Lives Journal 2

Lucijan Vuga

 

VENETI IN (PROTO)SLOVANI

 

»PROTOSLOVANI« NA APENINSKEM POLOTOKU

(pred tremi tisochletji)

 

»Doumel si shirino novega raziskovalnega obzorja;

so stvari, ki se izmikajo vechjemu delu akademikov,

predvsem specialistov v eni sami disciplini.«

 

Giovanni Semerano,

Florenca, maja 2000

 

Jeseni leta 1956 sem prishel na srednjo sholo v Ljubljano, ki sem jo le bezhno poznal po nekajkratnih obiskih. V tistem chasu se ni toliko potovalo kot danes, ko se nekateri dnevno vozijo tja na predavanja ali v sluzhbo. Ljubljana takrat ni bila mesto, kakrshno poznamo danes, a mi je vzbujala spomine na Gorico, v kateri sem prezhivel otroshka leta, dokler se jeseni 1947. niso starshi preselili v Solkan, mesto pa je ostalo onkraj meje. O Novi Gorici se je takrat shele zaneseno govorilo in je bila Ljubljana nam edino blizhnje, dosegljivo mesto, predvsem pa eksistenchno potrebno, saj so bile tam bolnice, gledalishcha, opera, vrsta srednjih shol, univerza ...

Cheprav se v Ljubljani nisem nikoli pochutil domache, sem tam prezhivel skoraj celo desetletje in se she vedno pogosto vracham; je sredishche, ki se mu ni mogoche izogniti. Toda poleg ustanov nacionalnega pomena, ki so mi bile odrashchajochemu mladenichu nekaj sposhtljivo odmaknjenega, rahlo tujega, sem v mestu odkrival tudi zanimive drobne posameznosti, ki so mi bile blizhje in bolj po meri, knjizhnice, razstave in, kar me je najbolj razveselilo, antikvariat. Tam sem pogosto brskal med novimi poshiljkami in pod roke mi je prishla zajetna mehko vezana in she nerazrezana knjiga iz 1926. leta v italijanshchini: »Le prime e le piu antiche civilta« (Prve in najstarejshe civilizacije), izpod peresa Giuseppa Sergija. Zhe pri prvem bezhnem prelistavanju je njena vsebina sprozhila v meni pravcati miselni in chustveni vihar, saj so bile misli v njej dalech od vsega, kar sem poslushal v sholi ali mi je dotlej uspelo prebrati. Vzemimo le nekaj stavkov, ki jih navajam v prevodu (sicer pa jih je moch najti v izvirniku na str. 26l-263):

»Nasprotno, imamo natanchne vesti o evrazijskih migracijah v Italijo in s severa v prvem obdobju zhelezne dobe. Tako sem zhe vechkrat pokazal, da so z zahodnih Alp prishla keltska plemena, ki so zasedla Piemont in Lombardijo, z vzhodnih Alp pa plemena, ki se jih navaja kot ilirska, a sem jih jaz zhe imenoval Praslovani (Protoslavi), spricho afinitete Slovanov z Iliri, ki so prodrla v Veneto in prishla vse do Bologne in she chez. Grobishcha v Este in njegovi okolici, ona v Bologni in okolici, v Riminiju, ki so odkrila civilizacijo poimenovano po Villanovi, grobishche nedalech od Bologne, nakazujejo ilirske imigracije; medtem ko so grobishcha v Ticinu najstarejshi dokumenti keltskih vdorov ...

Tezhko je dolochiti obdobje teh vdorov, v sploshnem jih postavljajo v chas okoli 8. stoletja pr.n.sht., cheprav se mi to zdi nekam pozno, che jih primerjamo z ahajskimi vdori v Grchijo in che jih primerjamo z etrushchansko kolonizacijo, ki je zagotovo bila najmanj eno stoletje pred ustanovitvijo Rima, ki jo Montelius hoche prestaviti v 10. st.pr.n.sht. …

Tem plemenom oziroma Prakeltom (Protocelti) in Praslovanom gre pripisati spremembo jezika v Italiji; ta, kot sem zhe dokazal, ni bil nek prineshen italski jezik, kot se je trdilo, ampak lokalna tvorba, nastala iz govora staroselcev ob soochanju z novim jezikom, enako kakor se je dogajalo v Grchiji. Tako so se v Italiji rodila narechja, podobno kakor v Grchiji, kot posledica obstoja dialektov v jeziku staroselcev, ter izgovorjave in naglashanja evrazijskih skupin ali plemen, ki so zagotovo tudi poznali narechne oblike… Iz tega je naravno moral nastati nov jezik, ki je konchno postal latinshchina …«

