venceslav Luksemburshki,26 bolj znan kot cheshki kralj in cesar Svetega rimskega cesarstva Karl IV. Rodil se je v Pragi 14.5.1316, kasneje pa se je moral za nekaj chasa umakniti v Francijo. V tem chasu je prejel birmo, pri kateri mu je njegov boter, francoski kralj Karl Lepi, ime Venceslav spremenil v svoje ime.27 Umrl je leta 1378 in je pokopan v katedrali Svetega Vida na Hradchanih, kjer je pokopana tudi cheshka kraljica in cesarica Svetega rimskega cesarstva Barbara Celjska.28

Da bi bolje razumeli povezanost cesarja Karla IV. z nashimi kraji in s tem njegov odnos do sv. Hieronima, se moramo seznaniti z nekaterimi dogodki iz Karlovega zhivljenja. Ko je namrech Karl potoval na Tirolsko, se je zaradi nezaupanja do avstrijskega vojvode29 za pot iz Prage do Lombardije raje dogovoril z ogrskim kraljem. Preko njegovega kraljestva in Dalmacije je prishel do Jadrana in se tu vkrcal na ladjo. Blizu mesta Grad, danes Gradezh, so njegovo ladjo obkolili Benechani in zajeli del posadke. Z nekaj spremljevalci je Karlu uspelo pesh pobegniti v Oglej, kjer je postal chastni gost oglejskega patriarha. Prijateljstvo s patriarhom se je she poglobilo, ko so morali s patriarhovim posredovanjem Benechani izpustiti posadko Karlove ladje, to pa mu je omogochilo nadaljevanje poti na Tirolsko. Patriarh mu je za pot dodelil she mochno oborozheno spremstvo in s Karlom sta tedaj navezala trajno prijateljstvo. Prav med svojim bivanjem v Ogleju se je Karl dobro seznanil tudi z izjemnimi deli sv. Hieronima, njegovo dezhelo in njegovim dezhelnim jezikom. Karlovo obchudovanje sv. Hieronima je bilo tudi med pomembnimi vzroki za njegovo kasnejsho odlochitev o ustanovitvi samostana v Pragi, za katerega je papezh Klemen VI. predpisal obvezno uporabo slovenskega jezika.

5. Prevodi svetih spisov v slovenshchino in njihova zdruzhitev v Vulgato

Ljudski jezik Hieronimovega mladostnega zhivljenja na pristavi blizu utrjene Emone je bil nedvomno slovenski, saj je znano, da se je latinsko nauchil kasneje. Zato je verjetno, da je Hieronim shtevilne in obsezhne svete spise najprej prevajal v svoj materni, to je slovenski jezik, ki pa je bil vulgo jezik, kot so Rimljani takrat imenovali vse nelatinske jezike. Ker je bila tako oblikovana Biblija zdruzhena iz spisov v slovenskem, to je nelatinskem jeziku, je bilo temu ustrezno tudi njeno ime Vulgata. Zato lahko utemeljeno trdimo, da je bila prva Biblija sestavljena iz spisov, prevedenih v slovenski jezik. O tem izjemnem delu sv. Hieronima lahko izvemo vech iz shtevilne korespondence med cesarjem Karlom IV. in papezhem Klemenom VI. ob pripravah na ustanovitev samostana, kot tudi iz listine o ustanovitvi Slovenskega samostana v Pragi v Hieronimovo chast.

Hieronim je prishel v Rim zaradi spora s shkofi v Antiohiji glede evangelijev, ki jih je vkljuchil v slovensko Sveto pismo oziroma izlochil kot neprimerne,30 Hieronim pa je predlagal, da naj o sporu odlochi rimski papezh.

Naziv papezh uporabljam za rimske shkofe tudi v chasu Hieronima, cheprav se je izkljuchna uporaba tega naziva samo zanje uveljavila shele nekaj stoletij kasneje. Uporaba v Kristoforosovi listini Donatio Constantini iz 4. stoletja, s katero naj bi bil carigrajski cesar Konstantin prenesel oblast nad celotnim zahodnim delom svojega cesarstva in nad vsemi cerkvami sveta na papezha, naj bi bila tudi med dokazi, da je bila listina ponarejena.31 Moderne raziskave potrjujejo, da je bila listina sestavljena shele okoli leta 752 v chasu papezha Shtefana II.32 Kljub temu je Sveto rimsko cesarstvo kot drzhavna tvorba trajalo skoraj tisoch let vse do Napoleona,33 ki jo je leta 1806 ukinil in zadnjo krono tega cesarstva odvzel takratnemu cesarju Francu II. Habsburshkemu.

Hieronim se je prvich srechal s papezhem Damazom I. leta 382 v Rimu. Tja je prishel skupaj z antiohijskim patriarhom ves oblozhen s shtevilnimi zvitki zbranih in prevedenih svetih spisov. Po pogovorih s papezhem, she posebej o Svetem pismu, ga je ta izbral za tajnika in svetovalca ter zadolzhil, da prevede zdruzhene biblijske spise tudi v latinski jezik.34 Po smrti papezha Damaza I. naj bi bil Hieronim celo med resnimi kandidati za njegovega naslednika, vendar se je raje posvetil nadaljevanju svojega dela. Preselil se je v Palestino, kjer je ostal do svoje smrti (v Betlehemu). Kljub monumentalnim prevodom iz aramejskega, hebrejskega in grshkega jezika v slovenski jezik ter nato zdruzhitvi svetih spisov v t. i. Vulgato, pa je Hieronim bolj poznan po svojem prevodu Svetega pisma v latinshchino, ki ga je cerkev sprejela kot verodostojni standard ter z manjshimi dopolnitvami velja she danes.

