Lives Journal 14

Milan Štruc

 

SREČNO NOVO LETO 3242 LJUBLJANSKE DOBE

Ljubljana je starejša od Rima

 

Verjetno je malo narodov na svetu, ki bi svojo zgodovino tako potvarjali v lastno škodo, kot se to dogaja pri nas.1 Ameriški Slovenec dr. Edi Gobec zatrjuje, da je treba vzroke za to iskati v slovenski viktimizaciji, zaradi katere je pri njenih žrtvah vsaka omemba zgodovine ali drugih dejstev, ki se ne skladajo z ustaljenimi stereotipi, sprejeta s skepso ali celo s posmehom.2 Podobno velja tudi za mite in legende, ki so sicer pomemben del vsakega narodnega izročila in identitete.

Tudi najstarejša grška in rimska zgodovina sta v velikem delu sestavljeni iz mitov in legend, med katerimi je grška legenda o Jazonovi ustanovitvi Emone povezana tudi z našimi kraji.3 Danes vemo, da so se številne mitske zgodbe pogosto izkazale za opise resničnih dogodkov iz daljne preteklosti, ki so bili olepšani z mitološkimi dodatki, verjetno tudi zato, da so s tem zgodbe postale zanimivejše.

Starodavna zgodba pripoveduje, da naj bi v trinajstem stoletju pred našim štetjem t. i. Argonavti pod vodstvom Jazona iz Tesalije s kraljično Medejo in z zlatim runom zbežali iz Kolhide. Potovali naj bi po Donavi, Savi in Ljubljanici ter od tu nadaljevali pot do Jadranskega morja.4 Za to možno plovno pot naj bi Jazonu povedal njegov prijatelj Argos. Sicer pa naj bi bila argonavtska plovna pot dejansko odprta celo vse do 18. stoletja.5

Kar precej dejstev dokazuje, da v primeru Jazonove Emone ne gre za popolnoma izmišljeno zgodbo. Tako na primer starodavni opis poti Argonavtov prek našega ozemlja za tisti čas neverjetno natančno opisuje geografske značilnosti, med katere zanesljivo sodijo znamenita Postojnska vrata, ki še danes najustrezneje povezujejo široko celinsko območje z Jadranskim morjem.

Podrobno o tem potovanju piše Edvard Brown v svoji knjigi Kratko poročilo o nekaj potovanjih na Madžarsko, Srbijo, Bolgarijo, Makedonijo, Tesalijo, Avstrijo, Štajersko, Koroško, Kranjsko in Furlanijo iz leta 1673. Po Brownu so Argonavti svojo plovno pot začeli v kraju Argos Pelasgicum v Tesaliji, pluli po rekah Ister (antično ime Donave), Savi in Ljubljanici ter se ustavili na Kranjskem. Avtor pravi, da je med svojim potovanjem od Dunaja na Štajersko, Koroško, Kranjsko, v Furlanijo in Benetke obiskal tudi glavno mesto Kranjske, slavno zaradi tega, ker so ga ustanovili Argonavti. Tako naj bi na svojem potovanju obiskal mesto njihovega odhoda iz Tesalije, kot tudi kraj njihovega pristanka, to je Ljubljano.6 Avtor je prepričan, da naj bi Emono oziroma kasnejšo Ljubljano ustanovili Argonavti leta 1223 pred našim štetjem, čeprav večina drugih virov navaja leto 1222 kot letnico ustanovitve tega mesta.7

Tudi bizantinski cerkveni zgodovinar Sozomen ustanovitev prvega naselja na območju Emone pripisuje Jazonu in Argonavtom. Ti naj bi v 13. stoletju pred našim štetjem pripluli po Savi in Ljubljanici. Blizu izvira Ljubljanice naj bi naleteli na barje in veliko jezero, kjer je živela mogočna močvirska pošast. To naj bi Jazon v junaškem boju premagal in naj bi zato Ljubljana kot svoj zaščitni znak dobila zmaja. Ob tem je zanimivo, da še danes ne vemo, kakšna naj bi bila odrasla oblika človeške ribice iz postojnskega podzemlja. O tej lahko še vedno samo ugibamo, saj dejansko nikoli ne doseže svoje odrasle oblike.

