Lives Journal 2

Iztok Vrhovec

 

LANA

 

Kolikor lahko spoznamo, je edmi smisel

chloveskega obstoja prizhiganje luchi v temi golega bivanja. *

Carl Gustav Jung 

 

Lana je shtudirala novinarstvo v Nemchiji in Angliji. Ko se je vrnila v Slovenijo, se je zaposlila na televiziji. Po nekaj letih je imela televizijskih peripetij dovolj, in je shla med svobodnjake. Obchasno je pisala chlanke za razne revije in chasopise, napisala je tudi nekaj knjig.

Srechala sva se le enkrat, pa she to za kratko. Bilo je na nekem koncertu; med odmorom so naju predstavili skupni znanci.

Precej let po tem dogodku sem jo zagledal na podzemni zheleznici v Londonu. Okleval sem – naj jo ogovorim ali ne? Ko sva se spoznala, sem bil she najstnik, po letih precej mlajshi od nje. Od takrat sem se gotovo spremenil. Morda se me sploh ne spomni vech.

Na moje presenechenje me je prepoznala ona, in prisedla.

Povedala mi je, da je v Londonu sama. Da se je vanj zaljubila na prvi pogled, ko je bila kot osemnajstletnica tu prvich. Od takrat, je rekla, mora priti sem vsaj enkrat na leto, sicer ni zdrava.

Jaz sem bil tu sluzhbeno in mudilo se mi je na sestanek, zato sva se dogovorila, da se dobiva naslednji dan v Hyde Parku.

Sijalo je sonce, kar sicer za London ni ravno obichajno, sedela sva na klopci ob vodi, in vprashal sem jo, kaj pochne, kadar je tako zasebno v Londonu.

»Grem v kino,« je rekla. »Vsaj enkrat dnevno. Obishchem knjigarno na Oxford streetu, pa tisto na Shafftsbury Avenue in tisto na Piccadillyju. Za vsako potrebujem vsaj pol dneva. Dvakrat ali trikrat grem v gledalishche, morda she pogledat rozhe v Regent's parku, pa she kakshno malenkost – in teden mine.«

Bil sem zhe v vechini vechjih evropskih mestih, a nikoli zasebno. Ni me mikalo, da bi hodil po knjigarnah, kinih, gledalishchih, kaj shele rastlinjakih ali morda celo muzejih. Popolna izguba chasa. Zame so stvari morale imeti globlji smisel. Praktichen. Realen. – Ob tem sem moral nekaj zasluzhiti.

 

Ko je bila Lana pred mnogimi leti she na televiziji, sem se pogosto sprasheval, kaj ta zhenska pochne tam. Zdelo se mi je, da je za televizijo nekako prepametna, da tja pravzaprav ne sodi. Vprashal sem jo, kako je bilo s tem.

»Ja,« je rekla, »nekaj chasa je shlo kar dobro. Morala sem se nauchiti toliko novega, da pravzaprav nisem imela chasa opaziti stvari, ki bi me lahko motile. Pa tako mlada in naivna sem she bila – takoj po konchanem podiplomcu – takrat sem she verjela, da je svet treba spremeniti in da je moja vloga pri tem odlochilnega pomena,« je rekla in se ob tem sama sebi nekako pokroviteljsko nasmehnila.

Sem kdaj hotel spreminjati svet jaz? – Che bi se dalo ob tem kaj iztrzhiti, bi najbrzh poskusil. Ker pa se to do zdaj she ni zgodilo, sva se s svetom lepo vrtela vsak po svoji tirnici. Pri Lani pa sem imel obchutek, da o svetu ves chas nekaj tuhta, vrednoti, se sprashuje. Kako prekleto naporno. Pa zakaj? Kaj ima od tega?

»In potem si shla – zapustila televizijo?«

»Ja, po shtirih letih. Bilo je dovolj. Najbrzh sem takrat dokonchno odrasla,« je rekla.

