Lives Journal 2

Franko Bushich

 

POGREB

 

(haibun)

 

V spomin na Tonchija Litovicha »Slovenca«

 

 

Pogreb mladega znanca nekega peklensko vrochega poletja. Hodim v mnozhici, v gruchi. K prepotenemu telesu, zhganemu s soncem, se mi lepi temna srajca. Opazujem ljudi – pogreb je velik – licemerstvo zahodne kulture.

 

Tisti ki ne ljubijo

tistega ki je umrl

so prishli jokat

 

Z jokanjem se silijo dekleta in zhenske, lica mozh so stroga in resna, vendar vsi ... so tukaj le zaradi lepshega. Prihajajo, da bi bili opazheni, prihajajo, da bi bili najdeni, da bi pokazali novo obleko, in vchasih, da bi sploh shli iz hishe. Prihajajo zaradi tega, ker prihajajo drugi. Vendar prihajajo zaman. Pokojnik ni imel prijatelja. Pokojnik jih ne more vech videti. Pokojnik se ne smeji vech in njihove obleke mu ne pomenijo veliko.

 

Lej uzhaloshchene

v chrnih oblekah

Valentino Armani

 

Zhalostna glasba godbe na pihala, napev zlatih trobent – fascinira. Vodi in usmerja nas zvok trobent. Hipnotizira. Dviga in spushcha simulirana chustva mnozhice, tu in tam vplivajoch na hlipanja, tu in tam na zadrzhanost. Trobi, trobentach severnega stolpa, tega pokojnika ne kliche ljubljena ... nikoli vech ga ne bo klicala. Trobi, trobentach, na hribu, na vzpetini, nad morjem. Naj tvoje trobente spev nezhni veter nosi.

 

Zvoki trobente

dihajo z vonjavami

severne planine

 

Premikamo se po nabrezhju majhnega obmorskega mesta. Ljudje stopajo s pochasnostjo Saturna. Slishim zhensko za seboj – preklinja, zhulijo jo chevlji. Natakarji v belih srajcah nosijo truplo v krsti. Male omahljivke, za katere vem, kako so komentirale njegovo smrt, jochejo in vreshchijo. Objokujejo ga zhenske brez srca – zaradi lepshega, vse zaradi lepshega. Tradicija in kulturni moralizem, krichava opolzka licemerstva, ep dvolichnosti.

 

Smeshno ljudstvo

ubija dolgchas

ki hlini zhalost

 

Trobi, trobentach zahodnega stolpa. Naj spev tvoje trobente prinese srd bogov daljnih vulkanov. Trobentach, trobi. Naj seva iz tvoje trobente klic volkov in hlad daljnega severa. Trobentach, trobi. Trobi tiho, ne trobish za ploskanje. Trobi ljubko. Trobi pomirjajoche. Trobi brez pompa. Trobish samo njemu.

 

Tistemu ki

zna jahati na zvoku

ni potrebna druzhba

 

Krsto spushchajo v zemljo. Trobente so utihnile. Zhenske, ki so ga v zhivljenju komaj kdaj pozdravljale, krichijo in vreshchijo. Jochejo in tulijo zhenske, ki so ga prezirale. Zhelijo dokazati svojo zhenskost in materinstvo. Nemara jih gleda bodochi soprog. Mogoche jim vest ne da miru.

 

Kadar kdo umre

se negotovosti usode

bojijo ljudje

 

Trobentach, ponosno trobi. Trobi imenitno. Naj padajo krhke iglice bora v jamo, noshene z zvokom tvoje trobente. Trobentach, trobi o brezchutnem svetu, o poshastni zhenski in grdem cvetu. Trobi, trobentach, pod borom, na katerem je viselo truplo. Trobi, trobentach, telo mladega chloveka se je bilo obesilo, zaradi ljubljene – neljubljene.

 

Ubil se je zaradi

nevrachane ljubezni

veseli ribich

 

Kaj lahko chlovek, kakrshen je bil on, ponudi takshni zhenski? Zhal, nich,

razen ljubezni. Zopet, zhal, ona ima vse razen ljubezni, in zopet, zhal, je zadnje, kar bi potrebovala, ljubezen.

Trobi, trobentach, in zavijaj, planinski volk! Naj se vajina otozhna pesem vije do morja kot veter! Naj lomi in lizhe veje cipres! Kot burja! Kot orkan! Naj odnese njene chrne lase in naj ji sname nasmeshek z usten!

 

Dvolichna hijena

pod krinko zhalosti

skriva hehet 

 

 

Prevod iz hrvashchine Ivan Dobnik 

 

 

 

English