Lives Journal 2

Lev Detela

 

STRAH IN SANJE

 

Strah in sanje

 

Stric stoji ob hladni peči, pije, molči, spet pije, molči in premišljuje. Rjavi mrak je že tu in se plazi okrog hiše. Steklenica je prazna, stric odide iz sobe, počasi in pokončno.

Teta sedi v kuhinji pod sveto podobo z napisom »Moli in delaj!« Temni Kristus strogo gleda iz skrinjice. Diši po cipresah, bučnem olju, čebuli in vosku.

Stric se smehlja, zre skozi okno ven v rjavi mrak, tja, kjer trave še vedno dišijo po sladki strdi, kjer grenko diši po hruškah in gnilih jabolkih. Noči so globoke, pijane, sončni zahodi rdeče rjavi, mrtva kri in ogenj. In stric pije in stric živi v lastnem samotnem svetu in sledi lastnim zakonom.

Ponoči imam nenavadne sanje. Sem na vrtu, jablane padajo po bregu navzdol v mrak, v nič, v prepad, in na drugi strani niča stoji stric. Kliče me, bojim se, hočem skočiti, hočem v mrak. Kako naj to sploh storim, pomislim, v tem mraku bom umrl? Stric me kliče in zdaj skočim v nič in nič je nenadoma globoka temnozelena voda. Tam plavam, čeprav ne znam plavati, in splezam na breg. Temno je na vrtu, strica ne vidim več.

V tem trenutku se zbudim. Dež škropi skozi odprto okno v sobo, vlažno je, mrzlo in temno.

Tišina.

Stric sedi v vlažni, sivi jutranji megli ob mizi in pije in razmišlja. Je sam v sobi. Pred sončnim vzhodom, ko se dan počasi obarva in postane noč bleda kot mrlič, se zdi njegova glava, polna gub in brazgotin, za nekaj minut zelena, kot voda v kakšnih nočnih sanjah. Ob tej uri, ko sedi stric sam v sobi, v zamolklem prostoru z obokanim stropom, in se njegova postava v vlažnem, sivem jutru zeleno sveti, se izvlečem iz postelje, plazim se okoli hiše in prisluškujem.

Tišina.

Skozi okno vidim samotnega strica, kako v trdi laneni srajci v boljši izbi pije žganje, vidim ga, kako srhljivo bliska s svojimi črnimi očmi, temnimi kot kmečki upor, vidim, kako žejen poželjivo pomika ustnice k rumenemu kozarčku. Vidim, kako se v polmraku jutranjega svita hudobno lesketa kot vlažna strupena goba, in moje oči se razširijo, moje nosnice se razpnejo kot na razburjenem volčjem gobcu. Jutranja svetloba lije v sobo in stric zeleno sedi pri mizi in pije in razmišlja.

Tišina.

Neka ura trikrat udari. Stric premika glavo in pozorno prisluškuje v vse smeri. Skrijem se v grmovje. Stric premika glavo in bolšči v pokrajino, v meglo, v drevesa, v travo, v tišino in v vlago. Nemo zre v razpadla stranska poslopja, v jablane in v travo. Ne vidi me.

Stric sedi pri mizi in se opijanja. Zadnje muhe začno mrgoleti po vlažnem sobnem zraku, v lenih rojih krožijo okoli stričeve glave.

Vlečem se nazaj v mojo majhno sobo. Polijem se z mrzlo vodo in si počešem rjave lase. Jutranja svetloba lije skozi okno, imam ozko, belo posteljo in stene moje sobe so skoraj popolnoma bele. Skozi listje na vrtu vdira svetloba v sobo in zdi se, da je vse zelenkasto.

Ležim v jutranji tišini, lenarim in sanjarim in se bojim velikega strica, ki sedi spodaj v sobi in se molče opija.

Moje telo zadobi samostojno življenje, ležim in dozdeva se mi, da se telo neskončno daljša, razteguje, od ene stene v sobi do druge stene, in še naprej, skozi zid ven na vrt. Moji prsti so podobni majhnim zelenim kačam. In vsa soba je napolnjena z majhnimi lesketajočimi se ognjenimi pikami in vse se svetlika in blešči v motni dan. Moje telo se popolnoma splošči in razširi, raste, neprestano naraščam, moje kosti se raztegnejo, sem velikan, popolnoma nemogoče je premakniti roko, težka je kot svinec in dolga eno miljo. Potem pa se vse razleti in sem le drobno zrnce, vse misli mi je odpihnilo, zlobni stric me sploh več ne more zagledati, vsi predmeti izgubijo trdoto, postelja, blazina, pohištvo, stene so mehke kot puh, blage kot pesem.

