Lives Journal 2

Lev Detela

 

STRAH IN SANJE

 

Strah in sanje

 

Stric stoji ob hladni pechi, pije, molchi, spet pije, molchi in premishljuje. Rjavi mrak je zhe tu in se plazi okrog hishe. Steklenica je prazna, stric odide iz sobe, pochasi in pokonchno.

Teta sedi v kuhinji pod sveto podobo z napisom »Moli in delaj!« Temni Kristus strogo gleda iz skrinjice. Dishi po cipresah, buchnem olju, chebuli in vosku.

Stric se smehlja, zre skozi okno ven v rjavi mrak, tja, kjer trave she vedno dishijo po sladki strdi, kjer grenko dishi po hrushkah in gnilih jabolkih. Nochi so globoke, pijane, sonchni zahodi rdeche rjavi, mrtva kri in ogenj. In stric pije in stric zhivi v lastnem samotnem svetu in sledi lastnim zakonom.

Ponochi imam nenavadne sanje. Sem na vrtu, jablane padajo po bregu navzdol v mrak, v nich, v prepad, in na drugi strani nicha stoji stric. Kliche me, bojim se, hochem skochiti, hochem v mrak. Kako naj to sploh storim, pomislim, v tem mraku bom umrl? Stric me kliche in zdaj skochim v nich in nich je nenadoma globoka temnozelena voda. Tam plavam, cheprav ne znam plavati, in splezam na breg. Temno je na vrtu, strica ne vidim vech.

V tem trenutku se zbudim. Dezh shkropi skozi odprto okno v sobo, vlazhno je, mrzlo in temno.

Tishina.

Stric sedi v vlazhni, sivi jutranji megli ob mizi in pije in razmishlja. Je sam v sobi. Pred sonchnim vzhodom, ko se dan pochasi obarva in postane noch bleda kot mrlich, se zdi njegova glava, polna gub in brazgotin, za nekaj minut zelena, kot voda v kakshnih nochnih sanjah. Ob tej uri, ko sedi stric sam v sobi, v zamolklem prostoru z obokanim stropom, in se njegova postava v vlazhnem, sivem jutru zeleno sveti, se izvlechem iz postelje, plazim se okoli hishe in prislushkujem.

Tishina.

Skozi okno vidim samotnega strica, kako v trdi laneni srajci v boljshi izbi pije zhganje, vidim ga, kako srhljivo bliska s svojimi chrnimi ochmi, temnimi kot kmechki upor, vidim, kako zhejen pozheljivo pomika ustnice k rumenemu kozarchku. Vidim, kako se v polmraku jutranjega svita hudobno lesketa kot vlazhna strupena goba, in moje ochi se razshirijo, moje nosnice se razpnejo kot na razburjenem volchjem gobcu. Jutranja svetloba lije v sobo in stric zeleno sedi pri mizi in pije in razmishlja.

Tishina.

Neka ura trikrat udari. Stric premika glavo in pozorno prislushkuje v vse smeri. Skrijem se v grmovje. Stric premika glavo in bolshchi v pokrajino, v meglo, v drevesa, v travo, v tishino in v vlago. Nemo zre v razpadla stranska poslopja, v jablane in v travo. Ne vidi me.

Stric sedi pri mizi in se opijanja. Zadnje muhe zachno mrgoleti po vlazhnem sobnem zraku, v lenih rojih krozhijo okoli stricheve glave.

Vlechem se nazaj v mojo majhno sobo. Polijem se z mrzlo vodo in si pocheshem rjave lase. Jutranja svetloba lije skozi okno, imam ozko, belo posteljo in stene moje sobe so skoraj popolnoma bele. Skozi listje na vrtu vdira svetloba v sobo in zdi se, da je vse zelenkasto.

Lezhim v jutranji tishini, lenarim in sanjarim in se bojim velikega strica, ki sedi spodaj v sobi in se molche opija.

Moje telo zadobi samostojno zhivljenje, lezhim in dozdeva se mi, da se telo neskonchno daljsha, razteguje, od ene stene v sobi do druge stene, in she naprej, skozi zid ven na vrt. Moji prsti so podobni majhnim zelenim kacham. In vsa soba je napolnjena z majhnimi lesketajochimi se ognjenimi pikami in vse se svetlika in bleshchi v motni dan. Moje telo se popolnoma sploshchi in razshiri, raste, neprestano narashcham, moje kosti se raztegnejo, sem velikan, popolnoma nemogoche je premakniti roko, tezhka je kot svinec in dolga eno miljo. Potem pa se vse razleti in sem le drobno zrnce, vse misli mi je odpihnilo, zlobni stric me sploh vech ne more zagledati, vsi predmeti izgubijo trdoto, postelja, blazina, pohishtvo, stene so mehke kot puh, blage kot pesem.

