Lives Journal 2

Franko Bušić

 

POGREB

 

(haibun)

 

V spomin na Tončija Litoviča »Slovenca«

 

 

Pogreb mladega znanca nekega peklensko vročega poletja. Hodim v množici, v gruči. K prepotenemu telesu, žganemu s soncem, se mi lepi temna srajca. Opazujem ljudi – pogreb je velik – licemerstvo zahodne kulture.

 

Tisti ki ne ljubijo

tistega ki je umrl

so prišli jokat

 

Z jokanjem se silijo dekleta in ženske, lica mož so stroga in resna, vendar vsi ... so tukaj le zaradi lepšega. Prihajajo, da bi bili opaženi, prihajajo, da bi bili najdeni, da bi pokazali novo obleko, in včasih, da bi sploh šli iz hiše. Prihajajo zaradi tega, ker prihajajo drugi. Vendar prihajajo zaman. Pokojnik ni imel prijatelja. Pokojnik jih ne more več videti. Pokojnik se ne smeji več in njihove obleke mu ne pomenijo veliko.

 

Lej užaloščene

v črnih oblekah

Valentino Armani

 

Žalostna glasba godbe na pihala, napev zlatih trobent – fascinira. Vodi in usmerja nas zvok trobent. Hipnotizira. Dviga in spušča simulirana čustva množice, tu in tam vplivajoč na hlipanja, tu in tam na zadržanost. Trobi, trobentač severnega stolpa, tega pokojnika ne kliče ljubljena ... nikoli več ga ne bo klicala. Trobi, trobentač, na hribu, na vzpetini, nad morjem. Naj tvoje trobente spev nežni veter nosi.

 

Zvoki trobente

dihajo z vonjavami

severne planine

 

Premikamo se po nabrežju majhnega obmorskega mesta. Ljudje stopajo s počasnostjo Saturna. Slišim žensko za seboj – preklinja, žulijo jo čevlji. Natakarji v belih srajcah nosijo truplo v krsti. Male omahljivke, za katere vem, kako so komentirale njegovo smrt, jočejo in vreščijo. Objokujejo ga ženske brez srca – zaradi lepšega, vse zaradi lepšega. Tradicija in kulturni moralizem, kričava opolzka licemerstva, ep dvoličnosti.

 

Smešno ljudstvo

ubija dolgčas

ki hlini žalost

 

Trobi, trobentač zahodnega stolpa. Naj spev tvoje trobente prinese srd bogov daljnih vulkanov. Trobentač, trobi. Naj seva iz tvoje trobente klic volkov in hlad daljnega severa. Trobentač, trobi. Trobi tiho, ne trobiš za ploskanje. Trobi ljubko. Trobi pomirjajoče. Trobi brez pompa. Trobiš samo njemu.

 

Tistemu ki

zna jahati na zvoku

ni potrebna družba

 

Krsto spuščajo v zemljo. Trobente so utihnile. Ženske, ki so ga v življenju komaj kdaj pozdravljale, kričijo in vreščijo. Jočejo in tulijo ženske, ki so ga prezirale. Želijo dokazati svojo ženskost in materinstvo. Nemara jih gleda bodoči soprog. Mogoče jim vest ne da miru.

 

Kadar kdo umre

se negotovosti usode

bojijo ljudje

 

Trobentač, ponosno trobi. Trobi imenitno. Naj padajo krhke iglice bora v jamo, nošene z zvokom tvoje trobente. Trobentač, trobi o brezčutnem svetu, o pošastni ženski in grdem cvetu. Trobi, trobentač, pod borom, na katerem je viselo truplo. Trobi, trobentač, telo mladega človeka se je bilo obesilo, zaradi ljubljene – neljubljene.

 

Ubil se je zaradi

nevračane ljubezni

veseli ribič

 

Kaj lahko človek, kakršen je bil on, ponudi takšni ženski? Žal, nič,

razen ljubezni. Zopet, žal, ona ima vse razen ljubezni, in zopet, žal, je zadnje, kar bi potrebovala, ljubezen.

Trobi, trobentač, in zavijaj, planinski volk! Naj se vajina otožna pesem vije do morja kot veter! Naj lomi in liže veje cipres! Kot burja! Kot orkan! Naj odnese njene črne lase in naj ji sname nasmešek z usten!

 

Dvolična hijena

pod krinko žalosti

skriva hehet 

 

 

Prevod iz hrvaščine Ivan Dobnik 

 

 

 

English