To je bilo zame tolikanj shokantno, da sem moral prebrano trezno pretehtati z vseh plati, ohraniti distanco in preveriti pri drugih piscih. Navdushenje se je sprva prepletalo z zmedenostjo, saj se moje novo vedenje ni skladalo z nauchenim. Prvi vprashanji sta se mi utrnili sami od sebe: Kdo je ta Sergi; da ni morda kakshen zanesenjak, shpekulant, potvarjevalec? In kdaj ter v kakshnih okolishchinah je ta knjiga izshla; je bil zadaj kakshen skrit namen? Knjiga je izshla, ko je bil fashizem zhe trdno na oblasti in ta ni hotel imeti s Slovani nich skupnega. Poduchil sem se, da je bil avtor Giuseppe Sergi, priznani italijanski zgodovinar, antropolog in filolog s konca prejshnjega in zachetka dvajsetega stoletja. Tako se je zachelo moje dolgoletno preuchevanje davnih dogajanj na nashem prostoru, dasi sem se bolj osredotochil na etimologijo, ali kot se nekateri izrazhajo, arheologijo jezika…

Tisti chas nas Gorichanov ni bilo prav veliko v Ljubljani, toda k srechi sva prijateljevala s sedanjim doktorjem zgodovine Brankom Marushichem, ki je bil strokovno strog, da sva skupaj prebila marsikateri konec tedna. Ko sem mu pripovedoval o tem, kar sem nashel, mi je dal prvo lekcijo, ki se je izkazala za zelo dobro in koristno, saj sem vsak podatek, ki sem ga kje staknil, poskushal vechkrat preveriti pri razlichnih avtorjih. Pri tem pa se mi je vechkrat potrdilo spoznanje, izrazheno s pirandellovskim vprashanjem: Kaj je resnica? Cheprav si nismo enotni niti pri ugotavljanju dandanashnjih dejstev, ko nas ob silnem razmahu rachunalnishke tehnologije nenehno preplavlja veletok informacij, je she veliko tezhje rekonstruirati prazgodovino (jezika). Ko hochemo izoblikovati neko tezo, to terja oblikovanje podmen in domnev, kar prinasha tveganje, ki se mu ni mogoche izogniti in ga mora vsak avtor prevzeti na svoja plecha, cheprav pri tem dela z vso vestnostjo in dobrimi nameni.

Po dolgih letih raziskovanja sem dobil novo vzpodbudo v obsezhnem delu filologa G. Semerana, uchenca De Sanctisa, Devota, Migliorinija in Furlanija: »Le origini della cultura europea« (1984/1994). Ponovnemu raziskovanju civilizacij in jezikov Bljizhnjega vzhoda gre pripisati, da se je njihova intuicija in uchenje lahko potrdilo v Semeranovih historichno-lingvistichnih delih, ki slone na preuchevanju akadshchine in njenih povezavah z grshchino in latinshchino. Uspelo mu je etimoloshko razjasniti mnoge besede (toda ne le) iz teh dveh jezikov, ki so bile sicer opremljene s pripombo: etimologija neznana. Izpeljal je vrsto razlag tudi za slovenske izraze, kar me je vzpodbudilo, da sem se v to poglobil, uporabljajoch njegov pristop.«

Najnovejshe raziskave (tudi s podrochja genetike) vedno bolj postavljajo izvor Indoevropejcev v blizhino Anatolije, che ne celo v samo njeno sredishche, s chimer se dopolnjujejo dognanja jezikoslovcev, ki kot Semerano, odkrivajo prastare povezave med Blizhnjim vzhodom in Baltikom. Te so vodile tudi preko nashega ozemlja – in to je mitichna »jantarna pot«. Na njej sem se trudil poiskati preostale koshchke jantarja, ki jih je chas potisnil v pozabo, in jih sestaviti v ogrlico, ki sicer ni popolna in je marsikje okrushena, toda dovolj nanizana, da opozarja na velichastno preteklost obsezhnega prostora, v katerem se je v krchih rojevala nasha civilizacija.

 

_____________

Iz predgovora knjigi Lucijana Vuge: Jantarska pot / Odgrinjanje tanchic z nashe davne preteklosti; Bilje, 2000

 

 

 

 

INDOEVROPEJCI

 

