Lives Journal 2

Ivo Antich 

 

KAKO JE UMRL FERDINAND MUHA

 

Ferdinand Muha je v nekem horoskopu prebral, da bo na njegov šestdeseti rojstni dan, ko se bo ravno gromko smejal, pri njem potrkala smrt. Pol leta pred kritičnim dnevom je zapustil družino in se zaprl v najeto podstreš­no sobo v stari predmestni hiši. Tu se je poglobil v bukve o astrologiji, hipnozi, telepatiji, vzporednih svetovih, eshatologiji, senzualnosti materije, spominih na sedanjost itd. itd., pač z namenom, da bo na dan napo­vedane smrti povsem prežet s temi frapantnimi problemi, ki seveda nikomur ne morejo vzbujati smeha. Iz svojega brloga je nekajkrat prišel le toliko, da si je nakupil najnujnejših živil, drugače pa je dneve in noči prečepel ob namizni svetilki in ril po knjigah. Tako se je bližal njegov šestdeseti rojstni dan in z njim trenutek, ko bo prelisičil svojo smrt. Bil je že docela prepariran; pos­tal je pravo utelešenje resnosti, kajti bledo rumenkasti obraz mu je otrpnil kot maska. Sklenil je seveda tudi, da na usodni dan ne bo stopil nikamor iz svoje sobe, pa naj se zgodi karkoli, da se tako še dodatno zavaruje pred vsako morebitno spodbudo k smehu. Ko se je zjutraj na rojst­ni dan zbudil, je pojedel košček starega kruha in se takoj s strastno mrzlico zapičil v knjigo z naslovom »Spiritua­lizem ali transcendentalna arheologija«. Na trinajsti stra­ni je naletel na porumenel izrezek iz nekega prastarega časopisa, kar je nekomu očitno služilo kot znamenje, do kod je prišel pri branju. Ferdinand Muha je pedantno preganjeni izrezek pazljivo razvil, ker si ga je hotel malo podrobneje ogledati, saj je že večkrat na takšnih čisto slučajnih koščkih starih časopisov našel marsikaj zanimivega. Tako je pred seboj zagledal članek z naslovom »Kako je umrl Dnanidref Ahum«, v katerem je bil opisan zadnji dogodek v življenju imenovanega gospoda. Dnanidref Ahum je v nekem horoskopu prebral, da bo na njegov šest­deseti rojstni dan, ko se bo ravno gromko smejal, pri njem potrkala smrt. Pol leta pred kritičnim dnevom je zapustil družino in se zaprl v najeto podstrešno sobo v stari pred­mestni hiši. Tu se je poglobil v bukve o astrologiji, hip­nozi, telepatiji, vzporednih svetovih, eshatologiji, sen­zualnosti materije, spominih na sedanjost itd. itd., pač z namenom, da bo na dan napovedane smrti povsem prežet s temi frapantnimi problemi, ki seveda nikomur ne morejo vzbujati smeha. Iz svojega brloga je nekajkrat prišel le toliko, da si je nakupil najnujnejših živil, drugače pa je dneve in noči prečepel ob namizni svetilki in ril po knji­gah. Tako se je bližal njegov šestdeseti rojstni dan in z njim trenutek, ko bo prelisičil svojo smrt. Bil je že docela prepariran; postal je pravo utelešenje resnosti, kajti bledo rumenkasti obraz mu je otrpnil kot maska. Skle­nil je seveda tudi, da na usodni dan ne bo stopil nikamor iz svoje sobe, pa naj se zgodi karkoli, da se tako še do­datno zavaruje pred vsako morebitno spodbudo k smehu. Ko se je zjutraj na rojstni dan zbudil, je pojedel košček starega kruha in se takoj s strastno mrzlico zapičil v knjigo z naslovom »Spiritualizem ali transcendentalna arheologija«. Na trinajsti strani je naletel na porumenel izrezek iz nekega prastarega časopisa, kar je nekomu očit­no služilo kot znamenje, do kod je prišel pri branju. Dna­nidref Ahum je pedantno preganjeni izrezek pazljivo razvil, ker si ga je hotel malo podrobneje ogledati, saj je že več­krat na takšnih čisto slučajnih koščkih starih časopisov našel marsikaj zanimivega. Tako je pred seboj zagledal čla­nek z naslovom »Kako je umrl Drefinand Umah«, v katerem je bil opisan zadnji dogodek v življenju imenovanega gos­poda. Drefinand Umah je v nekem horoskopu prebral, da bo na njegov šestdeseti rojstni dan, ko se bo ravno gromko smejal, pri njem potrkala smrt. Tistega dne, ko je obhajal svoj šestdeseti rojstni dan, je na vrata njegove podstrešne sobe, kamor se je bil umaknil, da bi se izognil vsakršnim spodbudam k smehu, potrkal inkasant za elektriko. Drefinand Umah je pač cele dneve preždel v povsem zastrti sobi ob na­mizni svetilki in prebiral parapsihološke knjige, tako da je bil račun za elektriko seveda kar znaten. V trenutku, ko je inkasant potrkal, se je Drefinand Umah ravno gromko smejal članku z naslovom »Kako je umrl Fidrenand Huma«, ki ga je bil našel na trinajsti strani knjige »Spiritualizem ali transcendentalna arheologija«. Sploh se ni zavedal, da se smeje; kar nenadoma se mu je otrpla maska obraza čudno skremžila in iz grla mu je začel prihajati rezgetajoč zvok, ki je postajal vedno močnejši, dokler se ni sprevr­gel v glasen krohot. Sredi tega smeha je udarilo inkasan­tovo močno trkanje, ki je na smejočega se delovalo kot strela z jasnega. Misel, da trka smrt, je bilo zadnje, kar mu je šinilo skozi možgane, potem se je zadet od kapi zrušil pod mizo. Tako je umrl Ferdinand Muha.

 

(1973)

 

 

 

English