Lives Journal 2

Andrej Lenarčič

 

MIROVNA KONFERENCA O JUGOSLAVIJI

 

(Uvodna opomba)


Po genocidni vojni na Balkanu mirovne konference (še) ni bilo. Kar pa je konferenc vendarle bilo, so kvečjemu povzročale in spodbujale etnocid.


Hkrati je zelo pomembno, kar sem odkril. Seveda kot ponavadi nič takega, česar povprečen zgodovinar/kronist ne bi imel na mizi. A iz neznanega razloga bistvenega ne opazijo. Tako ne vidijo, da so bile slovenske dežele – Dedne dežele – vedno DRŽAVE, in da so kot take, tj. kot subjekti državnega prava pod vlado v Ljubljani, vstopile v Kraljevino SHS, kar je potrdil regent prestolonaslednik Aleksander v odgovoru na adreso Pribičevića, da se Država SHS združuje s Kraljevino Srbijo. V odgovoru ga je Aleksander namreč POPRAVIL z jasno izjavo: "S Kraljevino Srbijo se združujejo DEŽELE AVSTRIJSKEGA CESARSTVA." To je izjemno pomembno, ker najprej razkriva, da je študirani Karadjordjević dobro vedel, kaj je državnost, in je razumel manifest cesarja Karla z dne 16. oktobra 1918, v katerem je cesar odločno pribil, da se DEŽELE NJEGOVEGA CESARSTVA (to so Dedne dežele – slovenske dežele) lahko po svoji volji razdružujejo in združujejo (saj je to izvorna pravica vsake suverene države!), ne more pa v nobenem primeru dovoliti RAZKOSANJA OGRSKEGA KRALJESTVA. To pomeni, da pokrajine Kraljevine Ogrske NISO BILE DRŽAVE, četudi so Habsburžani iz političnih razlogov (da so jezili Budim) radi podpihovali sicer neupravičeno napihovanje s "kraljevinami" (Hrvaška, Slavonija), in se, ker niso bile države, niso mogle razdruževati od ENOVITE DRŽAVE OGRSKE. Seveda je bila A-O/KuK poražena in je volja ZDA, tj. Wilsona, ki je dovolil nastanek SHS, prevladala državnopravne razloge, pa so razkosali Ogrsko. Ni pa to v ničemer naredilo iz ogrskih administrativnih pokrajin ("kraljevin" Hrvaške in Slavonije) DRŽAV, kakor so bile slovenske dežele vedno v vsej znani zgodovini ter so imele svoje (ustoličevane) suverene iz habsburške dinastije. Zato je tudi v mirovnem sporazumu med Napoleonom in cesarjem Francem, sklenjenim pri Leobnu leta 1797, jasno zapisano, da bo Napoleon cesarju VRNIL NJEGOVE DEDNE DRŽAVE, ki jih je bil zasedel. (Mirovni sporazum je javno objavljen in tako v francoskem kot nemškem izvirniku je jasno zapisano "Erbstaaten" oziroma "états héréditaires de la Maison d'Autriche"; gl. prilogo z dokumenti:

http://www.revijasrp.si/knrevsrp/revsrp97/dokum97/1idok97.htm).

 

Ni torej nobenega dvoma, da se je Zagreb, ki je ves čas varal svet (in trapaste slovenske kvazipolitike) z nekim fantomskim "hrvatskim državnim pravom" (ki niti pravljica ne more biti), preprosto šlepal na slovenski državnosti in jo seveda krepko zlorabil ter si prilastil ne le državne atribute, marveč tudi ogromno kulturne in politične dediščine pa seveda OZEMLJA. Zagreb je osvobodilni napor Slovencev brezsramno zlorabljal za svoje separatne koristi. Pri tem ni imel nobenega obzira, kakor je totalno brezobzirno očistil Srbe z več kot tretjine svojega ozemlja. In se seveda ni ustavil – nadaljevanje sledi tako v Bosni kot v Sloveniji (še niso na Karavankah …)

 

 

DOSEDANJE KONFERENCE OB RAZPADU JUGOSLAVIJE


Razpad in secesijske vojne v SFRJ so spremljale naslednje internacionalne konference:


1) Haaška konferenca "o prihodnosti Jugoslavije in njenih narodov" od 7. do 12. septembra 1991.