Sicer pa je bil Hieronimov slovenski prevod Biblije dolgo chasa sploshno znan. Polemike o tem najstarejshem prevodu so se posebno zaostrile v chasu, ko je Primozh Trubar pripravljal svoj slovenski in hrvashki prevod. Takrat so Hrvati odklanjali plachilo prejetih izvodov Svetega pisma, ker naj bi bil Trubar zhe pred tem razpolagal s prevodom Biblije v »slovanski« jezik.35

Znana je tudi zgodba o nekem Mihaelu Mojzesu, za katerega so trdili, da je takshno Sveto pismo izrochil Trubarju, ki pa naj bi ga izgubil. »Che bi bilo to res, bi Trubar nikdar javno ne pozival vseh, ki kaj vedo o menihu s Cresa in o svetem pismu, ki je bilo po njegovem lastnina grofa Bernardina Frankopana iz Grobnika pri Reki in se je nanj spomnil she iz svojih mladih let, saj ga je videl na lastne ochi«.36

6. Ustanovitev Slovenskega samostana v Pragi

Hieronimovo monumentalno delo je spodbudilo cesarja Karla IV., da je z dovoljenjem papezha Klemena VI.37 ob tisochletnici Hieronimovega rojstva 21. novembra 1347 v Pragi ustanovil samostan in skupnost sv. Benedikta. Za nasho zgodovino je she posebno pomembna vsebina njegove listine o ustanovitvi tega samostana;38 enako pomembno je tudi predhodno dopisovanje med cesarjem, papezhem in prashkim nadshkofom ter njihovo kasnejshe dopisovanje s samostanskimi opati.39

Cesar Karl IV. se v svoji listini (slika 2) najprej sklicuje na dovoljenje papezha Klemena VI., da se v Pragi ustanovita samostan in skupnost sv. Benedikta, ker je blazheni Hieronim Stridonski, slavni doktor in odlichni prevajalec, prevedel svete spise iz hebrejskega »v latinshchino in slovenski jezik, to je jezik, od katerega je nashe cheshko kraljestvo prevzelo svoje narechje.«40 Nato pravi, da je papezh z apostolsko avtoriteto dolochil, da naj v obeh ustanovah bozhji sluzhabniki zaradi spomina na blazhenega Hieronima na vse vechne chase uporabljajo slovenski jezik.

Iz utemeljitve lahko ugotovimo, da je cesar Karl IV. dobro poznal dezhelo, iz katere je izhajal sv. Hieronim, saj je nato zapisal, da je slednji s svojim delom za vse vechne chase proslavil svoj rod in svojo domovino.41 Zaradi vseh teh dejstev je samostan dobil ime »Slovenski samostan«, shirshe obmochje pa ime »Na Slovenskem«. Istochasno je dal Karl zgraditi she Marijino cerkev, saj Mariji posvechene cerkve pogosto povezujejo s sv. Hieronimom.

O problemih v zvezi z obvezno uporabo slovenskega jezika v samostanu pricha tudi dopisovanje med papezhem Klemenom VI. in prashkim nadshkofom. Slednji seznanja papezha o tezhavah pri pridobivanju dovolj velikega shtevila slovensko govorechih menihov in drugih, ki obvladajo slovenski jezik, da bi lahko vse zadeve v samostanu dejansko potekale v tem jeziku. V reshitev problema so bile vkljuchene shkofije na Slovenskem in seveda Oglej,42 ki ga nekateri imenujejo tudi »Slovenski Rim«; bil je namrech najpomembnejshe cerkveno sredishche na nashem obmochju od 2. stoletja dalje, imel pa je tudi pomembno vlogo pri ustanovitvi slovenskega samostana v Pragi.

Tudi papezh Klemen VI. je moral biti preprichan, da je slovenshchina Hieronimov materni jezik, saj bi bilo v nasprotnem primeru nerazumljivo, da bi za opravljanje sluzhbe bozhje v njegovo chast dolochil slovenski jezik. Obenem vsa navedena dejstva tudi potrjujejo, da je bil Hieronim prvi v zgodovini, ki je razlichne svete spise prevedel v slovenski, to je v nelatinski oziroma v vulgo jezik, zaradi chesar se je Biblija imenovala tudi Vulgata.

Nekateri zgodovinarji naziv »slovenski« jezik v besedilih naknadno spreminjajo v »slovanski«, to pa ni ustrezno, saj takega jezika takrat ni bilo in ga tudi danes ni, ampak obstaja samo slovanska jezikovna skupina. Tudi ime velikega obmochja ob samostanu so kasneje spremenili iz »Na Slovenskem« v »Na Slovanech«, cheprav je bil samostan ustanovljen kar nekaj stoletij prej, preden so Cheh Dobrovsky in drugi jezikoslovci dali tako izjemno priznanje slovenshchini, da so vso veliko jezikovno skupino poimenovali za slovansko.43 Danes se poskusha povezava s slovenshchino dodatno zamegliti s preimenovanjem »slovanske« v nekakshno izmishljeno »baltoslovansko« jezikovno skupino.

Ko je cesar Karl IV. v svoji, v latinskem jeziku napisani listini dolochil, da se mora v samostanu uporabljati »lingua Slavonica«, s tem seveda ni mislil na slovansko jezikovno skupino, saj je v nadaljevanju izrecno razlikoval med dvema slovanskima jezikoma, in sicer med slovenskim jezikom (»lingua Slavonica«) in ljudskim jezikom svojega cheshkega kraljestva (»nostri regni Boemie idioma«). Ko pravi, da je Hieronim razbistril ljudski jezik cheshkega kraljestva s slovenshchino kot njegovim izvorom, je s tem slovenshchini prisodil posebno vlogo tudi v odnosu do cheshkega jezika. Po dolochilih Zlate bule, ki je predstavljala nekakshno ustavo Svetega rimskega cesarstva, je slovenski jezik sodil med shtiri uradne jezike tega imperija.44 Verjetno pa je cesar Karl poznal she druge svete spise, ki so bili pisani v stari slovenshchini in jo danes nekateri imenujejo »starocerkvena slovanshchina«.

