Lives Journal 15

Damir Globochnik

 /za prev./

PREDMETI IN SVETLOBA

 

Fotografski motivi Borisa Gabershchika niso izseki iz naravnega okolja, v katerem bi fotograf iskal motive, vredne fotografskega zajetja. Edini prostor njegovega fotografskega delovanja je domachi atelje. Gabershchikova tihozhitja in kompozicijske shtudije so umetno ustvarjeni likovni svetovi, ki na prvi pogled spominjajo na fotografije, kakrshne so izdelovali nekateri predstavniki avantgard na zachetku preteklega stoletja. Posamezni predmeti, ki jih srechamo na fotografijah, ohranjajo stik s konkretnim svetom, njihove interakcije pa imajo nadrealen podton, ki ga podkrepi skrivnostna osvetlitev. Mozhnosti asociativnih povezav so neizchrpne, vendar Gabershchika, ki ima bogato znanje iz zgodovine fotografije in zgodovine vizualnih umetnosti, zanimajo zlasti stichne tochke z omenjenima podrochjema, od koder izvirajo nekateri »citati«. Na skrite pomene, ki jih je mogoche razbrati s fotografij, nas fotograf opozarja tudi z naslavljanjem posameznih fotografij oziroma ciklusov Solve et Coagula (2014–2016) in Von dieser Welt (2016–2018).

 Boris Gabershchik z nezmotljivim obchutkom sam uredi kompozicijo iz predmetov, ki jih je zbral v blizhnji okolici in na potovanjih. Fotografiranje v domachem ateljeju omogocha izkazovanje posebne pozornosti izraznosti svetlob in senc. Skrbno osvetljena mizanscena, ki omogocha srechanje predmetov kot nosilcev razlichnih sporochil, lahko uchinkuje kot samozadostna estetska entiteta.

Kompozicije so osvetljene samo z eno luchjo. Svetlobni vir je manipuliran z mehchalcem, tako da nastane vtis notranje svetlobe predmetov. Gabershchik fotografira z veliko kamero in uporablja filme nizke obchutljivosti (pod 25 ASA). Zelo zaprte zaslonke omogochajo vechjo globinsko ostrino. Ekspozicije so dolge, tudi shtiriminutne.

Posredi je torej drugachen princip, kot je ta, ki je najbolj lasten fotografiji: belezhenje posebej izbranih, odlochilnih trenutkov, o chemer v odmevni knjigi Images à la sauvette (1952, v anglo-amerishki izdaji kot The Decisive Moment) pishe francoski fotograf Henri Cartier-Bresson. Gabershchikove fotografije niso samo zapisi drobnih segmentov chasa, ki jih je fotografova volja iztrgala minljivosti.

Perfektno ostrino fotografskega zapisa, ki nastane na negativu, Gabershchik ohrani zaradi odlochitve, da so njegove fotografije kontaktne kopije na baritni papir (velikost cca 26 x 20,5 cm). CHrni pigment analogne fotografije je toniran s selenom. Rjavkasti odtenki, podobno kot raze, praske, izbokline, packe in druge sledi na ozadju, pred katero Gabershchik razmeshcha predmete, prinashajo vtis patine chasa.

Predmeti na fotografijah vchasih dobijo nadrealen pridih. Boris Gabershchik v zanimivem razmishljanju pishe o imaginarnem srechanju z nekaterimi vzorniki: s prashkim fotografom Josefom Sudkom, z amerishkim avantgardnim umetnikom Manom Rayem in z njegovim parishkim tiskarjem Sergom Béguierom, z Marchelom Duchampom in Edwardom Westonom.1 Gabershchik se je nachrtno odlochil, da bo vech kompozicijskih aranzhmajev zasnoval kot hommage fotografom Manu Rayu, Josefu Sudku, Jaroslavu Rösslerju, Ivanu Pinkavi, Paulu Outerbridgeu in drugim ter likovnim ustvarjalcem od Tintoretta, Picassa, Paula Kleeja, Giorgia Morandija do Josepha Beuysa in Georga Baselitza. Milan Pajk med Gabershchikovimi vzorniki izpostavlja amerishkega fotografa Irvinga Penna.2 Renata SHtebih omenja sorodnosti s fotografi amerishke Skupine f/64,3 ki so verjeli, da fotoaparat kot pasivni opazovalec bolje vidi oziroma prikazhe svet tochno takshen, kakrshen je. Gabershchik je poudaril, da fotografija lahko pokazhe nekaj, kar gledash, a chesar ne vidish nikoli. Opozoril je tudi na razstavo fotografij Sergia Scabarja Obscura Camera 1969–2018 v Palachi Attems v Gorici.