Slišim, kako stric v velikih črnih škornjih pijan topota po sobi, skozi zaprta vrata, skozi belo steno ga vidim kot v zrcalu. S črnimi očmi bolšči v veliko steklenico z žganjem in molči in razmišlja.

Ležim v moji sobi in vem, da ne gre za življenje, temveč proti smrti, proti velikemu umiranju vsepovsod naokrog. In muhe migotajo v somraku in stric topota na drugi strani stene.

V salonu, za z bršljanom obraslimi okni, sedi teta, tam je popolnoma tiho in hladno, kot na dnu senčnatega ribnika. Teta se v tem hladnem, zelenem mraku lesketa na usnjenem zlato obrobljenem stolu, pod pozlačenim okvirom temnega portreta mojega deda, in prisluškuje stričevim težkim, pijanim korakom, ki brenčijo skozi steno kot črne hudobne muhe.

Skozi kuhinjo v pritličju, skozi njen soparen vonj, grem na vrt. Na steni je trdo pribita težka, stroga in pusta podoba z napisom »Moli in delaj!« Muhe brenčijo skozi mrak, diši po plesnivi moki in krompirju.

V salonu, za z bršljanom obraslimi okni, sedi teta in moli in molči in premišljuje. V košari leži vse, kar ji je drago, spomini na mladostna leta, blazina iz svile, okrašena z babičino vezenino, slike in zlate verižice. Boža lepo, modro blazino in prisluškuje težkim pijanim stričevim korakom, ki vdirajo v njeno samoto.

Čas se premika čez z žganjem polito mizo kot čez dolgo krsto. Stric sedi sključen pri mizi, v njegovo lobanjo se plazi tema.

Tetina mračna soba je prenapoljena z omarami, predalniki in z dvema posteljama z baldahinoma, na stenah prazno dremajo orumeneli portreti in fotografije. Teta stoji sklonjena čez mizico, roke se ji tresejo, skozi rjavo obrobljena očala zre v odprte stare knjige z zapiski o gospodarjenju.

Na vrtu postane nenadoma svetlo, nekje čivkajo vrabci. Na desni pred mano gozd, levo polja, za njimi polja. Stojim na vrtu kot na okrogli plošči. Zadaj v vasi škripajo vrata in lajajo psi. Sonce je bledo kot papir in trepeta na mračnih jelkah. Tam stoji gozd. Tam šumi gozd grozljivo enakomerno, kot kaka elektronska superura. Sedim v travi in se igram z belimi kamni. Težki stric je nenadoma pred mano. Sonce pade v njegove temne oči, ki bolščijo vame kot dve mrtvi luknji.

»Se igraš svetnika v travi?«

Strica grabi krč, njegove močne roke se zagrebejo v zemljo. Joče in vzdihuje kot otrok.

Žarim od groze.

»Prej je bilo popolnoma drugače. Prej ni bilo tako, ti svetnik!«

»Ja, stric!«

»Vojna, revolucija sta odnesli prav vse. Razumeš? Ampak ti tako ali tako ne razumeš nič!«

»Ja, stric!«

Stric je zloben in pijan.

»Špijon! Špijon! Ti svetnik!«

Stric se maje po vrtu, smrdi po alkoholu in tobaku.

Bulji vame in jaz se počasi umikam. V grmovje, v visoko travo, kjer razmišljam o divjem lepem življenju v gozdovih. Razmišljam o močnih razbojnikih, ki so si znali zase pridobiti pravico do življenja in svobode! Tudi jaz želim biti svoboden, močan in lep! Tudi jaz hočem biti razbojnik!

»Netiti upore! Delati otroke! Pa nič drugega! Od hudiča je to, sem rekel!«

Stric razsaja po vrtu, da se oblaki razletijo in se kot sive raztrganine vrtinčijo po zraku. Skrijem se globlje v travo, plazim se kot črv po zemlji. In začutim, da so trave in rastlinje svobodni in brez meja.

