Lives Journal 2

Damir Globochnik

 

PRVI STEREOTIPI V SLOVENSKI KARIKATURI

 

Pri razshirjanju stereotipov so imeli pomembno vlogo satirichni listi, in to predvsem s karikaturo, ki je zaradi zmozhnosti vizualizacije v podzavest vtisnjenih stereotipnih predstav postala nepogreshljiva v propagandnem in politichnem boju. Karikaturisti so pri ustvarjanju stereotipov sledili javnemu mnenju, opirali so se na skupne vrednote, predstave in hotenja, chrpali so iz kolektivnega spomina in nezavednega. Na oblikovanje stereotipov so vplivale tudi trenutne potrebe. Karikaturisti so posamezne stereotipne vzorce opushchali ali prilagajali novim okolishchinam, prevzemali in oblikovali so nove stereotipe.

Politichne karikature so se sredi 19. stoletja uveljavile v satirichnih listih, v zachetku 20. stoletja pa so postale nepogreshljive tudi v dnevnem tisku. V slovenskih satirichnih listih jih prvich srechamo konec shestdesetih let 19. stoletja. Poleg liberalizacije politichnega zhivljenja in zgledov pri drugih narodih sta na izid prvih satirichnih listov vplivala chasnikarska tradicija in pomen, ki so ga slovenski chasniki pridobili v javnem zhivljenju.

Ena prvih (in najbrzh delno izvirnih) stereotipnih podob v slovenski karikaturi je karikirana upodobitev nemshkutarja. Nemshkutar oziroma nemchur (nem. der Deutschthümler) je bil renegat (narodni odpadnik). Po rodu je bil Slovenec, vendar se je odlochil za pripadnost nemshkemu druzhbenemu, kulturnemu in politichnemu krogu.

Pesnik, pisatelj, jezikoslovec, urednik in politichni publicist Fran Levstik (1831–1887) je leta 1870 na naslovnicah dveh izmed sedmih shtevilk Pavlihe (tretjega satirichnega slovenskega lista po vrsti) objavil karikaturi dveh najbolj znanih slovenskih narodnih odpadnikov – Kluna in Dezhmana. Karikaturi je narisal Karel Václav Klích (1841–1926), glavni risar in urednik vodilnega dunajskega humoristichnega chasopisa Der Floh (1869–1881, 1883–1919).

Na naslovnici prve shtevilke Pavlihe je bila objavljena karikatura trebushastega dvornega svetnika dr. Vincenca Ferrerija Kluna (1823–1875). Karikatura sodi v oblikovno zvrst t.i. »glavonozhcev«, pri kateri je nesorazmerje med veliko glavo in malim telesom krepilo satirichni uchinek. Na debelo glavo Vinka Fererija Kluna sta karikaturist in Levstik (Klích je karikature risal po Levstikovih navodilih) posadila visok »nemshki« oziroma »nemshkutarski« cilinder. Klun je oblechen v frak, ki je poleg cilindra v drugi polovici 19. stoletja veljal za »znamenje kapitala in inteligencije« (gre za prevod nemshkoliberalnega gesla »Besitz und Bildung«). Ljudje, ki so premogli ti dve vrednoti ali vsaj eno od njiju, so bili glavna opora nemshke stranke. [sl. 1]

Klunovo publicistichno in javno delovanje v petdesetih letih 19. stoletja je kazalo znamenja narodne oziroma dezhelne zavednosti. Leta 1867 je bil na podlagi svojega federalistichnega programa kot kandidat slovenske stranke izvoljen v kranjski dezhelni zbor. Junija 1867 se je v dunajskem drzhavnem zboru zaradi vprashanja o konkordatu lochil od slovenskih poslancev. Nepremostljive razlike med Klunom in slovenskim taborom so nastale, ko je Klun, zvest svojemu liberalnemu preprichanju, glasoval za decembrsko ustavo (1867) in naslednje leto za lochitev sholstva od cerkve.

Na karikaturi na naslovnici 4. shtevilke Pavlihe je upodobljen Karel Dezhman, ki moli pred simbolom nemshtva in nemshkutarstva – pred svobodoljubnim cilindrom, brez katerega je »svobodoljubnik« (svobodomislec) »podoben devici brez nedolzhnosti« (Fran Levstik, Dragutin Dezhman, Pavliha, 1870, sht. 5). Okrog cilindra so nanizane makove glavice: Dezhmana je omamilo germanstvo oziroma nemshtvo. Cilinder je imel tedaj sloves »shvabskega« pokrivala. Nosili naj bi ga ljubljanski dopisniki v nemshke dunajske in trzhashke liste. [sl. 2]

