Lives Journal 2

Iztok Vrhovec

 

LANA

 

Kolikor lahko spoznamo, je edmi smisel

človeskega obstoja prižiganje luči v temi golega bivanja. *

Carl Gustav Jung 

 

Lana je študirala novinarstvo v Nemčiji in Angliji. Ko se je vrnila v Slovenijo, se je zaposlila na televiziji. Po nekaj letih je imela televizijskih peripetij dovolj, in je šla med svobodnjake. Občasno je pisala članke za razne revije in časopise, napisala je tudi nekaj knjig.

Srečala sva se le enkrat, pa še to za kratko. Bilo je na nekem koncertu; med odmorom so naju predstavili skupni znanci.

Precej let po tem dogodku sem jo zagledal na podzemni železnici v Londonu. Okleval sem – naj jo ogovorim ali ne? Ko sva se spoznala, sem bil še najstnik, po letih precej mlajši od nje. Od takrat sem se gotovo spremenil. Morda se me sploh ne spomni več.

Na moje presenečenje me je prepoznala ona, in prisedla.

Povedala mi je, da je v Londonu sama. Da se je vanj zaljubila na prvi pogled, ko je bila kot osemnajstletnica tu prvič. Od takrat, je rekla, mora priti sem vsaj enkrat na leto, sicer ni zdrava.

Jaz sem bil tu službeno in mudilo se mi je na sestanek, zato sva se dogovorila, da se dobiva naslednji dan v Hyde Parku.

Sijalo je sonce, kar sicer za London ni ravno običajno, sedela sva na klopci ob vodi, in vprašal sem jo, kaj počne, kadar je tako zasebno v Londonu.

»Grem v kino,« je rekla. »Vsaj enkrat dnevno. Obiščem knjigarno na Oxford streetu, pa tisto na Shafftsbury Avenue in tisto na Piccadillyju. Za vsako potrebujem vsaj pol dneva. Dvakrat ali trikrat grem v gledališče, morda še pogledat rože v Regent's parku, pa še kakšno malenkost – in teden mine.«

Bil sem že v večini večjih evropskih mestih, a nikoli zasebno. Ni me mikalo, da bi hodil po knjigarnah, kinih, gledališčih, kaj šele rastlinjakih ali morda celo muzejih. Popolna izguba časa. Zame so stvari morale imeti globlji smisel. Praktičen. Realen. – Ob tem sem moral nekaj zaslužiti.

 

Ko je bila Lana pred mnogimi leti še na televiziji, sem se pogosto spraševal, kaj ta ženska počne tam. Zdelo se mi je, da je za televizijo nekako prepametna, da tja pravzaprav ne sodi. Vprašal sem jo, kako je bilo s tem.

»Ja,« je rekla, »nekaj časa je šlo kar dobro. Morala sem se naučiti toliko novega, da pravzaprav nisem imela časa opaziti stvari, ki bi me lahko motile. Pa tako mlada in naivna sem še bila – takoj po končanem podiplomcu – takrat sem še verjela, da je svet treba spremeniti in da je moja vloga pri tem odločilnega pomena,« je rekla in se ob tem sama sebi nekako pokroviteljsko nasmehnila.

Sem kdaj hotel spreminjati svet jaz? – Če bi se dalo ob tem kaj iztržiti, bi najbrž poskusil. Ker pa se to do zdaj še ni zgodilo, sva se s svetom lepo vrtela vsak po svoji tirnici. Pri Lani pa sem imel občutek, da o svetu ves čas nekaj tuhta, vrednoti, se sprašuje. Kako prekleto naporno. Pa zakaj? Kaj ima od tega?

»In potem si šla – zapustila televizijo?«

»Ja, po štirih letih. Bilo je dovolj. Najbrž sem takrat dokončno odrasla,« je rekla.

Šele! sem pomislil. Jaz sem odrasel že, ko sem imel osemnajst let. Takrat sem začel služiti denar. Postal sem neodvisen od drugih. Ob tem sem seveda tudi študiral, ker je bilo to pač nujno zlo. In potem, ko sem končal faks, sem se seveda redno zaposlil. Kot vsi. – Žena? Spoznala sva se v prvem letniku študija, poroka je bila logična posledica. – Otroci? Je kdo, ki jih namenoma noče imeti, preden jih ima? Nekoč sem slišal za žensko, ki se je dala sterilizirati takoj, ko je bilo to zakonsko mogoče. Da noče rojevati otrok v ta svet, je rekla. Da jim ne bi mogla brez občutka krivde pogledati v oči, jim pojasniti, zakaj jih je pripeljala v to norišnico, je rekla. Kakšna norost! sem pomislil takrat.

