Lives Journal 2

Jolka Milich

 

ENA ALI DVE GORICI?

(So meje res le she v glavah?)

 

Za predsednika nashe vlade Boruta Poharja imam vprashanje, ki je zame zelo vazhno (prevazhno), morda tudi zanj vazhejshe od vprashanj, ki mu jih sicer postavljajo, in bi me premier, ali kdo zanj, neznansko osrechil, che bi se vanj najprej zamislil in shele nato odgovoril, ne samo vljudno, bla, bla bla, marvech prav premishljeno in resno. Ne bom mu hvalezhna samo jaz, pach pa vechina Primorcev, tudi oni onkraj podrtih meja.

V Primorskih novicah in tudi v drugem nashem tisku, saj je novica odmevala sem nedavno* brala, kako se novoizvoljeni predsednik vlade veseli z zhupanom Nove Gorice Brulcem et co. spojitve obeh Goric v eno. Ko bodo tako v slovenski Novi Gorici kot v pretezhno italijanski Gorizii menda zachele padati kar mnozhichno domnevam celo s precejshnjim hrushchem in trushchem tudi znamenite meje v glavah in bo tako rekoch napochila nova era evropske vzajemnosti in postopoma totalnega sozhitja. Vprashanje pa je to: V katerem jeziku bo potekal ta veseli po scenariju zhe nekam znani proces bratstva in edinstva? V esperantu? V angleshchini, ki si jo bomo druzhno izvolili kot lingua franca? Si bodo nashi sosedi rochni, kot so: detto, fatto! umislili osebnega tolmacha, in ko bodo zachutili potrebo, da nas ogovorijo ali pokramljajo z nami, ga bodo potegnili iz zhepa in skozi njegova dvojezichna usta bo kot olje gladko stekel dialog? Na nashi strani so namrech jezikovne meje pa narechne planke in zhelezne zavese zhe davno padle, she prevech temeljito, se mi zdi vchasih, saj smo Slovenci bolj ali manj vechinsko zhe dvo- in vechjezichni, chesar pa ne bi mogli trditi, cheprav bi radi, za nashe pretezhno enojezichne sosede, ki jim je slovenshchina, z redkimi izjemami, shpanska vas, pa she mar jim ni zanjo, saj o njej najvechkrat nochejo niti slishati; za nekatere tiste z jezikovnimi predsodki v glavi, ne samo z mejami in pregradami, in ti so nam zategadelj precej sovrazhni, in niti malo jih ni, na zhalost je nash govor nich drugega kot lingua de merda. Tako rekoch prej za v sekret kot za v njihova usta. Allora? Kaj pa zdaj? Kako si nash slavni vrh predstavlja to kochljivo zadevo spojitve in prelitja v eno celoto? Anti nam na tihem ne predlaga, da se potujchimo iz chiste in neskaljene ljubezni do sanjske pa sanjane in nedosanjane evropske unije, ki ne bo dolgo trajala, che bo od svojih shibkejshih chlanov in podanikov pa satelitskih drzhavic terjala tako velike zhrtve.

 