Slishim, kako stric v velikih chrnih shkornjih pijan topota po sobi, skozi zaprta vrata, skozi belo steno ga vidim kot v zrcalu. S chrnimi ochmi bolshchi v veliko steklenico z zhganjem in molchi in razmishlja.

Lezhim v moji sobi in vem, da ne gre za zhivljenje, temvech proti smrti, proti velikemu umiranju vsepovsod naokrog. In muhe migotajo v somraku in stric topota na drugi strani stene.

V salonu, za z brshljanom obraslimi okni, sedi teta, tam je popolnoma tiho in hladno, kot na dnu senchnatega ribnika. Teta se v tem hladnem, zelenem mraku lesketa na usnjenem zlato obrobljenem stolu, pod pozlachenim okvirom temnega portreta mojega deda, in prislushkuje strichevim tezhkim, pijanim korakom, ki brenchijo skozi steno kot chrne hudobne muhe.

Skozi kuhinjo v pritlichju, skozi njen soparen vonj, grem na vrt. Na steni je trdo pribita tezhka, stroga in pusta podoba z napisom »Moli in delaj!« Muhe brenchijo skozi mrak, dishi po plesnivi moki in krompirju.

V salonu, za z brshljanom obraslimi okni, sedi teta in moli in molchi in premishljuje. V koshari lezhi vse, kar ji je drago, spomini na mladostna leta, blazina iz svile, okrashena z babichino vezenino, slike in zlate verizhice. Bozha lepo, modro blazino in prislushkuje tezhkim pijanim strichevim korakom, ki vdirajo v njeno samoto.

Chas se premika chez z zhganjem polito mizo kot chez dolgo krsto. Stric sedi skljuchen pri mizi, v njegovo lobanjo se plazi tema.

Tetina mrachna soba je prenapoljena z omarami, predalniki in z dvema posteljama z baldahinoma, na stenah prazno dremajo orumeneli portreti in fotografije. Teta stoji sklonjena chez mizico, roke se ji tresejo, skozi rjavo obrobljena ochala zre v odprte stare knjige z zapiski o gospodarjenju.

Na vrtu postane nenadoma svetlo, nekje chivkajo vrabci. Na desni pred mano gozd, levo polja, za njimi polja. Stojim na vrtu kot na okrogli ploshchi. Zadaj v vasi shkripajo vrata in lajajo psi. Sonce je bledo kot papir in trepeta na mrachnih jelkah. Tam stoji gozd. Tam shumi gozd grozljivo enakomerno, kot kaka elektronska superura. Sedim v travi in se igram z belimi kamni. Tezhki stric je nenadoma pred mano. Sonce pade v njegove temne ochi, ki bolshchijo vame kot dve mrtvi luknji.

»Se igrash svetnika v travi?«

Strica grabi krch, njegove mochne roke se zagrebejo v zemljo. Joche in vzdihuje kot otrok.

Zharim od groze.

»Prej je bilo popolnoma drugache. Prej ni bilo tako, ti svetnik!«

»Ja, stric!«

»Vojna, revolucija sta odnesli prav vse. Razumesh? Ampak ti tako ali tako ne razumesh nich!«

»Ja, stric!«

Stric je zloben in pijan.

»Shpijon! Shpijon! Ti svetnik!«

Stric se maje po vrtu, smrdi po alkoholu in tobaku.

Bulji vame in jaz se pochasi umikam. V grmovje, v visoko travo, kjer razmishljam o divjem lepem zhivljenju v gozdovih. Razmishljam o mochnih razbojnikih, ki so si znali zase pridobiti pravico do zhivljenja in svobode! Tudi jaz zhelim biti svoboden, mochan in lep! Tudi jaz hochem biti razbojnik!

»Netiti upore! Delati otroke! Pa nich drugega! Od hudicha je to, sem rekel!«

Stric razsaja po vrtu, da se oblaki razletijo in se kot sive raztrganine vrtinchijo po zraku. Skrijem se globlje v travo, plazim se kot chrv po zemlji. In zachutim, da so trave in rastlinje svobodni in brez meja.

