Lives Journal 14

Valentin Polanshek

 

SPOJEN S KRVJO IN ZEMLJO

 

 

KMECHKA SLIKA

 

Takshen zhelim biti,

kot je vonj ajdovih zhgancev

in sopara zavrelega mleka –

tako pristno jutranji za ves dan!

 

Takshen zhelim biti,

kot je domachi chrni kruh

in preprosti zlati jabolchnik –

tako trpezhen in opojen po trdem delu.

 

Takshen zhelim biti,

kot je zateglo zhebranje

in skupnost kmechkega spanja –

tako spojen s krvjo in zemljo!

 

 

 

SE VSAJ SPET VIDI

 

Dobro je,

da nich vech ni trav,

ne listja,

da je dosti golichav,

so rekli

resni

macesni

in se slekli.

Vsaj jenja

bajka cvetenja,

da nam bo jasno,

chemu smo zhiveli

sred varajochih bleshchav!

 

 

 

BALADA O ROKAH

 

Bil sem otrok.

Roke so prosile

in usta jecljala.

 

Bil sem mladenich.

Roke so garale

in usta pela.

 

Bil sem vojak.

Roke so streljale

in usta krichala.

 

Bil sem mozh.

Roke so skrbele

in usta ljubila.

 

Postal sem starec.

Roke so se uslochile

in usta zhebrajo.

 

 

 

MOJA BRATRANKA MARIJA

 

se je osemnajstletna

znashla v Ravensbrücku

in je s svojimi

deklishkimi sanjami,

s svojimi dozorevajochimi

upanji,

z neshtetimi solzami

za vedno tam ostala

med stotisochimi

sotrpinkami

iz vseh evropskih dezhel.

 

 

 

 

VALENTIN POLANSHEK (1928, Leppen bei Eisenkappel / Lepena pri Zhelezni Kapli – 1985, Dunaj), avstrijsko-koroshki slovenski pesnik, pisatelj. Po uchiteljishchu v Celovcu sholski ravnatelj. Lirika s krajinsko in narodnostno refleksijo, izrazno preprosta, vendar natanko zadevajocha melanholichno (tragichno) jedro koroshke eksistence. Otroshke pesmi, kratka proza, romani. Tudi aktiven glasbenik (uglasbil lastne pesmi za »Obirski zhenski oktet«; z njim obshel Evropo).

(op. ur. I. A.)

 

 

 

English