Vse navedeno lahko zdruzhimo v naslednje ugotovitve o sv. Hieronimu in nashi zgodovini:

 

1. da je bil rojen in je svojo mladost prezhivel na obmochju danashnje Ljubljane, to pa pomeni, da je moral biti njegov materni vulgo jezik slovenshchina, latinsko pa se je nauchil kasneje,

2. da je svete spise najprej prevajal v svoj materni slovenski oziroma vulgo jezik, kot so takrat imenovali vse nelatinske jezike, zaradi chesar so tudi prvi prevod Biblije imenovali Vulgata,

3. da je na podlagi izjemnega navdiha prvi v zgodovini razlichne svete spise zdruzhil v Biblijo, kot jo poznamo danes, saj so bili prevodi shtevilnih svetih besedil v latinshchino narejeni zhe pred njim, torej zgolj zaradi svojega prevajanja ne bi bil delezhen tolikshne svetovne slave,

4. da so vse navedene ugotovitve skladne z dejstvom, po katerem so Slovenci na svojem danashnjem ozemlju zhiveli zhe pred 4. stoletjem,

5. da najnovejshe arheoloshke izkopanine na obmochju Ljubljane dokazujejo obstoj krshchanstva na tem obmochju zhe najkasneje v 4. stoletju, to je v chasu, ko je svojo mladost tu prezhivljal Hieronim,

6. da v 8. stoletju ni bilo t. i. »pokristjanjevanja Slovencev«, kar je utemeljeno zavrnil zhe Jurij Venelin, in ob tem navedel druge vzroke za dogodke v tistem chasu.45

 

Zato se utemeljeno zastavlja vprashanje, kako so lahko vse te ugotovitve v celoti utonile v pozabo.46

7. Sv. Hieronim in »priselitvena« teorija

Kot recheno, navedene ugotovitve niso skladne z »uradno« tezo o t. i. priselitvi Slovencev na danashnje ozemlje ob koncu 6. stoletja, to je skoraj dve in pol stoletji po Hieronimovem rojstvu. Vztrajanje na »poznem prihodu Slovencev na danashnje ozemlje« pomeni tudi podcenjevanje vednosti papezha Klemena VI., cesarja Karla IV. in opatov v slovenskem samostanu, ki bi tako ochitno neskladje morali takoj opaziti, che bi seveda obstajalo.

Tezo o priselitvi v 6. stoletju je v celoti zavrnil tudi svetovno znani zgodovinar in lingvist prof. dr. Mario Alinei, med drugim chlan Kraljeve shvedske akademije znanosti. Na podlagi izsledkov o prostorski razporeditvi genetskih markerjev, o njihovi povezavi z razporeditvijo jezikov in z ugotovitvami novejshih arheoloshkih raziskav ugotavlja: »Popolnoma absurdno tezo o tako imenovanem »poznem prihodu« Slovanov (in s tem tudi Slovencev – op. M.Sh.) v Evropo, mora nadomestiti scenarij slovanske kontinuitete od paleolitika dalje«.47

Znana je tudi mochna prisotnost krshchanstva na Slovenskem v 2. in 3. stoletju, zato je neverjetno, kako je nekaterim uspelo, da so lahko boj za slovenski jezik v bogosluzhju iz 8. stoletja spremenili v izmishljeno »pokristjanjevanje Slovencev«. Za »krvave boje«, ki naj bi potekali za obstanek »stare slovenske poganske vere«, ruski zgodovinar Venelin pravi: »Morali bi razmisliti o takratnih razmerah. Pri tem moramo biti pozorni na shtiri stvari: a.) na boj slovenske abecede z galsko; b.) na boj dogme z dogmo; c.) na boj starodavnega obreda z novim; d.) na boj slovenskega jezika v bogosluzhju z latinskim«.48

Dejstvu, da je Hieronim svete spise zhe v 4. stoletju prevedel v slovenshchino in jih zdruzhil v Biblijo, se moramo zanesljivo zahvaliti za to, da so bili tudi kasneje shtevilni sveti spisi napisani v slovenskem jeziku. Po nachelu nemshkih jezikoslovcev, ki svoj jezik v starih spisih imenujejo »visoka nemshchina«, bi morali tudi slovenshchino v nashih spisih imenovati visoka slovenshchina, nikakor pa ne nekakshna »starocerkvena slovanshchina«.

Izrazi kot »in Slavoniam« ter »lingua Slavonica«, ki sta jih uporabljala cesar Karl IV. in papezh Klemen VI. za slovensko obmochje in jezik, so bili pri nas v uporabi dolga stoletja, v latinskem jeziku pa so she danes. Tako je v sporazumu, ki je bil sklenjen v latinshchini med kartuzijami Zhiche, Bistra, Jurkloshter in Pleterje, zapisano, da so navedeni samostani »in Slavoniam«, kar lahko pomeni le v Sloveniji. Na sliki Zhichke kartuzije pishe, da je »in Slavonia«,49 torej »v Sloveniji«. Eden od menihov iz teh samostanov je v nemshkem jeziku zapisal, da ga hrani slovenski kruh, pri tem pa uporabi izraz windisch, ki ga lahko prevedemo le kot slovenski. Ohranjeni so tudi zemljevidi, ki uporabljajo ime »Sclauonia oder Windisch Marck«, torej Slovenija ali Slovenska marka.50 Zato moramo pomen navedenih besed razumeti tako, kot so bile zapisane, saj gre v nasprotnem primeru za nedopustno potvarjanje zgodovine.

8. Kasnejsha usoda Slovenskega samostana

S prihodom slovensko govorechega prebivalstva se je na shirshem obmochju samostana v Pragi schasoma razvila velika slovenska skupnost, zaradi chesar je obmochje dobilo ime »Na Slovenskem«. Ustanovljenih je bilo tudi vech podruzhnichnih samostanov.51 Skupnost je imela ves chas mochno podporo cesarjev iz luksemburshko-celjske dinastije.

