Lives Journal 14

Peter Amalietti

 

EVTANAZIJA

 

V prvinski družbi, ko je bil človek še naravno bitje, je bila tudi smrt del življenja narave, vse betežne, bolehne in ostarele so namreč pobrali zimski mraz, pomladna lakota in poletne vročine, tiste, ki so slabše slišali ali videli, pa so hitro pospravile zveri. Za preostale, ki so preživeli vse te nevarnosti, vendar so bili svojemu rodu le še v nadlego, saj od njih ni bilo več nobene koristi, pa so imela starodavna ljudstva običaj, da so ti sami odšli nekam v samoto, kjer so počakali na smrt zaradi lakote, mraza in zveri, ne nujno prav v tem vrstnem redu. Japonski staroselci, imenovani Ainu, so na primer gojili lep običaj, da je sin svojo ostarelo mater v košari odnesel na vrh gore in jo tam prepustil njeni usodi. Japonci evtanazije sicer najbrž sploh niso nikoli niti prepovedali, saj po izročilu negujejo lepo navado, imenovano harakiri, ki velja za dostojanstveni in častni samomor, kakršna je v resnici tudi evtanazija oziroma blaga smrt, kot jo je poimenoval naš pisatelj Miha Remec.

Nomadska ljudstva so ob pomladni selitvi v starem taboru pustila odpisane starce in starke, vse drugo pleme pa je odšlo na nove pašnike. Ostareli in oslabeli ribiči iz Tihega oceana in tudi drugod so imeli običaj, da so se s svojim čolnom odpeljali na svojo poslednjo vožnjo brez vrnitve, prej pa so se poslovili od družine in vseh sovaščanov.

Tudi Indijci so dolga tisočletja ob smrti poročenega moškega z njegovim truplom vred sežgali tudi živo vdovo, kar je zagotovo zelo boleča oblika evtanazije. Zelo priljubljen evtanazijski postopek so rimski cesarji radi predpisovali svojim političnim nasprotnikom, po katerem so se po zadnji večerji v prijateljskem krogu obsojeni izbranci ulegli v domačo kopel, polno vroče vode in dišav, in si nato prerezali žile na obeh zapestjih. To menda nebolečo smrt so v zgodovini uporabljali tudi pri številnih avtoevtanazijah.

Sproščeni odnos do umiranja in smrti je spremenila šele krščanska vera, ki je zaradi načela svetosti življenja strogo prepovedala samomor in zaradi tega načela še danes nasprotuje splavu, cerkev pa je obenem začela tudi širiti splošni strah pred smrtjo, po njenem učenju je namreč za vse grešnike (kdo pa to ni?) smrt začetek posmrtnega obstoja v peklu. To je vsekakor še en dober razlog, da si človek želi dolgoživosti. Kadar pa se zaradi bolezni in skrajne betežnosti življenje kroničnega in odpisanega bolnika spremeni v pravi pekel, bi moral imeti pravico do nebolečega konca oziroma blage smrti. Podobno etično vprašanje je prinesla sodobna medicina, ki zdaj zmore ohranjati pri življenju bolnika v komi in pripetega na umetna pljuča.

 

 

English