Shele! sem pomislil. Jaz sem odrasel zhe, ko sem imel osemnajst let. Takrat sem zachel sluzhiti denar. Postal sem neodvisen od drugih. Ob tem sem seveda tudi shtudiral, ker je bilo to pach nujno zlo. In potem, ko sem konchal faks, sem se seveda redno zaposlil. Kot vsi. – Zhena? Spoznala sva se v prvem letniku shtudija, poroka je bila logichna posledica. – Otroci? Je kdo, ki jih namenoma noche imeti, preden jih ima? Nekoch sem slishal za zhensko, ki se je dala sterilizirati takoj, ko je bilo to zakonsko mogoche. Da noche rojevati otrok v ta svet, je rekla. Da jim ne bi mogla brez obchutka krivde pogledati v ochi, jim pojasniti, zakaj jih je pripeljala v to norishnico, je rekla. Kakshna norost! sem pomislil takrat.

Prvega otroka sem dobil pri shtiriindvajsetih, drugega pri osemindvajsetih. In tudi tu se je izshlo, kot je treba: najprej sin, potem hchi. In tako smo opravili tudi s tem. V Laninem pogledu pa sem razbral, da se zanjo nikoli ne zakljuchi nobena pomembna stvar. Kakshen napor! – Ob tem pa sem v njenih ocheh opazil she neki drugachen sij, katerega pomena nisem razumel – enak obchutek sem imel zhe takrat, ko sem jo bil gledal na televiziji. Kot da pozna nekakshno pomembno skrivnost.

»Zdi se mi, da zelo veliko razmishljash, Lana,« sem rekel, in v mojem glasu je bilo chutiti meshanico rahle vzvishenosti in zadrzhanega obchudovanja, ki pa ni bilo pravzaprav nich drugega kot zakrita nevoshchljivost – zavidal sem ji, ker je preprosto imela nekaj, chesar jaz nisem imel. – »Kako prenashash ta stalni napor?«

»Ljudje smo razlichni, Jakob,« je rekla. »Vsak nosi svoj krizh in ga obchuti in prenasha najbolje, kot ve in zna.«

To s krizhi in usodo in podobnimi bedarijami sem poslushal zhe od otroshkih let naprej – in ob tem mi je vedno shlo na kozlanje. Kakshni prekleti krizhi! Ne mi trosit teh neumnosti o usodi in trpljenju in o tem idiotskem instant krshchanstvu! Same luzerske variante. Nikoli se nisem hotel prepustiti razmishljanjem, ki bi me speljala na tovrstna krizhpotja. Je pa bilo v njenem glasu she nekaj, kar se je razlikovalo od prerokb sicershnjih trpechih glasnikov usode; nekakshno spoznanje, ki je presegalo meje, ki sem jih poznal sam. Ampak kakshen smisel ima ta njen svet? Moj je konkreten. Otroci, avto, hisha, sluzhba. Kakshno korist bi imel od tega, che bi razumel svari, kot jih razume ona? Prekleti luzerski sanjachi! me je spet preshinilo. In s tem spoznanjem sem dosegel vrhunec svojih miselnih izpeljav. Nekakshno mazohistichno zanimanje za njen svet, ki je bil v nasprotju z vsem, v kar sem v resnici verjel, pa me kljub vsem miselnim izbruhom in nedvoumnemu zavedanju, kako nepraktichno je, she vedno ni hotelo pustiti pri miru.