Po smrti cesarja Karla IV., njegovega naslednika cesarja Sigismunda Luksemburshkega in zadnje cesarice Svetega rimskega cesarstva Barbare Celjske leta 1451 se je prichel polozhaj skupnosti slabshati. Cesarico Barbaro je zhe naslednje leto kot cesar nasledil Habsburzhan Friderik III., ki ni bil naklonjen dejanjem svojih predhodnikov. V poznih letih 16. stoletja se prichne namesto imena Slovenski samostan uporabljati ime Emmaus, ko slovenska skupnost izgine.52

Osnovni namen Slovenskega samostana, ki je bil dolochen z ustanovnimi listinami cesarja Karla IV. in papezha Klemena VI., je leta 1636 nedopustno spremenil Ferdinand III. Habsburshki in tja pripeljal shpanske benediktince iz Montserrata.53 Ta sprememba je sicer kasneje reshila samostan pred pogromi Habsburzhana Jozhefa II. nad slovenskimi samostani. Naslednja nevarnost je prishla s sholskim zakonom leta 1871, ko bi morali ukiniti samostansko gimnazijo v Klatovem in samostan zapreti, vendar so se temu uspeli izogniti z vkljuchitvijo v red nemshkih Benediktincev iz Beurona, kamor sodijo she danes.54

Nekdanje obmochje »Na Slovenskem« je danes po cheshko »Na Slovanech«, ime samostana pa je Emavzejski samostan. V njem je bil ohranjen tudi izvod prve slovenske Biblije,55 ki pa bi ga danes tu zaman iskali, saj so samostan v teku chasa prizadele shtevilne katastrofe. Danes ni sledi o rokopisih, ki so nastajali v tamkajshnjem skriptoriju, pa tudi o nekoch veliki samostanski knjizhnici rokopisnih in drugih knjig je malo znanega. Tam naj bi bila shranjena tudi knjiga, najverjetneje Biblija, na katero so ob kronanju prisegali francoski kralji. Je pa zanimivo, da je Enea Silvio Piccolomini, kasnejshi papezh Pij II., svojemu prijatelju narochil, naj mu Sveto pismo kupi na Cheshkem.

Che se je od 1.500 tiskanih izvodov Dalmatinove Biblije po shtevilnih sezhiganjih ohranilo samo nekaj primerkov, je zato she toliko manj mozhno, da bi se ohranile knjige iz chasov, ko so obstajale le kot rokopisi. Med pomembnimi knjigami, ki so she v samostanu, je najbolj znan evangeliarij, ki pa je le darilo iz novejshega chasa. Vechina knjizhnice je bila unichena zhe ob napadu chet iz Passaua na Prago leta 1611.56 Nazadnje je bil samostan mochno poshkodovan v treh zaporednih napadih 8. zaveznishke letalske brigade 14.2.1945. Kaj je tako motilo zaveznike, da so po lastni odlochitvi ali na zheljo drugih unichevali tako izjemno zgodovinsko dedishchino, she vedno ni jasno.

9. Plechnikovi skrivni simboli o sv. Hieronimu

Nekatera dejstva kazhejo, da je zgodovino sv. Hieronima kot tudi tamkajshnjega Slovenskega samostana dobro poznal tudi nash veliki arhitekt Jozhe Plechnik (1872-1957). Najverjetneje se je z njo seznanil v chasu svojega bivanja v Pragi. Vedel je tudi, da se je samostan ob koncu 16. stoletja preimenoval v Emauzejski samostan in kasneje pripojil benediktincem iz nemshkega Beurona, kamor sodi she danes.

Na poti po Izhanski cesti lahko na Ljubljanskem barju vidimo samotno postavljeno izjemno Plechnikovo Cerkev Sv. Mihaela, ki sodi med »najbolj izvirne sakralne stavbe 20. stoletja.«57 Pri tem je pomembno, da se nekatere njene arhitektonske znachilnosti popolnoma skladajo s podatki iz zhivljenja sv. Hieronima.

Plechnik je leta 1937 za postavitev cerkve izbral lokacijo, ki ustreza danes znanemu ozhjemu obmochju Hieronimovega rojstnega kraja. Cerkev je posvechena sv. Mihaelu, njegov dan je 29. september, dan sv. Hieronima pa 30. september, kar pomeni, da si dneva svetnikov sledita neposredno drug za drugim.

Ker je cerkev na gradbeno zelo nestabilnem barjanskem obmochju, je Plechnik za utrditev uporabil 347 lesenih pilotov, kar je simbolichno natanchna letnica Hieronimovega rojstva.58 Che bi kdo hotel kdaj unichiti navedeno povezavo, bi moral cerkev prej podreti.

Kot vzor za umetnishko zasnovo je Plechnik izbral benediktinski red iz Beurona,59 kamor she danes sodi Slovenski samostan v Pragi, ki ga je v chast sv. Hieronimu ustanovil cesar Karl IV.

Konchno je Plechnik uporabil simbole etrushchanske umetnosti in mesta Ravena, ki je bilo v Hieronimovem chasu glavno upravno sredishche zahodnega dela Rimskega cesarstva. Ime mesta Ravena (it. Ravenna) izvira seveda iz slovenske besede ravena, ki pomeni po Pletershniku60 isto kot ravan, ravnina.

Morda bodo natanchnejshi raziskovalci na tem zanimivem Plechnikovem objektu nashli she druge povezave s sv. Hieronimom. Vendar pa lahko zhe na podlagi teh ugotovitev sklepamo, da je Plechnik vedel za kraj Hieronimovega rojstva, saj je tja umestil cerkev Sv. Mihaela na Barju, pri njeni izvedbi pa je uporabil shtevilne simbole, povezane s sv. Hieronimom.

