Lives Journal 2

Damir Globočnik

 

PRVI STEREOTIPI V SLOVENSKI KARIKATURI

 

Pri razširjanju stereotipov so imeli pomembno vlogo satirični listi, in to predvsem s karikaturo, ki je zaradi zmožnosti vizualizacije v podzavest vtisnjenih stereotipnih predstav postala nepogrešljiva v propagandnem in političnem boju. Karikaturisti so pri ustvarjanju stereotipov sledili javnemu mnenju, opirali so se na skupne vrednote, predstave in hotenja, črpali so iz kolektivnega spomina in nezavednega. Na oblikovanje stereotipov so vplivale tudi trenutne potrebe. Karikaturisti so posamezne stereotipne vzorce opuščali ali prilagajali novim okoliščinam, prevzemali in oblikovali so nove stereotipe.

Politične karikature so se sredi 19. stoletja uveljavile v satiričnih listih, v začetku 20. stoletja pa so postale nepogrešljive tudi v dnevnem tisku. V slovenskih satiričnih listih jih prvič srečamo konec šestdesetih let 19. stoletja. Poleg liberalizacije političnega življenja in zgledov pri drugih narodih sta na izid prvih satiričnih listov vplivala časnikarska tradicija in pomen, ki so ga slovenski časniki pridobili v javnem življenju.

Ena prvih (in najbrž delno izvirnih) stereotipnih podob v slovenski karikaturi je karikirana upodobitev nemškutarja. Nemškutar oziroma nemčur (nem. der Deutschthümler) je bil renegat (narodni odpadnik). Po rodu je bil Slovenec, vendar se je odločil za pripadnost nemškemu družbenemu, kulturnemu in političnemu krogu.

Pesnik, pisatelj, jezikoslovec, urednik in politični publicist Fran Levstik (1831–1887) je leta 1870 na naslovnicah dveh izmed sedmih številk Pavlihe (tretjega satiričnega slovenskega lista po vrsti) objavil karikaturi dveh najbolj znanih slovenskih narodnih odpadnikov – Kluna in Dežmana. Karikaturi je narisal Karel Václav Klíč (1841–1926), glavni risar in urednik vodilnega dunajskega humorističnega časopisa Der Floh (1869–1881, 1883–1919).

Na naslovnici prve številke Pavlihe je bila objavljena karikatura trebušastega dvornega svetnika dr. Vincenca Ferrerija Kluna (1823–1875). Karikatura sodi v oblikovno zvrst t.i. »glavonožcev«, pri kateri je nesorazmerje med veliko glavo in malim telesom krepilo satirični učinek. Na debelo glavo Vinka Fererija Kluna sta karikaturist in Levstik (Klíč je karikature risal po Levstikovih navodilih) posadila visok »nemški« oziroma »nemškutarski« cilinder. Klun je oblečen v frak, ki je poleg cilindra v drugi polovici 19. stoletja veljal za »znamenje kapitala in inteligencije« (gre za prevod nemškoliberalnega gesla »Besitz und Bildung«). Ljudje, ki so premogli ti dve vrednoti ali vsaj eno od njiju, so bili glavna opora nemške stranke. [sl. 1]

Klunovo publicistično in javno delovanje v petdesetih letih 19. stoletja je kazalo znamenja narodne oziroma deželne zavednosti. Leta 1867 je bil na podlagi svojega federalističnega programa kot kandidat slovenske stranke izvoljen v kranjski deželni zbor. Junija 1867 se je v dunajskem državnem zboru zaradi vprašanja o konkordatu ločil od slovenskih poslancev. Nepremostljive razlike med Klunom in slovenskim taborom so nastale, ko je Klun, zvest svojemu liberalnemu prepričanju, glasoval za decembrsko ustavo (1867) in naslednje leto za ločitev šolstva od cerkve.

Na karikaturi na naslovnici 4. številke Pavlihe je upodobljen Karel Dežman, ki moli pred simbolom nemštva in nemškutarstva – pred svobodoljubnim cilindrom, brez katerega je »svobodoljubnik« (svobodomislec) »podoben devici brez nedolžnosti« (Fran Levstik, Dragutin Dežman, Pavliha, 1870, št. 5). Okrog cilindra so nanizane makove glavice: Dežmana je omamilo germanstvo oziroma nemštvo. Cilinder je imel tedaj sloves »švabskega« pokrivala. Nosili naj bi ga ljubljanski dopisniki v nemške dunajske in tržaške liste. [sl. 2]