»Zdi se mi,« sem rekel, »da je zelo naporno biti ti.«

»Ja, tudi meni se tako zdi,« je prikimala. »Ampak – ne znam biti nihche drug, kot sem.«

»Kaj imash od tega svojega razmishljanja, Lana? Se ti ne zdi, da si zaradi tega nekako... oddaljena od tistega, kar se v resnici dogaja? Sama? Osamljena? Kot da del tebe v resnici ne zhivi?«

»Pravzaprav se mi zdi vse to, kar si rekel,« se je strinjala in ob tem opazovala veliko chrnsko druzhino – imeli so nekakshen nedeljski piknik – o kateri se je zdelo, da ji nich na svetu ne manjka. »Ampak, kot sem zhe rekla, ljudje smo med sabo razlichni.«

»Kaj je zate smisel zhivljenja?«

Obrnila se je proti meni in me dolgo molche opazovala. Pogled se ji je ob tem nekako prizemljil, cheprav je bila tista distanciranost, shirina, ki je nisem nikoli prav razumel, she vedno prisotna.

»Ta tvoja naivnost je na neki nachin tako privlachna,« je potem rekla. »Ampak, ko enkrat mine, Jakob – ko jo enkrat za vselej odplakne – je preprosto ni vech; jaz je preprosto vech nimam, razumesh? Vsak hip se zavedam – pa naj se tebi, ki zase vesh, da je smiselno le tisto, kar je zate koristno, slishi she tako prekleto butasto – kaj se dogaja – in ko vedno znova poslusham te perverzne zgodbice o tem, da je treba biti srechen, najti smisel in vsa ta sranja, ki spadajo sem zraven – si se kdaj vprashal, kdo to najglasneje razglasha in zakaj, kakshen in chigav interes se skriva v ozadju teh sloganov – zame je to tako prekleto poceni – zhaljivo, razumesh? – Poslushati krdelo krotovichastih, povampirjenih dedcev in bab, ki me vabijo v ta svoj svet parol in bednih lazhi – polovica ljudi na tem planetu zhivi skoraj dobesedno v dreku, Jakob – mi pa s to svojo srecho in smislom in s to svojo naucheno indiferentnostjo sodelujemo v trzhenju te njihove bede – to je prekleto sranje, Jakob, shtekash!? Nich drugega. In od tega sranja zhivijo vsi tisti, ki odlochajo o tem, kdo in kje bo jutri she obstajal in v kakshnih pogojih – zato, ker ti in milijoni tebi podobnih verjamejo v ta njihov smisel.«

Zdaj sem konchno razumel, od kod tisti njen pogled. Moj bog, njeno zhivljenje mora biti tako prekleto naporno.

»Kako lahko she zhivish, Lana?« sem vprashal.

Zdelo se mi je, da jo je vprashanje presenetilo. Ne zaradi vsebine, marvech zato, ker sem ga bil izrekel jaz.

»Ne vem,« je rekla. »Res ne vem, kako. Tudi sama se sprashujem.«

Potem sva nekaj chasa molchala. Ob vodi so racale race, v lezhalnikih so polezhavali Anglezhi, po travi so tekali otroci in nedelja je bila she kar naprej sonchna in prijetna.

»Ta angleshki mir ima v sebi nekaj tako... noro sproshchujochega,« je chez chas rekla Lana.

In spet me je s tem svojim stavkom speljala na neznan teren. Mater, kakshen vol sem pravzaprav jaz! sem pomislil. Jaz v tem Hyde Parku namrech nisem zaznaval prav nich noro sproshchujochega. Zame so bili Anglezhi odshtekani in to je bilo vse. Od tu naprej razmishljajo luzerji, sem vedno verjel. Razmishljanja brez koristi, razglabljanje o obchutkih, ki te ne pripeljejo nikamor – popolnoma brez zveze. Lu-zer-sko. To nisem jaz, to nisem nikoli hotel bit jaz. In tako sem – kaj? Pripadnik rase smiselnezhev? Takshnih, kot jih je opisovala malo prej Lana? Ampak s tem si, prekleto, nochem razbijati glave! Pa kaj mi mar, che polovica sveta ne more srat v skrete, imeti chiste vode in ne vem, kaj she? Kaj se to mene tiche? Jaz nisem reshitelj sveta. Jaz ga nisem zdizajniral, svet je zame v resnici nekaj popolnoma abstraktnega; zame sem resnichen jaz, moja zhena, moja dva otroka, moja hisha, moj avto in – konec. Vsak naj poskrbi zase in – pika. Drugo me ne zanima. Ne zanimajo me podhranjeni chrnci v Afriki, ne zanimajo me genetsko spremenjeni prashichi, ne zanima me genetsko spremenjena koruza, ne zanimajo me genetsko znervirani kmetje, ne zanimajo me genetsko nespremenjeni politiki, ne zanima me nich, razen...

