Lives Journal 2

Damir Globočnik

 

MIMOIDOČI

 

V ospredju fotografskega delovanja Metke Vergnion je zavedanje o pomenu subjektivne fotografske percepcije stvarnosti. O fotografiji ne razmišlja samo kot o načinu beleženja motivov, ki so bili v danem trenutku pred fotografskim aparatom. Fotografsko evidentiranje dejstev so nadomestili vizualizacija zamisli, vtisov in doživetij oziroma pripovedovanje osebnih/zasebnih zgodb ter fotografsko zajemanje intimnih trenutkov, o čemer pričajo že zgodnji črno-beli intimni avtoportretni in drugi motivi, ki jih je Metka Vergnion s pomočjo t. i. kemičnega postopka solarizacije in različnih tehnik toniranja in ročnega obarvanja fotografskega papirja včasih spreminjala v barvne fotografije. V osemdesetih letih se je začela ukvarjati tudi z barvno fotografijo, vendar celo v vernem barvnem posnetku lahko zaslutimo predvsem pretanjeno fotografsko meditiranje o konkretnem svetu ter vnašanje poetičnih vsebinskih poudarkov, ki kot da ne pripadajo neposredni izkustveni resničnosti. Zgovoren je novejši fotografski ciklus Japonski trenutki, ki je nastal med obiski Azije.

Če se povrnemo k omenjenim postopkom kemijskega in ročnega obarvanja črno-belih fotografij, ki ga Metka Vergnion pri novejših fotografijah dopolnjuje s sorodno računalniško obdelavo posnetkov, velja omeniti dejstvo (in avtoričino prepričanje), da isti motiv v črno-beli ali barvni fotografiji nima več istega konteksta. S pomočjo barve v fotografski posnetek vnaša nove vsebinske in formalne poudarke. Fotografski posnetek se spreminja v svojevrstno likovno podobo, pri kateri ne moremo spregledati vpliva slikarstva, mdr. abstraktne umetnosti, kar velja tudi za serijo Mimoidoči, ki nastaja od leta 2003.

Pripovedni pol serije Mimoidoči bi lahko opredelili kot izbrani izrezi in utrinki iz urbanega okolja, v katerem prevladujejo različna zaporedja človeških figur, ki se pomikajo po praznih prizoriščih. Toda fotografirana realnost je po zaslugi obdelave z računalnikom na ekranu in naposled na površini fotografskega papirja dobila nove formalne in vsebinske dimenzije. Figure so spremenjene v barvne sence in mavrične odseve, kot da bi jih na fotografskem papirju izrisala intenzivna umetna svetloba. Deskriptivni nivo analognega posnetka je ohranjen, vendar je dokumentarna realnost fotografiranega prizora po zaslugi računalniških manipulacij izbrisana in prekrita z barvno in svetlobno povrhnjico, ki se podreja novi likovni harmoniji. Svetlobne in tonske prehode črno-bele fotografije, ki jo nekje od daleč še vedno lahko slutimo, so prekrile sijoče, neobičajne, nenaravne barve in barvna razmerja ter kontrasti, v katerih lahko v enaki meri vidimo tako igrive estetske poudarke kot avtoričino težnjo po raziskovanju odnosov med svetlobo in senco, gibanjem in mirovanjem, fotografskim poljem in navidezno fotografsko obrisno »risbo« ter ne nazadnje raziskovanje dialektike realnega in imaginarnega, ki ju uspe povezati v sugestivno fotografsko podobo. 

 

 

English