Zhe mnogi so se vprashali, od kod so prishli Veneti na obale Chrnega morja, npr. Pomponij Mela, ki jih omenja med Armenci na Kavkazu in v Kapadokiji, Apolonij ob reki Halis, kjer spet najdemo zanimiva topogralska imena – Zara, Ibora, Zela, Komana, Komisha – Mons rotundus. Zlasti dejaven je bil A. F. Gilferding (1831-1872), ruski zgodovinar in filolog. Trdil je, da so se tja priselili iz osrednje Azije ob veliki venetski selitvi, ko so se razvejali na vech strani. Moses Chorenski (roj. 370 – um. 489 n.sht.) citira stare zapise, da je leta 127. pr.n.sht. vdrla ena veja tatarskih Bolgarov v armensko pokrajino: Vanat – Vanand (kar potrjuje Pomponijevo in Apolonijevo porochanje), ter se tam z njimi pomeshala, zato so kasneje te prebivalce imenovali Bulgar –Vanand oz. Pulgar – Vend. In konchno tudi Apijan (Bellum Mithrid. C.I.V.) omenja Venete ob dolnjem Istru – Donavi, v soseschini Dardanov in Sintov tja do meja Makedoncev »Veneti kakor Dardanci in Sinti so sosedje Makedoncev« (»Enetois kai Dardaneas, kai Sintois, perioikia Makedonion ethne«).

Eno osrednjih vprashanj zgodovinske vede je she dandanes, od kod so Indoevropejci, od kod njihova etnogeneza. Pri tem naletimo na resne zgodovinarje, ki trde, da teh sploh nikoli ni bilo oziroma so najrazlichnejshe, rasno razlichne skupine sodelovale pri oblikovanju neke jezikovne osnove, iz katere so potem nastali sodobni indoevropski jeziki; na drugi strani pa so oni, ki si prizadevajo dokazati, da je nekoch obstajalo ljudstvo s skupnim jezikom, ki naj bi se postopoma, v zelo dolgem chasovnem obdobju razseljevalo in se meshalo z drugimi ljudstvi, spricho chesar so nastajali novi jeziki, ki so se med seboj oddaljevali in te imenujemo indoevropski jeziki, razlichna ljudstva, ki so jih govorila ali jih govore, pa Indoevropejce.

Najsi bo z jezikom tako ali drugache, uganka ostaja tudi geografsko podrochje indoevropske geneze. Nekateri jo postavljajo v osrednjo Azijo ali na Pamir oziroma v pogorja Himalaje, drugi v Skandinavijo, tretji v stepe juzhne Rusije, cherti v srednje Podonavje. ... Ta dokaj shirok ozemeljski okvir, ki je v vsakem primeru v loku, razpetem nad Chrnim morjem in Kavkazom, pa nam hkrati nakazuje naravno mozhnost njihovega razseljevanja. In kam bolj primerna smer prodiranja proti jugu, kakor po eni strani proti Indiji in Iranu, po drugi chez Kavkaz in po tretji na Balkan. Toda vse te tri smeri se na koncu srechajo v Anatoliji, kar dokazuje prodiranje Grkov z Balkana v Malo Azijo (trojanske vojne se niso odvile v nekaj letih, ampak je ta prodor trajal zelo dolgo, saj je bil odpor tam zhivechih ljudstev prav trdovraten; in Troja simbolizira ta spopad), potem napredovanje iz Irana v Anatolijo, ter ne nazadnje njeno osvajanje chez Kavkaz – skratka Indoevropejci so zelo vztrajno in v dolgotrajmh prizadevanjih zasedali nova ozemlja na vse shtiri strani sveta!

Zhe v zendskih svetih knjigah in v indijskih Vedah obstajajo jasne navedbe o skupnem arijskem poreklu velike skupine ljudstev.

Sanskrtski viri sodijo med najobilnejshe starinske vire starega Vzhoda, pisane v sanskrtu, katerega chrkopis je poznal 48 znakov. Kodificirali so ga shele v 4. st.pr.n.sht., kar nas mora presenetiti, che pomislimo, da so zhe dolgo prej obstajale pisave, kastna skrivnost svechnikov, ki so jih tudi razvijali in izpopolnjevali literarni jezik.

To pa ni bila vech pogovorna vedshchina – staroindijshchina (danashnja hindujshchina je zaradi islamskih osvajanj meshanica s perzijshchino in arabshchino). Ta pozni zapis bi si lahko razlozhili z brahmanskim preprichanjem, da je znanje sveto in zato neprimerno, da bi ga s pisanjem zaupali posvetni mnozhici. In tudi potem, ko so nastali sveti spisi v sanskrtu, so jih ljubosumno in trdovratno skrivali.

Che privzamemo, bodisi da so Arijci prishli s Pamirja, z obmochja izvirov rek Jassarte in Osso, bodisi s stepskega obmochja Aralskega jezera ali s Kavkaza ali z juzhnoruskih ravnic ali pa kar iz srednjega Podonavja – Panonije, kjer je bil povsod prikladen teren za konjerejo, zhival, ki je noben drug antichni narod ni poznal, moramo ugotoviti, da je prav konj omogochal tisto vojashko prednost, ki je bila odlochilna za osvajanja novih ozemelj.