»A si sicer she vedno s tistim... kako mu je zhe ime – Bojanom?« sem vprashal, da prckinem tok misli, ki me je zhe dodobra znerviral.

»Ja, pravzaprav sem she z njim.«

»Otrok nimata, ne?« sem nadaljeval, in v mojem glasuje bilo chutiti prizvok nekakshnega ochitka – ja, imel sem jo za manj vredno, ker ni imela otrok. In postalo me je sram; pa ne zalo, ker sem jo imel za manj vredno, temvech zato, ker je to zaznala tudi ona. Za namechek pa sem imel obchutek, da me zaradi tega ne obsoja, temvech me ima za she enega od tistih otroshkih smiselnezhev, kakor jih je imenovala – za enega tistih omejenih hipnotizirancev, ki jih je primerjala kar z nekdanjimi Hitlerjevimi dechki in deklicami in mozhmi in zhenami in dedki in babicami in strici in tetami in usluzhbenchki in usluzhbenchicami – ki so po svetu marshirali v rjavih hlachah in rjavih srajcah, in so tako zelo verjeli v tisti svoj smisel, da so ga razglasili za smisel z velikim S; in potem so ga tako zelo vzljubili, da so mu dodali she en veliki S. In potem so v imenu tega odreshujochega SS-misla lahko pocheli vse, kar si je zazhelelo njihovo rjaveche SS-rce.

Zazdelo se mi je, da vse bolj razumem njeno razumevanje sveta; chedalje globlje je prenikalo vame, in ob tem me je stisnilo. Ampak jaz tega vendar nochem! Nochem, da me grize nekakshna vest, da razglabljam o stvareh, na katere ne morem imeti nikakrshnega vpliva! Zakaj bi svoj smisel zamenjal za njenega? Kakshen smisel bi to imelo? Moj smisel deluje prekleto dobro! Nimam slabe vesti, dobro spim, prekleto zadovoljen sem s svojim zhivljenjem in v zhelodcu me nikoli ne stiska po nepotrebnem!

»Ne, nimava otrok,« je rekla Lana.

»Pa sta se tako odlochila zavestno ali...?«

»Ja, zavestno. Nich ni z nama narobe fizichno, che si to mislil.«

»Pravijo, da zhenske, ki nimajo otrok, v starosti postanejo... chudne.«

»Ne vem, kaj naj ti odgovorim na to, Jakob. Jaz sem po konvencionalnih kriterijih chudna zhe zdaj – pa se mi to v resnici sploh ne zdi pomembno. Bolj bi me skrbelo, che bi bila normalna – po konvencionalnih merilih, seveda.«

»Kaj se pogovarjata z Bojanom, ko sta sama?«

»Pravzaprav nisva prav pogosto sama. Bojan je s svetom precej bolj zadovoljen, kot sem jaz. Ne sicer tako zelo kot na primer ti, a dovolj, da brez njega ne more. Zdaj zhe nekaj chasa dela v oglashevalski agenciji; pravzaprav je to njegovo zhivljenje. Z mano je bolj ali manj iz navade.Tako dolgo sva zhe skupaj, da to jemlje skoraj kot nekakshno naravno danost.«