10. Pochastitev 1600-letnice Hieronimove smrti

Sv. Hieronim je umrl 30. septembra 419 (ali 420)61 v Betlehemu, zato bosta leti 2019 in 2020 posvecheni 1600-letnici njegove smrti. Ker gre za enega najpomembnejshih cerkvenih uchiteljev in enega najbolj izobrazhenih mozh v svetovnem merilu, chigar dela in pisma so uvrshchena v zakladnico ne le krshchanske, temvech tudi vse svetovne kulturne dedishchine, bi morali to obletnico she zlasti pri nas primerno pochastiti. Zhal Poshta Slovenije in Banka Slovenije nista sprejeli predloga, da bi v pochastitev obletnice izdali posebne znamke oziroma kovanca.

Pohvalno pa je, da je v Ljubljani od 23. do 26. oktobra 2019 potekal velik mednarodni posvet Hieronimus noster v organizaciji Slovenske akademije znanosti in umetnosti, Univerze v Ljubljani, Gradcu in Varshavi, Srednjeevropske univerze na Dunaju ter shtevilnih drugih ustanov po vsem svetu.62 Tudi v Zagrebu so ob istem chasu pripravili posvet o sv. Hieronimu, izdali so knjigo Sveti Jeronim, Dalmatinac,63 posebej pa nameravajo to obletnico pochastiti v prvem polletju 2020, ko bo Hrvashka sopredsedovala Svetu EU.

 

 

 

 

1 Slovenski prevodi Svetega pisma: https://sl.wikipedia.org/wiki/Slovenski_prevodi_Svetega_pisma; zadnja sprememba 17.3.2016 ob 13:03.

2 Dalmatinova biblija: http://www.dedi.si/dediscina/123-dalmatinova-biblija.

3 Zanimivo, da sv. Hieronim ni umeshchen med slovenske svetnike: Seznam slovenskih svetnikov, Wikipedija, zadnja sprememba 4.7.2018 ob 10:41. Med slovenske svetnike ga ne umeshcha niti Jozhko Shavli, Slovenski svetniki, Zalozhnishtvo Humar, 1999. Zato pa je umeshchen med krshchanske svetnike s podrochja Hrvashke, Dodatak: Popis hrvatskih svetaca i blazhenika, hr.wikipedia.org, zadnja sprememba 24.2.2020 ob 12:01.

4 Papezh Benedikt XVI. o sv. Hieronimu v svoji avdienci 7.11.2007.

5 Hieronimova pisma, Pismo menihu Antoniu v Emono; prevod Franca Ksaverja Lukmana, priredila Martina Kraljich, shtudentka III. letnika Teoloshke fakultete 2000/01: »Na razgibanost krshchanskega zhivljenja v Emoni v drugi pol. 4. stol. kazheta dve njegovi pismi. Obe pismi je napisal okrog leta 377 med bivanjem v halkishki pushchavi. Ker je bilo prvo pismo naslovljeno skupnosti emonskih Bogu posvechenih devic, drugo pa menihu Antoniju, lahko iz tega sklepamo, da je bila v tedanji Emoni zhe precej razvita krshchanska skupnost, verjetno pod vodstvom shkofa Maksima«. Hieronim v pismu, ki ga je pisal menihu Antoniju v Emono, pravi: »Zhe deset pisem, che se ne motim, polnih vljudnosti in proshenj, sem ti poslal, ... ko se tebi niti zganiti ne ljubi«.

http://www2.arnes.si/~supmspel/patres/hieronim/index.html. Njegovo pogosto pisanje v Emono potrjuje, da je s svojim rojstnim krajem vzdrzheval stike she ves chas po svojem odhodu, nasprotno pa niti enkrat samkrat ni pisal v Strane, Starod ali Tarsatiko, kamor nekateri she vedno umeshchajo njegov rojstni kraj.

6 S. Hieronim, Exodus tv, Svetnik dneva, 30.9. http://www.exodus.si/oddaje/sv.hieronim.

7 Marjan Zhiberna: Archaerologists puzzle over mystery woman in early Christian Cemetry, National Geographic, 28.1.2018. Ob navedenih dejstvih je neverjetno, da so bili lahko arheologi in raziskovalci she vedno presenecheni, ko so leta 2018 ob izkopavanjih na danashnji Gosposvetski cesti v Ljubljani naleteli na veliko krshchansko pokopalishche iz 4. stoletja in predmete z napisi v grshkem, in ne v latinskem jeziku.

8 Ob doslednem uposhtevanju navedb sv. Hieronima tudi Shtrigova ne more biti njegov rojstni kraj.

9 R. Valenchich se je odlochil za obmochje med Uchko, Snezhnik in Nanos (Valenchich, 2007, str. 160) oziroma kraj Strane, ker naj bi po ljudskem izrochilu rastla »Hieronimova tisa« (str. 148). Danes znana dejstva ne dopushchajo nobene mozhnosti, da bi lahko bile Strane Hieronimov rojstni kraj. Vendar pa bi lahko starost tise okrog 600 let ustrezala tisochletnici Hieronimovega rojstva, ko so se v vsem Svetem rimskem cesarstvu v njegovo chast gradile cerkve in ustanavljali samostani. To ni bilo povezano z njegovim rojstnim krajem, kar na primer tudi Praga ni bila. Ob tisi v Stranah je she danes cerkev s starejsho gotsko zasnovo ter posest stishkega samostana. Zato bi bil lahko ob tej pomembni obletnici tu ustanovljen samostan, zgrajena cerkev in zasajena tisa, ki bi lahko v ljudskem spominu ostala kot »Hieronimova tisa«.

10 Shanda, Dragan: Slovencem, Lipa, Maribor, 2016.

11 Klasinc, Peter Pavel: Shtrigova, Zavod 25. junij, Ljubljana, 2008/213 in Nekoch Stridona..., Delo 3.3.2007; Boris Cipot, Slovenski politichni veljaki v Shtrigovi izdali ..., V Fokusu, Novice, 18.3.2018 ob 17:06; Miroslav Slana – Miros, Z ognjem in mechem nad nashe vasi, Dnevnik, 18.3.2018 ob 17:06.

