Lives Journal 2

Andrej Lenarchich

 

MIROVNA KONFERENCA O JUGOSLAVIJI

 

(Uvodna opomba)


Po genocidni vojni na Balkanu mirovne konference (she) ni bilo. Kar pa je konferenc vendarle bilo, so kvechjemu povzrochale in spodbujale etnocid.


Hkrati je zelo pomembno, kar sem odkril. Seveda kot ponavadi nich takega, chesar povprechen zgodovinar/kronist ne bi imel na mizi. A iz neznanega razloga bistvenega ne opazijo. Tako ne vidijo, da so bile slovenske dezhele – Dedne dezhele – vedno DRZHAVE, in da so kot take, tj. kot subjekti drzhavnega prava pod vlado v Ljubljani, vstopile v Kraljevino SHS, kar je potrdil regent prestolonaslednik Aleksander v odgovoru na adreso Pribichevicha, da se Drzhava SHS zdruzhuje s Kraljevino Srbijo. V odgovoru ga je Aleksander namrech POPRAVIL z jasno izjavo: "S Kraljevino Srbijo se zdruzhujejo DEZHELE AVSTRIJSKEGA CESARSTVA." To je izjemno pomembno, ker najprej razkriva, da je shtudirani Karadjordjevich dobro vedel, kaj je drzhavnost, in je razumel manifest cesarja Karla z dne 16. oktobra 1918, v katerem je cesar odlochno pribil, da se DEZHELE NJEGOVEGA CESARSTVA (to so Dedne dezhele – slovenske dezhele) lahko po svoji volji razdruzhujejo in zdruzhujejo (saj je to izvorna pravica vsake suverene drzhave!), ne more pa v nobenem primeru dovoliti RAZKOSANJA OGRSKEGA KRALJESTVA. To pomeni, da pokrajine Kraljevine Ogrske NISO BILE DRZHAVE, chetudi so Habsburzhani iz politichnih razlogov (da so jezili Budim) radi podpihovali sicer neupravicheno napihovanje s "kraljevinami" (Hrvashka, Slavonija), in se, ker niso bile drzhave, niso mogle razdruzhevati od ENOVITE DRZHAVE OGRSKE. Seveda je bila A-O/KuK porazhena in je volja ZDA, tj. Wilsona, ki je dovolil nastanek SHS, prevladala drzhavnopravne razloge, pa so razkosali Ogrsko. Ni pa to v nichemer naredilo iz ogrskih administrativnih pokrajin ("kraljevin" Hrvashke in Slavonije) DRZHAV, kakor so bile slovenske dezhele vedno v vsej znani zgodovini ter so imele svoje (ustolichevane) suverene iz habsburshke dinastije. Zato je tudi v mirovnem sporazumu med Napoleonom in cesarjem Francem, sklenjenim pri Leobnu leta 1797, jasno zapisano, da bo Napoleon cesarju VRNIL NJEGOVE DEDNE DRZHAVE, ki jih je bil zasedel. (Mirovni sporazum je javno objavljen in tako v francoskem kot nemshkem izvirniku je jasno zapisano "Erbstaaten" oziroma "états héréditaires de la Maison d'Autriche"; gl. prilogo z dokumenti:

http://www.revijasrp.si/knrevsrp/revsrp97/dokum97/1idok97.htm).

 

Ni torej nobenega dvoma, da se je Zagreb, ki je ves chas varal svet (in trapaste slovenske kvazipolitike) z nekim fantomskim "hrvatskim drzhavnim pravom" (ki niti pravljica ne more biti), preprosto shlepal na slovenski drzhavnosti in jo seveda krepko zlorabil ter si prilastil ne le drzhavne atribute, marvech tudi ogromno kulturne in politichne dedishchine pa seveda OZEMLJA. Zagreb je osvobodilni napor Slovencev brezsramno zlorabljal za svoje separatne koristi. Pri tem ni imel nobenega obzira, kakor je totalno brezobzirno ochistil Srbe z vech kot tretjine svojega ozemlja. In se seveda ni ustavil – nadaljevanje sledi tako v Bosni kot v Sloveniji (she niso na Karavankah …)

 

 

DOSEDANJE KONFERENCE OB RAZPADU JUGOSLAVIJE


Razpad in secesijske vojne v SFRJ so spremljale naslednje internacionalne konference:


1) Haashka konferenca "o prihodnosti Jugoslavije in njenih narodov" od 7. do 12. septembra 1991.