Prvega otroka sem dobil pri štiriindvajsetih, drugega pri osemindvajsetih. In tudi tu se je izšlo, kot je treba: najprej sin, potem hči. In tako smo opravili tudi s tem. V Laninem pogledu pa sem razbral, da se zanjo nikoli ne zaključi nobena pomembna stvar. Kakšen napor! – Ob tem pa sem v njenih očeh opazil še neki drugačen sij, katerega pomena nisem razumel – enak občutek sem imel že takrat, ko sem jo bil gledal na televiziji. Kot da pozna nekakšno pomembno skrivnost.

»Zdi se mi, da zelo veliko razmišljaš, Lana,« sem rekel, in v mojem glasu je bilo čutiti mešanico rahle vzvišenosti in zadržanega občudovanja, ki pa ni bilo pravzaprav nič drugega kot zakrita nevoščljivost – zavidal sem ji, ker je preprosto imela nekaj, česar jaz nisem imel. – »Kako prenašaš ta stalni napor?«

»Ljudje smo različni, Jakob,« je rekla. »Vsak nosi svoj križ in ga občuti in prenaša najbolje, kot ve in zna.«

To s križi in usodo in podobnimi bedarijami sem poslušal že od otroških let naprej – in ob tem mi je vedno šlo na kozlanje. Kakšni prekleti križi! Ne mi trosit teh neumnosti o usodi in trpljenju in o tem idiotskem instant krščanstvu! Same luzerske variante. Nikoli se nisem hotel prepustiti razmišljanjem, ki bi me speljala na tovrstna križpotja. Je pa bilo v njenem glasu še nekaj, kar se je razlikovalo od prerokb siceršnjih trpečih glasnikov usode; nekakšno spoznanje, ki je presegalo meje, ki sem jih poznal sam. Ampak kakšen smisel ima ta njen svet? Moj je konkreten. Otroci, avto, hiša, služba. Kakšno korist bi imel od tega, če bi razumel svari, kot jih razume ona? Prekleti luzerski sanjači! me je spet prešinilo. In s tem spoznanjem sem dosegel vrhunec svojih miselnih izpeljav. Nekakšno mazohistično zanimanje za njen svet, ki je bil v nasprotju z vsem, v kar sem v resnici verjel, pa me kljub vsem miselnim izbruhom in nedvoumnemu zavedanju, kako nepraktično je, še vedno ni hotelo pustiti pri miru.

»Zdi se mi,« sem rekel, »da je zelo naporno biti ti.«

»Ja, tudi meni se tako zdi,« je prikimala. »Ampak – ne znam biti nihče drug, kot sem.«

»Kaj imaš od tega svojega razmišljanja, Lana? Se ti ne zdi, da si zaradi tega nekako... oddaljena od tistega, kar se v resnici dogaja? Sama? Osamljena? Kot da del tebe v resnici ne živi?«

»Pravzaprav se mi zdi vse to, kar si rekel,« se je strinjala in ob tem opazovala veliko črnsko družino – imeli so nekakšen nedeljski piknik – o kateri se je zdelo, da ji nič na svetu ne manjka. »Ampak, kot sem že rekla, ljudje smo med sabo različni.«

»Kaj je zate smisel življenja?«

Obrnila se je proti meni in me dolgo molče opazovala. Pogled se ji je ob tem nekako prizemljil, čeprav je bila tista distanciranost, širina, ki je nisem nikoli prav razumel, še vedno prisotna.

»Ta tvoja naivnost je na neki način tako privlačna,« je potem rekla. »Ampak, ko enkrat mine, Jakob – ko jo enkrat za vselej odplakne – je preprosto ni več; jaz je preprosto več nimam, razumeš? Vsak hip se zavedam – pa naj se tebi, ki zase veš, da je smiselno le tisto, kar je zate koristno, sliši še tako prekleto butasto – kaj se dogaja – in ko vedno znova poslušam te perverzne zgodbice o tem, da je treba biti srečen, najti smisel in vsa ta sranja, ki spadajo sem zraven – si se kdaj vprašal, kdo to najglasneje razglaša in zakaj, kakšen in čigav interes se skriva v ozadju teh sloganov – zame je to tako prekleto poceni – žaljivo, razumeš? – Poslušati krdelo krotovičastih, povampirjenih dedcev in bab, ki me vabijo v ta svoj svet parol in bednih laži – polovica ljudi na tem planetu živi skoraj dobesedno v dreku, Jakob – mi pa s to svojo srečo in smislom in s to svojo naučeno indiferentnostjo sodelujemo v trženju te njihove bede – to je prekleto sranje, Jakob, štekaš!? Nič drugega. In od tega sranja živijo vsi tisti, ki odločajo o tem, kdo in kje bo jutri še obstajal in v kakšnih pogojih – zato, ker ti in milijoni tebi podobnih verjamejo v ta njihov smisel.«

Zdaj sem končno razumel, od kod tisti njen pogled. Moj bog, njeno življenje mora biti tako prekleto naporno.