V Indijo so nedvomno prishli s severozahoda kot vzhodna veja Arijcev, okoli 2.000 let pr.n.sht., in kazhe, da niso nikoli izoblikovali neke vechje centralistichne drzhave, temvech so zhiveli v majhnih kraljevinah pod absolutistichnim vodstvom.

Morda prav zaradi tega ni bilo kakshnih posebnih stikov z zahodom; prve izmenjave z Egiptom in Babilonijo se zachenjajo shele v XII. st. pr.n.sht. Che je Ramzesovo (II) zavzetje Inda zgolj legenda in prav tako osvajalni pohod mezopotamske kraljice Semiramide, je res, da je v tistem chasu prihajalo blago z vzhodnih obal Inda chez Perzijski zaliv in Arabsko morje. Shele v letu 510. pr.n.sht. grshki admiral Skilos iz Kariande po nalogu Darija I. dospe do izliva Inda in na obeh bregovih ustanovi perzijsko satrapijo.

Dve stoletji kasneje Aleksander Veliki (327 pr.n.sht.) zavzame Indijo, razdeljeno na mnozhico majhnih kraljevin – radzh.

Najbolj slovechi spisi o tistem chasu so:

Svete knjige, imenovane VEDE (ki so neke vrste indijska biblija); sestoje iz shtirih delov ter dodatne zbirke himen, molitev, verskih zapovedi, svetih legend itd.; pretezhna vechina poznavalcev sodi, da so nastale najmanj 1.500 let pr.n.sht.

Kodeks zakonov – Manu, verjetno iz IX. st. pr.n.sht., vsebuje zbirko civilnih zakonov in verskih zapovedi, ki urejajo brahmanski druzhbeni red.

Paranasova knjiga, pesnishka zbirka indijskih obichajev in mitskih legend, ki jo spremljajo filozofski in moralni napotki.

Iz kasnejshega »herojskega« obdobja Indije so:

Mahabharata (njen tvorec je Viasu), epska poema v dvajset tisoch verzih, ki pripoveduje o herojskih dejanjih Arijcev med osvajanjem indijske podceline, ko so se dolgo in srdito spopadali s prvotnimi nearijskimi prebivalci, vendar je spricho obsezhnih zastranitev nepregledna in zamegljuje osrednjo pripoved.

Ramajana, ki jo pripisujejo Valmikiju, Ramov zhivljenjepis, epska pripoved o njegovem osvajanju Dekkana, tudi ta je preoblozhena z nepovezanimi dogajanji, cheprav so za prouchevalce izrednega pomena.

Poleg pesnishke obstaja tudi prozna zapushchina, npr.:

Jataka, najobsezhnejsha zbirka pripovedk na svetu, ki so si jih priredili kasnejshi klasichni narodi;

Panchatantra, zapisi iz opazovanja zhivalskega sveta; za to delo domnevajo, da je sluzhilo kot osnova slavnemu grshkemu basnopiscu Ezopu. Po mnenju mnogih prav ta poslednja dela dokazujejo tesno povezanost indijske kulture z grshko.

Zendski viri, poimenovani po ljudstvu Zend, ki je prishlo na jug z goratega obmochja Pamirja, se nato kot veja Arijcev obrnilo na zahod in se konchno naselilo na planoti, ki je dobilo ime prav po Arijcih – Iran.

 

V zemljepisnem smislu je celotno obmochje, ki se razteza od Kaspijskega morja do Perzijskega zaliva, od doline Tigrisa do veletoka Inda, obkrozheno z mogochnimi gorskimi venci, ki zhe na naraven nachin branijo dostop v to stepsko in sushnato pokrajino, v njenem osrednjem delu celo pushchavsko, posejano le s slanimi jezeri. Le v jugozahodnem predelu so rodovitne in bogate doline, odprte proti Indijskemu oceanu, ki zagotavlja obilne padavine. Tudi na severozahodu (ki sovpada s staro Medijo) ne manjka rodovitnih dolin in kotlin, zlasti v delu okoli Kaspijskega morja z umirjenim in vlazhnim podnebjem.

Antichni Iran se je delil na vzhodu na Gedrozijo in Karmanijo na jugu, Akrozijo in Paropamizijo na vzhodu in Baktriano s Sogdanijo na severovzhodu ter Drandzhijano v sredishchu. Na zahodu so lezhale tiste pokrajine, ki jih ima zgodovina za najpomembnejshe: Medija, stisnjena med juzhno kaspijsko obalo in zgornji tok Tigrisa, in Perzija, vkleshchena med Medijo in Perzijski zaliv.

Pretezhno pustinjski znachaj obsezhnega osrednjega ozemlja, ki shtevilnemu prebivalstvu ni dajalo dovolj hrane, je iranske Arijce prisilil, da so se sprva posvetili pastirstvu in tezhavnemu kmetijstvu, kasneje pa so se odpravili na osvajalne pohode. To jih je zachelo lochevati, cheprav so bili sprva enotnega jezika, obichajev in vere, da so celo zamenjevali Medijce in Perzijce med seboj.