Teta pride na vrt in reče: »Pridi, pojdi v hišo, utrujen si!«

Stric dolgo časa napeto gleda v daljavo, potem reče: »Kaj pravzaprav čvekaš?«

»Pridi v hišo! Zunaj je mrzlo!« reče teta glasno.

»Kaj pa je spet! Kaj hočete! Vse skupaj je pom – pom –pom! Razumeš vse to? Ne. Ti ne razumeš ničesar! Kaj misliš, da sem si to izmislil? Ne! Ti ničesar ne verjameš! Ti si nič! Razumeš! Jaz sem! Ampak jaz sem gospod! Razumeš? Ne! Res ne vem!«

Stric gre v hišo, jaz pa ostanem zunaj.

Hej, kako šumijo drevesa! Hej, kako veje svobodni veter! Kako se trsje ziblje in grči, kako se zibljejo vršičje, veje in porastki na drevesih.

Strica ni več! Stric je izginil!

Z glavo se stiskam k dobremu, močnemu vetru. Se igram z belimi kamni.

Zapojem neko pesem.

Pred mano stoji teta.

»Pst!«

»Kaj je?«

»Stric spi. Bodi tiho!«

Pogledam proti oblakom. Tam zgoraj, visoko v vetru letijo in se kličejo ptice.

Teta dvigne glavo. Njene kratkovidne oči domnevajo v daljavi temne krožeče madeže.

»Kaj?«

»Ptiči kričijo!«

»Saj ti nisi ptič! Bodi tiho! Stric spi!«

Na vrtu je veliko dreves. Kokoši kokodakajo. Muhe brenčijo. In stric spi.

Sonce šibko sveti, bledo kot mrlič. Kmalu bo dan postal temen! Takoj bo začelo deževati.

Iz na pol odprtih oken se sliši smrčanje. Stric mrmra v spanju. Vzamem beli kamen in ga zaženem v okno.

Mrači se. Črni oblaki prekrijejo nebo.

Velika hiša je izgubila blišč, razpada. Stara hiša siví v temi. Streha se motno svetlika, slepa in razjedena! Mrtev kamen, razbiti svet, ki se ga bojim!

Zdaj se plazim čez stopnice nazaj v mojo sobo. Nočem, da me teta opazi, ker bi se moral zagovarjati zaradi razbite šipe.

Plazim se pod velikim portretom mojega deda, ki se smehlja na nenavaden način, razpira usta in kaže zobe, kot da bi bil buldog. Na hodniku diši po vlagi in neobljudenosti. Iz priprtih vrat v stričevo sobo se na hodnik širi neprijeten telesni zadah. Skozi režo pri vratih gledam strica, ki smrči. Njegov obraz vidim od strani, opazujem krivi nos, odprta usta. Njegova pojava izžareva nekaj fanatičnega in ekstatičnega. Je morda blazen?

Na stopnišču je mrzlo.Tudi poleti diši tu po zimi, vlagi in revmatizmu.

Teta stoji pred kuhinjo. Molči. Njene rdečkasto vnete, nekoliko štrleče oči me nerazumevajoče opazujejo. Iz stričeve sobe zaudarja po slabem žganju in potu. Njegovo smrčanje se sliši po vsej hiši.

»Zakaj molčiš, teta?« rečem nenadoma.

Teta molči.

»Sram me je, teta,« rečem s težavo.

Teta stoji pred vrati. Stara je tisoč let. Spominja na kamen. Je na pol mrtva.

Grem v svojo sobo, čez stopnice in po hodnikih, ki so od starosti popolnoma porjaveli. Stara hiša drema v nerazvozlani uganki. Njena okna so slepi kamni. Hiša se skriva v temi in jaz se izgubim v noč in v sanje.