Chetudi ni bil izpolnjen noben pogoj za mirovno konferenco, jo je EU vseeno sklicala. Predsedoval je lord Peter Carrington, ker je imel izkushnje s frakcijskimi spori v Rodeziji (!) in je vodil taborishche jugoslovanskih vojnih ujetnikov leta 1945.

12. septembra so podpisali izjavo o namerah; na primer o sposhtovanju manjshinskih pravic pa o odpovedi nasilju, kar zadeva spremembe meja.


Konferenca je bila farsa in je pomenila nov zagon vojnemu obrachunavanju, pri katerem je resolucija VS OZN 713 o embargu na trgovino z orozhjem dala vso prednost beograjskemu Miloshevichevemu rezhimu.

 

2) Prva Londonska konferenca – razshirjena konferenca o nekdanji Jugoslaviji od 26. do 27. 8. 1992.


Sklicala jo je Velika Britanija kot predsedujocha EU. Udelezhenci: republike SFRJ, drzhave EU, ZDA, Kitajska, Rusija, Japonska, Kanada, ChSR (kot predsedujocha KEVS), Turchija (v imenu Svetovne islamske konference) in sosede Avstrija, Madzharska, Romunija, Bolgarija, Albanija.


Podlaga za sklepanje: Resolucija VS OZN 242 iz leta 1967 o vojni na Blizhnjem vzhodu – temelji za posredovanje.


Konferenca je bila fiasko. Na silo je bilo izglasovano 13 nachel, ki so v bistvu pomenila podlago za nadaljevanje vojne.


Za Slovenijo so zanimiva nachela:


– mednarodna skupnost ne priznava s silo pridobljenih ozemelj;
– obsodba etnichnih chishchenj;

– drzhave, nastale na ozemlju SFRJ, bodo priznale medsebojne meje;
– drzhave, nastale na ozemlju SFRJ, bodo reshile problem dedishchine.

 

Konferenca je ustanovila Izvrshni odbor, ki naj bi nadaljeval delo konference za nekdanjo Jugoslavijo. V odboru:


– trojka EU;

– trojka KEVS;

– predstavnik stalnih chlanic VS OZN;

– predstavnik islamskih drzhav;

– dva predstavnika sosednjih drzhav;

– lord Carrington.


Tudi ta konferenca je le she pospeshila razmah vojne.

 

3) Druga Londonska konferenca 20. in 21. julija 1995


Zunanji in obrambni ministri NATO, Rusije in predstavniki OZN so se v palachi Leicester House v Londonu sestali zaradi BiH. Polom. V bistvu je konferenca legalizirala "Srebrenice", zato je protestno odstopil Tadeusz Mazowiecki, posebni odposlanec OZN za chlovekove pravice.


4) Zhenevska konferenca 7. in 8. septembra 1995.

 

Udelezhene Hrvashka, BiH, ZRJ in kontaktna skupina brez Italije (spor zaradi sedezha za mizo!)


Konferenca je reshevala problem v BiH in spodbudila nova vojna zharishcha.

Vsi nadaljnji sestanki, vkljuchno z Daytonom, so imeli omejen predmet obravnave.

 

SKLEP GLEDE DOSEDANJIH KONFERENC


Dejstvo je, da v zadevi vojne na obmochju nekdanje Jugoslavije ni bilo nobene mirovne konference. Konference, ki so bile, so se ukvarjale s parcialno problematiko, niso zaznale dejanskega stanja in so napachno ugotavljale dejstva. Posledice vsake od teh konferenc so bile zgolj nadaljevanje in zaostrovanje spopadov.

Prav to, da mirovne konference po prekinitvi oborozhenih spopadov na obmochju nekdanje Jugoslavije she ni bilo ter da so vsi parcialni dogovori in sporazumi doslej temeljili na napachno ugotovljenih dejanskih razmerah in sprevrzheno prikazanih dejstvih, je bistveni generator za ohranjanje stanja, ki vsak chas grozi z obnovitvijo oborozhenih spopadov.

 

 

 

UTEMELJITEV NUJNOSTI IZVEDBE MIROVNE KONFERENCE O NEKDANJI JUGOSLAVIJI


Dejstvo, da prave mirovne konference o nekdanji Jugoslaviji doslej she ni bilo in da to povzrocha permanentno nevarnost obnovitve vojashkih obrachunavanj, samo po sebi zahteva tako konferenco. Posebej pa je potrebno tako konferenco organizirati zaradi dosedanjih napachno ugotovljenih dejstev in nekonsistentnih odlochitev.