Tudi zgodovinski zachetki teh ljudstev so zaviti v meglo, poznamo jih zgolj po legendah, kasnejsha obdobja pa so obsezhno dokumentirana. Ne nazadnje je bogat vir Biblija. a tudi grshka storiografija ne skopari z vestmi o njih; tu prednjachijo Herodot, Ksenofont in Plutarh.

Vendar pa obstajajo tudi neposredni iranski viri:

Kraljevski napisi Kira Velikega in njegovih naslednikov, najdeni v Bitsumu, Susi in Perzepoliju, med katerimi so posebno pomembni tisti iz chasa Darija I., ki so pisani trojezichno: medijsko, perzijsko in asirsko (obsezhen napis 45 x 30 metrov je vsekan v zhivo skalo; razvozlal ga je Rawlinson). Ti trije jeziki so, skupaj z aramejskim iz Kaldeje, tvorili uradne jezike perzijskega imperija.

Zend – Avesta, knjiga z dualistichnimi verskimi nauki Zaratustre (Zoroastra), vsebuje veliko podatkov o njihovi najstarejshi zgodovini; navajajo razlichno datacijo nastanka od 1.000 do 600 pr. n.sht. Avestski jezik, vzhodno narechje staroperzijshchine, so prej imenovali starobaktrijski, ker so mislili, da je iz Baktrije, kasnejshi prevod in komentar Aveste pa so poimenovali Zend.

Knjiga kraljev, ki jo pripisujejo Firdusiju, enemu najvechjih pesnikov vseh chasov, in naj bi nastala v X. st.n.sht. V njej je avtor zbral usode petdesetih perzijskih kraljev od davnine do njegovega chasa, oslanjajoch se na ljudsko izrochilo in pisne vire, zato je prava zakladnica zgodovinskih podatkov.

Grshki viri, med katere v prvi vrsti sodijo Homerjeva dela, ki so najbolj popularizirana spricho srechne kontinuitete z rimsko kulturo. Vendar je treba prav v primeru Grchije opozoriti na nekatera dejstva, na katera pogosto nismo dovolj pozorni. Zato pa naj tudi zanje podamo kratko genezo.

Vechina zgodovinarjev meni, da so bili Heleni veja Arijcev oziroma Indoevropejcev, ki so prodrli na Balkanski polotok in prevladali nad tamkajshnjimi praprebivalci. Heleni so sprva predstavljali zgolj prebivalce Helade, ozhjega predela Tesalije, to ime pa se je kasneje razshirilo na celotno ljudstvo.

Pravzaprav je bil tisti predel le izpostavljeni del amfizonije, katere sedezh je bil v Termopilah. Amfizonije so bile administrativne, religiozne in politichne zveze, ki so nekaj chasa povezovale obmejne drzhavice. Med najbolj sloveche sodi amfizonija v Delfih, ki se je zhe v najstarejshih chasih sestajala v enem od templjev v blizhini Termopil, katerega ustanovitelj naj bi bil Amfizonij. Zamenjala naj bi dvanajst drzhavic Tesalije in Helade, v skupni amfizonijski svet pa so poshiljale svoje poslance, ki so jim rekli Heleni – dvakrat letno. Sami imeni Grchija in Grki sta po mnenju vechine zgodovinarjev latinskega izvora, manjshina pa trdi, da je Graikoi vzdevek za prebivalce Dodone in Epira, Graia pa sta bili mesteci v Eubeji in Beociji.

Kazhe, da ti Heleni niso prishli chez Chrno morje, ampak so polagoma prodirali ob njegovem severnem obrezhju, prechkali Donavo in se sprva zaustavili v gorati Makedoniji. Odtod so v drugi polovici III. tisochletja pr.n.sht. zacheli pritiskati proti jugu in izrinjati prvotne, predhelenske prebivalce. Od njih so prevzemali jezikovne elemente, ohranili pa so se v klasichnem obdobju prvotni toponimi. mitoloshki pojmi, imena zhivali in rastlin. Kdo so bili prvotni prebivalci Balkanskega polotoka, ni mogoche natanchno ugotoviti, zagotovo pa to niso bili Heleni. Tja so prishli zhe nekaj tisochletij prej, skoraj gotovo s severa, iz Trakije, kamor so se priseljevali deloma iz Mezopotamije, deloma iz Male Azije in celo iz Egipta she kasneje v drugem tisochletju pr.n.sht. – to naj bi bili Lelegi, Kari, Frigi ipd.

