Lives Journal 14

Rajko Šuštaršič

 

TRIVIALNA STRUKTURA ZAVESTI

 

Izbrani odlomek – dopolnitev knjige Janezovo razodetje, Zgodbe o Pilatu (za tretjo izdajo) je primeren uvod v tako stanje zavesti, ki pripravi duha na neko drugačno komunikacijo, drugačno od vsakdanje, ki smo je sicer vajeni v pogovoru med ljudmi, in tudi drugačno, ki smo je vajeni v razpravah, traktatih, esejih ali zgolj čisti poeziji. Drugačnost je v tem, da tekst ne more biti niti čisto pesniško svoboden, ker je duhovno voden, niti le racionalno šematičen, ker šematiko presega. Če zanemarimo ekspresivni nivo, potem komunikacija izgubi živost. Če pa zanemarimo šematskost komunikacije, potem duh zatava v svobodne asociacije čustev, občutenj in izgubi nivojskost in smer, ki je v teh tekstih bistvena.

Duha ne veliča, ne vodi ga v smeri proti nedoumljivemu, neizmernemu, neskončnemu, absolutnemu, čeprav je to njen smisel in smoter. Misel se ustavi, izgubi se; vrednote, ideje ne transcendirajo k absolutu, ne vodijo v najgloblji mogoči pogovor v sebi, ne vodijo k Bogu. Komunikacija z Bogom ali pa z najglobljim v sebi, kakor hočete, je po svojem bistvu intimna molitev, meditacija, dojemanje nedoumljivega. Ni torej presenetljivo, da jo je tako težko dojeti, še teže izraziti, in še teže podoživeti drugemu. Alegorije so v bistvu šifrirano doživetje, njihovo dešifriranje pa za globljo komunikacijo ne zadošča, ker ta je neposredna, je pogovor duha z duhom, zapis pa je le korelat ali srednik te komunikacije.

 

Simbolično pa lahko molitev, to najglobljo komunikacijo, ki je človeku mogoča, mnogo bolje, globlje in lepše izrazimo. Lahko bi rekli o molitvi tole:

Ranjeni (iščoči, vprašujoči, proseči ...) um se obrne k Bogu s prošnjo, da ga uredi, potolaži, umiri... On ni nikoli molil dvakrat enako, zanj je molitev pogovor z Njim.

Na pragmatičnem nivoju pa to pomeni seveda nekaj čisto dugega, nekako tole:

Beg od življenja, ko subjekt zapade v tako stanje uma, v katerem je skrajno izgubljen, prizadet; drugače rečeno:

zmedeni, prizadeti um se obrne v iracionalno mišljenje; grobo rečeno pa: versko zblazni in ni mu pomoči od zemeljske moči.

 

Vsaka razlaga (globinsko) nivojske ali vertikalne strukture, tako teksta kot tega, kar ta izraža, je v bistvu njegovo raztelešenje. In enako velja za horizontalno ali ravninsko strukturo zavesti. »Zakaj potem to sploh počnem?« me boste upravičeno vprašali. To počne razum in ne dá miru, dokler nečesa ne razume in tako onemogoča globlje dojetje. Moj namen je torej razčleniti strukturo ezoteričnega teksta, v našem primeru se to nanaša na knjigo Janezovo razodetje, z namenom, da bi to raztelešenje čimprej pozabili in tako morda presegli šematičnost v neposrednejši komunikaciji. Zato bom razčlenil predvsem variacije na trojno nivojsko strukturo zavesti.

 

SEDEMNIVOJSKA STRUKTURA ZAVESTI

 

1

afektivna (gonsko–nagonska)

2

čutna (čutno–zaznavna)

3

čustvena (sestavljena čustva)

4

interesna (pragmatično–razumska)

5

pojmovno racionalna (čista racionalna)

6

duhovna (neposrednih dejstev zavesti)

7

umska (intuicije uma)

 

ali obrnjeno:

 

7

transcendirajoča

6

hermenevtična

5

kategorična

4

praktična (inteligentna, pragmatična)

3

živoživljenska

2

iluzorna

1

elementarna

ali tudi:

 

1

energetska

2

motivacijska

3

aspiracijska

4

interesna (stremljenjska)

5

pojmovno–abstraktna

6

neposredna (duhovna)

