Lives Journal 2

Andrej Lenarčič

 

O ZGODOVINSKI DRŽAVNOSTI SLOVENSKIH DEŽEL

 

(ter o Temeljni ustavni listini Republike Slovenije in o razsodbi Ustavnega sodišča Republike Slovenije

o arbitražnem sporazumu)

 

Pričujoči spis kritično analizira poglavitne točke nedavne razsodbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije o t. i. arbitrazhnem sporazumu med Republike Slovenije (RS) in Republike Hrvaške (RH).*

 

Temeljna ustavna listina o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije je veljaven ustavni akt ter trajni in neusahljivi vir drzhavnosti Republike Slovenije.

 

Temeljna ustavna listina o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije je vsekakor veljaven ustavni akt. Vir – tak ali drugačen – drzhavnosti Republike Slovenije pa ni in ne more biti. Non bis in idem (Heraklit). Ljudstvo, ki naseljuje ta del Evrope, ki je dalo prvotna imena dezheli in nje pojavom, ki ji je dalo nje podobo, je dokumentirano ustvarilo tudi drzhavo z njenim lastnim denarjem in oblastjo. Drzhava-oblast nikoli ni bila ločena od ljudstva, ki jo je nosilo, pa naj so se nje ime, oblika in oblastniki s časom kakor koli zhe spreminjali, preoblikovali. Slovenski jezik pri drzhavnih opravilih, udelezhba ljudstva pri njih, njega kultura je izpričana in dokumentirana od začetkov (t.i. stroka – in politika še toliko manj tega ne vidi rada), saj so ta dejstva in pričanja edinstvena:

 

– noriški kralji, oblast in denar, »provincia Sclaborum« (leta 595; po Pavlu Diakonu);

– »windischer rede sol er phlegen« – »Grawen windischen hutt uff« – »mitt jerem windischen gesang« – »Der windisch man der in also ansprichtt mit windischer zungen so sol er sprechen« (ustoličevanje prvič zapisano leta 1161; citati iz: Švabsko ogledalo, 13. stol., Avstrijska rimana kronika, 14. stol.);

– leta 1160 prva kartuzija v dezhelah Rimskega cesarstva: Zhiče; kartuzijanski uradni viri lombardske province imenujejo dezhelo »Slovenija« (prim.: Dolinar, Slovensko katoliško znanstveno delo, 1946-47);

– od leta 1600 naprej dokumentirana sodna opravila v slovenščini (prim. Ribnikar, Blejske podlozhniške prisege);

– vojvoda Friderik V. posebej potrdi dezhelno ustavo (leta 1440);

– leta 1510 kranjski parlament (Dezhelni stanovi) ukazhe Zigmundu Herberštajnu, naj z vojsko izzhene Benečane iz Istre; da so imele habsburške dedne drzhave ne le lastno vojsko, marveč tudi lastno diplomacijo, dokazuje isti z opisi svojih diplomatskih misij po pooblastilu npr. Štajerske in Dolnje Avstrije, preden je sprejel diplomatsko sluzhbo pri Dvorni komori (Herberštajnovo zhivljenje, Moskovski zapiski, 1951);

– »Dezhelni stanovi« – torej parlamenti slovenskih dezhel/drzhav – naročijo in omogočijo tisk Dalmatinove Biblije (1584);

– leta 1680 kranjski parlament (Dezhelni stanovi) imenuje svobodnjaka (nem. Freiherr, fr. baron) Janeza Valvazorja za stotnika dolenjskih pešcev; v spomin na zmago nad Turki in upornimi Madzhari na vzhodni meji Štajerske je pobudil in zasnoval spominski Marijin steber, ki danes v Plečnikovi preureditvi stoji na Levstikovem/Šentjakobskem trgu v Ljubljani; plošča z dokumentarnim zapisom je vzidana v avli pod zvonikom cerkve sv. Jakoba;

– še leta 1728 se isti »stanovi« poklonijo svojemu novemu vladarju, Karlu VI., očetu Marije Terezije, v slovenskem jeziku;

– Préliminaires de paix de Leoben du 18 Avril 1797; tj. sporazum med Napoleonom in cesarjem Francem I. : Napoleon bo vrnil cesarju njegove dedne drzhave (états héréditaires): Tirolsko, Koroško, Kranjsko, Štajersko in Furlanijo;