Njihovi naj bi bili tudi heroji – Kadmos, ki je priplul iz Fenicije in pristal v Beociji., utemeljil Kadmejo, tebansko trdnjavo in uvedel fenichansko pisavo. Pelop je bil doma v Mali Aziji; sem je prishel s shtevilnim spremstvom in se nastanil v Elidi. Kasneje so Pelopidi (Agamemnon, Menelaj, Atrej, Tiest itd.) uveljavili svojo nadoblast v pretezhnem delu juzhnega dela Balkanskega polotoka, ki ga danes imenujemo Peloponez.

Danaj naj bi prishel iz Egipta v Argolido in zgradil mesto Argo. Tudi Kekropio naj bi prishel iz Egipta v Atiko in ustanovil prvo naselbino Kekropio, kjer je kasneje zrasla »akropola«, atenska trdnjava. Nekateri sicer skushajo dokazati, da vsa ta slavna imena pripadajo prav tako Helenom, da so bili pach nekaj chasa na tujem kot trgovci ipd. ter se kasneje vrnili in so jim dali vzdevke: Egipchan, Frigijec itd.

Toda to niti ni tako pomembno, pach pa dejstvo, da so bila pred Heleni tod druga neindoevropska ljudstva. V tistem paleoneolitskem obdobju so si za dobro utrjenimi gradnjami postavili bivalishcha z vech prostori, eden od njih je bila velika osrednja soba, slichno so imeli kasneje tudi Grki svoj »megaron« Zhiveli so v plemenski skupnosti, ukvarjali so se s pastirstvom in kmetovanjem, zhgali so zhe glino, poznali so preprosto orodje in orozhje. Tudi glede Pelasgov ni enotne razlage. Pelasgotida je bilo podrochje v Tesalji, Pelasgi njeni prebivalci.

»Pelagos« naj bi bila (po mnenju nekaterih) v grshchini »ravnina« in nasprotno naj bi bilo »makednos« = vishavje, torej eni »Dolenjci« drugi »Gorenjci«. Po tej tezi so bili tudi Pelasgi Heleni, le da se je njihovo ime opustilo, kar navaja na misel, da so bili izginulo predhelensko ljudstvo.

Toda na tej tochki se zgodovinarji mochno razhajajo: Ali so bili indoevropski Heleni primitivni in so prevzemali od prvotnih prebivalcev visoko razvito kulturo, ki je cvetela na Kreti in otokih, ali pa so bili tudi sami zhe visokocivilizirani?

 

______________

Iz knjige Lucijana Vuge: Jantarska pot / Odgrinjanje tanchic z nashe davne preteklosti; Bilje, 2000 (op.ur.)

 

 

 

 

VENETSKA DEZHELA

 

Ta »venetska dezhela« je bila v Paflagoniji, maloazijski pokrajini na juzhni obali Chrnega morja, tudi »Pontus Euxinus« imenovanega – EUXINUS v latinshchini pomeni: GOSTOLJUBEN; PONTUS pa pomeni: SHIROKO, ODPRTO MORJE, torej je »Chrno morje« v tem prevodu »Gostoljubno, odprto morje«; kako nasprotujoche si poimenovanje, saj nam sedaj »Chrno« sugerira negostoljubnost, temachnost, nevarnost in nesrecho. Prav tako je zanimiv prevod imena reke »Partenia«, ki je v grshchini »Devishka reka« – torej gre obakrat za nevenetski poimenovanji. Tako se lahko oslanjamo le na izraz: PAFLAGONIJA, ki ga nekateri (npr. G. Semerano) primerjajo s Pelagonijo v Makedoniji (pokrajini nista kdo ve kako narazen, pa she le ozek preliv je med njima). To ozemlje sega od chrnomorske obale v notranjost do reke Halis, torej so bili tod zhivechi prebivalci pomorci. Nekateri utemeljujejo etimologijo na asirski osnovi: baal – palag: obvladovalci vodnih poti, gospodarji morja. Zhe Herodot (Enetoi, I, 196) opozarja na sovpadanje med Veneti ob Jadranu in onimi v Paflagoniji. Prav tako ni ushlo. Strabonu, ki se opira na Meandria, da izhajajo Veneti iz dezhele Lukosirov, torej iz Kapadokije, in da so ushli iz Troje skupaj s Traki vse do severnih obal Jadrana. Tudi Katon (to najdemo pri Pliniju. N.H., III, 130-131) pricha: »Veneti izvirajo iz trojanskega debla« (»Venetos roiana stirpe ortos«). Ker so ti Veneti zhiveli v neposredni soseshchini z anatolskimi (semitskimi in indoevropskimi ljudstvi), je prihajalo med njimi do kulturnih in jezikovnih vplivanj. Odtod nekatera iskanja, usmerjena v etimoloshke primerjave, kot npr. prav za Paflagonijo oz. Pelagonijo (razvija G. Semerano). Asirski: baal je v akadshchini: belu – velik (vele), vzvishen, gospod, gospodar, medtem ko je asirski: palag – prehod, pot, kanal. Vendar bo to razmishljanje predmet posebnega poglavja.