Karel (Dragotin) Dezhman oziroma Deschmann (1821–1889) je bil ena najpomembnejshih osebnosti tedanjega politichnega in kulturnega zhivljenja na Kranjskem. Leta 1852 je postal kustos dezhelnega muzeja, ki ga je vodil do smrti. Sprva je sodil med zavedne Slovence. Pisal je slovenske in nemshke pesmi. Leta 1861 je bil v Idriji izvol­jen za poslanca v kranjski dezhelni zbor, ta pa ga je poslal v dunajski drzhavni zbor. Junija istega leta se je pridruzhil nemshki ustavoverni stranki (nem. Verfassungstreue Partei: stranka na strani decembrske ustave oziroma februarskega patenta). Postal je voditelj ljubljanskih liberalnih Nemcev, glasnik nemshke kulture in eden najnevarnejshih nasprotnikov slovenskega naroda. Zastopal je naprednejsha liberalna stalishcha kot slovenska stranka, na primer glede vpliva duhovshchine na javno zhivljenje in glede vprashanja razveljavitve zakonskega dovoljenja. Nasprotoval je slovenski univerzi in uveljavitvi slovenshchine v ljudskih in srednjih sholah, v drzhavni upravi in gledalishchu. Kot ustavoverec je nastopal proti federalizmu in zahtevi po Zedinjeni Sloveniji ter Slovencem ochital panslavizem (po: Avgust Pirjevec, Dezhman Karel, Slovenski biografski leksi­kon, 1, Ljubljana 1925, str. 133).

Dezhman je v slovenskih ocheh postal prototip renegata. Med vsemi narodnimi izdajalci, nemshkutarji, kranjskimi Nemci, liberaluhi so njega Slovenci najbolj sovrazhili in zanichevali. Na njegovo mladostno narodnozavedno preprichanje so ga opozarjali s pomochjo humoristichne pripovedne pesmi (verzificirane pripovedke) Proklete grablje, ki jo je Dezhman objavil v Bleiweisovem Koledarchku slovenskem za leto 1855. Zamisel za pesem izvira iz Majarjevih koroshkih pripovedk.

Dezhmanova prepesnitev anekdote o »prokletih grabljah« govori o domishljavem abiturientu ljubljanske gimnazije Anzhetu iz Rovt, ki po opravljeni maturi ni vech hotel znati slovenshchine. Ko je ponevedoma stopil na grablje, ki so ga lopnile po ustih, je pozabil na pridobljeno znanje polomljene nemshchine in zaklel v slovenskem jeziku: »Proklete grablje!«

Po zaslugi te satirichne pesmi so grablje po letu 1861 postale Dezhmanov grb oziroma satirichni atribut ter nasploh razpoznavni znak renegatstva in nemshkutarstva na Kranjskem. Drobcene grablje so prisotne tudi na karikaturi Dezhmana na naslovnici Pavlihe. Karel Klích jih je skril v prvo chrko svojega podpisa.

V prvem slovenskem satirichnem listu Brencelj (1869–1875, 1877–1886) je Dezhman veljal za najvechkrat karikirano osebo, saj se njegova figura pojavlja v vseh letnikih, vselej z grabljami v rokah. Dezhman je prvi stalni junak slovenske karikature. »Za oshabne tvoje zhnable / So nalashch proklete grablje,« je zapisal urednik Brenclja, chasnikar, dramatik, pripovednik in satirik Jakob Aleshovec (1842–1901) v persiflazhi Dezhmanove pesmi (Proklete grablje – Stara pesem, po D. Dezhmanu ponarejena, Brencelj, 1871, sht. 3).

Na karikaturi Prazno delo (Brencelj, 1871, sht. 23) je Dezhman grablje za trenutek odlozhil, da je lahko ochrnil slovenske kandidate s pomochjo ljubljanskega nemshkega chasnika Laibacher Tagblatt. Dezhman slovenske poslance mazhe s chrno barvo (chrniti: slabo govoriti o nekom, tozhiti koga). [sl. 3]

Za nemshkutarja je veljal tudi liberalec Karl Wurzbach pl. Tannenberg (1809–1886), drzhavni in dezhelni poslanec, ki je bil od leta 1866 kranjski dezhelni glavar in v letih 1871–1872 dezhelni predsednik. Na karikaturi Dezhelni predsednik Wurzbach sprejema svoje prijatelje (Brencelj, 1871, sht. 11) Wurzbach drzhi v roki »proklete grablje«. Nemshkutarji, med njimi je tudi Karel Dezhman, mu vzklikajo z dvignjenimi cilindri.

Zanimivo je, da je karikirana predstavitev Dezhmana kot renegata prevladala nad drugimi njegovimi portretnimi upodobitvami (Dezhmanov slikani portret, fotografije in spomenik v Narodnem muzeju).

Stereotipna predstavitev nemshkutarja je najbrzh nastala na podlagi pojma »shkric« (shkric: vsak od obeh mochno podaljshanih delov na hrbtni strani fraka). »Shkric« je bil gosposki chlovek oziroma meshchan, oblechen v frak (slavnostni moshki suknjich). Iz ustnega izrochila je »shkric« preshel v chasnikarski in literarni jezik. Morda je Brencelj iz nemshkih satirichnih listov prevzel vzorec upodobitve nemshkega meshchana in ga povezal s stereotipno podobo Nemcev in nemshkutarjev, ki so na karikaturah skorajda vedno oblecheni v frak in cilinder. V 19. stoletju je med Slovenci za normo veljal kmet, meshchanski in kasneje nemshkutarski »shkric« pa je bil delezhen posmeha.