– z Napoleonovim uničenjem (nemškega) Rimskega cesarstva nastopijo nacionalistični imperiji; habsburške/slovenske dedne dezhele/drzhave preplavi nemški nacionalizem, a še vedno ostajajo drzhave, kajti:

– cesar A-O Karl v manifestu 16. oktobra 1918 potrdi suvereniteto dednih dezhel/drzhav, ki se imajo pravico svobodno razdruzhevati in zdruzhevati, in zato:

– 1. novembra 1918 centralna administracija na Dunaju brez pripomb vzame na znanje sporočilo predsednika slovenske vlade v Ljubljani, Jozhefa pl. Pogačnika, o prevzemu vseh drzhavnih pooblastil v slovenskih dezhelah;

– srbski prestolonaslednik Aleksander Karađorđević v odgovoru na adreso Svetozarja Pribičevića, podpredsednika Narodnega sveta SHS, 1. 12. 1918 v Beogradu pove, da se s Kraljevino Srbijo in Črno goro ne zdruzhuje Drzhava SHS, marveč »pokrajine SHS« (D. Lončar, 1921), kajti le njene slovenske »dežele« so bile na ravni države Srbije, ki se s subjekti brez državnostnih atributov ni mogla združevati, lahko jih je le okupirala; temu pritrjuje madžarsko zgodovinopisje: »1918 je kraljevina Srbija okupirala madžarski pokrajini Hrvatsko in Slavonijo« (Pálffy, 1995); zato je bil za ta del nove države potreben poseben Trianonski sporazum.

 

V novo državo, Kraljevino SHS, kasneje Kraljevino Jugoslavijo, in do razpada leta 1991 Socialistično federativno republiko Jugoslavijo je torej Slovenija – slovenske dežele/države pod vodstvom vlade v Ljubljani – vstopila s svojo lastno trajno državnostjo in z mejami, ki so bile v teku zgodovinskega dogajanja dogovorjene in uveljavljene z meddržavnimi sporazumi Jugoslavije s sosedami, meje slovenskih dežel med seboj in s preostankom Jugoslavije pa so ostale, kakor so bile v času združitve, njih meddržavni značaj v času obstoja enovite države na obeh straneh zaznamovane mejne črte pač začasno ni imel zunanjega učinka.

Državnost slovenskih dežel, tj. dežel, ki sestavljajo Republiko Slovenijo in so vstopile leta 1918 v Jugoslavijo, je torej obstajala že davno pred nastankom TUL in ni bila nikoli z nobenim aktom ukinjena (če bi bilo državnost sploh mogoče ukiniti). TUL torej v nobenem primeru ne more biti vir slovenske državnosti. Morebiti je nje jamstvo dandanes. Zagotovo pa je – tudi zaradi nepojmljivih in nedopustnih pomanjkljivosti – trajen vir hudih težav.

Razdelek II Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije varuje državne meje Republike Slovenije in v zvezi s 4. členom Ustave pomeni veljavno in upoštevno ustavnopravno opredelitev ozemlja Republike Slovenije.

Vsaka ustava, ustavna listina, in seveda tudi TUL, je šolski primer, zgled, unilateralnega akta, katerega bistvena značilnost je, da zavezuje – dokler velja – le eno stran. TUL torej lahko pomeni podlago za varovanje državne meje in ozemlja, ne more pa v nobenem primeru opredeljevati ne ozemlja ne meje.

Določanje ozemlja v ustavi/ustavni listini/TUL je ali vojna napoved (če pomeni prilaščanje ozemlja, ki ga sosed ima za svojega) ali pa dokument o kapitulaciji, če prepušča sosedu več, kot bi si ta celo v sanjah želel. Obravnavanje meje in ozemlja v ustavi, razen v smislu varovanja in ravnanja s tem v zvezi, je torej vsaj brezpredmetno, če ne slaboumo. Kar je zapisano v TUL o meji Republike Slovenije, je verjetno veleizdaja, če se vztraja na veljavnosti TUL.