Tako je 20. decembra 1991 lord Carrington vprashal Badinterjevo komisijo, ali ima srbski narod kot konstitutivni narod Jugoslavije pravico do samoodlochbe in ali so notranje meje med Srbijo, Hrvashko in BiH meje v okviru internacionalnega prava. Badinterjeva komisija je odgovorila, da imajo Srbi pravico do identitete, ne pa do odcepitve, in da v skladu z ustavo SFRJ iz leta 1974 nosilci suverenosti niso narodi, marvech republike, ki se med razpadom zveze lahko lochijo po nachelu "uti possidetis" od zvezne drzhave. Sklicevali so se na primer Burkine Faso in Malija.

Mnenju komisije je botrovala bojazen zaradi procesa razpadanja Sovjetske zveze. Komisija je tudi dopustila mozhnost, da se republike dogovorijo po svoje.

Takemu sklepu komisije Slovenja ni ugovarjala, ker je shkodoval Srbiji, chetudi je neposredno koristil Hrvashki, ki je s tem sklepom legitimirala svoje ozemeljske pridobitve od leta 1918 naprej.

Nedvomno je bila na ta nachin Republika Slovenija tedaj obravnavana kot talec tako Jugoslavije kot Rusije.

Badinterjeva komisija je tudi ugotovila, da Jugoslavija razpada. Temu sta ogorcheno ugovarjali Srbija in Chrna gora, ki sta se sklicevali na lastno drzhavnost in trdili, da gre pri drugih republikah zgolj za secesijo.

Sklep Badinterjeve komisije o mozhnem priznanju republik nekdanje Jugoslavije je dopushchal takojshnje priznanje le Slovenije in Makedonije. Za Hrvashko je komisija terjala ureditev problema manjshin, glede BiH pa je ugotovila, da ni nedvoumno izkazana volja prebivalstva.

Navedeno razkriva vso zmedo in nekompetentnost udelezhencev pri odlochanju o krucialnih vprashanjih usode celih narodov. Zaradi povrshnosti in nestrokovnosti ter nesposhtovanja mednarodnopravno relevantih dejstev so v krute secesijske vojne pognali prebivalstvo leta 1918 nastale drzhavne skupnosti, ki se je znashla v procesu razreshevanja ob njeni ustanovitvi in v chasu njenega obstoja nastalih problemov.

Badinterjeva komisija ni znala razbrati niti svojega lastnega sklepa o razpadu drzhave, ki pod nobenim pogojem (razen che se udelezhenci drugache dogovorijo) ne more razpasti drugache, kot je nastala. Ker je s svojo odlochitvijo dala krila ozemeljskim apetitom zagrebshkih oblastnikov, je tako povzrochila katastrofo na Hrvashkem in v BiH. Da ni prishlo do totalne vojne z vkljuchitvijo Republike Slovenije, gre zasluga izkljuchno Sloveniji, ki drzhavnosti in ozemeljske celovitosti svojih zgodovinskih dezhel, s katerimi je leta 1918 vstopila v drzhavno zdruzhbo pod imenom Kraljevina Srbov Hrvatov in Slovencev, ni hotela zavarovati s pomochjo krvave vojne. To pa seveda pod nobenim pogojem ne more pomeniti, da soglasha s takim ekspanzionizmom sosednje drzhave in da rezultate vojnega, civilnega in genocidnega nasilja v tej smeri sprejema kot izvrsheno dejstvo.

Razlichni sklepi Badinterjeve komisije in drugih gremijev, ki so se dotlej ukvarjali s problemi razpadajoche Jugoslavije, potrjujejo, da so vsi po vrsti v marsichem korektno in pravilno razmishljali, a povsem napachno sklepali. V zadevi razpada Jugoslavije, ki ga je dokonchno ugotovila Badinterjeva komisija, ni mogoche uporabljati kriterija ustave SFRJ 1974, saj znotraj neke drzhavne tvorbe nastali novi subjekti nimajo drzhavnopravne subjektivitete, she posebno, ker je omenjena ustava sploh ne predvideva. Tako ni nobenega legalnega ukrepa, ki bi tistim delom skupne drzhave, ki so imeli drzhavno subjektiviteto v trenutku zdruzhitve v Kraljevino SHS, to subjektiviteto odvzel ali ukinil. Drzhavnopravni subjekti ob nastanku Kraljevine SHS pa so bili izkljuchno Srbija, Chrna gora in slovenske dezhele, ki so se v okviru Drzhave SHS pridruzhile novi drzhavi. Zato sta Srbija in Chrna gora utemeljeno ostro protestirali glede tega sklepa Badinterjeve komisije, in vztrajali, da gre pri republikah za secesijo. Pozabili sta (ochitno, ker s Slovenijo nista imeli nobenega spora), da more poleg njiju le she Republika Slovenija izstopiti iz zvezne drzhave, kamor je kot subjekt s svojimi dezhelami vstopila leta 1918.

