Lives Journal 14

Valentin Polanšek

 

SPOJEN S KRVJO IN ZEMLJO

 

 

KMEČKA SLIKA

 

Takšen želim biti,

kot je vonj ajdovih žgancev

in sopara zavrelega mleka –

tako pristno jutranji za ves dan!

 

Takšen želim biti,

kot je domači črni kruh

in preprosti zlati jabolčnik –

tako trpežen in opojen po trdem delu.

 

Takšen želim biti,

kot je zateglo žebranje

in skupnost kmečkega spanja –

tako spojen s krvjo in zemljo!

 

 

 

SE VSAJ SPET VIDI

 

Dobro je,

da nič več ni trav,

ne listja,

da je dosti goličav,

so rekli

resni

macesni

in se slekli.

Vsaj jenja

bajka cvetenja,

da nam bo jasno,

čemu smo živeli

sred varajočih bleščav!

 

 

 

BALADA O ROKAH

 

Bil sem otrok.

Roke so prosile

in usta jecljala.

 

Bil sem mladenič.

Roke so garale

in usta pela.

 

Bil sem vojak.

Roke so streljale

in usta kričala.

 

Bil sem mož.

Roke so skrbele

in usta ljubila.

 

Postal sem starec.

Roke so se usločile

in usta žebrajo.

 

 

 

MOJA BRATRANKA MARIJA

 

se je osemnajstletna

znašla v Ravensbrücku

in je s svojimi

dekliškimi sanjami,

s svojimi dozorevajočimi

upanji,

z neštetimi solzami

za vedno tam ostala

med stotisočimi

sotrpinkami

iz vseh evropskih dežel.

 

 

 

 

VALENTIN POLANŠEK (1928, Leppen bei Eisenkappel / Lepena pri Železni Kapli – 1985, Dunaj), avstrijsko-koroški slovenski pesnik, pisatelj. Po učiteljišču v Celovcu šolski ravnatelj. Lirika s krajinsko in narodnostno refleksijo, izrazno preprosta, vendar natanko zadevajoča melanholično (tragično) jedro koroške eksistence. Otroške pesmi, kratka proza, romani. Tudi aktiven glasbenik (uglasbil lastne pesmi za »Obirski ženski oktet«; z njim obšel Evropo).

(op. ur. I. A.)

 

 

 

English