Tega ne sprashuje navadna ozkogledna podezhelanka, nacionalno omejena in obremenjena s starokopitno mentaliteto, marvech pravijo zelo sposobna in nadarjena italianistka in prevajalka s kar debelim dvojezichnim opusom, chlovek, ki je tako rekoch v obeh jezikih vech kot doma in se zhivo zaveda vseh njunih vechplastnih in mnogostranskih tegob. Smo se mar kot narod in posamezniki ruvali recimo z Beogradom, da nas bo Bruselj pustil pohrustati od shtevilchnejshih sosedov, ne da bi trenil z ochesom, nich manj kot s suvereno privolitvijo nashega politichnega vrha, ki se bo, zdi se, prav tvorno zavzel, z raznovrstnimi investicijami, evropskimi in domachimi, da bo podvig uspel v rekordnem chasu? Chemu smo se potemtakem sploh borili? In chemu osamosvojitev pa parlament in vojska pa ambasade in podobne rechi, v bistvu sami dragi shpasi za drzhavico, ki bo v nekaj desetletjih postala zaspano in napol pozabljeno predmestje mejashev, jezikovno pa, vsaj v javnosti, izginila? Najprej zhe vidno izginjajocha slovenska Istra, nato Gorica in ostala Primorska itd. Smo res folk iz nizhje kulture, kot nas radi obravnavajo skozi zgodovino vsi nashi sosedi, ker se baje le nizhje kulture strashno rade zgledujejo po vishjih, schasoma pa izgubijo svojo faco ali fris in se radi prepoznavajo kot dvozhivke, ne pa v tem, kar so, na koncu, da zabrishejo she zadnje dvoumne sledove do sebe, pa prevzamejo tudi tuj jezik in shege. In smo spet tam. Pri zdruzhenih Goricah v eno samo mesto, kjer se chivka in cheblja tudi v novogorishki coni, torej v Sloveniji, le po italijansko, ker ona druga polovica, ki lezhi v Italiji, ne zna nashega jezika, ker ga noche znati. Zhe spet se bomo shli enakost in multikulturnost na tipichno evropski nachin: vsi ta mali bodo skoraj enaki s ta velikimi pod pogojem, da prevzamejo njihove jezike. Drugache bodo delezhni pravic le na papirju, na tistem, ki vse prenese, dejansko pa bodo dozhivljali dan za dnem nonstop same srchkane in pisane shikane in zajebancije, pa rezanje sredstev za domach tisk in podobne poniglavosti in ribarije, dokler se na smrt ne utrudijo in ne kapitulirajo sami od sebe, kot prezrele in potolchene tepke. Saj se tudi Bruselj de facto ravna po Orwellovi zapovedi iz Zhivalske farme, ki jo je malce nespretno po svoje prikrojil: vse drzhave-jeziki so enaki, le zahodni, tisti, ki veljajo kot zgodovinski, so bolj enaki od vzhodnih in nezgodovinskih. A dokler jim bomo dovolili take norme in pravila, le-ta zlepa ne bodo prishla iz navade. Verjetno shele chez mnoga leta, ko bo za marsikoga in marsikaj prepozno, z uporom izigranih in nategnjenih. Tudi ta scenarij poznamo. Nich novega pod soncem, na zhalost.

 

 

 

* P. S.

 

Zgoraj nakazano vprashanje premieru Pahorju je bilo zhe zastavljeno v Reviji SRP 89/90, februar 2009, kmalu po njegovi izvolitvi, tj. leta 2008, nanj pa se ni nihche odzval, ne pritrdilno ne odklonilno, kot da ni bilo postavljeno. Celo ogovorjeni premier ni rekel niti mu, cheprav slovi po olikanosti in zgovornosti. Danes bi rekla (dodala), da se stanje medtem ni nich izboljshalo, prej se je poslabshalo, zlasti pri uradnih (drzhavnih) odnosih do nas, saj se pri nashih zahodnih sosedih nekako skusha spet uveljaviti obramba tako imenovanih najbolj vzvishenih ciljev in idej z zhe vech kot sto let staro zgodovinsko tradicijo neusmiljeno ostrega in neizprosno kulturno-civilizacijskega boja, ki je usmerjen le v ohranjanje in krepitev italijanskih pozicij in njihovega jezika. Drugache recheno: chim manj (vidne) ali sploh nich slovenshchine. V duhu gesla: na stezhaj odprta vrata multikulturnosti, a bog ne daj, da bi potekala tudi v slovenshchini, poteka naj le na lashki bolj izbrani in mestni nachin, saj slovenshchino komaj kdo zna, medtem ko italijanski jezik chebljajo zhe vashi (tj. slovenski!) dojenchki. No ja, kakshen pozdrav na zachetku dober dan ali dober vecher in na koncu lahko noch ali nasvidenje bomo stoichno prenesli, vashih italijanskih sosedov ne bo (z)motil, ne bodo ga shteli za provokacijo, nasprotno, srechanje bo zavoljo teh pozdravov pridobilo na folklor(istich)ni ravni, s pozdravi lahko prinesete tudi klobase, ocvirke in teran, pa she kakshen kmechki muzikant v narodni noshi bi se prilegal in naj se vam le pridruzhi, da se bomo na koncu lahko zavrteli, ne ringa ringa raja, kuzhek pa nagaja, marvech samo po sebi umevno: giro, giro tondo, com'è bello il mondo Pri oblozheni mizi pretezhno z vashimi specialitetami, ki jih bomo druzhno in slastno pohrustali (potrudili se bomo pach, chesa vsega chlovek samopozhrtvovalno ne stori za chlanstvo v tej blazheni Evropi!) pa bomo obenem poglabljali prijateljstvo. Ponavljam vprashanje slovenskemu liderju Borutu Pahorju: Se nam obeta ta dolgometrazhni filmchek, pozhegnan od nashih vrhovshchekov z vami na chelu, ali she kaj hujshega?

 

 

 

English