7

apriorna (vrednotna)

ali:

 

1

instinktivna

2

čutilna

3

čustvujoča (občutenjska)

4

stvarna (reistična, pozitivistična, utilitarna)

5

čistorazumska

6

duhovna (idejna, vrednotna)

7

absolutna (umsko celostna)

 

 

 

 

 

 

 

Racionalni (čistorazumski) nivo strukture zavesti (5)

HIPOTETICHNI SISTEM KATEGORIJ RAZUMA, asociiran v Absolutnost *1

 

1. Osnovna in sumarna kategorija = VSE (le to je absolutno)

BIVAJOCHE :

BISTVO

BIT

ABSOLUT (ABSOLUTNO):

»ABSOLUT(NO)« BISTVO

»ABSOLUT(NA)« BIT

 

Edino VSE = ABSOLUTNO. Racionalna (čista racionalna) zavest ga pojmuje kot ves svet, vesolje, kot vsebivajoče, kot absolutnost, vesoljnost, kot to, po čemer bivajoče je.

 

Ontološka opredelitev:

– Bit je primarno bivajoča bit, absolut je »absolutna« bit.

– Bistvo je izvorno bivajoče, absolut je »absolutno« bistvo.

 

Modalitete osnovne kategorije

REALNOST; STVARNOST;

DEJANSKOST; RESNICHNOST;

NEIZBEZHNOST;

NEIZPODBIT(NOST);

NEPOSREDNOST, ...

kot substanca – akcidenca; ...

kot materija – ideja

kot forma – vsebina

kot afirmacija – negacija

kot eksistenca – esenca

kot telo – duh; ...

 

2. Relativne kategorije (ali DIMENZIJE) *2

KVALITETA –

KVANTITETA

»absolutna« intenziteta –

»absolutna« reduktibilnost;

števnost – preštevanje, štetje

merljivost – merjenje, izmere; ...

TRAJANJE –

CHAS

čisto trajanje – (isto)časnost

sočasje – (brez)časnost

večnost – (vse)časnost; ...

RAZSEZHNOST –

PROSTOR

(vse)razsežnost – obsežnost,

razsežnost – (brez)obsežnost,

razsežnost – (brez)prostornost,

razsežnost – (ne)prostornost,

razsežnost – (nič)prostornost; ...

IDENTITETA –

UNIVERZALNOST

enkratnost – ponovljivost

individualnost – univerzalnost; ...

ali tudi:

 

INDIVIDUALNOST–

OBCHOST

posebnost – tipičnost

posameznost – posamičnost, mnoštvo

enkratnost – ponovljivost

individualno – obče(stveno); ...

3. Relacijske kategorije*3

SOVISNOST –

PROTISLOVNOST

(SUMARNA RELACIJA)

kot »absolutna« povezanost, urejenost –

kot »absolutna« neurejenost, kaos; ...

ali tudi:

tudi:

HIERARHE –

ANARHE

kot abs. hierarhija –

abs. anarheija

 

modalitete:

 

VZROK –

POSLEDICA

kot abs. vzrok, prvi in poslednji vzrok –

abs. posledica

ACTIO –

PASSIO

kot vsedejavnost –

abs. nedejavnost

DEJ –

MOZHNOST

kot vsedejanskost –

abs. nedejanskost, še vsemožnost

ZAKONITOST –

kot abs. določljivost, vsepredvidljivost –

NEZAKONITOST

abs. nedoločljivost, abs. nedefinitivnost

DETERMINIZEM –

INDETERMINIZEM

kot abs. determiniranost –

abs. indeterminiranost

NUJNOST –

SLUCHAJNOST

kot abs. neizbežnost, neizogibnost –

abs. slučajnost, nepredvidljivost

ali tudi:

 

NUJNOST –

SVOBODA

kot abs. usojenost, neizbežnost, predanost –

abs. osvobojenost, svojevoljnost; ...