Četudi ni bil izpolnjen noben pogoj za mirovno konferenco, jo je EU vseeno sklicala. Predsedoval je lord Peter Carrington, ker je imel izkušnje s frakcijskimi spori v Rodeziji (!) in je vodil taborišče jugoslovanskih vojnih ujetnikov leta 1945.

12. septembra so podpisali izjavo o namerah; na primer o spoštovanju manjšinskih pravic pa o odpovedi nasilju, kar zadeva spremembe meja.


Konferenca je bila farsa in je pomenila nov zagon vojnemu obračunavanju, pri katerem je resolucija VS OZN 713 o embargu na trgovino z orožjem dala vso prednost beograjskemu Miloševićevemu režimu.

 

2) Prva Londonska konferenca – razširjena konferenca o nekdanji Jugoslaviji od 26. do 27. 8. 1992.


Sklicala jo je Velika Britanija kot predsedujoča EU. Udeleženci: republike SFRJ, države EU, ZDA, Kitajska, Rusija, Japonska, Kanada, ČSR (kot predsedujoča KEVS), Turčija (v imenu Svetovne islamske konference) in sosede Avstrija, Madžarska, Romunija, Bolgarija, Albanija.


Podlaga za sklepanje: Resolucija VS OZN 242 iz leta 1967 o vojni na Bližnjem vzhodu – temelji za posredovanje.


Konferenca je bila fiasko. Na silo je bilo izglasovano 13 načel, ki so v bistvu pomenila podlago za nadaljevanje vojne.


Za Slovenijo so zanimiva načela:


– mednarodna skupnost ne priznava s silo pridobljenih ozemelj;
– obsodba etničnih čiščenj;

– države, nastale na ozemlju SFRJ, bodo priznale medsebojne meje;
– države, nastale na ozemlju SFRJ, bodo rešile problem dediščine.

 

Konferenca je ustanovila Izvršni odbor, ki naj bi nadaljeval delo konference za nekdanjo Jugoslavijo. V odboru:


– trojka EU;

– trojka KEVS;

– predstavnik stalnih članic VS OZN;

– predstavnik islamskih držav;

– dva predstavnika sosednjih držav;

– lord Carrington.


Tudi ta konferenca je le še pospešila razmah vojne.

 

3) Druga Londonska konferenca 20. in 21. julija 1995


Zunanji in obrambni ministri NATO, Rusije in predstavniki OZN so se v palači Leicester House v Londonu sestali zaradi BiH. Polom. V bistvu je konferenca legalizirala "Srebrenice", zato je protestno odstopil Tadeusz Mazowiecki, posebni odposlanec OZN za človekove pravice.


4) Ženevska konferenca 7. in 8. septembra 1995.

 

Udeležene Hrvaška, BiH, ZRJ in kontaktna skupina brez Italije (spor zaradi sedeža za mizo!)


Konferenca je reševala problem v BiH in spodbudila nova vojna žarišča.

Vsi nadaljnji sestanki, vključno z Daytonom, so imeli omejen predmet obravnave.

 

SKLEP GLEDE DOSEDANJIH KONFERENC


Dejstvo je, da v zadevi vojne na območju nekdanje Jugoslavije ni bilo nobene mirovne konference. Konference, ki so bile, so se ukvarjale s parcialno problematiko, niso zaznale dejanskega stanja in so napačno ugotavljale dejstva. Posledice vsake od teh konferenc so bile zgolj nadaljevanje in zaostrovanje spopadov.

Prav to, da mirovne konference po prekinitvi oboroženih spopadov na območju nekdanje Jugoslavije še ni bilo ter da so vsi parcialni dogovori in sporazumi doslej temeljili na napačno ugotovljenih dejanskih razmerah in sprevrženo prikazanih dejstvih, je bistveni generator za ohranjanje stanja, ki vsak čas grozi z obnovitvijo oboroženih spopadov.

 

 

 

UTEMELJITEV NUJNOSTI IZVEDBE MIROVNE KONFERENCE O NEKDANJI JUGOSLAVIJI


Dejstvo, da prave mirovne konference o nekdanji Jugoslaviji doslej še ni bilo in da to povzroča permanentno nevarnost obnovitve vojaških obračunavanj, samo po sebi zahteva tako konferenco. Posebej pa je potrebno tako konferenco organizirati zaradi dosedanjih napačno ugotovljenih dejstev in nekonsistentnih odločitev.