12 Valenchich, Rafko: Sveti Hieronim - mozh s Krasa, Druzhina, Ljubljana, 2007.

13 Suićevo umestitev Hieronimovega rojstnega kraja v Liburnijo oziroma v severozahodni del Dalmacije je zavrnil zhe R. Bratozh, ker tam ni nobenih dokumentiranih alpskih zapor Claustra Alpium Iuliarum (Valenchich, 2007, str. 15).

14 Ker je Hieronim odrashchal na posestvu izven emonskega obzidja, se navedba »vasi blizu Emone« iz angleshke Wikipedije v celoti ujema z ugotovitvami papezha Benedikta XVI., da je bil Hieronim rojen »na obmochju danashnje Ljubljane«. To obmochje je vechje od nekdanje rimske Emone in vkljuchuje tudi takratne blizhnje vasi izven mestnega obzidja. »He was born at Stridon, a village near Emona on the border of Dalmatia and Pannonia«. Jerome, Wikipedija, https://en.wikipedia.org/wiki/Jerome, zadnja sprememba 4.9.2018 ob 08:26. (Poudarki M. Sh.)

15 Valenchich, 2007, str. 113.

16 Stridon, Wikipedija, zadnja sprememba 15. septembra 2018 ob 19:02.

17 Slobodan Prosperov Novak: Sv. Jeronim Dalmatinac, Splitsko-dalmatinska zhupanija, Split, 2019.

18 SSKJ, Inshtitut za slovenski jezik Frana Ramovsha ZRC SAZU, geslo: “shtradon”;

http://bos.zrc-sazu.si/cgi/a03.exe?name=sskj_testa&expression=ge%3D%C5%A1tradon&hs=1.

19 Na alpske zapore (Claustra Alpium Iuliarum), ki jih Hieronim omenja v zvezi s svojim rojstnim krajem, se sklicujejo shtevilni avtorji (Suić in drugi, Valenchich, 2007, str. 157-158).

20 Claustra Alpium Iuliarum - med raziskovanjem in upravljanjem, Inshtitut Ivan Michler, Ljubljana, 2014.

21 »Zapora Ajdovski zid poteka nad skrajnim zahodnim robom Ljubljanskega barja ... Na glavni rimski cesti (via publica) med Emono in Akvilejo, na osrednjem delu alpskih zapor, je Ajdovski zid prvi v nizu zapornih zidov. Zapora je ohranjena v dolzhini priblizhno 7744 m, to je najdaljshi dokumentirani zid v sklopu zapornega sistema. Shtel je vsaj 35 stolpov«. Claustra Alpium Iuliarum, poglavje Jure Kusetich, III. Topografski in arheoloshki pregled, str. 72. »Sklepamo, da je zapora v antiki nadzirala 4 cestne prehode«. (isto, str. 75).

22 »... da je sistem claustra Alpium Iuliarum povsem primerljiv s podobnimi spomeniki v Evropi, v marsichem jih celo presega« (Kusetich, 2014, str. 12-13). Po sedanjih podatkih o izjemnosti navedenega objekta lahko prej rechemo, da je primerjava s podobnimi spomeniki v Evropi z nashe strani bistveno preskromna.

23 »Zaradi oblike zapore je bil pregled nad njo brezhiben, saj so bile vse strateshke tochke na zidu medsebojno vidne. ... Proti vzhodu je bilo s celotne zapore vidno Ljubljansko barje z vsemi obrobnimi vrhovi«. (Kusetich, 2014, str. 75).

24 Valenchich, 2007, str. 21.

25 Shtrukelj, dr. Anton: Papezh Benedikt XVI. »Sveti Hieronim rojen v Ljubljani«. Papezh Benedikt XVI. v svojem nemshkem nagovoru: »Er wurde 347 in Stridon, dem heutigen Leibach in Slovenien, in einer christlichen Familie geboren«. http://katoliska-cerkev.si/papez-benedikt-xvi-sveti-hieronim-rojen-v-ljubljani; Avdienca papezha Benedikta: http://w2.vatican.va/content/benedict-xvi/de/audiences/2007/documents/hf_ben-xvi_aud_20071107.html. (Poudarki M. Sh.)

26 Franz Martin Pelzel ime Venceslav povezuje z besedo venec, ki je bil vchasih simbol, kot ga danes predstavlja kraljevska ali cesarska krona. F. M. Pelzel, Kaiser Karl der Vierte, König in Böhmen, Prag, 1780.

27 Shtevilni zgodovinarji cesarja Karla IV. she vedno imenujejo tudi Karl Venceslav oziroma po cheshko Karl Vencl.

28 Cesarica Barbara Celjska je po podatkih iz ohranjenih dokumentov poleg cheshke krone nosila she vsaj deset drugih evropskih kron.

29 Karlovo nezaupanje je bilo utemeljeno, saj tudi drugi vladarji Habsburzhanom niso zaupali. Za najbolj znanega ugrabitelja v zgodovini velja avstrijski vojvoda Leopold V. (1177- 1194), sicer iz dinastije Babenberzhanov, ki je ugrabil angleshkega kralja Riharda Levjesrchnega na povratku s krizharske vojne. Leopold je zanj zahteval odkupnino v vishini petkratnega celoletnega dohodka angleshkega kraljestva, kar je najvishji znesek v zgodovini. Kaiser, Kriger, Kathedralen, MünzenRevue sht. 9, 2017, str. 152.

30 Sporno naj bi bilo vprashanje, katere svete spise vkljuchiti v Sveto pismo in katere izlochiti kot neprimerne oziroma gnostichne, njihovo branje in posedovanje pa strogo prepovedati. Lovci na Sveto pismo; Iskanje resnice o Svetem pismu, oddaja televizijske hishe Viasat History, 2019.