 

_____________

Opomba*1: Sprva sem sledil Aristotelovi in Kantovi kategorizaciji, kasneje sem dojel, da bodisi naš razum bodisi naš um kategorije razuma neizogibno asociira do absoluta (tj. absolutno), in nazadnje doumel (po 40 letih), da razum le kategorizira dejstva zavesti v: neposredna – posredna, subjektna – objektna, subjektivna – objektivna, ..., da razum modificira sistem kategorij po svojskem, tj. neposrednem umevanju subjekta (tudi čisto razumsko mišljenje je ontološko opredeljivo le po individuumovem sebstvu; drugače rečeno, vrednotno je opredeljeno po subjektu, čigar izvorno svojstvo je individualno). Vendar, ta neposredna dejstva zavesti so vsakemu individuumu neposredno preverljiva. To je tako, tudi v primeru, ko je sistem podprt s takima avtoritetama, kot sta to Aristotel in Kant. Socialna uveljavljenost – obče soglasje vsakokratnega miselnega sistema občestva je seveda nekaj drugega.

Ontološko oz. vrednotno opredelitev razuma pojmujemo tako, da dojemamo oz. se opredelimo, najpogosteje pa nereflektirano prevzamemo enega od obeh kategorialnih antipodov osnovne, ali aktualne modalitete osnovne, kategorije kot podstat ali kot primarno

oz. ižodiščno ali izvorno dejstvo, drugega pa kot izvedeno dejstvo. (Npr.: primarnost materije: – materializem; eksistence: – eksistencializem; esence: – esencializem; ...)

Opomba*2: Razum relativizira celoto (vse) v antipodne dimenzije zavesti v vse in nič. Abstraktno mišljenje dela to intenzivno, z ekstrapolacijo – limitirajočim mišljenjem. Drugače rečeno, mišljenje (tudi predstavno) trenutno (nepojmljivo hitro) asociira proti nič in v neskončno (0 – ?), v dva nasprotna skrajnostna kategorialna antipoda torej, ki sta mu sama nedoumljiva, natančneje rečeno, nerazumljiva. A ravno skrajnostni antipodi kategorij so ti, ki omogočajo vsako dedukcijo in z njo kategorialno (čistoracionalno) mišljenje. Od vserazsežnosti, neskončnosti do absolutne neobsežnosti nič(a) kot nič razsežnosti prostora, skratka od tod do večnosti, in ničnosti je bliskovit razmislek, razumevanje pa nikakršno. Poučen po izkustvu je uspešnejši v razumevanju kvantitativnih, časovno, prostorsko merljivih antipodih relativnih kategorij. Vendar to je pragmatična, ne pa čistorazumska ontološka opredelitev. Lahko je tudi intuitivna, a ta je razumu nerazumljiva in sodi v področje (sintetičnega – neanalitičnega) uma.

Eno je števnost (kvaliteta), drugo je štetje, preštevanje (kvantiteta). Čas npr. ni četrta dimenzija prostora, ampak je druga dimenzija (druga relativna kategorija)! Prostor npr. (vsak konkreten ali abstrakten prostor) je opredeljen ali umeščen med 0 in ? prostora, med brezprostornost in vserazsežnost. ...

Opomba*3: Vse kategorije so relacijske oz. relativne (v odnosu med seboj in v odnosu do osnovne ali sumarne kategorije so dinamično sovisne). Tako je npr. dandanes nadvse aktualna Einsteinova relativnost prostora in časa, le dveh dimenzij ali kategorij, kakor hočete, vendar so vse kategorije ali dimenzije analogno relativne oz. sovisne. Dimenzije oz. kategorije ter njihove modalitete so pojmovane šematsko, tj. kot racionalno reduktibilna (zožena) dejstva zavesti. »Absolutnost« kategorialnih antipodov je relativna! (Dosledno bi jo moral označiti, kot »pogojno absolutno«, »absolutno simbolično«, z narekovaji.)

Problem socialne veljavnosti vsakokratnega miselnega sistema – vladajočega načina mišljenja občestva (njegova konfliktnost) ni rešljiv na čistorazumskem nivoju zavesti. To je namreč vprašanje pragmatičnoracionalne zavesti: kateri je socialno dominantni sistem mišljenja, kakšna bo prevladujoča nazorska opredelitev (vprašanje moči, ne razuma).

