Lives Journal 14

Milan Štruc

 

SVETI HIERONIM IN PRVA SLOVENSKA BIBLIJA

(Ob 1600-letnici smrti enega največjih cerkvenih očetov

in največjega prevajalca vseh časov)

 

1. Prvo tiskano besedilo Biblije

Kar danes vemo o prvi slovenski Bibliji, velja za njen prevod v času reformacije in njeno prvo tiskano obliko. Leta 1555 je Primož Trubar pričel s prevajanjem Nove zaveze, ki je bila leta 1577 tudi natisnjena.1 To je bila podlaga za celotni prevod Biblije, ki jo je Dalmatin končal leta 1578. Dogovor o tisku je bil sklenjen z ljubljanskim tiskarjem Janezom Mandelcem, a se je vmešal nadvojvoda Karl II. Avstrijski, vladar Notranje Avstrije in trd katolik, ter tiskanje prepovedal. Mandelc je moral tiskarno zapreti, potem pa so ga še izgnali iz Ljubljane (1582).

Sledil je dogovor s tiskarjem Samuelom Selfischem v Wittenbergu, ki je bil izven dosega avstrijskega katoliškega kneza. Selfisch je z delom pričel leta 1583 in ga končal 1584. Biblijo so natisnili v 1.500 izvodih ter jo skrito v sodih in skrinjah prepeljali na Štajersko, Koroško in Kranjsko, ki so poleg drugih donatorjev tudi krile stroške tiska.2 Kljub naporom zagrizenih požigalcev protestantskih knjig se je zaradi razmeroma velikega števila natisnjenih izvodov do danes ohranilo vsaj nekaj primerkov slovenske Biblije.

Tudi slovenski Brižinski spomeniki so bili odkriti čisto po naključju, ker so bili skriti skoraj tisočletje, zvezani med latinskimi teksti. To odkritje dokazuje, da so morala že dolgo pred njihovim nastankom obstajati številna podobna besedila, ki pa so jih vztrajni uničevalci vseh nelatinskih, predvsem še slovenskih tekstov, uspešno uničevali.

O prvi tiskani slovenski Bibliji vemo torej marsikaj. Če pa želimo ugotoviti, ali je že pred tem obstajal kakšen starejši prevod v slovenščino, se moramo seznaniti z delom sv. Hieronima. Iz naših krajev namreč izhaja sv. Hieronim,3 eden najbolj izobraženih mož starega sveta in najpomembnejši prevajalec svetih spisov, ki tudi zanesljivo sodi med najbolj znane svetovne zgodovinske osebnosti, rojene na območju Slovenije. Ob tem pa bomo prišli do še bolj zanimivih odkritij, pomembnih za slovensko zgodovino, o katerih pa vemo bistveno premalo.

2. Življenje sv. Hieronima

Evzebij Sofronij Hieronim, lat. Eusebius Sophronius Hieronymus (ok. 347 – 419/420), bolj znan kot sv. Hieronim, je o svojem rojstnem kraju pisal že sam, ko je navedel, da se je rodil v Stridonu na stičišču med Panonijo in Dalmacijo. Mladost je preživel na pristavi, to pomeni izven utrjenega mestnega obzidja, saj v svojih pismih naroča, kako je treba urediti dediščino za njegovo posestvo. Hieronim naj bi imel tudi domačega učitelja in omogočen mu je bil študij, to pa kaže, da je mladost preživel v premožni družini.

Čeprav je bil rojen v krščanski družini, je po takratnem običaju prejel krst šele leta 366, to je po polnoletnosti, ko ga je v Ogleju krstil oglejski patriarh, potem pa se je odločil za asketsko in samostansko življenje. Med svojim bivanjem v Antiohiji (Sirija) in Carigradu si je pridobil dobro znanje aramejščine in hebrejščine.4 Vendar je ves čas svojega delovanja v tujini obdržal tudi tesne stike z rojstno Emono. Iz njegovih številnih pisem v Emono lahko sklepamo, da je tu že obstajala močna krščanska skupnost. Iz njih izvemo tudi za njegov spor z »emonskimi devicami«, ki naj bi jih proti njemu naščuval eden izmed domačih menihov. Verjetno gre za meniha Antonija, za katerega Hieronim v nekem pismu pravi, da mu je poslal že deset pisem, na katera pa ni dobil nobenega odgovora.5

Hieronim je študiral in deloval v Ogleju, Milanu, Rimu, Egiptu, Carigradu, Antiohiji in Palestini. Imel je izreden dar za jezike in kmalu je dobro obvladal tudi latinščino.6 Poleg »vulgo« jezika svojega okolja je govoril še grško, saj je bil takrat Carigrad že dolgo glavno mesto rimskega imperija, grščina pa je že postala pomemben jezik v krščanskem okolju.7 Široko jezikovno znanje mu je omogočalo, da je lahko bogoslovne dokumente študiral neposredno v izvirniku. Tako je kmalu veljal za enega najbolj izobraženih mož tedanjega sveta, ki je lahko prevajal neposredno iz aramejskega, hebrejskega in grškega jezika.

3. Dileme glede rojstnega kraja

Zaradi Hieronimovega izjemnega mesta v svetovni zgodovini se nenehno načenja vprašanje njegovega rojstnega kraja, ki ga želijo vsi bližnji narodi umestiti na svoja današnja ozemlja. Tako različne razlage so možne le zato, ker številni avtorji, ki sicer o njem na široko pišejo, ne kažejo niti toliko spoštovanja do resnice, da bi njegove zapise tudi dosledno upoštevali. Pri tem gre lahko za slabo obvladanje logike ali pa v hujšem primeru za potvarjanje dejstev iz najrazličnejših namenov. Ker je Hieronim izrecno zapisal, da leži njegov rojstni kraj Stridon na meji med Panonijo in Dalmacijo, je s tem izločil vse kraje, ki so bili globlje na katerem od obeh območij (Slika 1). Zato je neustrezno umeščati njegov rojstni kraj v Dalmacijo ali Panonijo, saj je to v izrecnem nasprotju z njegovo navedbo, da gre za kraj »na meji med« njima.8 Če bi bil rojen na enem ali drugem območju, bi brez dvoma tako tudi zapisal.

Njegovi navedbi o stičišču oziroma vmesnem območju med Panonijo in Dalmacijo ustreza predvsem ozemlje današnje Slovenije, kjer je potrebno ugotoviti še konkretno lokacijo. Vendar bomo težko našli verodostojno rešitev, če bomo njegov rojstni kraj v Sloveniji iskali pod drevesom, namreč »pod tiso«, pod katero naj bi sv. Hieronim »oznanjal sveto vero«. Podatki o njegovi življenjski poti ne dopuščajo domneve, da bi Hieronim kadarkoli v naših krajih pridigal pod kakšnim drevesom, saj naj bi se po svojem odhodu ne vračal več v domovino. Glede tako imenovane »Hieronimove tise« v Stranah pod Nanosom strokovne raziskave kažejo na starost okoli 600 let, ko Hieronima že 1000 let ni bilo več med živimi. Tam tudi ni nobenega alpskega rimskega obrambnega obzidja, še najmanj pa t. i. Ajdovskega zidu, ki je bil eden najbolj monumentalnih rimskih gradbenih objektov tistega časa in ga Hieronim ponosno omenja v zvezi s svojim rojstnim krajem.9