 Borisa Gabershchika odlikuje premishljen, meditativen pristop do fotografskega medija. Raziskovanje hermetichne filozofije in gnosticizma ga je usmerilo v polje alkimije.4 S tem je mishljeno zlasti prvotno razumevanje alkimije kot meshanice religioznih in filozofskih teorij vzhodnega Sredozemlja in tehnoloshkih postopkov, ki naj bi navadno kovino spremenili v zlato, na kar nas Gabershchik opozarja s poimenovanjem fotografskega ciklusa z alkimistichnim nachelom Solve et coagula (lat. Razbij in sestavi, Raztopi in strdi).

 Fotoaparat je mehanichno-optichna naprava. Fotografija je »svetlopis« – zapis s svetlobo na svetlochutni snovi. Poteka v popolni temi in se pojavi s kemichnim postopkom. Fotografiranje in laboratorijski proces razvijanja fotografij spominjata na alkimistichne procese. Opozoriti velja tudi na preprichanje alkimistov, da naj bi bile vse kovine sestavljene iz zhivega srebra in zhvepla – oba elementa je pri svojih »svetlopisih« uporabil prvi slovenski fotograf in fotografski izumitelj Janez Puhar.

Igrachke, skodelice, steklenichke, kljuchavnice, sestavni delchki aparatov, koshchki stekla, shkatlice, suhe rozhe, mrtve zhuzhelke, leche, ravnila, skratka vsakdanji predmeti, ki bi jih lahko oznachili za svojevrstne objets trouvés, postanejo atraktivni shele na Gabershchikovih fotografijah. Pozabljeni in zavrzheni predmeti dobijo novo vsebino, pomen. Gabershchik je eno svojih prvih fotografskih tihozhitij poimenoval »SHahovska poteza za Marchela Duchampa« (1993). »Moja shahovska deska je skrita globoko v moji kleti pod umetno svetlobo bliskavic in tako usodno povezana z mlechno prosojnostjo medlice stare mehovke.«5 Fotograf z razporejanjem predmetom podeli smisel, ki ga imajo na fotografiji. Vchasih zadoshchajo zhe drobni premiki, da predmeti zazvenijo v harmonichni zdruzhbi.

Osrednji podobotvorni dejavniki na Gabershchikovih fotografijah so predmeti, odnosi med predmeti in svetloba. Virtuozno obravnavanje svetlobnih vprashanj vodi v obchutljivost za bogastvo poltonov, ki jih na fotografijah zasledimo v neskonchni paleti tonskih prehodov med zamolklo temno rjavo, ki po svoji intenziteti dosega chrno, in belo. Zdi se, kot bi fotografirane predmete, ki jih obliva subtilna svetloba, ustvarila kiparjeva roka.

 

Gabershchik v ospredje ciklusa Von dieser Welt (nem. Od tega sveta) postavlja satirichno in humorno zavedanje druzhbenega dogajanja in lastnega polozhaja znotraj njega.6 Druzhbena kritika je prisotna, a je dostopna samo po poti razbiranja razlichnih namigov, ki jih vsebujejo zdruzhbe predmetov. Gabershchik je naslov za ciklus izbral po Jezusovem odgovoru Pilatu: »Moje kraljestvo ni od tega sveta.« (Janezov evangelij, 18, 36). Humorni poudarki so nasploh v fotografiji redki. Pri nas jih zasledimo npr. v fotoreporterskem opusu Edija SHelhausa, na fotografijah Dragana Arriglerja in pri Stanetu Jagodichu, ki je v raziskovanje likovne satire v razlichnih medijih vkljuchil tudi fotografijo. Aktualni Gabershchikovi ciklusi so Fort Forno in Fort Benedetto (poimenovana sta po obalnih trdnjavah v Istri) ter Ospedale.

 

 

 

________________

1 Boris Gabershchik, Sadovi dolgoletne izkushnje/Fotografije 2018, Bezhigrajska galerija, Ljubljana, januar 2019, str. 1–2.

2 Milan Pajk, »Boris Gabershchik«, Zbornik Preshernovega sklada, Ljubljana, 2018, str. 19.

3 Oznaka f/64 je oznaka za najmanjsho odprtino zaslonke, ki omogocha najvechjo globinsko ostrino posnetka.

4 Renata SHtebih, »Alkimistichni laboratorij Borisa Gabershchika«, v: Boris Gabershchik, Fotografije/Photographs 2015–2018, Galerija Preshernovih nagrajencev Kranj, 2018, str. 81 in 83.

5 Boris Gabershchik, »SHahovska poteza za M. D.«, Ars vivendi, 1995, sht. 25, str. 95.

6 Hana CHeferin, v: Boris Gabershchik, Fotografije/Photographs 2015–2018, Galerija Preshernovih nagrajencev Kranj, 2018, str. 79.

 

 

Slovenian (gajica)

Slovenian (bohorichica)