Republika Slovenija je subjekt, ki je leta 1918 vstopil v Jugoslavijo z lastno državnostjo in mejami. Meje z Italijo, Avstrijo in Madžarsko so bile določene in uveljavljene z ustreznimi meddržavnimi sporazumi države Jugoslavije s sosedami. Meja med slovenskimi deželami in ostalim ozemljem Jugoslavije je na črti od Zavrča na Dravi do tromeje Primorske-Kranjske-Kraljevine Madžarske pod Snežnikom ostala do razpada Jugoslavije kot znotrajjugoslovanska meja med Slovenijo in Hrvaško (tj. med Dravsko banovino in Savsko banovino oz. med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško). Na vzhodu je do ukinitve Mariborske oblasti meja ostala na Dravi od Zavrča do sotočja Drave z Muro, potem pa je z banovinsko ureditvijo Kraljevine Jugoslavije Savska banovina prestopila reko Dravo in je Čakovec prišel pod hrvaško lokalno upravo.

Na zahodu je meddržavna meja Primorske s Kraljevino Madžarsko potekala do italijanske okupacije 1922 od omenjene tromeje do Kantride nad Reko potem, ko je Dunaj pristanišče Reko leta 1867 prepustil Budimpešti. Po letu 1922 je Italija okupirala še Reko. Poraz Italije med drugo svetovno vojno je po vojni vrnil Primorsko z Reko, a brez Trsta in Gorice, v Jugoslavijo. Razen meje z Italijo ni na tem območju pravnoveljavno nastala in ni bila uveljavljena vse do danes nobena nova meddržavna meja. Celovita Primorska (razen Trsta in Gorice) je bila skupaj z ostalimi slovenskimi deželami/državami znotraj Jugoslavije.

Kakršna koli sprememba tukaj opisanih obstoječih meddržavnih mej v trenutku razpada Jugoslavije bi morala biti predmet bilateralnih ali multilateralnih pogajanj in dogovora. To se ni zgodilo. Sklicevanje na unilateralne akte – na »drugi razdelek TUL« – pa je, kot rečeno, nelegalno in abotno, ker pomeni nezakonito poseganje v temelje slovenske državnosti in – ne nazadnje – tudi v interese sosede, ki ima do njih pravico, tudi če do predmeta svojih interesov nima nobene legitimacije.

V delu, v katerem II. razdelek Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije varuje državne meje med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško, ga je treba razlagati v smislu mednarodnopravnih načel uti possidetis iuris (na kopnem) oziroma uti possidetis de facto (na morju).

Poskus elaboriranja TUL, ki ga razkriva citirani tretji odstavek – in je v prvem delu (začuda) sicer pravilen, saj si ne uzurpira pravice, da določa meje –zahteva dve pojasnili.

 

1) Načelo uti possidetis se uporablja za urejanje posledic vojaškega spopada in odmerja zmagovalcu ozemlje, ki ga v trenutku končanih spopadov zaseda. Ker vojne med Republiko Slovenijo in RH ni bilo, saj v času nastajanja TUL Hrvaška sploh ni bila država (svojo državnost in samostojnost je razglasila 8. oktobra 1991), tega načela ni mogoče uporabiti.

 

2) Podtikanje US (Ust. sod.), da pomeni to načelo območje izvajanja oblasti, pa seveda tudi ni uporabno za pripisovanje kakršne koli veljavnosti ali uporabnosti TUL glede meje med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško. Razlog je preprost in ga ni

treba posebej elaborirati: t.i. republike znotraj SFRJ niso izvajale svoje lastne državne oblasti, marveč so izvajale – kolikor pač so jo – državno oblast SFRJ.

V nobenem primeru torej ni mogoče »republiškega« upravljanja po »jugoslovanskem pooblastilu« uporabiti kot izgovor za prilaščanje državnopravnih ingerenc – toliko bolj, ker so državnopravne ingerence subjektov, ki so soustvarili Jugoslavijo, obstajale že davno prej. Psevdodržavnost, ki jo je tistim delom Jugoslavije, ki vanjo niso vstopili z lastno državnostjo, prisodila ustava SFRJ 1974, v nobenem primeru ne more biti podlaga za teritorialno ekspanzijo in še najmanj opravičilo za okupacijo ozemlja slovenskih dežel/držav, ki so leta 1918 vstopile v Jugoslavijo. Psevdodržavnost po ustavi 1974 so pridobile republike Hrvaška, BiH in Makedonija, toda s tem, da niso pridobile pravice do razdružitve, marveč izključno le pravico do sporazumne odcepitve. Sporazum se ni zgodil. Je pa protizakonita odcepitev naštetih povzročila krvave vojne in grozovito etnično čiščenje v vseh tistih delih Jugoslavije, ki vanjo niso prinesli svoje državnosti: na Hrvaškem, v BiH in v Makedoniji, oziroma v tistih, ki so kakršno koli že državnost pridobili z ustavo 1974 (prim. Kosovo).