Pri iskanju nekdanjega Stridona je treba upoštevati, da se je na zadevnem območju zaporedje črk ST izgovarjalo kot ŠT, kar je podrobneje dokazoval že Dragan Šanda.10 Podobno se še danes v nemškem jeziku zaporedje črk ST v začetku besede vedno izgovarja kot ŠT. Zato moramo ime, ki je bilo v 4. stoletju zapisano kot Stridon, iskati pod imenom Štridon. Tako je za Hieronimov rojstni kraj dolgo veljala Štrigova blizu meje med Štajersko in Hrvaško. Tu je bila velika rimska naselbina in prek nje je vodila ena od pomembnih rimskih cest. Kasneje je Štrigova spadala pod celjsko državno kneževino in je tam knez Friderik II. Celjski ob 1100. obletnici Hieronimovega rojstva leta 1447 v njegovo čast ustanovil samostan in dal zgraditi Marijino cerkev. Še danes sta v Štrigovi cerkvi sv. Hieronima in sv. Marije Magdalene, območje pa je poznano kot veliko nahajališče rimskega orožja, posode in nakita, pa tudi zaradi velikega zločina nad Slovenci leta 1947. Neverjetno je, da so se tam poboji Slovencev, ki so zahtevali priključitev Sloveniji, zgodili prav ob 1600. obletnici rojstva sv. Hieronima.11

Poglobljeno je o sv. Hieronimu pri nas pisal Rafko Valenčič12 in utemeljeno zavrnil »dokaze«, da naj bi bil njegov rojstni kraj izven območja današnje Slovenije.13 Umestil ga je med nekdanjo Emono in Oglej oziroma na območje slovenskega Krasa. V bližino Emone umešča njegov rojstni kraj Miroslav Premrou (glej Valenčič). Predvsem pa ga na območje današnje Ljubljane umešča angleška Wikipedija, ki za sv. Hieronima pravi: »Bil je sin Evsebiusa, rojen v Stridonu, vasi blizu Emone, na meji med Dalmacijo in Panonijo...«14

Rafko Valenčič navaja: »Stridon je bilo po vsej verjetnosti naselje (pagus), pod katerega je spadalo več pristav«.15 Zato lahko sklepamo, da so do njih vodile dovozne ceste, poimenovane po lastnikih teh pristav. Pomembno sled pri iskanju Hieronimovega rojstnega kraja pomenijo zato ugotovitve Rajka Bratoža, da gre pri imenu kraja v imenovalniku »za množinsko obliko Stridonae, saj (je) končnica ‑na(e) zapisana v mestniški sklanjatvi oppido Stridonis ...«16 Podobno navaja ime rojstnega kraja v množinski obliki »Na Stridonama« oziroma Na Stridonih tudi Slobodan Prosperov Novak.17

V zvezi z imenom Stridoni oziroma Štridoni so še danes na južnem območju Ljubljane številni »štradoni«, kot so Mihov, Uršičev, Ilovški, Knezov, Veliki, Jesihov, Brglezov, Rebekov in Volarjev štradon, pa še kakšen bi se našel. V slovenščini pomeni štradon utrjeno cesto na močvirnatem območju, ki jo na obeh straneh obdajata odtočna jarka in drevoreda, kar dodatno utrjuje cestišče.18 Območje štradonov je moralo nekdaj imeti tudi svoje skupno krajevno ime, ki bi zato v množinski obliki ustrezalo imenu Štridoni oziroma »Na Štradonih«.

Ugotovitvam o rojstnem kraju na južnem območju današnje Ljubljane proti ljubljanskemu barju ustrezajo tudi Hieronimove lastne navedbe, ko pravi, da je v bližini njegovega rojstnega kraja alpski zaporni zid.19 Tega lahko še danes občudujemo na južnem območju današnje Ljubljane v smeri proti ljubljanskemu barju. Z navajanjem tega impozantnega gradbenega objekta svojega časa je Hieronim omogočil tako natančno in nesporno lokacijo svojega rojstnega kraja, da je vsako nadaljnje sprenevedanje popolnoma neumestno.

Danes je možno celotni potek nekdanje alpske zapore zelo natančno določiti. Na podlagi ugotovitev študije Claustra Alpium Iuliarum20 je bil osrednji in najpomembnejši del teh zapor Ajdovski zid.21 To je najdaljši dokumentirani del obzidja z najmanj 35 obrambnimi stolpi, še danes pa je ohranjenih skoraj 8 kilometrov obzidja. Navedena alpska zapora je »verjetno največji rimskodobni arhitekturni podvig in kot tak stopa ob bok največjim antičnim spomenikom v Evropi«.22 Hieronim je bil gotovo ponosen na to impozantno gradnjo blizu svojega rojstnega kraja in zato ni čudno, da je na njo izrecno opozoril. Pri tem je še posebej pomembno, da je bilo možno z Ajdovskega zidu proti vzhodu videti celotno Ljubljansko barje, to pa hkrati pomeni, da je bila mogočna gradnja vidna tudi iz Hieronimovega rojstnega kraja.23 Ne velja torej trditev, da za bližino alpske zapor blizu Štridona »ni na voljo arheoloških dokazov«.24 Nasprotno, alpska zapora je bila in jo je bilo verjetno videti celo s Hieronimove domačije, vendar je treba v tem smislu na pravo mesto postaviti lokacijo Štridona. Sedaj je tudi razumljivo, zakaj je Hieronim tako monumentalno gradnjo, kot je bil Ajdovski zid, omenil kot posebnost svojega rojstnega kraja.

Končno je dilemo glede Hieronimovega rojstnega kraja na podlagi ohranjenih vatikanskih dokumentov razjasnil še papež Benedikt XVI., ki je v svojih avdiencah 7. in 14. novembra 2007 za sv. Hieronima nedvoumno zatrdil: »Bil je rojen leta 347 v Stridonu, v današnji Ljubljani v Sloveniji, v krščanski družini.«25

4. Cesar Karl IV.

Pomembno mesto pri ohranjanju spomina na sv. Hieronima ima Venceslav Luksemburški,26 bolj znan kot češki kralj in cesar Svetega rimskega cesarstva Karl IV. Rodil se je v Pragi 14.5.1316, kasneje pa se je moral za nekaj časa umakniti v Francijo. V tem času je prejel birmo, pri kateri mu je njegov boter, francoski kralj Karl Lepi, ime Venceslav spremenil v svoje ime.27 Umrl je leta 1378 in je pokopan v katedrali Svetega Vida na Hradčanih, kjer je pokopana tudi češka kraljica in cesarica Svetega rimskega cesarstva Barbara Celjska.28

Da bi bolje razumeli povezanost cesarja Karla IV. z našimi kraji in s tem njegov odnos do sv. Hieronima, se moramo seznaniti z nekaterimi dogodki iz Karlovega življenja. Ko je namreč Karl potoval na Tirolsko, se je zaradi nezaupanja do avstrijskega vojvode29 za pot iz Prage do Lombardije raje dogovoril z ogrskim kraljem. Preko njegovega kraljestva in Dalmacije je prišel do Jadrana in se tu vkrcal na ladjo. Blizu mesta Grad, danes Gradež, so njegovo ladjo obkolili Benečani in zajeli del posadke. Z nekaj spremljevalci je Karlu uspelo peš pobegniti v Oglej, kjer je postal častni gost oglejskega patriarha. Prijateljstvo s patriarhom se je še poglobilo, ko so morali s patriarhovim posredovanjem Benečani izpustiti posadko Karlove ladje, to pa mu je omogočilo nadaljevanje poti na Tirolsko. Patriarh mu je za pot dodelil še močno oboroženo spremstvo in s Karlom sta tedaj navezala trajno prijateljstvo. Prav med svojim bivanjem v Ogleju se je Karl dobro seznanil tudi z izjemnimi deli sv. Hieronima, njegovo deželo in njegovim deželnim jezikom. Karlovo občudovanje sv. Hieronima je bilo tudi med pomembnimi vzroki za njegovo kasnejšo odločitev o ustanovitvi samostana v Pragi, za katerega je papež Klemen VI. predpisal obvezno uporabo slovenskega jezika.