 

 

Črna mačka

 

Na ladji, ki jo je naš oče podedoval na visokem severu, je bila tudi majhna mačka. Oče jo je zelo ljubil. To je bila vitka, nežna stvarca, ki se hrani z ribami, črna kot noč, živahna kot vihar. S to živaljo se je naš oče večkrat igral. Predvsem v Afriki, kjer ni razumel jezika domačinov, se je zelo veliko ukvarjal z mačko. Zanj, ki je pustil svojo zakonito ženo doma, je bila to celo fina pustolovščina. Črna mačka je v določeni meri prevzela položaj njegove žene. Tega se ni jasno zavedal, vendar je bilo tako. Mačka mu je v tujih pristaniščih nadomestila tudi druge ženske, priležnice in cipe. Bila je zares prava družabnica za tako močnega moškega in naš oče je bil na ekvatorju zelo zadovoljen z zgodovino in usodo. Zato pa je postal toliko bolj žalosten in zmeden, ko ga je črna mačka zapustila. Jokal je kot majhen otrok. Obžaloval je svojo trdo usodo in se hotel obesiti na ladijskem stranišču. Moštvu se je močni žalostni mož smilil, hoteli so mu pomagati in so mu pri nekem črncu z imenom Butula kupili novo imenitno črno mačko. Našega očeta pa to ni zadovoljilo. Shujšal je in oslabel. Na obrazu so se mu pojavili nezdravi znaki, naš oče je postal čez noč star in bolan.

V Kua–Terugi se je vkrcal na neki parnik, svojo ladjo in moštvo je zapustil, ne da bi se poslovil. V družbi se je popolnoma onemogočil. Niso mu več zaupali. Zasmehovali so ga.

Imeli so ga za blazneža.

Naš oče pa se ni več brigal za stvari tega sveta. V mislih je živel pri svoji črni mački. Ta pa se ni nikoli vrnila nazaj.

 

 

Krvniški šepavec in šepavi krvnik

 

Na cesti je res skoraj nemogoče srečati šepavega krvnika. Bolj verjetno se pojavi krvniški šepavec. Sicer samo v sanjah, ampak tudi sanje so lahko resnica. Krvniški šepavec ima v naši dobro urejeni družbi pomembno vlogo. Obeša svobodne misli in utira šepajočemu krvniku pot. Šepajoči krvnik ima namreč nalogo, da misli, ki jih je obesil krvniški šepavec, obeša na šepavo zastavo. To je tako imenovano zmagoslavje šepajočega krvnika. Seveda ima šepajoči krvnik tudi ženo, ki šepa in je zaradi tega podobna ženi krvniškega šepavca. Šepajoči krvnik je velikanski mišičasti možak in njegova šepajoča krvnica je zares pristna prsata ženska. Biti moramo hladni opazovalci in že se nam razodene obešeni svet šepajočega krvnika in obešenega šepavca. V takem svetu je napredek šepajoče premikanje, ki konča pod nogami šepavega krvnika. Pogledov šepavega krvnika zares ni mogoče znanstveno utemeljiti. Šepajoči se namreč izmika našim srčnim objemom. Je zares Hitler, ki celo, ko šepa, hitlerjansko krvniško ubija.

 

 

Nosne značilnosti

 

Nos je bil ustvarjen zato, da na njem počivajo naočniki. Na vsak način je nos vodilno oporišče obraza. Proti svoji volji moraš tuhtati in špekulirati, nos pa ostane na svojem mestu, medtem ko se obraz pači in spreneveda. Nos je po mnenju nekaterih raziskovalcev izhodišče zelo naporne dejavnosti, ki nosnega nosilca popolnoma izčrpa, tako da ga zagrabijo hude sanje. Spodbude, ki prihajajo iz nosú, lahko povzročijo otročji in nesmiselni vtis, ponavadi pa imajo grozno vsebino, kot zapeljevanje k težkim zločinom. Seveda lahko svoj lastni nos ljubiš, vendar se precej pogosteje pojavi nos brez ljubezni. Svet more, hvala Bogu, obstajati tudi brez nosú; potrebuješ pa dve luknji, skozi kateri vdira stiskani zrak v pljučne notranjosti. Naš svet moramo prevohati, zaduhati, ponósiti, zakaj to so naše najvažnejše življenjske dolžnosti. Občasno se nos pojavi v ponovitvah in razmnožitvah: dva ali trije nosovi na enem samem obrazu sploh več niso nikakršna posebna redkost. Kolikor več nosov krasi človeka, toliko pomembnejši in lepši je že na prvi pogled; tisočnosnik lahko mislečega človeka homa sapiensa na široko prekosi. Zato je pravilo, da nosovi nadzorujejo fotografijo in ne fotografija nosov.

Nosovi s slik so namreč nadvse izobraženi in lahko postanejo za našo nadaljnjo življenjsko pot pomembni in celo življenjsko važni.

 

Prevod iz nemščine avtor  

 

 

 

English