Druga mesta v Paflagoniji, ki jih navajata Strabon in Ptolomej, so: Zagora, Sivata, Rastia, Olen, Titva, Sekora, Tobata, Laskoria, Elvia. Homer omenja Egial ali Aigial, v katerem je za nekatere mogoche prepoznati igalo, egalo – pobrezhje, ne nazadnje pa je tudi igovina, ivovina, rakitovina, vrsta vrbovega lesa (Janezhich, Slov. – nemshki slovar, 1893), ali pa igo (jarem) – Joch, Jochholz; Wagebalken, vendar pa tudi pomeni igo (stsl., rus.) – nadoblast. Toda o tem bomo spregovorili na drugem mestu.

 

_____­­­­­­­___________

Iz knjige Lucijana Vuge: Jantarska pot / Odgrinjanje tanchic z nashe davne preteklosti; Bilje, 2000 (op.ur.)

 

 

 

 

ALI JE KLJUCH DO ETRUSHCHANOV V VINCHI?

Presenetljivo odkritje dr. Radivoja Peshicha, profesorja na inshtitutu za orientalske shtudije v italijanskem Arezzu

 

Nedalech od Beograda lezhi ob Donavi vas Vincha s samostanom sv. Vavedenja iz 14. stoletja, poleg katerega so odkrili prazgodovinsko neolitsko naselbino, ki so jo izkopavali od leta 1908. Zhe pred desetletji so nekateri arheologi opozorili na napise, ki jih je bilo moch videti na teh arheoloshkih najdbah. Toda zachudo, nihche se ni lotil njihovega preuchevanja vse do pred nekaj leti, ko je dr. Peshich temu posvetil svoje znanje in chas. Tisto, kar je tudi njega drazhilo, je za nas prav shokantno – cheprav je vinchanska kultura trajala od leta 4400 do 3200 pred nashim shtetjem, so napisi v chrkah, identichnih z etrushchanskimi.

Za Etrushchane pa zagotovo vemo, da so zhiveli od 8. do 3. stoletja pred nashim shtetjem, cheprav nekateri trde, da so she starejshi. Toda to she ni najbolj vznemirljivo; vse doslej je namrech veljalo, da je najstarejshi chrkopis kretska linearna pisava iz okoli 1800 pred n. sht.

Strokovnjaki navajajo, da prvotno najpreprostejsho obliko »pisanja« predstavljajo risbe, ki jih je zapustil jamski chlovek, kar se je postopoma razvijalo v zarezovanje palic (to so rovashi), vozlanje (kot je znano pri srednjeamerishkih ljudstvih), rezanje kamna (petroglifi) in risanje predmetov (piktografija). Shele mnogo pozneje naj bi prishlo do zaznamovanja posameznih glasov s chrkami, kar uporabljamo tudi mi danes. To silno popreproshcheno razvojno pot pisave je treba tu navesti, ker vinchanska pisava, o kateri govori dr. Peshich, postavlja to zaporedje na glavo. Ali vsaj do neke mere na glavo, saj je tudi za latinico in cirilico znano, da izvirata od Fenichanov, ni pa she dognano, od kod so jo ti dobili. Sodijo, da ni fenichanska, marvech kanaanska ali severnosemitska abeceda iz 17. stoletja pred nashim shtetjem. To kazhe na to, da je tudi razvoj abecede pomaknjen dalech v preteklost in da le ni shel razvoj tako postopno, kot se zdi prvi hip logichno.

Prav zato je tako zanimivo, kar trdi dr. Peshich, da je ob Donavi odkril abecedno obliko napisov, starejsho od 3000 let, ta pisava pa je skoraj natanko taka, kakrshna je etrushchanska. Po metodi radioaktivnega ogljika C-14 so opravili v zahodni Evropi meritve in ugotovili, da so izkopanine stare 3470 let.

Predel, kjer so izkopali te za nas tako zanimive ostaline, spada v obmochje, kjer so nastajala indoevropska ljudstva. Nekateri trde, da so ljudstva kulture »bojne sekire« iz srednjega Podonavja neposredni predhodniki Indoevropejcev in prav tu je tudi najdena ta chrkopisna pisava, tako da lahko sklepamo na neko protoindoevropsko (ali, kot meni dr. Peshich, kar evropsko) pismenost. Piktografska pisava je namrech povezana z imeni tako slovechih ljudstev, kot so Sumerci, Egipchani itd., torej z vzhodnimi ljudstvi. To, kar pa se sedaj pojavlja pred nashimi ochmi, prihaja z zahoda oziroma iz Evrope. Obstaja celo razlaga, zakaj je v zachetku prevladovala piktografska pisava: je slikovna, bolj dekorativna in za takratno raven znanosti in medsebojnega komuniciranja kar zadostna. Shele bogastvo in narashchajocha abstraktnost mishljenja zahtevata drugachen nachin izrazhanja in sporochanja svojih misli drugim na natanchnejshi in nedvoumnejshi nachin – to pa je lahko le abeceda, kjer ima vsak glas svojo chrko ali enovito dolocheno skupino chrk.