 

 

 

Poimenovanja sedemnivojske strukture

 

niso bistvena, so zadeva konvencije, relativno se spreminjajo, vendar to velja za poimenovanja in ne za njih pomen. Sedemnivojska struktura zavesti kot kompleksni simbol ostaja to, kar ona v bistvu je, tudi če posamezne njene nivoje narobe poimenujemo. Lahko rečemo, da je ta struktura arhetipska za ljudi vseh časov. Poimenovali jo bodo po svoje, a težko bo kdo trdil, da ni že v nekaj variacijah dovolj označena, da jo lahko razpozna vsak um. Je torej neposredno preverljiva! Po izvoru pa je, morda bi tako lahko rekli, proizvod razuma, kar bi lahko veljalo do petega nivoja, naprej pa je, tako bi lahko zopet rekli, slutnja uma. Ravno dejstvo, da razum lahko konstruira kategorizacije poljubno, v principu, kolikor hoče in kakor hoče, kaže, da mu ne gre zaupati. Lahko domnevamo, da zapade v konstruktivizem, ker nima sebe presegajoče določenosti v sebi, to je, na svojem nivoju. Tu se sklicuje na intuitivno utemeljitev, ki jo seveda pripiše sebi. Pa to niti ni tako problematično, pač pa to postane takrat, ko vidimo, da s tem, ko svojo nadracionalno pogojenost racionalizira in s tem osiromaši, omrtvi.

 

Nivojsko zaporedje simbolizira poglabljanje vase, v bistvo sebe, to je, od elementarnega do transcendentnega nivoja (na primer). Če pa hočem izraziti – simbolizirati duhovno rast ali veličanje sebe (sebstva svojega), samozavedanje bistva ali osvobajanje ovojev duše (na primer), jih moram navesti obrnjeno in jih brati hkrati tudi od spodaj navzgor, tako kot je to ustaljeno pri simbolu križa. A tako je to le predstavno simbolno (grafično), v resnici se molitev – komunikacija (meditacija) začenja spontano, to je, iz živega življenja in se spontano preliva po nivojih vrojene strukture uma, do tja, ko rečemo, da doseže transcendentno (sfero). Vsako deduktivno in nasprotno, induktivno šabloniziranje je le trivialna razlaga analitičnega razuma nečesa, česar ne more doumeti.

 

Križ je celostni simbol, ki simbolizira prekrižano vertikalno in horizontalno strukturo (dejstev) zavesti na nivojih njene rasti, to je, od čutnega do duhovnega ali pa na primer v sedmnivojski strukturi od elementarnega do duhovnega nivoja. Na intuitivno umskem nivoju (tretjem oziroma sedmem) pa dejstva zavesti transcendirajo, drugače bi rekli, se zlivajo (prežemajo), »v Njem so eno«.

 

Nadaljnja spekulacija razuma je celotna matrica trikrat sedem polj in le težko bi našli katerikoli jezik, katerikoli način izražanja, ki bi nedvoumno (nehomonimno) poimenoval tako razlikujoča se polja dejstev naše zavesti, za katera pa z gotovostjo vemo, da so, ne da bi jih natančno poimenovali. Tu je simbolno izražanje alegorično poetične zavesti neulovljivo, nepojmljivo. Vendar, ko razum to stori, namreč, ko dešifrira strukturo zavesti, ko skonstruira matrico pomenov, dobi lažni občutek ali morda prepričanje, da sedaj razume Vse. Pa ne razume in ne more razumeti Boga, ne more razumeti več in globlje, kot je njegov domet (domet petega nivoja).

 

Kaj lahko pa razum vse živo, razum presegajoče omrtvi, razčleni, šematsko določi – razporedi, in tako bi rekel, da pokvari nekaj, kar je zanj le nedostopno, za druge nivoje pa svetlo – sveto. Razum torej ezoteričnega teksta ne more dojeti, lahko pa ga po svoje razume, vendar to je resnično res velik redukcionizem njegovega celotnega pomena.

 

Zato je za globlje dojemanje dejstev zavesti najbolje, da tako šematiko čimprej pozabimo, ker nas bo samo motila in blokirala na svojem četrtem ali kvečjemu petem nivoju. Šestega in sedmega nivoja ne bo nikoli razumela, kvečjemu ju bo racionalizirala. Za spodnje nivoje pa bi lahko rekli, da jih razume, ne pa čustvuje, živo čuti ali elementarno doživi.