Tako je 20. decembra 1991 lord Carrington vprašal Badinterjevo komisijo, ali ima srbski narod kot konstitutivni narod Jugoslavije pravico do samoodločbe in ali so notranje meje med Srbijo, Hrvaško in BiH meje v okviru internacionalnega prava. Badinterjeva komisija je odgovorila, da imajo Srbi pravico do identitete, ne pa do odcepitve, in da v skladu z ustavo SFRJ iz leta 1974 nosilci suverenosti niso narodi, marveč republike, ki se med razpadom zveze lahko ločijo po načelu "uti possidetis" od zvezne države. Sklicevali so se na primer Burkine Faso in Malija.

Mnenju komisije je botrovala bojazen zaradi procesa razpadanja Sovjetske zveze. Komisija je tudi dopustila možnost, da se republike dogovorijo po svoje.

Takemu sklepu komisije Slovenja ni ugovarjala, ker je škodoval Srbiji, četudi je neposredno koristil Hrvaški, ki je s tem sklepom legitimirala svoje ozemeljske pridobitve od leta 1918 naprej.

Nedvomno je bila na ta način Republika Slovenija tedaj obravnavana kot talec tako Jugoslavije kot Rusije.

Badinterjeva komisija je tudi ugotovila, da Jugoslavija razpada. Temu sta ogorčeno ugovarjali Srbija in Črna gora, ki sta se sklicevali na lastno državnost in trdili, da gre pri drugih republikah zgolj za secesijo.

Sklep Badinterjeve komisije o možnem priznanju republik nekdanje Jugoslavije je dopuščal takojšnje priznanje le Slovenije in Makedonije. Za Hrvaško je komisija terjala ureditev problema manjšin, glede BiH pa je ugotovila, da ni nedvoumno izkazana volja prebivalstva.

Navedeno razkriva vso zmedo in nekompetentnost udeležencev pri odločanju o krucialnih vprašanjih usode celih narodov. Zaradi površnosti in nestrokovnosti ter nespoštovanja mednarodnopravno relevantih dejstev so v krute secesijske vojne pognali prebivalstvo leta 1918 nastale državne skupnosti, ki se je znašla v procesu razreševanja ob njeni ustanovitvi in v času njenega obstoja nastalih problemov.

Badinterjeva komisija ni znala razbrati niti svojega lastnega sklepa o razpadu države, ki pod nobenim pogojem (razen če se udeleženci drugače dogovorijo) ne more razpasti drugače, kot je nastala. Ker je s svojo odločitvijo dala krila ozemeljskim apetitom zagrebških oblastnikov, je tako povzročila katastrofo na Hrvaškem in v BiH. Da ni prišlo do totalne vojne z vključitvijo Republike Slovenije, gre zasluga izključno Sloveniji, ki državnosti in ozemeljske celovitosti svojih zgodovinskih dežel, s katerimi je leta 1918 vstopila v državno združbo pod imenom Kraljevina Srbov Hrvatov in Slovencev, ni hotela zavarovati s pomočjo krvave vojne. To pa seveda pod nobenim pogojem ne more pomeniti, da soglaša s takim ekspanzionizmom sosednje države in da rezultate vojnega, civilnega in genocidnega nasilja v tej smeri sprejema kot izvršeno dejstvo.

Različni sklepi Badinterjeve komisije in drugih gremijev, ki so se dotlej ukvarjali s problemi razpadajoče Jugoslavije, potrjujejo, da so vsi po vrsti v marsičem korektno in pravilno razmišljali, a povsem napačno sklepali. V zadevi razpada Jugoslavije, ki ga je dokončno ugotovila Badinterjeva komisija, ni mogoče uporabljati kriterija ustave SFRJ 1974, saj znotraj neke državne tvorbe nastali novi subjekti nimajo državnopravne subjektivitete, še posebno, ker je omenjena ustava sploh ne predvideva. Tako ni nobenega legalnega ukrepa, ki bi tistim delom skupne države, ki so imeli državno subjektiviteto v trenutku združitve v Kraljevino SHS, to subjektiviteto odvzel ali ukinil. Državnopravni subjekti ob nastanku Kraljevine SHS pa so bili izključno Srbija, Črna gora in slovenske dežele, ki so se v okviru Države SHS pridružile novi državi. Zato sta Srbija in Črna gora utemeljeno ostro protestirali glede tega sklepa Badinterjeve komisije, in vztrajali, da gre pri republikah za secesijo. Pozabili sta (očitno, ker s Slovenijo nista imeli nobenega spora), da more poleg njiju le še Republika Slovenija izstopiti iz zvezne države, kamor je kot subjekt s svojimi deželami vstopila leta 1918.