Karel (Dragotin) Dežman oziroma Deschmann (1821–1889) je bil ena najpomembnejših osebnosti tedanjega političnega in kulturnega življenja na Kranjskem. Leta 1852 je postal kustos deželnega muzeja, ki ga je vodil do smrti. Sprva je sodil med zavedne Slovence. Pisal je slovenske in nemške pesmi. Leta 1861 je bil v Idriji izvol­jen za poslanca v kranjski deželni zbor, ta pa ga je poslal v dunajski državni zbor. Junija istega leta se je pridružil nemški ustavoverni stranki (nem. Verfassungstreue Partei: stranka na strani decembrske ustave oziroma februarskega patenta). Postal je voditelj ljubljanskih liberalnih Nemcev, glasnik nemške kulture in eden najnevarnejših nasprotnikov slovenskega naroda. Zastopal je naprednejša liberalna stališča kot slovenska stranka, na primer glede vpliva duhovščine na javno življenje in glede vprašanja razveljavitve zakonskega dovoljenja. Nasprotoval je slovenski univerzi in uveljavitvi slovenščine v ljudskih in srednjih šolah, v državni upravi in gledališču. Kot ustavoverec je nastopal proti federalizmu in zahtevi po Zedinjeni Sloveniji ter Slovencem očital panslavizem (po: Avgust Pirjevec, Dežman Karel, Slovenski biografski leksi­kon, 1, Ljubljana 1925, str. 133).

Dežman je v slovenskih očeh postal prototip renegata. Med vsemi narodnimi izdajalci, nemškutarji, kranjskimi Nemci, liberaluhi so njega Slovenci najbolj sovražili in zaničevali. Na njegovo mladostno narodnozavedno prepričanje so ga opozarjali s pomočjo humoristične pripovedne pesmi (verzificirane pripovedke) Proklete grablje, ki jo je Dežman objavil v Bleiweisovem Koledarčku slovenskem za leto 1855. Zamisel za pesem izvira iz Majarjevih koroških pripovedk.

Dežmanova prepesnitev anekdote o »prokletih grabljah« govori o domišljavem abiturientu ljubljanske gimnazije Anžetu iz Rovt, ki po opravljeni maturi ni več hotel znati slovenščine. Ko je ponevedoma stopil na grablje, ki so ga lopnile po ustih, je pozabil na pridobljeno znanje polomljene nemščine in zaklel v slovenskem jeziku: »Proklete grablje!«

Po zaslugi te satirične pesmi so grablje po letu 1861 postale Dežmanov grb oziroma satirični atribut ter nasploh razpoznavni znak renegatstva in nemškutarstva na Kranjskem. Drobcene grablje so prisotne tudi na karikaturi Dežmana na naslovnici Pavlihe. Karel Klíč jih je skril v prvo črko svojega podpisa.

V prvem slovenskem satiričnem listu Brencelj (1869–1875, 1877–1886) je Dežman veljal za največkrat karikirano osebo, saj se njegova figura pojavlja v vseh letnikih, vselej z grabljami v rokah. Dežman je prvi stalni junak slovenske karikature. »Za ošabne tvoje žnable / So nalašč proklete grablje,« je zapisal urednik Brenclja, časnikar, dramatik, pripovednik in satirik Jakob Alešovec (1842–1901) v persiflaži Dežmanove pesmi (Proklete grablje – Stara pesem, po D. Dežmanu ponarejena, Brencelj, 1871, št. 3).

Na karikaturi Prazno delo (Brencelj, 1871, št. 23) je Dežman grablje za trenutek odložil, da je lahko očrnil slovenske kandidate s pomočjo ljubljanskega nemškega časnika Laibacher Tagblatt. Dežman slovenske poslance maže s črno barvo (črniti: slabo govoriti o nekom, tožiti koga). [sl. 3]

Za nemškutarja je veljal tudi liberalec Karl Wurzbach pl. Tannenberg (1809–1886), državni in deželni poslanec, ki je bil od leta 1866 kranjski deželni glavar in v letih 1871–1872 deželni predsednik. Na karikaturi Deželni predsednik Wurzbach sprejema svoje prijatelje (Brencelj, 1871, št. 11) Wurzbach drži v roki »proklete grablje«. Nemškutarji, med njimi je tudi Karel Dežman, mu vzklikajo z dvignjenimi cilindri.

Zanimivo je, da je karikirana predstavitev Dežmana kot renegata prevladala nad drugimi njegovimi portretnimi upodobitvami (Dežmanov slikani portret, fotografije in spomenik v Narodnem muzeju).

Stereotipna predstavitev nemškutarja je najbrž nastala na podlagi pojma »škric« (škric: vsak od obeh močno podaljšanih delov na hrbtni strani fraka). »Škric« je bil gosposki človek oziroma meščan, oblečen v frak (slavnostni moški suknjič). Iz ustnega izročila je »škric« prešel v časnikarski in literarni jezik. Morda je Brencelj iz nemških satiričnih listov prevzel vzorec upodobitve nemškega meščana in ga povezal s stereotipno podobo Nemcev in nemškutarjev, ki so na karikaturah skorajda vedno oblečeni v frak in cilinder. V 19. stoletju je med Slovenci za normo veljal kmet, meščanski in kasneje nemškutarski »škric« pa je bil deležen posmeha.