»Kako lahko še živiš, Lana?« sem vprašal.

Zdelo se mi je, da jo je vprašanje presenetilo. Ne zaradi vsebine, marveč zato, ker sem ga bil izrekel jaz.

»Ne vem,« je rekla. »Res ne vem, kako. Tudi sama se sprašujem.«

Potem sva nekaj časa molčala. Ob vodi so racale race, v ležalnikih so poležavali Angleži, po travi so tekali otroci in nedelja je bila še kar naprej sončna in prijetna.

»Ta angleški mir ima v sebi nekaj tako... noro sproščujočega,« je čez čas rekla Lana.

In spet me je s tem svojim stavkom speljala na neznan teren. Mater, kakšen vol sem pravzaprav jaz! sem pomislil. Jaz v tem Hyde Parku namreč nisem zaznaval prav nič noro sproščujočega. Zame so bili Angleži odštekani in to je bilo vse. Od tu naprej razmišljajo luzerji, sem vedno verjel. Razmišljanja brez koristi, razglabljanje o občutkih, ki te ne pripeljejo nikamor – popolnoma brez zveze. Lu-zer-sko. To nisem jaz, to nisem nikoli hotel bit jaz. In tako sem – kaj? Pripadnik rase smiselnežev? Takšnih, kot jih je opisovala malo prej Lana? Ampak s tem si, prekleto, nočem razbijati glave! Pa kaj mi mar, če polovica sveta ne more srat v skrete, imeti čiste vode in ne vem, kaj še? Kaj se to mene tiče? Jaz nisem rešitelj sveta. Jaz ga nisem zdizajniral, svet je zame v resnici nekaj popolnoma abstraktnega; zame sem resničen jaz, moja žena, moja dva otroka, moja hiša, moj avto in – konec. Vsak naj poskrbi zase in – pika. Drugo me ne zanima. Ne zanimajo me podhranjeni črnci v Afriki, ne zanimajo me genetsko spremenjeni prašiči, ne zanima me genetsko spremenjena koruza, ne zanimajo me genetsko znervirani kmetje, ne zanimajo me genetsko nespremenjeni politiki, ne zanima me nič, razen...

»A si sicer še vedno s tistim... kako mu je že ime – Bojanom?« sem vprašal, da prckinem tok misli, ki me je že dodobra znerviral.

»Ja, pravzaprav sem še z njim.«

»Otrok nimata, ne?« sem nadaljeval, in v mojem glasuje bilo čutiti prizvok nekakšnega očitka – ja, imel sem jo za manj vredno, ker ni imela otrok. In postalo me je sram; pa ne zalo, ker sem jo imel za manj vredno, temveč zato, ker je to zaznala tudi ona. Za nameček pa sem imel občutek, da me zaradi tega ne obsoja, temveč me ima za še enega od tistih otroških smiselnežev, kakor jih je imenovala – za enega tistih omejenih hipnotizirancev, ki jih je primerjala kar z nekdanjimi Hitlerjevimi dečki in deklicami in možmi in ženami in dedki in babicami in strici in tetami in uslužbenčki in uslužbenčicami – ki so po svetu marširali v rjavih hlačah in rjavih srajcah, in so tako zelo verjeli v tisti svoj smisel, da so ga razglasili za smisel z velikim S; in potem so ga tako zelo vzljubili, da so mu dodali še en veliki S. In potem so v imenu tega odrešujočega SS-misla lahko počeli vse, kar si je zaželelo njihovo rjaveče SS-rce.

Zazdelo se mi je, da vse bolj razumem njeno razumevanje sveta; čedalje globlje je prenikalo vame, in ob tem me je stisnilo. Ampak jaz tega vendar nočem! Nočem, da me grize nekakšna vest, da razglabljam o stvareh, na katere ne morem imeti nikakršnega vpliva! Zakaj bi svoj smisel zamenjal za njenega? Kakšen smisel bi to imelo? Moj smisel deluje prekleto dobro! Nimam slabe vesti, dobro spim, prekleto zadovoljen sem s svojim življenjem in v želodcu me nikoli ne stiska po nepotrebnem!