Morebiti ni odvech dodati zelo ilustrativno dejstvo glede drzhavnosti dejavnikov nastanka Kraljevine SHS. O statusu t.im. kraljevin Hrvashke in Slavonije je prav gotovo najbolj verodostojno, kar pove uradna zgodovina drzhave, katere integralni del sta bili ti pokrajini vso dokumentirano zgodovino. Zgodovinar Stephen Pálfy v svoji Hungarian History navaja, da je leta 1918 Kraljevina Srbija okupirala (!) Hrvashko in Slavonijo, s Trianonskim sporazumom pa sta postali del Kraljevine SHS. To pove vse in pritrjuje zgoraj zhe citiranemu odgovoru prestolonaslednika Aleksandra na adreso Pribichevicha. V trenutku nastajanja Jugoslavije sta bila subjekta mednarodnega prava le Kraljevina Srbija (s takrat zhe pridruzheno Kraljevino Chrno goro) in slovenske dezhele pod vlado Narodnega sveta v Ljubljani, ki so svojo drzhavnost ohranile ne nazadnje tudi skladno z memorandumom cesarja Karla. Ni dvoma, da se je Kraljevina Srbija lahko zdruzhla le z drugo drzhavo (tj. z dezhelami Avstrijskega cesarstva), nikakor pa ne s kako pokrajino druge drzhave. Zato je lahko Hrvashko in Slavonijo, ki nista bili subjekta mednarodnega prava, le okupirala. Tako se je od Jugoslavije / Srbije lahko leta 1991 razdruzhla le Slovenija, ostale republike, ki so nastale znotraj Jugoslavije po njenem nastanku, pa so imele po ustavi SFRJ 1974 pravico do odcepitve, kar pomeni, da so potrebovale dogovor s konstitutivnima elementoma Jugoslavije – z Republiko Slovenijo in z Republiko Srbijo-Chrno goro. Dogovor seveda predpostavlja stanje leta 1918, v trenutku nastanka.

 

Na takih nepravilnih, nedoslednih, nepravnih ugotovitvah in sklepih temeljeche odlochitve, ki so poskusile legitimizirati mnoge nelegalne, nasilne in na genocidu utemeljene ozemeljske pridobitve zlasti Republike Hrvashke, so mednarodni gremiji, ki so doslej delovali in ukrepali na obmochju razpadle Jugoslavije, povzrochili ne le shtevilne krivice in nepravilnosti, marvech so predvsem vzpostavili trajno zharishche napetosti in konfliktov, ki lahko vsak hip sprozhijo obnovitev vojne.

 

ZATO JE TREBA NUJNO IN TAKOJ PRISTOPITI K ORGANIZACIJI MIROVNE KONFERENCE O NEKDANJI JUGOSLAVIJI. Le tako je mogoche popraviti dosedanje napachne odlochitve, zaustaviti shovinistichne in genocidne sile pri njihovem razdiralnem delovanju in ozemeljskem ekspanzionizmu ter na ozemlju razpadle Jugoslavije vzpostaviti obmochje miru, stabilnosti in propulzivnega razvoja.


OPOZORILO:

Od shtevilnih sklepov prve Londonske konference je za Slovenijo izjemno pomemben naslednji: "mednarodna skupnost ne priznava s silo pridobljenih ozemelj". To pomeni, da Hrvashka ne more obdrzhati delov slovenskih dezhel Primorske in Slovenske krajine, ki si jih je pridobila z nasiljem, s prevaro (policija, "zachasne mejne tochke" ipd. – tako v Istri kot ob Muri) in z genocidom (poboji Slovencev v Istri, v Medmurju in na Gorjancih).

 

(1. januar 2010)

 

 

__________________ 

* Franc I. Avstrijski (polno ime Franz Joseph Karl von Habsburg-Lothringen), zadnji cesar Svetega rimskega cesarstva nemshke narodnosti in prvi avstrijski cesar, znan tudi kot dvojni cesar, * 12. februar 1768, Firence; † 2. marec 1835, Dunaj.

 

 

 

 English