Lives Journal 2

Jolka Milič

 

ENA ALI DVE GORICI?

(So meje res le še v glavah?)

 

Za predsednika naše vlade Boruta Poharja imam vprašanje, ki je zame zelo važno (prevažno), morda tudi zanj važejše od vprašanj, ki mu jih sicer postavljajo, in bi me premier, ali kdo zanj, neznansko osrečil, če bi se vanj najprej zamislil in šele nato odgovoril, ne samo vljudno, bla, bla bla, marveč prav premišljeno in resno. Ne bom mu hvaležna samo jaz, pač pa večina Primorcev, tudi oni onkraj podrtih meja.

V Primorskih novicah – in tudi v drugem našem tisku, saj je novica odmevala – sem nedavno* brala, kako se novoizvoljeni predsednik vlade veseli z županom Nove Gorice Brulcem et co. spojitve obeh Goric v eno. Ko bodo tako v slovenski Novi Gorici kot v pretežno italijanski Gorizii menda začele padati kar množično – domnevam celo s precejšnjim hruščem in truščem – tudi znamenite meje v glavah in bo tako rekoč napočila nova era evropske vzajemnosti in – postopoma – totalnega sožitja. Vprašanje pa je to: V katerem jeziku bo potekal ta veseli – po scenariju že nekam znani – proces bratstva in edinstva? V esperantu? V angleščini, ki si jo bomo družno izvolili kot lingua franca? Si bodo naši sosedi – ročni, kot so: detto, fatto! – umislili osebnega tolmača, in ko bodo začutili potrebo, da nas ogovorijo ali pokramljajo z nami, ga bodo potegnili iz žepa in skozi njegova dvojezična usta bo kot olje gladko stekel dialog? Na naši strani so namreč jezikovne meje pa narečne planke in železne zavese že davno padle, še preveč temeljito, se mi zdi včasih, saj smo Slovenci bolj ali manj večinsko že dvo- in večjezični, česar pa ne bi mogli trditi, čeprav bi radi, za naše pretežno enojezične sosede, ki jim je slovenščina, z redkimi izjemami, španska vas, pa še mar jim ni zanjo, saj o njej največkrat nočejo niti slišati; za nekatere – tiste z jezikovnimi predsodki v glavi, ne samo z mejami in pregradami, in ti so nam zategadelj precej sovražni, in niti malo jih ni, na žalost – je naš govor nič drugega kot lingua de merda. Tako rekoč prej za v sekret kot za v njihova usta. Allora? Kaj pa zdaj? Kako si naš slavni vrh predstavlja to kočljivo zadevo spojitve in prelitja v eno celoto? Anti nam na tihem ne predlaga, da se potujčimo iz čiste in neskaljene ljubezni do sanjske pa sanjane in nedosanjane evropske unije, ki ne bo dolgo trajala, če bo od svojih šibkejših članov in podanikov pa satelitskih državic terjala tako velike žrtve.

 