Po II. razdelku Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije je meja med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško ustavnopravno varovana na kopnem po nekdanji republiški meji med Slovenijo in Hrvaško v okviru nekdanje Socialistične federativne republike Jugoslavije, na morju pa po črti, do katere je Republika Slovenija pred osamosvojitvijo izvrševala dejansko oblast do odprtega morja.

Dikcija tega – četrtega – odstavka ima vse odlike poprejšnjega, le da še bolj določno kaže intenco uveljaviti škodljiva in nezakonita določila TUL. Je sicer res, da največji del meje med Slovenijo in Hrvaško – vsaj dve tretjini – poteka še danes po določeni meddržavni meji slovenskih dežel s Kraljevino Madžarsko, katere pokrajina je bila Hrvaška. Za prestop Drave, ki jo je Trianon prepoznal kot mejo Slovenske krajine, na vzhodu ter onkraj nekdanje meje dežele Primorske na zahodu pa Hrvaška nima nobene pravne podlage.

Nič, kar se je od nastanka Jugoslavije dogajalo na tem območju in zadeva Hrvaško, nima mednarodnopravnega značaja. Edini dogodek meddržavne vrste, ki se je zgodil z nastankom nacifašistične vazalne tvorbe t.i. »Nezavisne države Hrvatske« (1941-1945), je v trenutku znova uveljavil edino meddržavno mejo med slovenskimi deželami in Hrvaško, o kateri je bilo tu dovolj povedanega.

Nacistična in fašistična hrvaška zaveznica niti pod razno nista dovolili svoji »državni tvorbi«, da bi se polastila dela Slovenske krajine ali celo dela Primorske (Istre in otokov v Kvarnerju). Do 25. junija 1991 torej nobeno dejanje ali akt ni spremenil dejstev, ki zadevajo slovensko južno mejo. Kar koli pa se je zgodilo tedaj in kasneje, razveljavlja – če je kakor koli že pridobilo mednarodnopravni značaj – Sporazum o arbitraži, njegov 5. člen.

Ponavljati tukaj, da ne Socialistična republika Slovenija ne Socialistična republika Hrvaška nista v obdobju 1918-1991 (iz moralnih in estetskih razlogov ne omenjajmo ponovno NDH) na nobenem delu ozemlja izvajali svoje državne oblasti, ker je ta bila jugoslovanska, resnično ni potrebno. Da je tako, pričajo meddržavni sporazumi SFRJ z Italijo, ki republik niti ne omenjajo. Omenjajo – in zahtevajo (!) – pa, da se občinske in okrajne meje ne spreminjajo.

Arbitražni sporazum med Vlado Republike Slovenije in Vlado Republike Hrvaške ne določa poteka državnih mej med državama pogodbenicama, temveč vzpostavlja mehanizem za mirno rešitev mejnega spora.

 

Točka (a) prvega odstavka 3. člena, točka (a) 4. člena ter drugi in tretji odstavek 7. člena Arbitražnega sporazuma med Vlado Republike Slovenije in Vlado Republike Hrvaške, ki jih je treba razlagati in presojati kot vsebinsko celoto, niso v neskladju s 4. členom Ustave v zvezi z II. razdelkom Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije.

Šesti odstavek je edini, ki v celoti ustreza dejanskemu stanju in logiki stvari. Škoda, da isti um ne odkrije prav tako očitnega dejstva, da tudi ustava in TUL ne določata – preprosto ne moreta določati – meje.

 

Sedmi odstavek pa se zoperstavlja oslovi senci, saj nič, kar sporazumno – oziroma na način, ki nadomešča vojno ali dvostranski sporazum – določa mejo med državami, ne more biti v nobenem primeru v neskladju z določili katere koli ustave ali drugega ustavnega akta. Členi ustave, ki zadevajo mejo – posebej nje varovanje – pač varujejo oz. kako drugače obravnavajo tisto mejo, ki je določena, privojskovana ali pa jo bo na podlagi podpisanega dvostranskega Sporazuma o arbitraži in tistega, kar bosta državi zapisali vsaka v svoj memorandum, določil arbitražni tribunal.