 

Trinivojska (vertikalna) struktura zavesti je globlja, bolj živa, neposredna, zavest vodi v neskončnost nje bivanja. Na koncu pa velja tudi zanjo, da je po formi šematska in zato toga in tudi nje se velja osvoboditi, a le v vsej njeni šematskosti in sterotipni šablonskosti. Njene žive variacije so neizčrpne.

 

 

 

 

NEKAJ VARIACIJ TRINIVOJSKE STRUKTURE

(šematsko, ekspresivno)

najprej ekspresivno:

 

svet     

zemeljski

duhovni svet

duhovni

nebo

nebeški

 

ali:

telo

telo – prvi ovoj duše

duh

duh – drugi ovoj duše

duša

um – tretji ovoj duše

 

ekspresivno –

šematsko:

 

prvi ovoj duše –

čutno predstavni (človek)

drugi ovoj duše –

nadčutno duhovni (človek)

tretji ovoj duše –

transcendentno bistveni (človek)

 

 

 

 

 

še naprej ekspresivno:

prizemljen

bivanje – rast

z duhom ožarjen

duhovno bivanje – duhovna rast

večno živ

božansko bivanje – božanskost

 

rojen

rojen

drugorojen

duhovno rojen

edinorojen

iz iskre boga (uma) rojen,

iz sebstva sebe, bistva svojega

rojstvo

ljudje ste

 

duhovno rojstvo

ste več kot to: duhovna bitja ste

 

večno življenje (neumrljivost)

in več ste: bogovi ste

 

 

rojen

  rojen telesno – sin človekov

prerojen

  duhovno rojen – sin duha

nesmrten

  edino rojen – sin boga

 

stopnjevano:

sin človekov

Sin človekov

duh sveti (svetli)

Sin Duha svetega

božji sin v Njem

Sin Očeta Boga

 sin človekov

Sin Človekov

sin Duha

Sin Duha

sin Boga

Sin Boga

 hrana telesna

 

duhovna hrana, hrana duha

 

božanska jed, jed za Boga

 

 

luč

intelektualni preblisk

svetloba Duha

duhovna osvetlitev

vednost Boga

božansko razsvetljenje

 

znakovno:

beseda

črka

duh besede

duh črke

Božja beseda (Logos)

božanski navdih

 

pismo

 

v duhu pisma

 

sporočilo Boga

 

 

zakon

znamenja

duh zakona (vrednote)

pomeni

razodetje božjega bistva

bistva

 

resnično

resnično resnično (dvakrat resnično)

absolutno resnično

 

šematsko:

prva resničnost

čutna

druga resničnost

duhovna

gotovost

intuitivna

 

predstave, pojmi

razum

ideje, vrednote, dojetja

neposredna dejstva zavesti

intuicije

sintetični (celostni) um

 

zakoni

 

vrednote

 

razodetja

 

 

zopet ekspresivno:

oko

oči

duhovno oko

duhovne oči

srce (uma)

um srca

 

govor besed vsakdanjih

notranji govor, neposredni (po)govor

notranji nagovor

 

ekspresivno – šematsko:

govor

beseda

notranji glas

duh besede

praglas

slutnja uma

 

zopet šematsko:

predstavni, konvencionalni, pojmovni svet

simbolno alegorični svet

transcendentni svet

 

jezik, govor

 

notranji govor

 

apriorna vednost praspomina

 

čuti, razum

predstave, pojmi

dejstva zavesti (duha)

ideje, vrednote, dojetja

slutnje uma

umske zaznave, intuicije uma

 

čas

trajanje

abs. sočasnost (»večnost«)

komunikacija preko simbolov

neposredna komunikacija duha z duhom

meditativna komunikacija s transcendirajočim v sebi

 

Kot že poprej rečeno (pri sedmerni nivojski strukturi), niso bistvena poimenovanja, le ta skoraj neomejeno variirajo, se relativno spreminjajo, vendar to velja za poimenovanja in ne za njih pomen. Kaj pa če pride do zamenjave nivojev v dejanskem pomenu (ne le poimenovanju)?