Argonavti naj bi se ustavili tudi ob izviru Ljubljanice pri današnji Vrhniki. Tam je bilo v antičnih časih pomembno pristanišče, o čemer priča tudi ime Nauport oziroma Nauportus, kot naj bi Vrhniko poimenovali že Argonavti. Ime naj bi sestavljali grška beseda nays »ladja« in latinska beseda portus »pristanishche«.8 Argonavti naj bi tukaj ladjo razstavili, prenesli po kopnem do obale in nato nadaljevali pot v deželo Italikov.9

Tudi ime mesta Emona ni izbrano naključno, saj je bil Jazon v zgodbi o Argonavtih rojen v antični provinci Emonia v Tesaliji, v današnji Grčiji. Gre torej za precej logično povezavo, po kateri naj bi Jazon novoustanovljeno naselje poimenoval Emona po imenu svojega rojstnega kraja.

Legenda o Argonavtih je bila v naših krajih še dolgo časa močno prisotna, argonavtska ladja je bila upodobljena v grbu Ilirskega kraljestva (ustanovljeno 1816, v Avstrijskem cesarstvu), sedaj pa je v grbu Občine Vrhnika.

Danes le redko kdo ve, da so Ljubljančani poleg splošno sprejetega štetja let po Kristusi še do konca 19. stoletja šteli leta tudi po »ljubljanski dobi« oziroma od ustanovitve Emone dalje. Takšen način štetja ni bil nobena posebnost, saj so tudi Rimljani svoje štetje let utemeljili na legendi o ustanovitvi Rima, pogosto pa so za začetek štetja uporabili kar nastop vladavine katerega od svojih vladarjev. Občasno se je podoben način uporabljal tudi kasneje. Tako je na primer nekaj časa celo v Franciji kot izhodišče za štetje let veljal začetek francoske revolucije oziroma padec Bastilje.

Pri nas smo doslej po nepotrebnem iz zavedanja izrinili številne mite in legende, ki bi lahko pomembno obogatile razumevanje naše lastne preteklosti. Tudi v tem odnosu do mitske preteklosti se naše okolje razlikuje od številnih drugih, kjer mitologija pomeni pomemben del identitete in narodnega zavedanja.

Dodatna zanimivost v zvezi z Jazonovo Emono je bil napis na kamniti plošči, vzidani v steno stare župnijske cerkve Sv. Roka v ljubljanskih Dravljah. Žal se je kasneje plošča po neki obnovi ali ob gradnji nove cerkve »izgubila«. Iz napisa na njej izhaja, da je bilo pri nas še v 17. stoletju v veljavi tudi računanje let po »ljubljanski dobi«. O tej plošči je pisal že Janez Vajkard Valvazor v Slavi Vojvodine Kranjske, kjer pravi: »Na predlog ljubljanskega kanonika Dolinarja so se zaobljubili ljubljanski gospodje in draveljska soseska, da bodo sezidali cerkev sv. Roku v čast. Kuga je takoj prenehala tako odsekano, da niti en človek ni več za to boleznijo umrl. Zidanje so začeli še v istem letu in v večen spomin zaznamovali steno cerkve s temle napisom: ‘Divo Rocho ad depellendos epidemicae morbos’«.10

Ker je Valvazor vsebino napisa navedel le delno, je župnik Lojze Štrubelj v svoji knjigi predstavil ves napis s prevodom iz latinskega v slovenski jezik: »Svetemu Roku, od Boga odbranemu zavetniku, da bi odganjal nalezljive bolezni: ne samo v njegovo čast zaradi zaobljube, da se bo tu v Dravljah sezidalo svetišče, ko je istotam l. 1644 razdivjano kugo pomiril, pogasil in zatrl, marveč tudi vso provinco Kranjske dežele od kuge, ki je po Štajerskem, Koroškem, Hrvaškem in Goriškem prav do sosednjih meja že tretje leto divjala in morila, otel, rešil in obvaroval, izkazuje svojemu zavetniku za mero in dokaz nebeške moči in človeškega upanja, pa tudi poznemu rodu v priporočilo mesto Ljubljana. Krščanske dobe 1682, kar je ljubljanske dobe 290411