31 Donation of Constantine, Wikipedija (en), zadnja sprememba 13.8.2018.

32 Konstantinova darovnica, Wikipedija (slo), zadnja sprememba 24.12.2019 ob 15:42.

33 O tem cesarstvu je francoski pisec Voltaire dejal, da skupina, ki “samo sebe imenuje Sveto rimsko cesarstvo, ni niti sveta, niti rimska, pa tudi ne cesarstvo”. Leta 1512 naj bi se ime cesarstva menda spremenilo v Sveto rimsko cesarstvo nemshkega naroda (nemshko: Heiliges Römisches Reich Deutscher Nation, lat.: Imperium Romanum Sacrum Nationis Germanicæ). Sveto rimsko cesarstvo, Wikipedija, zadnja sprememba 7.2.2018 ob 14:59. Ob tem je zanimivo, da naziv »narod« leta 1512 v tem konkretnem primeru ne moti tistih, ki sicer trdijo, da narodov v tistem chasu ni bilo.

34 »Leta 382 je spremljal v Rim antiohijskega shkofa. Bil je ves oblozhen s svojimi rokopisi, kar je spodbudilo zanimanje papezha Damaza, ki ga je imenoval za svojega tajnika. Veliko sta se pogovarjala o Svetem pismu in papezh je dal pobudo za nov prevod Svetega pisma v latinshchino.« (S. Hieronim, Exodus tv, Svetnik dneva 30.9).

35 O obstoju »slovanskega« prevoda Biblije je krozhilo zhe veliko razlichnih teorij. Po enih naj bi bil to Hieronimov prevod v slovenski jezik in pisan v latinici (morda celo v grshki pisavi), po drugih pa naj bi bil pisan v glagolici in bi bila to »dalmatinska biblija«. Bivshi koprski shkof Peter Pavel Vergerij je dobro vedel, da je glagolica nastala shele v chasu Cirila in Metoda. V tem primeru bi bil to lahko samo prepis Biblije v glagolico, ne pa Hieronimov originalni prevod.

36 »Ta skrivnostna zgodba z Mihaelom Mojzesom she dandanes strashi marsikatere duhove, ...« Jozhe Javorshek: Primozh Trubar, Partizanska knjiga, Ljubljana,1986, str. 105. Che pa bi tak prevod res kdo imel in bi ga novi prevajalci zatajili, potem bi bil to prej Vergerij, ki da je bil »znan lazhnivec, fantast in celo prevarant«, isto, str. 104. Kljub tako neprimernemu mnenju o Vergeriju pa Javorshek ne zanika njegove izjemne vloge pri Trubarjevih odlochitvah. Tako naj bi ga prav on preprichal, da je sploh prichel s prevajanjem Svetega pisma. Preprichal ga je tudi, da je pri tiskanju slovenskih knjig preshel s prvotne tezhko berljive gotice na latinico, ker po Vergeriju »nima smisla slovenshchine pisati v gotici, ampak naj jo pishe v latinici, ki je za slovenshchino veliko bolj prikladna«, isto str. 105. Tudi Trubar je sam zapisal, da je Vergerij pregledoval njegov prevod in ga primerjal z izvirnikom, »kir je grshki pisan,« isto, str. 106.

37 Klemen VI. je bil papezh od leta 1342 do 1352. Bil je iz reda francoskih Benediktincev in je vladal iz Avignona, Francija.

38 Listina cesarja Karla IV. o ustanovitvi Slovenskega samostana v Pragi ob 1000. obletnici rojstva sv. Hieronima; Archiv prazhského arcibiskupství (1221-1525) 10 Regesta diplomatica nec noc epistolaria Bohemiae et Moraviae V. Nr. 257-258.

39 Pismo papezha Klemena VI. prashkemu nadshkofu, Avignon, 9. maja 1346, opatu konventa Slovenskega samostana, Avignon, 3. februarja 1349 in opatu Slovenskega samostana reda sv. Benedikta, 1. aprila 1349. Shtevilna pisma pa je pisal opatu in bratom samostana sv. Benedikta v Pragi tudi cesar Karl IV.

40 »Pater Dominus noster Papa Clemens VI. ad nostri instantiam et requestam committere voluit, ut ipse in nostra ciuitate Pragensi monasterium conuentuale et claustrale ordinis sancti Benedicti instituere et autoritate posset apostolica ordinare, institutis ibidem Abbate et fratribus, qui Domino famulantes diuina officia in lingua Slauonica duntaxat ob reuerentiam et memoriam gloriosissimi Confessoris Beati Ieronymi Strydoniensis Doctoris egregii, et translatoris, interpretisque eximii sacre scripture de Ebraica in latinam et Slauonicam linguas, de qua siquidem Slauonica nostri regni Boemie idioma sumpsit exordium primordialiter et processit, debeant futuris temporibus celebrare.” Regesta diplomatica nec noc epistolaria Bohemiae et Moraviae V. Nr. 257-258. (Poudarki M. Sh.)

41 »...speciem et decorem in lingua Slauonica duntaxat futuris et perpetuis temporibus ob memoriam et reuerentiam prefati beatissimi Ieronymi, ut ipse in dicto regno velut inter gentem suam et patriam reddatur perpetuo gloriosus...«. (Regesta diplomatica...). (Poudarki M. Sh.)

42 »Oglej je bil cerkveno sredishche za ves severnojadranski, vzhodnoalpski in deloma zahodnopanonski prostor« (R. Bratozh, Vpliv oglejske cerkve na vzhodnoalpski in predalpski prostor od 4. do 8. stoletja. Ljubljana 1990, Zbirka Zgodovinskega chasopisa – 8).