5. Prevodi svetih spisov v slovenščino in njihova združitev v Vulgato

Ljudski jezik Hieronimovega mladostnega življenja na pristavi blizu utrjene Emone je bil nedvomno slovenski, saj je znano, da se je latinsko naučil kasneje. Zato je verjetno, da je Hieronim številne in obsežne svete spise najprej prevajal v svoj materni, to je slovenski jezik, ki pa je bil vulgo jezik, kot so Rimljani takrat imenovali vse nelatinske jezike. Ker je bila tako oblikovana Biblija združena iz spisov v slovenskem, to je nelatinskem jeziku, je bilo temu ustrezno tudi njeno ime Vulgata. Zato lahko utemeljeno trdimo, da je bila prva Biblija sestavljena iz spisov, prevedenih v slovenski jezik. O tem izjemnem delu sv. Hieronima lahko izvemo več iz številne korespondence med cesarjem Karlom IV. in papežem Klemenom VI. ob pripravah na ustanovitev samostana, kot tudi iz listine o ustanovitvi Slovenskega samostana v Pragi v Hieronimovo čast.

Hieronim je prišel v Rim zaradi spora s škofi v Antiohiji glede evangelijev, ki jih je vključil v slovensko Sveto pismo oziroma izločil kot neprimerne,30 Hieronim pa je predlagal, da naj o sporu odloči rimski papež.

Naziv papež uporabljam za rimske škofe tudi v času Hieronima, čeprav se je izključna uporaba tega naziva samo zanje uveljavila šele nekaj stoletij kasneje. Uporaba v Kristoforosovi listini Donatio Constantini iz 4. stoletja, s katero naj bi bil carigrajski cesar Konstantin prenesel oblast nad celotnim zahodnim delom svojega cesarstva in nad vsemi cerkvami sveta na papeža, naj bi bila tudi med dokazi, da je bila listina ponarejena.31 Moderne raziskave potrjujejo, da je bila listina sestavljena šele okoli leta 752 v času papeža Štefana II.32 Kljub temu je Sveto rimsko cesarstvo kot državna tvorba trajalo skoraj tisoč let vse do Napoleona,33 ki jo je leta 1806 ukinil in zadnjo krono tega cesarstva odvzel takratnemu cesarju Francu II. Habsburškemu.

Hieronim se je prvič srečal s papežem Damazom I. leta 382 v Rimu. Tja je prišel skupaj z antiohijskim patriarhom ves obložen s številnimi zvitki zbranih in prevedenih svetih spisov. Po pogovorih s papežem, še posebej o Svetem pismu, ga je ta izbral za tajnika in svetovalca ter zadolžil, da prevede združene biblijske spise tudi v latinski jezik.34 Po smrti papeža Damaza I. naj bi bil Hieronim celo med resnimi kandidati za njegovega naslednika, vendar se je raje posvetil nadaljevanju svojega dela. Preselil se je v Palestino, kjer je ostal do svoje smrti (v Betlehemu). Kljub monumentalnim prevodom iz aramejskega, hebrejskega in grškega jezika v slovenski jezik ter nato združitvi svetih spisov v t. i. Vulgato, pa je Hieronim bolj poznan po svojem prevodu Svetega pisma v latinščino, ki ga je cerkev sprejela kot verodostojni standard ter z manjšimi dopolnitvami velja še danes.

Sicer pa je bil Hieronimov slovenski prevod Biblije dolgo časa splošno znan. Polemike o tem najstarejšem prevodu so se posebno zaostrile v času, ko je Primož Trubar pripravljal svoj slovenski in hrvaški prevod. Takrat so Hrvati odklanjali plačilo prejetih izvodov Svetega pisma, ker naj bi bil Trubar že pred tem razpolagal s prevodom Biblije v »slovanski« jezik.35

Znana je tudi zgodba o nekem Mihaelu Mojzesu, za katerega so trdili, da je takšno Sveto pismo izročil Trubarju, ki pa naj bi ga izgubil. »Če bi bilo to res, bi Trubar nikdar javno ne pozival vseh, ki kaj vedo o menihu s Cresa in o svetem pismu, ki je bilo po njegovem lastnina grofa Bernardina Frankopana iz Grobnika pri Reki in se je nanj spomnil še iz svojih mladih let, saj ga je videl na lastne oči«.36

6. Ustanovitev Slovenskega samostana v Pragi

Hieronimovo monumentalno delo je spodbudilo cesarja Karla IV., da je z dovoljenjem papeža Klemena VI.37 ob tisočletnici Hieronimovega rojstva 21. novembra 1347 v Pragi ustanovil samostan in skupnost sv. Benedikta. Za našo zgodovino je še posebno pomembna vsebina njegove listine o ustanovitvi tega samostana;38 enako pomembno je tudi predhodno dopisovanje med cesarjem, papežem in praškim nadškofom ter njihovo kasnejše dopisovanje s samostanskimi opati.39

Cesar Karl IV. se v svoji listini (slika 2) najprej sklicuje na dovoljenje papeža Klemena VI., da se v Pragi ustanovita samostan in skupnost sv. Benedikta, ker je blaženi Hieronim Stridonski, slavni doktor in odlični prevajalec, prevedel svete spise iz hebrejskega »v latinščino in slovenski jezik, to je jezik, od katerega je naše češko kraljestvo prevzelo svoje narečje.«40 Nato pravi, da je papež z apostolsko avtoriteto določil, da naj v obeh ustanovah božji služabniki zaradi spomina na blaženega Hieronima na vse večne čase uporabljajo slovenski jezik.

Iz utemeljitve lahko ugotovimo, da je cesar Karl IV. dobro poznal deželo, iz katere je izhajal sv. Hieronim, saj je nato zapisal, da je slednji s svojim delom za vse večne čase proslavil svoj rod in svojo domovino.41 Zaradi vseh teh dejstev je samostan dobil ime »Slovenski samostan«, širše območje pa ime »Na Slovenskem«. Istočasno je dal Karl zgraditi še Marijino cerkev, saj Mariji posvečene cerkve pogosto povezujejo s sv. Hieronimom.