Teta pride na vrt in reche: »Pridi, pojdi v hisho, utrujen si!«

Stric dolgo chasa napeto gleda v daljavo, potem reche: »Kaj pravzaprav chvekash?«

»Pridi v hisho! Zunaj je mrzlo!« reche teta glasno.

»Kaj pa je spet! Kaj hochete! Vse skupaj je pom – pom –pom! Razumesh vse to? Ne. Ti ne razumesh nichesar! Kaj mislish, da sem si to izmislil? Ne! Ti nichesar ne verjamesh! Ti si nich! Razumesh! Jaz sem! Ampak jaz sem gospod! Razumesh? Ne! Res ne vem!«

Stric gre v hisho, jaz pa ostanem zunaj.

Hej, kako shumijo drevesa! Hej, kako veje svobodni veter! Kako se trsje ziblje in grchi, kako se zibljejo vrshichje, veje in porastki na drevesih.

Strica ni vech! Stric je izginil!

Z glavo se stiskam k dobremu, mochnemu vetru. Se igram z belimi kamni.

Zapojem neko pesem.

Pred mano stoji teta.

»Pst!«

»Kaj je?«

»Stric spi. Bodi tiho!«

Pogledam proti oblakom. Tam zgoraj, visoko v vetru letijo in se klichejo ptice.

Teta dvigne glavo. Njene kratkovidne ochi domnevajo v daljavi temne krozheche madezhe.

»Kaj?«

»Ptichi krichijo!«

»Saj ti nisi ptich! Bodi tiho! Stric spi!«

Na vrtu je veliko dreves. Kokoshi kokodakajo. Muhe brenchijo. In stric spi.

Sonce shibko sveti, bledo kot mrlich. Kmalu bo dan postal temen! Takoj bo zachelo dezhevati.

Iz na pol odprtih oken se slishi smrchanje. Stric mrmra v spanju. Vzamem beli kamen in ga zazhenem v okno.

Mrachi se. Chrni oblaki prekrijejo nebo.

Velika hisha je izgubila blishch, razpada. Stara hisha siví v temi. Streha se motno svetlika, slepa in razjedena! Mrtev kamen, razbiti svet, ki se ga bojim!

Zdaj se plazim chez stopnice nazaj v mojo sobo. Nochem, da me teta opazi, ker bi se moral zagovarjati zaradi razbite shipe.

Plazim se pod velikim portretom mojega deda, ki se smehlja na nenavaden nachin, razpira usta in kazhe zobe, kot da bi bil buldog. Na hodniku dishi po vlagi in neobljudenosti. Iz priprtih vrat v strichevo sobo se na hodnik shiri neprijeten telesni zadah. Skozi rezho pri vratih gledam strica, ki smrchi. Njegov obraz vidim od strani, opazujem krivi nos, odprta usta. Njegova pojava izzhareva nekaj fanatichnega in ekstatichnega. Je morda blazen?

Na stopnishchu je mrzlo.Tudi poleti dishi tu po zimi, vlagi in revmatizmu.

Teta stoji pred kuhinjo. Molchi. Njene rdechkasto vnete, nekoliko shtrleche ochi me nerazumevajoche opazujejo. Iz stricheve sobe zaudarja po slabem zhganju in potu. Njegovo smrchanje se slishi po vsej hishi.

»Zakaj molchish, teta?« rechem nenadoma.

Teta molchi.

»Sram me je, teta,« rechem s tezhavo.

Teta stoji pred vrati. Stara je tisoch let. Spominja na kamen. Je na pol mrtva.

Grem v svojo sobo, chez stopnice in po hodnikih, ki so od starosti popolnoma porjaveli. Stara hisha drema v nerazvozlani uganki. Njena okna so slepi kamni. Hisha se skriva v temi in jaz se izgubim v noch in v sanje.

 

 

Chrna machka

 

