Lives Journal 2

Ivo Antich 

 

KAKO JE UMRL FERDINAND MUHA

 

Ferdinand Muha je v nekem horoskopu prebral, da bo na njegov shestdeseti rojstni dan, ko se bo ravno gromko smejal, pri njem potrkala smrt. Pol leta pred kritichnim dnevom je zapustil druzhino in se zaprl v najeto podstresh­no sobo v stari predmestni hishi. Tu se je poglobil v bukve o astrologiji, hipnozi, telepatiji, vzporednih svetovih, eshatologiji, senzualnosti materije, spominih na sedanjost itd. itd., pach z namenom, da bo na dan napo­vedane smrti povsem prezhet s temi frapantnimi problemi, ki seveda nikomur ne morejo vzbujati smeha. Iz svojega brloga je nekajkrat prishel le toliko, da si je nakupil najnujnejshih zhivil, drugache pa je dneve in nochi prechepel ob namizni svetilki in ril po knjigah. Tako se je blizhal njegov shestdeseti rojstni dan in z njim trenutek, ko bo prelisichil svojo smrt. Bil je zhe docela prepariran; pos­tal je pravo uteleshenje resnosti, kajti bledo rumenkasti obraz mu je otrpnil kot maska. Sklenil je seveda tudi, da na usodni dan ne bo stopil nikamor iz svoje sobe, pa naj se zgodi karkoli, da se tako she dodatno zavaruje pred vsako morebitno spodbudo k smehu. Ko se je zjutraj na rojst­ni dan zbudil, je pojedel koshchek starega kruha in se takoj s strastno mrzlico zapichil v knjigo z naslovom »Spiritua­lizem ali transcendentalna arheologija«. Na trinajsti stra­ni je naletel na porumenel izrezek iz nekega prastarega chasopisa, kar je nekomu ochitno sluzhilo kot znamenje, do kod je prishel pri branju. Ferdinand Muha je pedantno preganjeni izrezek pazljivo razvil, ker si ga je hotel malo podrobneje ogledati, saj je zhe vechkrat na takshnih chisto sluchajnih koshchkih starih chasopisov nashel marsikaj zanimivega. Tako je pred seboj zagledal chlanek z naslovom »Kako je umrl Dnanidref Ahum«, v katerem je bil opisan zadnji dogodek v zhivljenju imenovanega gospoda. Dnanidref Ahum je v nekem horoskopu prebral, da bo na njegov shest­deseti rojstni dan, ko se bo ravno gromko smejal, pri njem potrkala smrt. Pol leta pred kritichnim dnevom je zapustil druzhino in se zaprl v najeto podstreshno sobo v stari pred­mestni hishi. Tu se je poglobil v bukve o astrologiji, hip­nozi, telepatiji, vzporednih svetovih, eshatologiji, sen­zualnosti materije, spominih na sedanjost itd. itd., pach z namenom, da bo na dan napovedane smrti povsem prezhet s temi frapantnimi problemi, ki seveda nikomur ne morejo vzbujati smeha. Iz svojega brloga je nekajkrat prishel le toliko, da si je nakupil najnujnejshih zhivil, drugache pa je dneve in nochi prechepel ob namizni svetilki in ril po knji­gah. Tako se je blizhal njegov shestdeseti rojstni dan in z njim trenutek, ko bo prelisichil svojo smrt. Bil je zhe docela prepariran; postal je pravo uteleshenje resnosti, kajti bledo rumenkasti obraz mu je otrpnil kot maska. Skle­nil je seveda tudi, da na usodni dan ne bo stopil nikamor iz svoje sobe, pa naj se zgodi karkoli, da se tako she do­datno zavaruje pred vsako morebitno spodbudo k smehu. Ko se je zjutraj na rojstni dan zbudil, je pojedel koshchek starega kruha in se takoj s strastno mrzlico zapichil v knjigo z naslovom »Spiritualizem ali transcendentalna arheologija«. Na trinajsti strani je naletel na porumenel izrezek iz nekega prastarega chasopisa, kar je nekomu ochit­no sluzhilo kot znamenje, do kod je prishel pri branju. Dna­nidref Ahum je pedantno preganjeni izrezek pazljivo razvil, ker si ga je hotel malo podrobneje ogledati, saj je zhe vech­krat na takshnih chisto sluchajnih koshchkih starih chasopisov nashel marsikaj zanimivega. Tako je pred seboj zagledal chla­nek z naslovom »Kako je umrl Drefinand Umah«, v katerem je bil opisan zadnji dogodek v zhivljenju imenovanega gos­poda. Drefinand Umah je v nekem horoskopu prebral, da bo na njegov shestdeseti rojstni dan, ko se bo ravno gromko smejal, pri njem potrkala smrt. Tistega dne, ko je obhajal svoj shestdeseti rojstni dan, je na vrata njegove podstreshne sobe, kamor se je bil umaknil, da bi se izognil vsakrshnim spodbudam k smehu, potrkal inkasant za elektriko. Drefinand Umah je pach cele dneve prezhdel v povsem zastrti sobi ob na­mizni svetilki in prebiral parapsiholoshke knjige, tako da je bil rachun za elektriko seveda kar znaten. V trenutku, ko je inkasant potrkal, se je Drefinand Umah ravno gromko smejal chlanku z naslovom »Kako je umrl Fidrenand Huma«, ki ga je bil nashel na trinajsti strani knjige »Spiritualizem ali transcendentalna arheologija«. Sploh se ni zavedal, da se smeje; kar nenadoma se mu je otrpla maska obraza chudno skremzhila in iz grla mu je zachel prihajati rezgetajoch zvok, ki je postajal vedno mochnejshi, dokler se ni sprevr­gel v glasen krohot. Sredi tega smeha je udarilo inkasan­tovo mochno trkanje, ki je na smejochega se delovalo kot strela z jasnega. Misel, da trka smrt, je bilo zadnje, kar mu je shinilo skozi mozhgane, potem se je zadet od kapi zrushil pod mizo. Tako je umrl Ferdinand Muha.

 

(1973)

 

 

 

English