O problemih v zvezi z obvezno uporabo slovenskega jezika v samostanu priča tudi dopisovanje med papežem Klemenom VI. in praškim nadškofom. Slednji seznanja papeža o težavah pri pridobivanju dovolj velikega števila slovensko govorečih menihov in drugih, ki obvladajo slovenski jezik, da bi lahko vse zadeve v samostanu dejansko potekale v tem jeziku. V rešitev problema so bile vključene škofije na Slovenskem in seveda Oglej,42 ki ga nekateri imenujejo tudi »Slovenski Rim«; bil je namreč najpomembnejše cerkveno središče na našem območju od 2. stoletja dalje, imel pa je tudi pomembno vlogo pri ustanovitvi slovenskega samostana v Pragi.

Tudi papež Klemen VI. je moral biti prepričan, da je slovenščina Hieronimov materni jezik, saj bi bilo v nasprotnem primeru nerazumljivo, da bi za opravljanje službe božje v njegovo čast določil slovenski jezik. Obenem vsa navedena dejstva tudi potrjujejo, da je bil Hieronim prvi v zgodovini, ki je različne svete spise prevedel v slovenski, to je v nelatinski oziroma v vulgo jezik, zaradi česar se je Biblija imenovala tudi Vulgata.

Nekateri zgodovinarji naziv »slovenski« jezik v besedilih naknadno spreminjajo v »slovanski«, to pa ni ustrezno, saj takega jezika takrat ni bilo in ga tudi danes ni, ampak obstaja samo slovanska jezikovna skupina. Tudi ime velikega območja ob samostanu so kasneje spremenili iz »Na Slovenskem« v »Na Slovanech«, čeprav je bil samostan ustanovljen kar nekaj stoletij prej, preden so Čeh Dobrovsky in drugi jezikoslovci dali tako izjemno priznanje slovenščini, da so vso veliko jezikovno skupino poimenovali za slovansko.43 Danes se poskuša povezava s slovenščino dodatno zamegliti s preimenovanjem »slovanske« v nekakšno izmišljeno »baltoslovansko« jezikovno skupino.

Ko je cesar Karl IV. v svoji, v latinskem jeziku napisani listini določil, da se mora v samostanu uporabljati »lingua Slavonica«, s tem seveda ni mislil na slovansko jezikovno skupino, saj je v nadaljevanju izrecno razlikoval med dvema slovanskima jezikoma, in sicer med slovenskim jezikom (»lingua Slavonica«) in ljudskim jezikom svojega češkega kraljestva (»nostri regni Boemie idioma«). Ko pravi, da je Hieronim razbistril ljudski jezik češkega kraljestva s slovenščino kot njegovim izvorom, je s tem slovenščini prisodil posebno vlogo tudi v odnosu do češkega jezika. Po določilih Zlate bule, ki je predstavljala nekakšno ustavo Svetega rimskega cesarstva, je slovenski jezik sodil med štiri uradne jezike tega imperija.44 Verjetno pa je cesar Karl poznal še druge svete spise, ki so bili pisani v stari slovenščini in jo danes nekateri imenujejo »starocerkvena slovanščina«.

Vse navedeno lahko združimo v naslednje ugotovitve o sv. Hieronimu in naši zgodovini:

 

1. da je bil rojen in je svojo mladost preživel na območju današnje Ljubljane, to pa pomeni, da je moral biti njegov materni vulgo jezik slovenščina, latinsko pa se je naučil kasneje,

2. da je svete spise najprej prevajal v svoj materni slovenski oziroma vulgo jezik, kot so takrat imenovali vse nelatinske jezike, zaradi česar so tudi prvi prevod Biblije imenovali Vulgata,

3. da je na podlagi izjemnega navdiha prvi v zgodovini različne svete spise združil v Biblijo, kot jo poznamo danes, saj so bili prevodi številnih svetih besedil v latinščino narejeni že pred njim, torej zgolj zaradi svojega prevajanja ne bi bil deležen tolikšne svetovne slave,

4. da so vse navedene ugotovitve skladne z dejstvom, po katerem so Slovenci na svojem današnjem ozemlju živeli že pred 4. stoletjem,

5. da najnovejše arheološke izkopanine na območju Ljubljane dokazujejo obstoj krščanstva na tem območju že najkasneje v 4. stoletju, to je v času, ko je svojo mladost tu preživljal Hieronim,

6. da v 8. stoletju ni bilo t. i. »pokristjanjevanja Slovencev«, kar je utemeljeno zavrnil že Jurij Venelin, in ob tem navedel druge vzroke za dogodke v tistem času.45

 

Zato se utemeljeno zastavlja vprašanje, kako so lahko vse te ugotovitve v celoti utonile v pozabo.46

7. Sv. Hieronim in »priselitvena« teorija

Kot rečeno, navedene ugotovitve niso skladne z »uradno« tezo o t. i. priselitvi Slovencev na današnje ozemlje ob koncu 6. stoletja, to je skoraj dve in pol stoletji po Hieronimovem rojstvu. Vztrajanje na »poznem prihodu Slovencev na današnje ozemlje« pomeni tudi podcenjevanje vednosti papeža Klemena VI., cesarja Karla IV. in opatov v slovenskem samostanu, ki bi tako očitno neskladje morali takoj opaziti, če bi seveda obstajalo.

Tezo o priselitvi v 6. stoletju je v celoti zavrnil tudi svetovno znani zgodovinar in lingvist prof. dr. Mario Alinei, med drugim član Kraljeve švedske akademije znanosti. Na podlagi izsledkov o prostorski razporeditvi genetskih markerjev, o njihovi povezavi z razporeditvijo jezikov in z ugotovitvami novejših arheoloških raziskav ugotavlja: »Popolnoma absurdno tezo o tako imenovanem »poznem prihodu« Slovanov (in s tem tudi Slovencev – op. M.Š.) v Evropo, mora nadomestiti scenarij slovanske kontinuitete od paleolitika dalje«.47

Znana je tudi močna prisotnost krščanstva na Slovenskem v 2. in 3. stoletju, zato je neverjetno, kako je nekaterim uspelo, da so lahko boj za slovenski jezik v bogoslužju iz 8. stoletja spremenili v izmišljeno »pokristjanjevanje Slovencev«. Za »krvave boje«, ki naj bi potekali za obstanek »stare slovenske poganske vere«, ruski zgodovinar Venelin pravi: »Morali bi razmisliti o takratnih razmerah. Pri tem moramo biti pozorni na štiri stvari: a.) na boj slovenske abecede z galsko; b.) na boj dogme z dogmo; c.) na boj starodavnega obreda z novim; d.) na boj slovenskega jezika v bogoslužju z latinskim«.48

Dejstvu, da je Hieronim svete spise že v 4. stoletju prevedel v slovenščino in jih združil v Biblijo, se moramo zanesljivo zahvaliti za to, da so bili tudi kasneje številni sveti spisi napisani v slovenskem jeziku. Po načelu nemških jezikoslovcev, ki svoj jezik v starih spisih imenujejo »visoka nemščina«, bi morali tudi slovenščino v naših spisih imenovati visoka slovenščina, nikakor pa ne nekakšna »starocerkvena slovanščina«.