Po tem načinu štetja je Ljubljana torej znatno starejša od Rima. Ker pa gre v obeh primerih za legendo, je vprašanje, zakaj naj bi bila tista o argonavtski ustanovitvi Emone manj »verodostojna« od tiste o ustanovitvi Rima, ki naj bi ga leta 653 pred n. št. ustanovila dvojčka Romulus in Remus, zapuščena sinova boga Marsa, ki ju je dojila in vzgojila volkulja.12

Zanimivo, da so si mnogi Ljubljančani še vse do pred nekaj več kot stoletjem voščili novo leto tudi po ljubljanskem načinu štetja let.13 Ker letu 2020 po našem štetju ustreza leto 3242 po ljubljanskem štetju, si lahko nedvomno zaželimo ne le Srečno novo leto 2020, ampak tudi Srečno novo leto 3242 po ljubljansko.

 

 

 

1 Eno takih ponarejanj je tudi »ugotovitev«, da se je slovenski narod leta 1991 iz naroda prelevil v nacijo. Ni jasno, za kakšno »levitev« naj bi šlo, saj je nacija samo tujka z istim pomenom; France Verbinc: Slovar tujk, Cankarjeva zalozhba v Ljubljani, 1968, str. 471.

2   Slovenian American TIMES, Leon von Caprivi, State Chancellor of Germany; Vol. VI, str. 6, by Edward Gobetz: »As such, they have sometimes been stereotyped by writers, journalists and politicians of dominant nations as a “people without history; … As anyone familiar with the consequences of victimization will easily understand, as victims of suchstereotypes, quite a number of Slovenians have frequently humbly accepted them...«

3 Leta 2015 smo v Ljubljani proslavljali 2000-letnico ustanovitve Emone. Leto ustanovitve mesta naj bi temeljilo na zelo skromnih ostankih dveh kamnitih plošč, ki naj bi po sestavitvi potrjevali, da je bilo takrat v Emoni zgrajeno obzidje (murum). Fragmenta izvirata iz različnih plošč, ki sta bili najdeni na različnih lokacijah, izvirata iz različnih kamnolomov, različna je velikost črk, presledki med vrsticami so različno veliki in različni sta tudi obliki obrobnic. Seveda pa tudi po sestavitvi obeh fragmentov besede murum ni mozhno najti.

4 Wikipedija poimensko navaja 85 članov argonavtske posadke, ki naj bi pluli z Jazonom; Argonauts, http://en.wikipedia.org/wiki/Argonauts, zadnja sprememba 1.1.2015 ob 15:14.

5 Tadej Bratok: Ljubljanica, Tisoč obrazov zelene reke, (iz članka, str. 23-24).

6 Bozhidar Jezernik, Potopis Edwarda Browna o Ljubljani iz leta 1673; Ljubljana, glasilo mestne občine, nov.dec. 2004, str. 54-55.

7 Edvard Brown v Kratkem poročilu o nekaj potovanjih ... kot leto ustanovitve Emone navaja leto 1223, medtem ko večina drugih virov navaja leto 1222 pred n. št. Tako je bilo med drugim zapisano tudi na plošči iz draveljske cerkve. Podobno ustanovitev Emone v čas 1222 let pred n. št. umešča tudi Janez Ludvik Schönleben v svojem delu o Emoni iz leta 1674.

8 Vrhnika, Wikipedija, http://sl.wikipedia.org/wiki/Vrhnika#Prazgodovina_in_antika; zadnja sprememba 17.1.2015 ob 21:42.

9 Emona, http://sl.wikipedia.org/wiki/Emona, zadnja sprememba 16.12.2014 ob 10:42.

10 Janez Vajkard Valvazor: Slava Vojvodine Kranjske, II. zvezek, knjiga 8, stran 820.

11 Lojze Štrubelj: Dravlje, iz starih korenin novo drevo; Zhupnijski urad Dravlje, Ljubljana, 1981, stran 18 (poudarjeni del besedila po izboru M. Š.).

12 »It is said that Romulus and his twin brother Remus, apparent sons of the god Mars and descendants of the Trojan hero Aeneas, were suckled by a she-wolf after being abandoned, then decided to build a city … (653 BC)«, History of Rome, Wikipedija, zadnja sprememba 29.12.2018 ob 23:01.

13 Marjeta Šterbenc: Prebujena krajevna zavest v Dravljah; Glasilo mestne občine Ljubljana, Četrtne skupnosti, ČS Dravlje, stran 58. 

 

 

English