V istem chasu se je v karikaturi pojavil tudi slovenski avtostereotip (stereotipna predstava tipichnega Slovenca). Figura, ki jo danes najpogosteje poznamo pod imenom Kranjski Janez, ima predhodnika v Pavlihi (personifikaciji Levstikovega satirichnega lista Pavliha) in v naslovnem junaku Pavlihove rubrike Gregor Potrebnik. Oba je po Levstikovih navodilih narisal cheshki karikaturist Gustav Jaroslav Schulz (1846–1903). Oblechena sta v narodna, kmechka oblachila, Gregor Potrebnik ima marelo in palico, Pavliha fajfo. Kranjski Janez se kasneje pojavlja v razlichnih variacijah. Poleg spreminjanja imena lahko sledimo tudi spremembam narodne noshe. [sl. 4]

Kranjski Janez se je zgledoval po sorodnih figurah v tujih satirichnih listih. Stereotipne podobe posameznih narodov so se v evropski karikaturi zachele oblikovati od tridesetih let 19. stoletja dalje. Stalni junaki karikatur so postali figuralni tipi z znachilno fiziognomijo, oblachili (nosho), pokrivalom in drugimi atributi.

V teh tipih naj bi bile – kot pars pro toto – zajete izbrane znachajske, etnichne, folklorne in druge lastnosti celotnega naroda. Tipizirane figure morajo biti prepoznavne, zato se ponavljajo. Najbolj znane so: francoska Marianne (izpeljava alegorije Svobode, razgaljena zhenska z jakobinsko oziroma frigijsko chepico, prvich se pojavi med francosko revolucijo), angleshki John Bull, nemshki Michel (der deutsche Michel, od 1843 dalje), cheshki Václav oziroma Wenzel in amerishki Uncle Sam.

Slovenski avtostereotip Kranjski Janez je bil pogojen s socialno strukturo slovensko zavednega prebivalstva. Kranjskega Janeza (suh mozhak, ki je najpogosteje oblechen v prazhnjo, gorenjsko narodno nosho) si prav tako kot sorodni, nekoliko poznejshi alegorichni lik v vlogi personifikacije narodne skupnosti (Slovenija: praviloma je zhenskega spola, dekle ali zhena v narodni noshi) lahko razlozhimo s kmechko strukturo slovenskega prebivalstva. Nemshko opredeljeno prebivalstvo je vechinoma zhivelo v mestih in trgih.

Satirichni listi so bili sicer namenjeni predvsem meshchanski publiki, zastopali so liberalna oziroma svobodomiselna nachela. Konec 19. stoletja najdlje izhajajochi slovenski satirichni list Aleshovchev Brencelj je bil v tem pogledu ena izmed izjem. Sledil je pogledom konservativnih in zmernih Bleiweisovih Novic. Veliko bralcev je nashel med podezhelskim oziroma kmechkim prebivalstvom. V 19. stoletju razlika med meshchani in podezheljem na Slovenskem ni bila vech tako izrazita, saj je del kmechkega razreda postopoma prehajal v meshchanskega. Socialno diferenciacijo je spremljala tudi narodnostna.

Slikar samouk in shtudent bogoslovja Franc Zorec (1854–1930), ki je po letu 1877 risal karikature za satirichni list Brencelj, je pogosto uporabljal simbolne in druge tipizirane figure (personifikacije Slovenije in Slovenca, nemshki Michel idr.). Tako na karikaturi Narobe svet (Brencelj, 1881, sht. 9) srechamo personifikacijo Slovenije in Pavliho. Zorec je po posvetitvi v mashnika leta 1879 sluzhboval kot kaplan v raznih krajih, od leta 1900 je bil zhupnik v Novi Oselici pri Sovodnjem. [sl. 5]

Proces oblikovanja samopodobe, zavesti o pripadnosti slovenski narodni skupnosti, je povezan tudi z razlikovanjem od drugih, zlasti sosednjih skupnosti – nemshkutarje (in pri trzhashkih in gorishkih Slovencih »lahone«) bi lahko oznachili za »notranje sosede«.

Stereotipi (zlasti negativni) vselej govorijo o dvostranskem odnosu. Avtostereotip in heterostereotip (poenostavljena predstava o tujih narodih in skupinah) se medsebojno krepita, kajti nasprotniku so pripisane negativne lastnosti, ki naj bi jih druga stran ne imela. Tvorci negativnega stereotipa se v njem uzrejo kot v zrcalu. Negativni stereotip nemshkutarja (meshchanskega shkrica, po preprichanju nemshkega liberalca) je zrcalna podoba kmechkega Kranjskega Janeza. Medtem je v nasprotnem, nemshkem taboru zaradi velikega vpliva duhovshchine na slovensko javno zhivljenje in politiko veljalo stereotipno preprichanje, da so vsi Slovenci klerikalni in nazadnjashki.

 

 

 

 

 

sl.1      sl.2 sl.3

 

 

 

 sl.4                           sl.5

 

 

 

English