Izrazi kot »in Slavoniam« ter »lingua Slavonica«, ki sta jih uporabljala cesar Karl IV. in papež Klemen VI. za slovensko območje in jezik, so bili pri nas v uporabi dolga stoletja, v latinskem jeziku pa so še danes. Tako je v sporazumu, ki je bil sklenjen v latinščini med kartuzijami Žiče, Bistra, Jurklošter in Pleterje, zapisano, da so navedeni samostani »in Slavoniam«, kar lahko pomeni le v Sloveniji. Na sliki Žičke kartuzije piše, da je »in Slavonia«,49 torej »v Sloveniji«. Eden od menihov iz teh samostanov je v nemškem jeziku zapisal, da ga hrani slovenski kruh, pri tem pa uporabi izraz windisch, ki ga lahko prevedemo le kot slovenski. Ohranjeni so tudi zemljevidi, ki uporabljajo ime »Sclauonia oder Windisch Marck«, torej Slovenija ali Slovenska marka.50 Zato moramo pomen navedenih besed razumeti tako, kot so bile zapisane, saj gre v nasprotnem primeru za nedopustno potvarjanje zgodovine.

8. Kasnejša usoda Slovenskega samostana

S prihodom slovensko govorečega prebivalstva se je na širšem območju samostana v Pragi sčasoma razvila velika slovenska skupnost, zaradi česar je območje dobilo ime »Na Slovenskem«. Ustanovljenih je bilo tudi več podružničnih samostanov.51 Skupnost je imela ves čas močno podporo cesarjev iz luksemburško-celjske dinastije.

Po smrti cesarja Karla IV., njegovega naslednika cesarja Sigismunda Luksemburškega in zadnje cesarice Svetega rimskega cesarstva Barbare Celjske leta 1451 se je pričel položaj skupnosti slabšati. Cesarico Barbaro je že naslednje leto kot cesar nasledil Habsburžan Friderik III., ki ni bil naklonjen dejanjem svojih predhodnikov. V poznih letih 16. stoletja se prične namesto imena Slovenski samostan uporabljati ime Emmaus, ko slovenska skupnost izgine.52

Osnovni namen Slovenskega samostana, ki je bil določen z ustanovnimi listinami cesarja Karla IV. in papeža Klemena VI., je leta 1636 nedopustno spremenil Ferdinand III. Habsburški in tja pripeljal španske benediktince iz Montserrata.53 Ta sprememba je sicer kasneje rešila samostan pred pogromi Habsburžana Jožefa II. nad slovenskimi samostani. Naslednja nevarnost je prišla s šolskim zakonom leta 1871, ko bi morali ukiniti samostansko gimnazijo v Klatovem in samostan zapreti, vendar so se temu uspeli izogniti z vključitvijo v red nemških Benediktincev iz Beurona, kamor sodijo še danes.54

Nekdanje območje »Na Slovenskem« je danes po češko »Na Slovanech«, ime samostana pa je Emavzejski samostan. V njem je bil ohranjen tudi izvod prve slovenske Biblije,55 ki pa bi ga danes tu zaman iskali, saj so samostan v teku časa prizadele številne katastrofe. Danes ni sledi o rokopisih, ki so nastajali v tamkajšnjem skriptoriju, pa tudi o nekoč veliki samostanski knjižnici rokopisnih in drugih knjig je malo znanega. Tam naj bi bila shranjena tudi knjiga, najverjetneje Biblija, na katero so ob kronanju prisegali francoski kralji. Je pa zanimivo, da je Enea Silvio Piccolomini, kasnejši papež Pij II., svojemu prijatelju naročil, naj mu Sveto pismo kupi na Češkem.

Če se je od 1.500 tiskanih izvodov Dalmatinove Biblije po številnih sežiganjih ohranilo samo nekaj primerkov, je zato še toliko manj možno, da bi se ohranile knjige iz časov, ko so obstajale le kot rokopisi. Med pomembnimi knjigami, ki so še v samostanu, je najbolj znan evangeliarij, ki pa je le darilo iz novejšega časa. Večina knjižnice je bila uničena že ob napadu čet iz Passaua na Prago leta 1611.56 Nazadnje je bil samostan močno poškodovan v treh zaporednih napadih 8. zavezniške letalske brigade 14.2.1945. Kaj je tako motilo zaveznike, da so po lastni odločitvi ali na željo drugih uničevali tako izjemno zgodovinsko dediščino, še vedno ni jasno.

9. Plečnikovi skrivni simboli o sv. Hieronimu

Nekatera dejstva kažejo, da je zgodovino sv. Hieronima kot tudi tamkajšnjega Slovenskega samostana dobro poznal tudi naš veliki arhitekt Jože Plečnik (1872-1957). Najverjetneje se je z njo seznanil v času svojega bivanja v Pragi. Vedel je tudi, da se je samostan ob koncu 16. stoletja preimenoval v Emauzejski samostan in kasneje pripojil benediktincem iz nemškega Beurona, kamor sodi še danes.

Na poti po Ižanski cesti lahko na Ljubljanskem barju vidimo samotno postavljeno izjemno Plečnikovo Cerkev Sv. Mihaela, ki sodi med »najbolj izvirne sakralne stavbe 20. stoletja.«57 Pri tem je pomembno, da se nekatere njene arhitektonske značilnosti popolnoma skladajo s podatki iz življenja sv. Hieronima.

Plečnik je leta 1937 za postavitev cerkve izbral lokacijo, ki ustreza danes znanemu ožjemu območju Hieronimovega rojstnega kraja. Cerkev je posvečena sv. Mihaelu, njegov dan je 29. september, dan sv. Hieronima pa 30. september, kar pomeni, da si dneva svetnikov sledita neposredno drug za drugim.

Ker je cerkev na gradbeno zelo nestabilnem barjanskem območju, je Plečnik za utrditev uporabil 347 lesenih pilotov, kar je simbolično natančna letnica Hieronimovega rojstva.58 Če bi kdo hotel kdaj uničiti navedeno povezavo, bi moral cerkev prej podreti.

Kot vzor za umetniško zasnovo je Plečnik izbral benediktinski red iz Beurona,59 kamor še danes sodi Slovenski samostan v Pragi, ki ga je v čast sv. Hieronimu ustanovil cesar Karl IV.

Končno je Plečnik uporabil simbole etruščanske umetnosti in mesta Ravena, ki je bilo v Hieronimovem času glavno upravno središče zahodnega dela Rimskega cesarstva. Ime mesta Ravena (it. Ravenna) izvira seveda iz slovenske besede ravena, ki pomeni po Pleteršniku60 isto kot ravan, ravnina.

Morda bodo natančnejši raziskovalci na tem zanimivem Plečnikovem objektu našli še druge povezave s sv. Hieronimom. Vendar pa lahko že na podlagi teh ugotovitev sklepamo, da je Plečnik vedel za kraj Hieronimovega rojstva, saj je tja umestil cerkev Sv. Mihaela na Barju, pri njeni izvedbi pa je uporabil številne simbole, povezane s sv. Hieronimom.

10. Počastitev 1600-letnice Hieronimove smrti

Sv. Hieronim je umrl 30. septembra 419 (ali 420)61 v Betlehemu, zato bosta leti 2019 in 2020 posvečeni 1600-letnici njegove smrti. Ker gre za enega najpomembnejših cerkvenih učiteljev in enega najbolj izobraženih mož v svetovnem merilu, čigar dela in pisma so uvrščena v zakladnico ne le krščanske, temveč tudi vse svetovne kulturne dediščine, bi morali to obletnico še zlasti pri nas primerno počastiti. Žal Pošta Slovenije in Banka Slovenije nista sprejeli predloga, da bi v počastitev obletnice izdali posebne znamke oziroma kovanca.