Morebiti ni odveč dodati zelo ilustrativno dejstvo glede državnosti dejavnikov nastanka Kraljevine SHS. O statusu t.im. kraljevin Hrvaške in Slavonije je prav gotovo najbolj verodostojno, kar pove uradna zgodovina države, katere integralni del sta bili ti pokrajini vso dokumentirano zgodovino. Zgodovinar Stephen Pálfy v svoji Hungarian History navaja, da je leta 1918 Kraljevina Srbija okupirala (!) Hrvaško in Slavonijo, s Trianonskim sporazumom pa sta postali del Kraljevine SHS. To pove vse in pritrjuje zgoraj že citiranemu odgovoru prestolonaslednika Aleksandra na adreso Pribičevića. V trenutku nastajanja Jugoslavije sta bila subjekta mednarodnega prava le Kraljevina Srbija (s takrat že pridruženo Kraljevino Črno goro) in slovenske dežele pod vlado Narodnega sveta v Ljubljani, ki so svojo državnost ohranile ne nazadnje tudi skladno z memorandumom cesarja Karla. Ni dvoma, da se je Kraljevina Srbija lahko združla le z drugo državo (tj. z deželami Avstrijskega cesarstva), nikakor pa ne s kako pokrajino druge države. Zato je lahko Hrvaško in Slavonijo, ki nista bili subjekta mednarodnega prava, le okupirala. Tako se je od Jugoslavije / Srbije lahko leta 1991 razdružla le Slovenija, ostale republike, ki so nastale znotraj Jugoslavije po njenem nastanku, pa so imele po ustavi SFRJ 1974 pravico do odcepitve, kar pomeni, da so potrebovale dogovor s konstitutivnima elementoma Jugoslavije – z Republiko Slovenijo in z Republiko Srbijo-Črno goro. Dogovor seveda predpostavlja stanje leta 1918, v trenutku nastanka.

 

 

Na takih nepravilnih, nedoslednih, nepravnih ugotovitvah in sklepih temelječe odločitve, ki so poskusile legitimizirati mnoge nelegalne, nasilne in na genocidu utemeljene ozemeljske pridobitve zlasti Republike Hrvaške, so mednarodni gremiji, ki so doslej delovali in ukrepali na območju razpadle Jugoslavije, povzročili ne le številne krivice in nepravilnosti, marveč so predvsem vzpostavili trajno žarišče napetosti in konfliktov, ki lahko vsak hip sprožijo obnovitev vojne.

 

ZATO JE TREBA NUJNO IN TAKOJ PRISTOPITI K ORGANIZACIJI MIROVNE KONFERENCE O NEKDANJI JUGOSLAVIJI. Le tako je mogoče popraviti dosedanje napačne odločitve, zaustaviti šovinistične in genocidne sile pri njihovem razdiralnem delovanju in ozemeljskem ekspanzionizmu ter na ozemlju razpadle Jugoslavije vzpostaviti območje miru, stabilnosti in propulzivnega razvoja.


OPOZORILO:

Od številnih sklepov prve Londonske konference je za Slovenijo izjemno pomemben naslednji: "mednarodna skupnost ne priznava s silo pridobljenih ozemelj". To pomeni, da Hrvaška ne more obdržati delov slovenskih dežel Primorske in Slovenske krajine, ki si jih je pridobila z nasiljem, s prevaro (policija, "začasne mejne točke" ipd. – tako v Istri kot ob Muri) in z genocidom (poboji Slovencev v Istri, v Medmurju in na Gorjancih).

 

(1. januar 2010)

 

 

__________________ 

* Franc I. Avstrijski (polno ime Franz Joseph Karl von Habsburg-Lothringen), zadnji cesar Svetega rimskega cesarstva nemške narodnosti in prvi avstrijski cesar, znan tudi kot dvojni cesar, * 12. februar 1768, Firence; † 2. marec 1835, Dunaj.

 

 

 

 English