Tega ne sprašuje navadna ozkogledna podeželanka, nacionalno omejena in obremenjena s starokopitno mentaliteto, marveč – pravijo – zelo sposobna in nadarjena italianistka in prevajalka s kar debelim dvojezičnim opusom, človek, ki je tako rekoč v obeh jezikih več kot doma in se živo zaveda vseh njunih večplastnih in mnogostranskih tegob. Smo se mar kot narod in posamezniki ruvali recimo z Beogradom, da nas bo Bruselj pustil pohrustati od številčnejših sosedov, ne da bi trenil z očesom, nič manj kot s suvereno privolitvijo našega političnega vrha, ki se bo, zdi se, prav tvorno zavzel, z raznovrstnimi investicijami, evropskimi in domačimi, da bo podvig uspel v rekordnem času? Čemu smo se potemtakem sploh borili? In čemu osamosvojitev pa parlament in vojska pa ambasade in podobne reči, v bistvu sami dragi špasi za državico, ki bo v nekaj desetletjih postala zaspano in napol pozabljeno predmestje mejašev, jezikovno pa, vsaj v javnosti, izginila? Najprej že vidno izginjajoča slovenska Istra, nato Gorica in ostala Primorska itd. Smo res folk iz nižje kulture, kot nas radi obravnavajo skozi zgodovino vsi naši sosedi, ker se baje le nižje kulture strašno rade zgledujejo po višjih, sčasoma pa izgubijo svojo faco ali fris in se radi prepoznavajo kot dvoživke, ne pa v tem, kar so, na koncu, da zabrišejo še zadnje dvoumne sledove do sebe, pa prevzamejo tudi tuj jezik in šege. In smo spet tam. Pri združenih Goricah v eno samo mesto, kjer se čivka in čeblja tudi v novogoriški coni, torej v Sloveniji, le po italijansko, ker ona druga polovica, ki leži v Italiji, ne zna našega jezika, ker ga noče znati. Že spet se bomo šli enakost in multikulturnost na tipično evropski način: vsi ta mali bodo skoraj enaki s ta velikimi – pod pogojem, da prevzamejo njihove jezike. Drugače bodo deležni pravic le na papirju, na tistem, ki vse prenese, dejansko pa bodo doživljali dan za dnem nonstop same srčkane in pisane šikane in zajebancije, pa rezanje sredstev za domač tisk in podobne poniglavosti in ribarije, dokler se na smrt ne utrudijo in ne kapitulirajo sami od sebe, kot prezrele in potolčene tepke. Saj se tudi Bruselj de facto ravna po Orwellovi zapovedi iz Živalske farme, ki jo je malce nespretno po svoje prikrojil: vse države-jeziki so enaki, le zahodni, tisti, ki veljajo kot zgodovinski, so bolj enaki od vzhodnih in nezgodovinskih. A dokler jim bomo dovolili take norme in pravila, le-ta zlepa ne bodo prišla iz navade. Verjetno šele čez mnoga leta, ko bo za marsikoga in marsikaj prepozno, z uporom izigranih in nategnjenih. Tudi ta scenarij poznamo. Nič novega pod soncem, na žalost.

 

 

* P. S.

 

Zgoraj nakazano vprašanje premieru Pahorju je bilo že zastavljeno v Reviji SRP 89/90, februar 2009, kmalu po njegovi izvolitvi, tj. leta 2008, nanj pa se ni nihče odzval, ne pritrdilno ne odklonilno, kot da ni bilo postavljeno. Celo ogovorjeni premier ni rekel niti mu, čeprav slovi po olikanosti in zgovornosti. Danes bi rekla (dodala), da se stanje medtem ni nič izboljšalo, prej se je poslabšalo, zlasti pri uradnih (državnih) odnosih do nas, saj se pri naših zahodnih sosedih nekako skuša spet uveljaviti obramba tako imenovanih najbolj vzvišenih ciljev in idej z že več kot sto let staro zgodovinsko tradicijo neusmiljeno ostrega in neizprosno kulturno-civilizacijskega boja, ki je usmerjen le v ohranjanje in krepitev italijanskih pozicij in njihovega jezika. Drugače rečeno: čim manj (vidne) ali sploh nič slovenščine. V duhu gesla: na stežaj odprta vrata multikulturnosti, a bog ne daj, da bi potekala tudi v slovenščini, poteka naj le na laški bolj izbrani in mestni način, saj slovenščino komaj kdo zna, medtem ko italijanski jezik čebljajo že vaši (tj. slovenski!) dojenčki. No ja, kakšen pozdrav na začetku – dober dan ali dober večer – in na koncu – lahko noč ali nasvidenje – bomo stoično prenesli, vaših italijanskih sosedov ne bo (z)motil, ne bodo ga šteli za provokacijo, nasprotno, srečanje bo zavoljo teh pozdravov pridobilo na folklor(istič)ni ravni, s pozdravi lahko prinesete tudi klobase, ocvirke in teran, pa še kakšen kmečki muzikant v narodni noši bi se prilegal in naj se vam le pridruži, da se bomo na koncu lahko zavrteli, ne ringa ringa raja, kužek pa nagaja, marveč samo po sebi umevno: giro, giro tondo, com'è bello il mondo … Pri obloženi mizi – pretežno z vašimi specialitetami, ki jih bomo družno in slastno pohrustali (potrudili se bomo pač, česa vsega človek samopožrtvovalno ne stori za članstvo v tej blaženi Evropi!) – pa bomo obenem poglabljali prijateljstvo. Ponavljam vprašanje slovenskemu liderju Borutu Pahorju: Se nam obeta ta dolgometražni filmček, požegnan od naših vrhovščekov z vami na čelu, ali še kaj hujšega?

 

 

 

 

English