Pohvalno pa je, da je v Ljubljani od 23. do 26. oktobra 2019 potekal velik mednarodni posvet Hieronimus noster v organizaciji Slovenske akademije znanosti in umetnosti, Univerze v Ljubljani, Gradcu in Varšavi, Srednjeevropske univerze na Dunaju ter številnih drugih ustanov po vsem svetu.62 Tudi v Zagrebu so ob istem času pripravili posvet o sv. Hieronimu, izdali so knjigo Sveti Jeronim, Dalmatinac,63 posebej pa nameravajo to obletnico počastiti v prvem polletju 2020, ko bo Hrvaška sopredsedovala Svetu EU.

 

 

 

 

1 Slovenski prevodi Svetega pisma: https://sl.wikipedia.org/wiki/Slovenski_prevodi_Svetega_pisma; zadnja sprememba 17.3.2016 ob 13:03.

2 Dalmatinova biblija: http://www.dedi.si/dediscina/123-dalmatinova-biblija.

3 Zanimivo, da sv. Hieronim ni umeščen med slovenske svetnike: Seznam slovenskih svetnikov, Wikipedija, zadnja sprememba 4.7.2018 ob 10:41. Med slovenske svetnike ga ne umešča niti Jožko Šavli, Slovenski svetniki, Založništvo Humar, 1999. Zato pa je umeščen med krščanske svetnike s področja Hrvaške, Dodatak: Popis hrvatskih svetaca i blaženika, hr.wikipedia.org, zadnja sprememba 24.2.2020 ob 12:01.

4 Papež Benedikt XVI. o sv. Hieronimu v svoji avdienci 7.11.2007.

5 Hieronimova pisma, Pismo menihu Antoniu v Emono; prevod Franca Ksaverja Lukmana, priredila Martina Kraljič, študentka III. letnika Teološke fakultete 2000/01: »Na razgibanost krščanskega življenja v Emoni v drugi pol. 4. stol. kažeta dve njegovi pismi. Obe pismi je napisal okrog leta 377 med bivanjem v halkiški puščavi. Ker je bilo prvo pismo naslovljeno skupnosti emonskih Bogu posvečenih devic, drugo pa menihu Antoniju, lahko iz tega sklepamo, da je bila v tedanji Emoni že precej razvita krščanska skupnost, verjetno pod vodstvom škofa Maksima«. Hieronim v pismu, ki ga je pisal menihu Antoniju v Emono, pravi: »Že deset pisem, če se ne motim, polnih vljudnosti in prošenj, sem ti poslal, ... ko se tebi niti zganiti ne ljubi«.

http://www2.arnes.si/~supmspel/patres/hieronim/index.html. Njegovo pogosto pisanje v Emono potrjuje, da je s svojim rojstnim krajem vzdrževal stike še ves čas po svojem odhodu, nasprotno pa niti enkrat samkrat ni pisal v Strane, Starod ali Tarsatiko, kamor nekateri še vedno umeščajo njegov rojstni kraj.

6 S. Hieronim, Exodus tv, Svetnik dneva, 30.9. http://www.exodus.si/oddaje/sv.hieronim.

7 Marjan Žiberna: Archaerologists puzzle over mystery woman in early Christian Cemetry, National Geographic, 28.1.2018. Ob navedenih dejstvih je neverjetno, da so bili lahko arheologi in raziskovalci še vedno presenečeni, ko so leta 2018 ob izkopavanjih na današnji Gosposvetski cesti v Ljubljani naleteli na veliko krščansko pokopališče iz 4. stoletja in predmete z napisi v grškem, in ne v latinskem jeziku.

8 Ob doslednem upoštevanju navedb sv. Hieronima tudi Štrigova ne more biti njegov rojstni kraj.

9 R. Valenčič se je odločil za območje med Učko, Snežnik in Nanos (Valenčič, 2007, str. 160) oziroma kraj Strane, ker naj bi po ljudskem izročilu rastla »Hieronimova tisa« (str. 148). Danes znana dejstva ne dopuščajo nobene možnosti, da bi lahko bile Strane Hieronimov rojstni kraj. Vendar pa bi lahko starost tise okrog 600 let ustrezala tisočletnici Hieronimovega rojstva, ko so se v vsem Svetem rimskem cesarstvu v njegovo čast gradile cerkve in ustanavljali samostani. To ni bilo povezano z njegovim rojstnim krajem, kar na primer tudi Praga ni bila. Ob tisi v Stranah je še danes cerkev s starejšo gotsko zasnovo ter posest stiškega samostana. Zato bi bil lahko ob tej pomembni obletnici tu ustanovljen samostan, zgrajena cerkev in zasajena tisa, ki bi lahko v ljudskem spominu ostala kot »Hieronimova tisa«.

10 Šanda, Dragan: Slovencem, Lipa, Maribor, 2016.

11 Klasinc, Peter Pavel: Štrigova, Zavod 25. junij, Ljubljana, 2008/213 in Nekoč Stridona..., Delo 3.3.2007; Boris Cipot, Slovenski politični veljaki v Štrigovi izdali ..., V Fokusu, Novice, 18.3.2018 ob 17:06; Miroslav Slana – Miros, Z ognjem in mečem nad naše vasi, Dnevnik, 18.3.2018 ob 17:06.

12 Valenčič, Rafko: Sveti Hieronim - mož s Krasa, Družina, Ljubljana, 2007.

13 Suićevo umestitev Hieronimovega rojstnega kraja v Liburnijo oziroma v severozahodni del Dalmacije je zavrnil že R. Bratož, ker tam ni nobenih dokumentiranih alpskih zapor Claustra Alpium Iuliarum (Valenčič, 2007, str. 15).

14 Ker je Hieronim odraščal na posestvu izven emonskega obzidja, se navedba »vasi blizu Emone« iz angleške Wikipedije v celoti ujema z ugotovitvami papeža Benedikta XVI., da je bil Hieronim rojen »na območju današnje Ljubljane«. To območje je večje od nekdanje rimske Emone in vključuje tudi takratne bližnje vasi izven mestnega obzidja. »He was born at Stridon, a village near Emona on the border of Dalmatia and Pannonia«. Jerome, Wikipedija, https://en.wikipedia.org/wiki/Jerome, zadnja sprememba 4.9.2018 ob 08:26. (Poudarki M. Š.)

15 Valenčič, 2007, str. 113.

16 Stridon, Wikipedija, zadnja sprememba 15. septembra 2018 ob 19:02.

17 Slobodan Prosperov Novak: Sv. Jeronim Dalmatinac, Splitsko-dalmatinska županija, Split, 2019.

18 SSKJ, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, geslo: “štradon”;

http://bos.zrc-sazu.si/cgi/a03.exe?name=sskj_testa&expression=ge%3D%C5%A1tradon&hs=1.

19 Na alpske zapore (Claustra Alpium Iuliarum), ki jih Hieronim omenja v zvezi s svojim rojstnim krajem, se sklicujejo številni avtorji (Suić in drugi, Valenčič, 2007, str. 157-158).