»Pa ti?«

»Morda delno to verjamem tudi jaz... – o chem se pogovarjava? O tem, kaj se dogaja v njegovi sluzhbi, ne govorim prav rada, ker so stvari tako zelo predvidljive in dolgochasne, pogovarjava pa se na primer o knjigah, filmih in podobno. Cheprav se mi zdi – kot sem zhe rekla – da je Bojan s srcem pravzaprav ves chas v sluzhbi – in od njegovih komentarjev ali pripomb nimam v glavnem nich, ker so preprosto prevech povrshne. Sva kot nekakshna brat in sestra, ki sta se navadila zhiveti drug ob drugem, kar pomeni, da znava paziti, da si ne greva prevech na zhivce. To je, na kratko, najbrzh bistvo najinega odnosa.«

»In potem ti ne ostane drugega, kot da se zatekash po morebitne odgovore vase – in si sama s sabo.«

»Ja, tako nekako.«

»Pa ti ni dolgchas?«

»Seveda mi je pogosto dolgchas.«

»Che imash otroke, ti ni nikoli dolgchas.«

»Hochesh rechi, da se splacha imeti otroke zato, da ti ni dolgchas?«

Ta njen splacha je zvenel tako zelo drugache od mojega, da ji nisem mogel odgovoriti pritrdilno. Pravzaprav se mi je zdelo, da o tem sploh ni vredno izgubljati besed. Otroke je pach treba imeti in pika. Nich nisem odgovoril.

»Kaj je narobe s tem, che je chloveku dolgchas?« je rekla Lana.

Kaj je narobe s tem, che je chloveku dolgchas, sem v mislih ponovil za njo. Spet me je speljevala na teren, kjer pravzaprav nisem hotel biti. To ni bilo moje podrochje.

»Danashnja druzhba tako prekleto prezira nekatera chloveshka stanja in obchutja, – zhalost, na primer,« je rekla. »Kot da je to nekaj slabega, kar se modernemu, srechnemu in zadovoljnemu potroshniku ne spodobi. Si kdaj pomislil, odkod pravzaprav izvirajo ti obchutki, kaj nam hochejo sporochiti, zakaj se sploh porodijo? In kakshno medvedjo uslugo si delamo, che si ne dovolimo, da jih obchutimo, che si ne dovolimo vprashati, zakaj nas nadlegujejo, kaj v nas jih je sprozhilo. Da smo potem le nekakshen skupek trzajoche biokemije; le del tistega instant SSmisla, o katerem sva govorila prej. Chreda nasmejanih, hahljajochih, nashminkanih lukenj? Skrbno gradech svojo hahljajocho se srecho na nesrechi milijonov nesrechnih. Je to res srecha ali bi jo morali poimenovati kako drugache, a, Jakob?«

»V kaj pravzaprav verjamesh ti, Lana? Ne reci, da lahko zhivish, ne da bi v kaj verjela?«

»V kaj verjamem? – Ja, res se nenehno sprashujem o svojem smislu. Ampak odgovori, s katerimi si ti tako zelo zadovoljen, zame zhe dolgo ne predstavljajo nichesar.«

»In kaj potem storish?«

»Potem grem na primer za teden dni v London; napishem kakshno zgodbo; in ko se jih nabere dovolj, iz njih nastane na primer knjiga.«

»In v chem se potem tako zelo razlikujesh od mene?«

»Mislim, da se od tebe ne razlikujem tako zelo, Jakob. Mislim, da se vsi, ki smo tule, na tem planetu, ne razlikujemo tako zelo drug od drugega. Ne glede na to, kaj pochnemo, kaj obchutimo in kaj razmishljamo.«

»Ali kdaj pomislish na samomor?«

»Zelo pogosto mislim na smrt, ja,« je rekla. »Ljudje, ki sem jih nekoch poznala in so mi bili tako zelo blizu, kot je zhivo bitje sploh lahko komu blizu – in jih zdaj preprosto ni vech; pa drugi, ki sem jih poznala zgolj od dalech, in jih tudi ni vech – tega nikakor ne morem razumeti, sprejeti. Ja, zelo pogosto razmishljam o tem.«