»Ne, nimava otrok,« je rekla Lana.

»Pa sta se tako odločila zavestno ali...?«

»Ja, zavestno. Nič ni z nama narobe fizično, če si to mislil.«

»Pravijo, da ženske, ki nimajo otrok, v starosti postanejo... čudne.«

»Ne vem, kaj naj ti odgovorim na to, Jakob. Jaz sem po konvencionalnih kriterijih čudna že zdaj – pa se mi to v resnici sploh ne zdi pomembno. Bolj bi me skrbelo, če bi bila normalna – po konvencionalnih merilih, seveda.«

»Kaj se pogovarjata z Bojanom, ko sta sama?«

»Pravzaprav nisva prav pogosto sama. Bojan je s svetom precej bolj zadovoljen, kot sem jaz. Ne sicer tako zelo kot na primer ti, a dovolj, da brez njega ne more. Zdaj že nekaj časa dela v oglaševalski agenciji; pravzaprav je to njegovo življenje. Z mano je bolj ali manj iz navade. Tako dolgo sva že skupaj, da to jemlje skoraj kot nekakšno naravno danost.«

»Pa ti?«

»Morda delno to verjamem tudi jaz... – o čem se pogovarjava? O tem, kaj se dogaja v njegovi službi, ne govorim prav rada, ker so stvari tako zelo predvidljive in dolgočasne, pogovarjava pa se na primer o knjigah, filmih in podobno. Čeprav se mi zdi – kot sem že rekla – da je Bojan s srcem pravzaprav ves čas v službi – in od njegovih komentarjev ali pripomb nimam v glavnem nič, ker so preprosto preveč površne. Sva kot nekakšna brat in sestra, ki sta se navadila živeti drug ob drugem, kar pomeni, da znava paziti, da si ne greva preveč na živce. To je, na kratko, najbrž bistvo najinega odnosa.«

»In potem ti ne ostane drugega, kot da se zatekaš po morebitne odgovore vase – in si sama s sabo.«

»Ja, tako nekako.«

»Pa ti ni dolgčas?«

»Seveda mi je pogosto dolgčas.«

»Če imaš otroke, ti ni nikoli dolgčas.«

»Hočeš reči, da se splača imeti otroke zato, da ti ni dolgčas?«

Ta njen splača je zvenel tako zelo drugače od mojega, da ji nisem mogel odgovoriti pritrdilno. Pravzaprav se mi je zdelo, da o tem sploh ni vredno izgubljati besed. Otroke je pač treba imeti in pika. Nič nisem odgovoril.

»Kaj je narobe s tem, če je človeku dolgčas?« je rekla Lana.

Kaj je narobe s tem, če je človeku dolgčas, sem v mislih ponovil za njo. Spet me je speljevala na teren, kjer pravzaprav nisem hotel biti. To ni bilo moje področje.

»Današnja družba tako prekleto prezira nekatera človeška stanja in občutja, – žalost, na primer,« je rekla. »Kot da je to nekaj slabega, kar se modernemu, srečnemu in zadovoljnemu potrošniku ne spodobi. Si kdaj pomislil, odkod pravzaprav izvirajo ti občutki, kaj nam hočejo sporočiti, zakaj se sploh porodijo? In kakšno medvedjo uslugo si delamo, če si ne dovolimo, da jih občutimo, če si ne dovolimo vprašati, zakaj nas nadlegujejo, kaj v nas jih je sprožilo. Da smo potem le nekakšen skupek trzajoče biokemije; le del tistega instant SSmisla, o katerem sva govorila prej. Čreda nasmejanih, hahljajočih, našminkanih lukenj? Skrbno gradeč svojo hahljajočo se srečo na nesreči milijonov nesrečnih. Je to res sreča ali bi jo morali poimenovati kako drugače, a, Jakob?«

»V kaj pravzaprav verjameš ti, Lana? Ne reci, da lahko živiš, ne da bi v kaj verjela?«

»V kaj verjamem? – Ja, res se nenehno sprašujem o svojem smislu. Ampak odgovori, s katerimi si ti tako zelo zadovoljen, zame že dolgo ne predstavljajo ničesar.«

»In kaj potem storiš?«

»Potem grem na primer za teden dni v London; napišem kakšno zgodbo; in ko se jih nabere dovolj, iz njih nastane na primer knjiga.«

»In v čem se potem tako zelo razlikuješ od mene?«

»Mislim, da se od tebe ne razlikujem tako zelo, Jakob. Mislim, da se vsi, ki smo tule, na tem planetu, ne razlikujemo tako zelo drug od drugega. Ne glede na to, kaj počnemo, kaj občutimo in kaj razmišljamo.«