20 Claustra Alpium Iuliarum - med raziskovanjem in upravljanjem, Inštitut Ivan Michler, Ljubljana, 2014.

21 »Zapora Ajdovski zid poteka nad skrajnim zahodnim robom Ljubljanskega barja ... Na glavni rimski cesti (via publica) med Emono in Akvilejo, na osrednjem delu alpskih zapor, je Ajdovski zid prvi v nizu zapornih zidov. Zapora je ohranjena v dolžini približno 7744 m, to je najdaljši dokumentirani zid v sklopu zapornega sistema. Štel je vsaj 35 stolpov«. Claustra Alpium Iuliarum, poglavje Jure Kusetič, III. Topografski in arheološki pregled, str. 72. »Sklepamo, da je zapora v antiki nadzirala 4 cestne prehode«. (isto, str. 75).

22 »... da je sistem claustra Alpium Iuliarum povsem primerljiv s podobnimi spomeniki v Evropi, v marsičem jih celo presega« (Kusetič, 2014, str. 12-13). Po sedanjih podatkih o izjemnosti navedenega objekta lahko prej rečemo, da je primerjava s podobnimi spomeniki v Evropi z naše strani bistveno preskromna.

23 »Zaradi oblike zapore je bil pregled nad njo brezhiben, saj so bile vse strateške točke na zidu medsebojno vidne. ... Proti vzhodu je bilo s celotne zapore vidno Ljubljansko barje z vsemi obrobnimi vrhovi«. (Kusetič, 2014, str. 75).

24 Valenčič, 2007, str. 21.

25 Štrukelj, dr. Anton: Papež Benedikt XVI. »Sveti Hieronim rojen v Ljubljani«. Papež Benedikt XVI. v svojem nemškem nagovoru: »Er wurde 347 in Stridon, dem heutigen Leibach in Slovenien, in einer christlichen Familie geboren«. http://katoliska-cerkev.si/papez-benedikt-xvi-sveti-hieronim-rojen-v-ljubljani; Avdienca papeža Benedikta: http://w2.vatican.va/content/benedict-xvi/de/audiences/2007/documents/hf_ben-xvi_aud_20071107.html. (Poudarki M. Š.)

26 Franz Martin Pelzel ime Venceslav povezuje z besedo venec, ki je bil včasih simbol, kot ga danes predstavlja kraljevska ali cesarska krona. F. M. Pelzel, Kaiser Karl der Vierte, König in Böhmen, Prag, 1780.

27 Številni zgodovinarji cesarja Karla IV. še vedno imenujejo tudi Karl Venceslav oziroma po češko Karl Vencl.

28 Cesarica Barbara Celjska je po podatkih iz ohranjenih dokumentov poleg češke krone nosila še vsaj deset drugih evropskih kron.

29 Karlovo nezaupanje je bilo utemeljeno, saj tudi drugi vladarji Habsburžanom niso zaupali. Za najbolj znanega ugrabitelja v zgodovini velja avstrijski vojvoda Leopold V. (1177- 1194), sicer iz dinastije Babenberžanov, ki je ugrabil angleškega kralja Riharda Levjesrčnega na povratku s križarske vojne. Leopold je zanj zahteval odkupnino v višini petkratnega celoletnega dohodka angleškega kraljestva, kar je najvišji znesek v zgodovini. Kaiser, Kriger, Kathedralen, MünzenRevue št. 9, 2017, str. 152.

30 Sporno naj bi bilo vprašanje, katere svete spise vključiti v Sveto pismo in katere izločiti kot neprimerne oziroma gnostične, njihovo branje in posedovanje pa strogo prepovedati. Lovci na Sveto pismo; Iskanje resnice o Svetem pismu, oddaja televizijske hiše Viasat History, 2019.

31 Donation of Constantine, Wikipedija (en), zadnja sprememba 13.8.2018.

32 Konstantinova darovnica, Wikipedija (slo), zadnja sprememba 24.12.2019 ob 15:42.

33 O tem cesarstvu je francoski pisec Voltaire dejal, da skupina, ki “samo sebe imenuje Sveto rimsko cesarstvo, ni niti sveta, niti rimska, pa tudi ne cesarstvo”. Leta 1512 naj bi se ime cesarstva menda spremenilo v Sveto rimsko cesarstvo nemškega naroda (nemško: Heiliges Römisches Reich Deutscher Nation, lat.: Imperium Romanum Sacrum Nationis Germanicæ). Sveto rimsko cesarstvo, Wikipedija, zadnja sprememba 7.2.2018 ob 14:59. Ob tem je zanimivo, da naziv »narod« leta 1512 v tem konkretnem primeru ne moti tistih, ki sicer trdijo, da narodov v tistem času ni bilo.

34 »Leta 382 je spremljal v Rim antiohijskega škofa. Bil je ves obložen s svojimi rokopisi, kar je spodbudilo zanimanje papeža Damaza, ki ga je imenoval za svojega tajnika. Veliko sta se pogovarjala o Svetem pismu in papež je dal pobudo za nov prevod Svetega pisma v latinščino.« (S. Hieronim, Exodus tv, Svetnik dneva 30.9).

35 O obstoju »slovanskega« prevoda Biblije je krožilo že veliko različnih teorij. Po enih naj bi bil to Hieronimov prevod v slovenski jezik in pisan v latinici (morda celo v grški pisavi), po drugih pa naj bi bil pisan v glagolici in bi bila to »dalmatinska biblija«. Bivši koprski škof Peter Pavel Vergerij je dobro vedel, da je glagolica nastala šele v času Cirila in Metoda. V tem primeru bi bil to lahko samo prepis Biblije v glagolico, ne pa Hieronimov originalni prevod.

36 »Ta skrivnostna zgodba z Mihaelom Mojzesom še dandanes straši marsikatere duhove, ...« Jože Javoršek: Primož Trubar, Partizanska knjiga, Ljubljana,1986, str. 105. Če pa bi tak prevod res kdo imel in bi ga novi prevajalci zatajili, potem bi bil to prej Vergerij, ki da je bil »znan lažnivec, fantast in celo prevarant«, isto, str. 104. Kljub tako neprimernemu mnenju o Vergeriju pa Javoršek ne zanika njegove izjemne vloge pri Trubarjevih odločitvah. Tako naj bi ga prav on prepričal, da je sploh pričel s prevajanjem Svetega pisma. Prepričal ga je tudi, da je pri tiskanju slovenskih knjig prešel s prvotne težko berljive gotice na latinico, ker po Vergeriju »nima smisla slovenščine pisati v gotici, ampak naj jo piše v latinici, ki je za slovenščino veliko bolj prikladna«, isto str. 105. Tudi Trubar je sam zapisal, da je Vergerij pregledoval njegov prevod in ga primerjal z izvirnikom, »kir je grški pisan,« isto, str. 106.

37 Klemen VI. je bil papež od leta 1342 do 1352. Bil je iz reda francoskih Benediktincev in je vladal iz Avignona, Francija.

38 Listina cesarja Karla IV. o ustanovitvi Slovenskega samostana v Pragi ob 1000. obletnici rojstva sv. Hieronima; Archiv pražského arcibiskupství (1221-1525) 10 Regesta diplomatica nec noc epistolaria Bohemiae et Moraviae V. Nr. 257-258.

39 Pismo papeža Klemena VI. praškemu nadškofu, Avignon, 9. maja 1346, opatu konventa Slovenskega samostana, Avignon, 3. februarja 1349 in opatu Slovenskega samostana reda sv. Benedikta, 1. aprila 1349. Številna pisma pa je pisal opatu in bratom samostana sv. Benedikta v Pragi tudi cesar Karl IV.