Ne ustava ne TUL ne moreta določati poteka meje. In glede na dikcijo 3. člena meja tudi v resnici ni določena, saj jo je arbitražni tribunal dolžan določiti tako na kopnem kot na morju.

Iz Sporazuma o arbitraži in iz izreka slovenskega ustavnega sodišča sledi, da je vsakršno dodatno potrjevanje (referendum) tega sporazuma popolnoma brezpredmetno. Da slovenska politika ni znala opredeliti državnopravnih dejstev, ki se tičejo slovenske države; da so se v procesu razdruževanja slovenskih dežel/Slovenije iz Jugoslavije dogajale abotnosti in da so nastajali mednarodnopravno nezavezujoči in tudi škodljivi dokumenti, je na dlani, zato o tem ni nobene potrebe odločati z referendumi. Prav tako je nonsens z referendumom odkrivati splošno znano notorično dejstvo, da glede meje med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško ni nobenega, niti minimalnega soglasja, in da ni videti, da bi do njega kadar koli lahko prišlo.

V tem smislu je podpisani Sporazum o arbitraži dosežek, ki presega vsa pričakovanja. Prava znanstvena fantastika. Da bi bil dosežen kakršen koli dogovor, ki bi dopuščal upoštevanje kriterijev internacionalnega prava (kamor seveda sodijo zlasti obstoječe meddržavne meje) in izločitev vsakega argumenta, ki ne ustreza zahtevanemu kriteriju, je bilo nemogoče pričakovati. Toliko bolj, ker so celo slovenski vodilni politiki in strokovnjaki spuščali »dimne bombe« neke pravičnosti ter trdovratno vztrajali pri svojih prividih in vztrajno zamolčevali evidentna upravičenja države Slovenije.

Da to škodljivo ravnanje ni le golo naključje, se razkriva v »referendumski obsedenosti« tam, kjer za kaj takega, kot rečeno, zares ni nobene potrebe; slovenska država se celo smeši pred mednarodno javnostjo. Na drugi strani pa vlada popoln molk strokovne in politične elite tam, kjer bi resnično bila potrebna zagotovila (dosežena na plebiscitarni način z referendumom), namreč pri vsebini memoranduma, ki ga zahteva Sporazum o arbitraži. Od tega namreč, kar bo zapisano v memorandum, je odvisno vse. Tribunal lahko odloča izključno le na podlagi tistega, kar stranka v postopku zapiše v svoj memorandum. In že samo omemba kakega navideznega argumenta, ki ne izpolnjuje zahtev 4. člena Sporazuma o arbitraži, bo bistveno prizadela težo pravzaprav edinega – a prevladujočega – argumenta, ki ga ima (le) Slovenija: to so meddržavne meje slovenskih dežel, ki so kot konstitutivni element vstopile 1. 12. 1918 v Jugoslavijo.

Prevladujoča kvaliteta Sporazuma o arbitraži je to, da jasno postavlja kriterij internacionalnega prava. Poleg vsega doslej povedanega to pravilo postavlja na raven arbitražne obravnave izključno mednarodnopravno relevantna dejstva, ki jih mora in sme slovenska vlada zapisati v memorandum. Jugoslovanska notranja zakonodaja in ureditev nimata na mednarodni ravni nobenega učinka; na odločanje arbitražnega tribunala bi učinkovali le v primeru, da državnopravnih argumentov ne bo na mizi.

Zato je potrebno na primeren način (lahko tudi z referendumom, saj državotvorno ravnanje slovenske politike in neoporečnost stroke tod nista v navadi) zagotoviti, da bo imel arbitražni tribunal na mizi argument: meje in celovitost slovenskih dežel. V civilizirani Evropi so to nedotakljivi imperativi. So primeri, in to ne maloštevilni, da so dežele z državnopravno osebnostjo prehajale iz ene večje državne skupnosti v drugo in nazaj, a njih ozemeljska celovitost, državna in kulturna integriteta pri tem niso trpele. Teritorialni in etnični ekspanzionizem, katerega žrtev so že več kot sto let slovenske dežele (in to na naši južni meji še kar traja), pa je zavržena, primitivna praksa: žalitev za Evropo po grozovitostih druge svetovne vojne in za svet 21. stoletja v celoti.

(Andrej Lenarčič, poslanec prvega sklica)

 

_______________

* citati iz razsodbe so navedeni v kurzivu

 

 

 

Engliš