»Ali kdaj pomisliš na samomor?«

»Zelo pogosto mislim na smrt, ja,« je rekla. »Ljudje, ki sem jih nekoč poznala in so mi bili tako zelo blizu, kot je živo bitje sploh lahko komu blizu – in jih zdaj preprosto ni več; pa drugi, ki sem jih poznala zgolj od daleč, in jih tudi ni več – tega nikakor ne morem razumeti, sprejeti. Ja, zelo pogosto razmišljam o tem.«

»Pa kaj imaš od tega, Lana?« sem vprašal, čeprav mi je bilo čedalje bolj jasno, da blebetam neumnosti. »Tudi moja vprašanja so tako zelo predvidljiva, a? Ponavljam vse tisto, kar mislim, da se spodobi govoriti, o čemer menim, da bi tako rekli tudi drugi – ne da bi prav vedel, ali to zares zanima tudi mene. Pravzaprav sem še vedno popoln otrok. Goltam pilule, ki mi jih nastavljajo pred usta, potem pa jih delim še sam in razglašam njihovo zveličavnost.«

»Odraslost, ja...« je rekla Lana. »Biti odrasel pomeni biti prekleto sam – vsaj v tem našem svetu.«

Pogledal sem na uro. Prišla sva pred dvema urama in pol. Kako hitro je minilo. Nebo se je rahlo pooblačilo, zdaj je bilo že bolj londonsko. Črnska družina je začela pakirati košare s hrano, zlagati deke, pospravljati radie, klicati otroke, ki so še vedno tekali za žogo in se glasno režali.

»Koliko časa še ostaneš v Londonu?« sem vprašal.

»Do srede. – Ti?«

»Jaz imam avion danes zvečer. Petnajst čez osem s Heathrowa.«

Vstala sva.

»Kje imaš hotel?« je vprašala.

»V Russell Streetu – Great Russell Street, se mi zdi, je točno ime ulice – čisto blizu Tottengham Court Roada.«

»Jaz grem na Leicester Square,« je rekla Lana. »Do Oxford Circusa greva lahko skupaj.«

Šla sva do Marble Archa, kjer sva čakala, da pripelje vlak.

»Je po tvojem kaj upanja za človeško raso, Lana?« sem jo vprašal, ko sva tako tiho zrla v nepremično ležeče tire, in zazdelo se mi je, da je bilo to prvo vprašanje danes, ki sem ga v resnici zastavil jaz.

Lana me je pogledala in v njenem pogleduje bilo nekaj nevsakdanje ljubeznivega in prijaznega, in ta njena ljubeznivost se je dotaknilo moje duše – organa, ki mu sicer ne posvečam skoraj nikakršne pozornosti, ker se mi zdi za vsakdanje življenje pomemben kot slepič. Kar se mene tiče, bi jo lahko kirurško odstranili, še preden bi se vnela.

»Ne vem,« je rekla in se me z dlanjo dotaknila tam, kjer naj bi bilo pod obleko srce. »Zares ne vem, Jakob,« je ponovila, in potem je prišel vlak in sva vstopila.

Na Oxford Circusu je izstopila. Zadnji hip sem tudi jaz skočil z vlaka.

»Če se malo sprehodim, mi najbrž ne bo nič škodilo,« sem rekel. »Mudi se mi pa tudi še ne.«

Rekla je, da bo šla pogledat, kaj igra v gledališču na Piccadillyju. Potem pa na Lcicester Sqnare, kjer prodajajo gledališke karte po polovični ceni.

»Se bova še kdaj videla?« sem vprašal, ko sva se dvignila na zemljino površino.

»Mogoče, Jakob,« je rekla, in se me še enkrat dotaknila z dlanjo tam kot že malo prej. In jaz sem se spet zavedel tistega dela sebe, ki sem ga tako zelo redko uporabljal. Ali je to dobro ali ne – o tem nisem bil več tako nedvoumno prepričan.

Nekaj časa sem še gledal, kako njena postava izginja izza ovinka na Regent's Streetu, potem pa sem se v svojo smer odpravil tudi jaz.

 

 

_______________

* »Soweit wir zu erkennen vermögen, ist es der einzige Sinn der menschlichen Existenz, ein Licht anzuzünden in der Finsternis des bloßen Seins.« Carl Gustav Jung (1875-1961), Erinnerungen, Träume, Gedanken (1962), 11. pogl.

 

 

 

English