O tem je težko razpravljati, ker se bomo vedno vrnili na problem pomena in njegovega označevanja, iz njega skorajda ne moremo. A je vendarle bistvena neka zamenjava ali pa recimo drugačno pojmovanje nivojske strukture, v kateri sta (po moje) zamenjana drugi in tretji nivo. V tem primeru je trinivojska struktura kot kompleksni simbol nekaj povsem drugega. Naj skušam ta problem vseeno nekoliko naznačiti. Zamenjava nastopa tako, da se nivo duha pojmuje dejansko, za nadrejenega transcendentnemu nivoju. Primer:

 

šematsko:

stopnjevano pravilno:

človek

človek

transcendirajoči človek

duhovni človek

duhovni človek

transcendirajoči človek

 

ekspresivno:

stopnjevano pravilno:

telo

telo

duša

duh

duh

duša

 

Pomenska zamenjava nivojev pomeni, da je ta dosledna, to je, v vseh variacijah triade. Poimenovanja slede tej zamenjavi in se njej primerno modificirajo. Vendar se sedaj ne bom preveč ukvarjal z njo, saj je dovolj pogosta.

Naj skušam naznačiti, kaj ona pomeni (zame). Lahko bi trdil, da blokira nivojsko poglabljanje vase na nivoju duha, v bistvo sebe ne more, moč duha ji zapre pot. Pomeni, da duha veliča, dušo manjša. Zmanjša iskro uma, individualnost sebe, sebstva svojega tako, da tega izreči ni mogoče. Poveliča pa moč duha, človekov duh in moč človeka. Vendar s tem problemom sem se podrobneje ubadal v neki drugi knjigi – Traktatu o svobodi.

Smisel uporabe (šifriranja in dešifriranja) kompleksnih (celostnih) simbolov ali pa le sestavljenih simbolov neposrednih dejstev zavesti (vrednot na primer) je le v tem, da vrednote simbolično naznači, (»opiše«) izrazi, tako in toliko, da te izsilijo ali vsaj omogočajo tako dojemanje, ko one dejansko zažive v horizontalni smeri od spoznavne (razpoznavne) preko etične do estetske komponente zavesti, in hkrati, kar je še bolj pomembno, da zažive v svoji rasti, prehajanju, prežemanju po vertikalni osi trivialne strukture zavesti!

 

V nekem drugem jeziku pa bi rekli takole:

 

Smisel duše (zavesti) je,

da se ona širi, poglablja, veliča;

da živi svoje lastno življenje;

da znova in znova preverja

svojo minljivost – neminljivost.

Ona mora uresničiti samo sebe.

 

Tako je pomenska struktura knjige razčlenjena, tako kot jo lahko razčlenim sam. Če sem morda prihranil vsaj nekaj truda kakemu analitiku, pa čeprav bi s tem početjem kaj lahko prizadel samovšečnost razumnika v njem, sem želel le poudariti omejenost in nezadostnost analitičnega pristopa k ezoteričnim tekstom. Trdim namreč le, da jih je mogoče brati globlje kot razumsko. Z analizo pa nisem pričel šele sedaj, z namenom, da dopolnim Spremno besedo knjige. Z njo sem ves čas obremenjen, lahko bi rekel, da včasih obseden. Morda je edini način, da se je osvobodim, ta, da jo zapišem. Sedaj, ko to pišem, pa se mi zdi, da sem ne sodi, da je knjigo mogoče lepše in globlje in svobodneje brati brez te razčlenitve in brez one, ki je v spremni besedi knjige, tudi.

 

Morda spada ta tekst v Neke vrste metafizično estetiko, to je knjigo, ki jo pišem in jo morda kdaj vendarle končam, natančneje, dopolnim tisto iz leta 1973.

Morda pa je ta tekst primernejši za neko čisto drugačno knjigo, njen naslov bi lahko bil Estetika neke vrste.

 

 

Eno poglavje v njej bi se lahko končalo nekako takole:

 

»Človeška bitja so res čudna vrsta bitij,

so bitja, ki spadajo predvsem v vrsto radovednih bitij,

pa taka, ki spadajo bolj v vrsto nravnih bitij,

in še taka, ki še najbolj spadajo v vrsto občudujočih

bitij.

 

Predvsem pa se je treba odločiti o tem:

je človek umno bitje, bitje uma,

je bitje iz vrste umnih bitij ali le bitje iz vrste

serijskih bitij?