40 »Pater Dominus noster Papa Clemens VI. ad nostri instantiam et requestam committere voluit, ut ipse in nostra ciuitate Pragensi monasterium conuentuale et claustrale ordinis sancti Benedicti instituere et autoritate posset apostolica ordinare, institutis ibidem Abbate et fratribus, qui Domino famulantes diuina officia in lingua Slauonica duntaxat ob reuerentiam et memoriam gloriosissimi Confessoris Beati Ieronymi Strydoniensis Doctoris egregii, et translatoris, interpretisque eximii sacre scripture de Ebraica in latinam et Slauonicam linguas, de qua siquidem Slauonica nostri regni Boemie idioma sumpsit exordium primordialiter et processit, debeant futuris temporibus celebrare.” Regesta diplomatica nec noc epistolaria Bohemiae et Moraviae V. Nr. 257-258. (Poudarki M. Š.)

41 »...speciem et decorem in lingua Slauonica duntaxat futuris et perpetuis temporibus ob memoriam et reuerentiam prefati beatissimi Ieronymi, ut ipse in dicto regno velut inter gentem suam et patriam reddatur perpetuo gloriosus...«. (Regesta diplomatica...). (Poudarki M. Š.)

42 »Oglej je bil cerkveno središče za ves severnojadranski, vzhodnoalpski in deloma zahodnopanonski prostor« (R. Bratož, Vpliv oglejske cerkve na vzhodnoalpski in predalpski prostor od 4. do 8. stoletja. Ljubljana 1990, Zbirka Zgodovinskega časopisa – 8).

43 Izbor imena slovansko za celotno slovansko jezikovno skupino kaže na pomembnost slovenskega jezika v tistem času in predstavlja izjemno priznanje slovenskemu jeziku in slovenski zgodovini, česar se pri nas vse premalo zavedamo.

44 Štruc, M., Sveto rimsko cesarstvo in slovenski jezik, Revija SRP, oktober 2017, številka 135/136, str. 135–141.

45 Da dogodki v 8. stoletju niso pomenili pokristjanjevanja Slovencev je podrobno pojasnil Jurij Venelin; Starodavni in današnji Slovenci, prevod iz ruščine Ana Brvar, Just Rugel, prevod iz latinščine Barbara Šega, Amallietti & Amalietti, Ljubljana, 2009.

46 Pri vseh teh ugotovitvah ni nepomembno, da so takrat papeži vladali iz Avignona. Po prenosu papeškega sedeža v Rim se je mnogo listin »izgubilo«. Papeške palače so popolnoma izropali in v njih naselili vojaštvo.

47 »The totally absurd thesis of the so called 'late arrival' of the Slavs in Europe must be replaced by the scenario of Slavic continuity from Paleolithic«. Mario Alinei: The Paleolithic Continuity Paradigm for the Origins of Indo-European Languages, November 2014, http://www.continuitas.org/intro.html.

48 Jurij Venelin tudi za Franke trdi, da so bili v 5. stoletju že kristjani in Slovani ter v ta namen citira sv. Hieronima. Venelin (2009), str. 227 in 100.

49 Domus valis Scti Johannis bapte in Slauonia.

50 Seveda bomo zaman iskali pojasnilo zgodovinarjev, kdaj naj bi se v zgodovini poleg vseh drugih narodov v Evropi »pojavilo« tudi ime Slovenci ter kakšno je bilo takrat in je danes njihovo poimenovanje v latinskem jeziku.

51 »Daughter monasteries were founded in Olešnica in Silesia (1380) and Kleparz near Krakow (1390). The last pre-Hussite Abbot Križ (Crux) assumed the office in 1412«. Kubinova, Katerina (ed): Slovanski klašter Karla IV., / The Slavonic Monastery of Charles IV., Praga, 2016, str. 14.

52 “The name Emmaus first appeared in the late 16th century when the Slavonic community disappeared.” (Kubinova, 2016, str. 14). “The name “Emauzy” was derived from the gospel, according to which Jesus met with his disciples near the village of Emmaus ... Another version of the story says that “Emauzy” was derived from ... the castle owned by the Czech queen Ema«. (Emauzy, Praque Quide, https://www.prague-guide.co.uk/emauzy/, 27.11.2015).

53 Emauzy Abbey, History and Guide to the Monastery, Benediktinske opatstvi, prospekt, Praga, str. 9.

54 Emauzy Abbey, str. 15.

55 »A number of illuminated literary jewels were created here, including the so-called Reims Gospel-book and the first complete translation of Jerome’s Vulgata,” (Emauzy Abbey, 2015).

56 Emauzy Abbey, str. 7.

57 Cerkev sv. Mihaela na Ljubljanskem barju; Damjan Prelovšek; ZRC-SAZU, Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta; https://uifs.zrc-sazu.si/sl/publikacije/cerkev-sv-mihaela-na-ljubljanskem-barju#v.

58 Cerkev sv. Mihaela na Ljubljanskem barju je Jože Plečnik postavil na 347 lesenih pilotih (Jože Kušar: Plečnikova cerkev sv. Mihaela na Barju, Župnijski urad Barje, 1991; http://www.zupnijabarje.si/plecnikova-cerkev-sv-mihaela.html).

59 Pri zasnovi cerkve je Plečnik za vzor uporabil benediktinski samostan iz Beurona (ZRC-SAZU, UZI Franceta Steleta: Cerkev sv. Mihaela na Ljubljanskem barju, http://foto-https://uifs.zrc-sazu.si/sl/publikacije/cerkev-sv-mihaela-na-ljubljanskem-barju#v).

60 Beseda ravena pomeni isto kot ravan, ravnina, in je tudi del vzhodnoštajerskega narečja: Maks Pleteršnik, Slovensko-nemški slovar, uredila Metka Furlan, Založba ZRC, ZRC SAZU, 2006, transliterirana izdaja slovarja iz leta 1894; drugi del, str. 373. Navedena beseda je tudi v naslednjih slovarjih: A. J. Murko 1832-1833, M. Cigale, 1880, Vestnik, znanstvena priloga »Zore«, 1873-5.

61 Med dokumenti, ki omenjajo letnico smrti, se leto 319 pojavlja večkrat kot 420, kar bi lahko pomenilo, da predstavlja slednje samo zaokrožitev nekoliko nezanesljivega podatka.

62 Posvet so organizirale Slovenska akademija znanosti in umetnosti; univerze v Ljubljani, Gradcu in Varšavi; Srednjeevropska univerza na Dunaju (CEU); mednarodna mreža Europa Renascens; projekt DANUBIUS (Université de Lille) in Institut des Sources chrétiennes; https://www.teof.uni-lj.si/hieronymus-noster.

63 Slobodan Prosperov Novak: Sv. Jeronim Dalmatinac, Splitsko-dalmatinska županija, Split, 2019.

 

 

 

 

 

Slika 1. Istoriski atlas za opštu i narodnu istoriju, sastavio St. Stanojevič, drugo popravljeno izdanje,

Izdavačka knjižarnica Gece Kona, 1 Knez Mihailova ulica 1, Beograd, 1931.

 

 

 

 

 

 

Slika 2. Iz listine cesarja Karla IV. o ustanovitvi Slovenskega samostana v Pragi,

F. M. Pelzel, Kaiser Karl der Vierte, Praga, 1780.

 

 

English