»Pa kaj imash od tega, Lana?« sem vprashal, cheprav mi je bilo chedalje bolj jasno, da blebetam neumnosti. »Tudi moja vprashanja so tako zelo predvidljiva, a? Ponavljam vse tisto, kar mislim, da se spodobi govoriti, o chemer menim, da bi tako rekli tudi drugi – ne da bi prav vedel, ali to zares zanima tudi mene. Pravzaprav sem she vedno popoln otrok. Goltam pilule, ki mi jih nastavljajo pred usta, potem pa jih delim she sam in razglasham njihovo zvelichavnost.«

»Odraslost, ja...« je rekla Lana. »Biti odrasel pomeni biti prekleto sam – vsaj v tem nashem svetu.«

Pogledal sem na uro. Prishla sva pred dvema urama in pol. Kako hitro je minilo. Nebo se je rahlo pooblachilo, zdaj je bilo zhe bolj londonsko. Chrnska druzhina je zachela pakirati koshare s hrano, zlagati deke, pospravljati radie, klicati otroke, ki so she vedno tekali za zhogo in se glasno rezhali.

»Koliko chasa she ostanesh v Londonu?« sem vprashal.

»Do srede. – Ti?«

»Jaz imam avion danes zvecher. Petnajst chez osem s Heathrowa.«

Vstala sva.

»Kje imash hotel?« je vprashala.

»V Russell Streetu – Great Russell Street, se mi zdi, je tochno ime ulice – chisto blizu Tottengham Court Roada.«

»Jaz grem na Leicester Square,« je rekla Lana. »Do Oxford Circusa greva lahko skupaj.«

Shla sva do Marble Archa, kjer sva chakala, da pripelje vlak.

»Je po tvojem kaj upanja za chloveshko raso, Lana?« sem jo vprashal, ko sva tako tiho zrla v nepremichno lezheche tire, in zazdelo se mi je, da je bilo to prvo vprashanje danes, ki sem ga v resnici zastavil jaz.

Lana me je pogledala in v njenem pogleduje bilo nekaj nevsakdanje ljubeznivega in prijaznega, in ta njena ljubeznivost se je dotaknilo moje dushe – organa, ki mu sicer ne posvecham skoraj nikakrshne pozornosti, ker se mi zdi za vsakdanje zhivljenje pomemben kot slepich. Kar se mene tiche, bi jo lahko kirurshko odstranili, she preden bi se vnela.

»Ne vem,« je rekla in se me z dlanjo dotaknila tam, kjer naj bi bilo pod obleko srce. »Zares ne vem, Jakob,« je ponovila, in potem je prishel vlak in sva vstopila.

Na Oxford Circusu je izstopila. Zadnji hip sem tudi jaz skochil z vlaka.

»Che se malo sprehodim, mi najbrzh ne bo nich shkodilo,« sem rekel. »Mudi se mi pa tudi she ne.«

Rekla je, da bo shla pogledat, kaj igra v gledalishchu na Piccadillyju. Potem pa na Lcicester Sqnare, kjer prodajajo gledalishke karte po polovichni ceni.

»Se bova she kdaj videla?« sem vprashal, ko sva se dvignila na zemljino povrshino.

»Mogoche, Jakob,« je rekla, in se me she enkrat dotaknila z dlanjo tam kot zhe malo prej. In jaz sem se spet zavedel tistega dela sebe, ki sem ga tako zelo redko uporabljal. Ali je to dobro ali ne – o tem nisem bil vech tako nedvoumno preprichan.

Nekaj chasa sem she gledal, kako njena postava izginja izza ovinka na Regent's Streetu, potem pa sem se v svojo smer odpravil tudi jaz.

 

 

_______________

* »Soweit wir zu erkennen vermögen, ist es der einzige Sinn der menschlichen Existenz, ein Licht anzuzünden in der Finsternis des blossen Seins.« Carl Gustav Jung (1875-1961), Erinnerungen, Träume, Gedanken (1962), 11. pogl.

 

 

 

English