43 Izbor imena slovansko za celotno slovansko jezikovno skupino kazhe na pomembnost slovenskega jezika v tistem chasu in predstavlja izjemno priznanje slovenskemu jeziku in slovenski zgodovini, chesar se pri nas vse premalo zavedamo.

44 Shtruc, M., Sveto rimsko cesarstvo in slovenski jezik, Revija SRP, oktober 2017, shtevilka 135/136, str. 135–141.

45 Da dogodki v 8. stoletju niso pomenili pokristjanjevanja Slovencev je podrobno pojasnil Jurij Venelin; Starodavni in danashnji Slovenci, prevod iz rushchine Ana Brvar, Just Rugel, prevod iz latinshchine Barbara Shega, Amallietti & Amalietti, Ljubljana, 2009.

46 Pri vseh teh ugotovitvah ni nepomembno, da so takrat papezhi vladali iz Avignona. Po prenosu papeshkega sedezha v Rim se je mnogo listin »izgubilo«. Papeshke palache so popolnoma izropali in v njih naselili vojashtvo.

47 »The totally absurd thesis of the so called 'late arrival' of the Slavs in Europe must be replaced by the scenario of Slavic continuity from Paleolithic«. Mario Alinei: The Paleolithic Continuity Paradigm for the Origins of Indo-European Languages, November 2014, http://www.continuitas.org/intro.html.

48 Jurij Venelin tudi za Franke trdi, da so bili v 5. stoletju zhe kristjani in Slovani ter v ta namen citira sv. Hieronima. Venelin (2009), str. 227 in 100.

49 Domus valis Scti Johannis bapte in Slauonia.

50 Seveda bomo zaman iskali pojasnilo zgodovinarjev, kdaj naj bi se v zgodovini poleg vseh drugih narodov v Evropi »pojavilo« tudi ime Slovenci ter kakshno je bilo takrat in je danes njihovo poimenovanje v latinskem jeziku.

51 »Daughter monasteries were founded in Oleshnica in Silesia (1380) and Kleparz near Krakow (1390). The last pre-Hussite Abbot Krizh (Crux) assumed the office in 1412«. Kubinova, Katerina (ed): Slovanski klashter Karla IV., / The Slavonic Monastery of Charles IV., Praga, 2016, str. 14.

52 “The name Emmaus first appeared in the late 16th century when the Slavonic community disappeared.” (Kubinova, 2016, str. 14). “The name “Emauzy” was derived from the gospel, according to which Jesus met with his disciples near the village of Emmaus ... Another version of the story says that “Emauzy” was derived from ... the castle owned by the Czech queen Ema«. (Emauzy, Praque Quide, https://www.prague-guide.co.uk/emauzy/, 27.11.2015).

53 Emauzy Abbey, History and Guide to the Monastery, Benediktinske opatstvi, prospekt, Praga, str. 9.

54 Emauzy Abbey, str. 15.

55 »A number of illuminated literary jewels were created here, including the so-called Reims Gospel-book and the first complete translation of Jerome’s Vulgata,” (Emauzy Abbey, 2015).

56 Emauzy Abbey, str. 7.

57 Cerkev sv. Mihaela na Ljubljanskem barju; Damjan Prelovshek; ZRC-SAZU, Umetnostnozgodovinski inshtitut Franceta Steleta; https://uifs.zrc-sazu.si/sl/publikacije/cerkev-sv-mihaela-na-ljubljanskem-barju#v.

58 Cerkev sv. Mihaela na Ljubljanskem barju je Jozhe Plechnik postavil na 347 lesenih pilotih (Jozhe Kushar: Plechnikova cerkev sv. Mihaela na Barju, Zhupnijski urad Barje, 1991; http://www.zupnijabarje.si/plecnikova-cerkev-sv-mihaela.html).

59 Pri zasnovi cerkve je Plechnik za vzor uporabil benediktinski samostan iz Beurona (ZRC-SAZU, UZI Franceta Steleta: Cerkev sv. Mihaela na Ljubljanskem barju, http://foto-https://uifs.zrc-sazu.si/sl/publikacije/cerkev-sv-mihaela-na-ljubljanskem-barju#v).

60 Beseda ravena pomeni isto kot ravan, ravnina, in je tudi del vzhodnoshtajerskega narechja: Maks Pletershnik, Slovensko-nemshki slovar, uredila Metka Furlan, Zalozhba ZRC, ZRC SAZU, 2006, transliterirana izdaja slovarja iz leta 1894; drugi del, str. 373. Navedena beseda je tudi v naslednjih slovarjih: A. J. Murko 1832-1833, M. Cigale, 1880, Vestnik, znanstvena priloga »Zore«, 1873-5.

61 Med dokumenti, ki omenjajo letnico smrti, se leto 319 pojavlja vechkrat kot 420, kar bi lahko pomenilo, da predstavlja slednje samo zaokrozhitev nekoliko nezanesljivega podatka.

62 Posvet so organizirale Slovenska akademija znanosti in umetnosti; univerze v Ljubljani, Gradcu in Varshavi; Srednjeevropska univerza na Dunaju (CEU); mednarodna mrezha Europa Renascens; projekt DANUBIUS (Université de Lille) in Institut des Sources chrétiennes; https://www.teof.uni-lj.si/hieronymus-noster.

63 Slobodan Prosperov Novak: Sv. Jeronim Dalmatinac, Splitsko-dalmatinska zhupanija, Split, 2019.

 

 

 

 

 

Slika 1. Istoriski atlas za opshtu i narodnu istoriju, sastavio St. Stanojevich, drugo popravljeno izdanje,

Izdavachka knjizharnica Gece Kona, 1 Knez Mihailova ulica 1, Beograd, 1931.

 

 

 

 

 

 

Slika 2. Iz listine cesarja Karla IV. o ustanovitvi Slovenskega samostana v Pragi,

F. M. Pelzel, Kaiser Karl der Vierte, Praga, 1780.

 

 

English