Na ladji, ki jo je nash oche podedoval na visokem severu, je bila tudi majhna machka. Oche jo je zelo ljubil. To je bila vitka, nezhna stvarca, ki se hrani z ribami, chrna kot noch, zhivahna kot vihar. S to zhivaljo se je nash oche vechkrat igral. Predvsem v Afriki, kjer ni razumel jezika domachinov, se je zelo veliko ukvarjal z machko. Zanj, ki je pustil svojo zakonito zheno doma, je bila to celo fina pustolovshchina. Chrna machka je v dolocheni meri prevzela polozhaj njegove zhene. Tega se ni jasno zavedal, vendar je bilo tako. Machka mu je v tujih pristanishchih nadomestila tudi druge zhenske, prilezhnice in cipe. Bila je zares prava druzhabnica za tako mochnega moshkega in nash oche je bil na ekvatorju zelo zadovoljen z zgodovino in usodo. Zato pa je postal toliko bolj zhalosten in zmeden, ko ga je chrna machka zapustila. Jokal je kot majhen otrok. Obzhaloval je svojo trdo usodo in se hotel obesiti na ladijskem stranishchu. Moshtvu se je mochni zhalostni mozh smilil, hoteli so mu pomagati in so mu pri nekem chrncu z imenom Butula kupili novo imenitno chrno machko. Nashega ocheta pa to ni zadovoljilo. Shujshal je in oslabel. Na obrazu so se mu pojavili nezdravi znaki, nash oche je postal chez noch star in bolan.

V Kua–Terugi se je vkrcal na neki parnik, svojo ladjo in moshtvo je zapustil, ne da bi se poslovil. V druzhbi se je popolnoma onemogochil. Niso mu vech zaupali. Zasmehovali so ga.

Imeli so ga za blaznezha.

Nash oche pa se ni vech brigal za stvari tega sveta. V mislih je zhivel pri svoji chrni machki. Ta pa se ni nikoli vrnila nazaj.

 

 

Krvnishki shepavec in shepavi krvnik

 

Na cesti je res skoraj nemogoche srechati shepavega krvnika. Bolj verjetno se pojavi krvnishki shepavec. Sicer samo v sanjah, ampak tudi sanje so lahko resnica. Krvnishki shepavec ima v nashi dobro urejeni druzhbi pomembno vlogo. Obesha svobodne misli in utira shepajochemu krvniku pot. Shepajochi krvnik ima namrech nalogo, da misli, ki jih je obesil krvnishki shepavec, obesha na shepavo zastavo. To je tako imenovano zmagoslavje shepajochega krvnika. Seveda ima shepajochi krvnik tudi zheno, ki shepa in je zaradi tega podobna zheni krvnishkega shepavca. Shepajochi krvnik je velikanski mishichasti mozhak in njegova shepajocha krvnica je zares pristna prsata zhenska. Biti moramo hladni opazovalci in zhe se nam razodene obesheni svet shepajochega krvnika in obeshenega shepavca. V takem svetu je napredek shepajoche premikanje, ki koncha pod nogami shepavega krvnika. Pogledov shepavega krvnika zares ni mogoche znanstveno utemeljiti. Shepajochi se namrech izmika nashim srchnim objemom. Je zares Hitler, ki celo, ko shepa, hitlerjansko krvnishko ubija.

 

 

Nosne znachilnosti

 

Nos je bil ustvarjen zato, da na njem pochivajo naochniki. Na vsak nachin je nos vodilno oporishche obraza. Proti svoji volji morash tuhtati in shpekulirati, nos pa ostane na svojem mestu, medtem ko se obraz pachi in spreneveda. Nos je po mnenju nekaterih raziskovalcev izhodishche zelo naporne dejavnosti, ki nosnega nosilca popolnoma izchrpa, tako da ga zagrabijo hude sanje. Spodbude, ki prihajajo iz nosú, lahko povzrochijo otrochji in nesmiselni vtis, ponavadi pa imajo grozno vsebino, kot zapeljevanje k tezhkim zlochinom. Seveda lahko svoj lastni nos ljubish, vendar se precej pogosteje pojavi nos brez ljubezni. Svet more, hvala Bogu, obstajati tudi brez nosú; potrebujesh pa dve luknji, skozi kateri vdira stiskani zrak v pljuchne notranjosti. Nash svet moramo prevohati, zaduhati, ponósiti, zakaj to so nashe najvazhnejshe zhivljenske dolzhnosti. Obchasno se nos pojavi v ponovitvah in razmnozhitvah: dva ali trije nosovi na enem samem obrazu sploh vech niso nikakrshna posebna redkost. Kolikor vech nosov krasi chloveka, toliko pomembnejshi in lepshi je zhe na prvi pogled; tisochnosnik lahko mislechega chloveka homa sapiensa na shiroko prekosi. Zato je pravilo, da nosovi nadzorujejo fotografijo in ne fotografija nosov.

Nosovi s slik so namrech nadvse izobrazheni in lahko postanejo za nasho nadaljnjo zhivljenjsko pot pomembni in celo zhivljenjsko vazhni.

 

Prevod iz nemshchine avtor  

 

 

 

English