V istem času se je v karikaturi pojavil tudi slovenski avtostereotip (stereotipna predstava tipičnega Slovenca). Figura, ki jo danes najpogosteje poznamo pod imenom Kranjski Janez, ima predhodnika v Pavlihi (personifikaciji Levstikovega satiričnega lista Pavliha) in v naslovnem junaku Pavlihove rubrike Gregor Potrebnik. Oba je po Levstikovih navodilih narisal češki karikaturist Gustav Jaroslav Schulz (1846–1903). Oblečena sta v narodna, kmečka oblačila, Gregor Potrebnik ima marelo in palico, Pavliha fajfo. Kranjski Janez se kasneje pojavlja v različnih variacijah. Poleg spreminjanja imena lahko sledimo tudi spremembam narodne noše. [sl. 4]

Kranjski Janez se je zgledoval po sorodnih figurah v tujih satiričnih listih. Stereotipne podobe posameznih narodov so se v evropski karikaturi začele oblikovati od tridesetih let 19. stoletja dalje. Stalni junaki karikatur so postali figuralni tipi z značilno fiziognomijo, oblačili (nošo), pokrivalom in drugimi atributi.

V teh tipih naj bi bile – kot pars pro toto – zajete izbrane značajske, etnične, folklorne in druge lastnosti celotnega naroda. Tipizirane figure morajo biti prepoznavne, zato se ponavljajo. Najbolj znane so: francoska Marianne (izpeljava alegorije Svobode, razgaljena ženska z jakobinsko oziroma frigijsko čepico, prvič se pojavi med francosko revolucijo), angleški John Bull, nemški Michel (der deutsche Michel, od 1843 dalje), češki Václav oziroma Wenzel in ameriški Uncle Sam.

Slovenski avtostereotip Kranjski Janez je bil pogojen s socialno strukturo slovensko zavednega prebivalstva. Kranjskega Janeza (suh možak, ki je najpogosteje oblečen v pražnjo, gorenjsko narodno nošo) si prav tako kot sorodni, nekoliko poznejši alegorični lik v vlogi personifikacije narodne skupnosti (Slovenija: praviloma je ženskega spola, dekle ali žena v narodni noši) lahko razložimo s kmečko strukturo slovenskega prebivalstva. Nemško opredeljeno prebivalstvo je večinoma živelo v mestih in trgih.

Satirični listi so bili sicer namenjeni predvsem meščanski publiki, zastopali so liberalna oziroma svobodomiselna načela. Konec 19. stoletja najdlje izhajajoči slovenski satirični list Alešovčev Brencelj je bil v tem pogledu ena izmed izjem. Sledil je pogledom konservativnih in zmernih Bleiweisovih Novic. Veliko bralcev je našel med podeželskim oziroma kmečkim prebivalstvom. V 19. stoletju razlika med meščani in podeželjem na Slovenskem ni bila več tako izrazita, saj je del kmečkega razreda postopoma prehajal v meščanskega. Socialno diferenciacijo je spremljala tudi narodnostna.

Slikar samouk in študent bogoslovja Franc Zorec (1854–1930), ki je po letu 1877 risal karikature za satirični list Brencelj, je pogosto uporabljal simbolne in druge tipizirane figure (personifikacije Slovenije in Slovenca, nemški Michel idr.). Tako na karikaturi Narobe svet (Brencelj, 1881, št. 9) srečamo personifikacijo Slovenije in Pavliho. Zorec je po posvetitvi v mašnika leta 1879 služboval kot kaplan v raznih krajih, od leta 1900 je bil župnik v Novi Oselici pri Sovodnjem. [sl. 5]

Proces oblikovanja samopodobe, zavesti o pripadnosti slovenski narodni skupnosti, je povezan tudi z razlikovanjem od drugih, zlasti sosednjih skupnosti – nemškutarje (in pri tržaških in goriških Slovencih »lahone«) bi lahko označili za »notranje sosede«.

Stereotipi (zlasti negativni) vselej govorijo o dvostranskem odnosu. Avtostereotip in heterostereotip (poenostavljena predstava o tujih narodih in skupinah) se medsebojno krepita, kajti nasprotniku so pripisane negativne lastnosti, ki naj bi jih druga stran ne imela. Tvorci negativnega stereotipa se v njem uzrejo kot v zrcalu. Negativni stereotip nemškutarja (meščanskega škrica, po prepričanju nemškega liberalca) je zrcalna podoba kmečkega Kranjskega Janeza. Medtem je v nasprotnem, nemškem taboru zaradi velikega vpliva duhovščine na slovensko javno življenje in politiko veljalo stereotipno prepričanje, da so vsi Slovenci klerikalni in nazadnjaški.

 

 

 

 

 

sl.1      sl.2 sl.3

 

 

 

 sl.4                           sl.5

 

 

 

English