 

Tisto pa, ali je (predvsem) homo politicus

ali animal racionale

ali homo faber

ali homo militarius

ali homo religiosus

ali homo estetiticus,

 

pa pustimo racionalistom, ideologom, teologom,

oziroma religijski, politični, ekonomski, znanstveni,

militantni zavesti ali natančneje: propagandi in

propagandistom, inženirjem duš in duhovnim vodnikom.«

 

A bilo je zaman, vse to izmikanje namreč. Sedaj, ko sem

s samozagovorom končal, se me loteva čuden nemir, močno

se mi zdi, da se tudi tej dopolnitvi spremne besede

nisem mogel upreti. Še preden se je zdanilo, sem se

tretjič odločil za izdajo, izdajo knjige Janezovo razodetje.

 

Ljubljana, aprila 1993

 

Translated from Slovenian by Jaka Jarc: TRIVIALNA STRUKTURA ZAVESTI

 

 

P.P.S. (pojasnitev opomb)

Kasneje sem velikokrat premišljeval, se pravi, misel se mi je znova in znova vračala k pomisleku o naslovu knjige Janezovo razodetje. Sem brez potrebe šifriral tudi naslov, ali nisem s tem povzročil samo nepotrebne zmede? – seveda ne pri gnostikih. Danes bi bil naslov verjetno drugačen; še vedno sem v dvomu, pa ga bom navedel tudi v različici. Dešifriran naslov knjige je: Janezov gnostični evangelij, tega poglavja pa Gnostični evangelij Janeza Glasnika. Celoten Janezov evangelij je namreč gnostični evangelij (edini med štirimi kanoniziranimi – pravilneje petimi), in vsebuje dva evangelija. Prvo poglavje v Janezovem evangeliju je: Gnostični evangelij Janeza Krstnika.

Zaman bi se trudili, če bi hoteli iz preostalih treh priznanih evangelijev (Markovega, Matejevega in Lukovega) razkriti gnozo, to je bistvo učenja Jezusovega (njegov nazor – kaj je Nazarenčan pravzaprav učil, po spoznanju, ne po veri). Seveda je to žal za institucionalno cerkev nespoznana, nedoumljena ali nesprejemljiva, krivoverna trditev. Jezus iz Nazareta je gnostik – po duši in nauku, če lahko tako rečemo. Za prvo poglavje Janezovega evangelija je očitno, da je poseben evangelij. S pogromom gnostikov in požigom njihove žive besede je institucionalna cerkev krščanstvu odrezala korenine, izničila živo bistvo v njem. Res velika škoda za krščanstvo in za vso človeško civilizacijo. Dandanes heretičnih piscev in njihovih knjig pri nas ne sežigajo več, so samo na indeksu, še to neuradno, ker uradno ga sploh ni. Pa tudi nobene potrebe ni za to, žeja po njih je ugasnila. (Op. avt. Lj., 6. marca 2009)

 

 

Dosedanje objave knjige Janezovo razodetje:

 

Janezovo razodetje I, Rajko Šuštaršič, 1986, Ljubljana, p 154 (raziskovalno poročilo O treh vrednotah za IS Univerze v Ljubljani, oz. samozaložba)

Janezovo razodetje II, Rajko Šuštaršič, Založništvo slovenske knjige, 1990, Ljubljana, p 139, ISBN 86-7509-012-9 / CIP 886.3-97

Janezovo razodetje III, Rajko Šuštarši č, 3. dopolnjena izd.Ljubljana, Kranj, 1994, p 151, CIP - kataložni zapis NUK: 244886.3-821 - 886.3-79; Zbirka Fondi Oryja Pála, Franci Zagoričnik, 39360768

 

Povezave na prevode v Lives Journalu:

 

Rajko Šuštaršič, The voice of one crying out in the wilderness

/a gnostic gospel of John the Herald/ (Lives Journal 4; p.45)

Rajko Šuštaršič, The Prince and the Šepherd – The Story of Judas and Simon Peter

/a gnostic gospel/ (Lives Journal 3; p.21)

Rajko Šuštaršič, The story of Pilate I /Pilate's dreams/ (Lives Journal 5; p.25)

Rajko Šuštaršič The Story of Pilates II /Message on his goodbye/ (Lives Journal 6; p.37)

 

 

Engliš