Dr. Peshich je preuchil 89 fragmentov keramike, ki so z nahajalishcha na Banjici in sodijo v vinchanski krog. Na njih so vrezani znaki, ki jih je lahko hitro identificiral kot chrkopis, ki se ujema z etrurskim – spochetka mu je manjkala le chrka »f«, ki pa jo je odkril na statueti iz Vinche. Celotna najdba obsega okoli osemsto fragmentov.

Vincha je 14 km oddaljena od Beograda, drugi prav tako pomemben kraj za to kulturo je Banjica, ki je do nedavna bila predmestje Beograda, pa tudi Shabac, Tuzla itd. Nashtejemo lahko she Tordosh, Tartario, Karanovo, Sitovo in Gradeshnico v Romuniji in Bolgariji. Izkopanin ni tako malo in prav chudno je, da jim doslej niso posvechali ustrezne pozornosti, saj je ta kultura bila v svojem chasu dokaj razprostranjena. Tehnika keramichne proizvodnje, katere arheoloshke najdbe potrjujejo zhe dokajshnjo raven, je dopushchala vrezovanje napisov pred zhganjem in po njem; poznali so vrche, amfore, urne, sklede, amulete, statuete ipd. Popisala jih je izurjena roka, kar kazhe na razshirjenost in pogostost uporabe te pisave. Velikost chrk je usklajena z velikostjo posode, tako da poleg velikih chrk dobimo tudi pravcate miniature.

Nekateri oporekajo dr. Peshichu s tem, da hochejo razvrednotiti te znake v nekakshne simbole ali le oznake za lastnishtvo, chesh da ne predstavljajo abecednega sistema in da jih niso uporabljali za trajno belezhenje sporochil, kar je poglavitni namen pisave. Morda bi pri tem le opozorili bralca, da so v istem chasu zacheli uporabljati piktografsko pisanje in, kot smo zhe rekli, je bila sploshna raven chlovekovega intelekta na taki razvojni stopnji, ko ni terjala zahtevnejshih oblik pisanja (Kitajci so zacheli z uporabo pisave okoli leta 2000 pr. n. sht., torej skoraj 1500 let za dogodki, o katerih tu govorimo). Zato bi bilo skrajno nestrokovno in tudi neodgovorno vztrajati pri tem, da bi zhe v tej dobi na tak nachin nashli izprichano neko celovito filozofijo oz. religijo ali kaj podobnega, cheprav ni dvomiti, da so druzhbeni odnosi in chloveshka tvornost dosegli zhe dokaj visoko stopnjo. Iz prilozhenega posnetka si lahko vsakdo sam ustvari sodbo o podobnosti vinchanskega in etrushchanskega chrkopisa.

Zelo zanimivo in hkrati odlochilno vprashanje, na katerega moramo dobiti odgovor, pa je, kako so dolochili glasovne vrednosti posameznih chrkovnih znakov. Dr. Peshich trdi naslednje:

»S primerjanjem z etrushchanskimi znaki smo prishli do presenetljivih ugotovitev:

– vinchanski chrkopis je v celoti zajet v fondu etrurskih grafemov;

– vse vinchanske grafeme, tudi v variantah, najdemo v fondu etrurskih grafemov;

– po opravljenih poskusih pri iskanju ekvivalentaih glasovnih vrednosti vinchanskega chrkopisa smo z zelo preprosto operacijo prishli do ustreznih rezultatov z uporabo etrurskih elementov.

Te rezultate smo le delno dobili z uporabo fenichanskega chrkopisa, kar bi lahko pomenilo, da so Etrushchani z dokonchnim sprejetjem svoje abecede nashli vse potrebne glasove v vinchanskem chrkopisu. To je verjetno zaradi tega, ker je bil njihov jezik soroden. Sledove fenichanske pisave res najdemo tudi na Apeninskem polotoku, toda le fragmentarno, kot imamo tudi tam sledove drugih pisav, toda etrurski chrkopis je najbolj razshirjen in redno uporabljen.«

S tem se odpira znano vprashanje, odkod so prishli Etrushchani, kdo so in kakshen jezik so govorili? To je uganka, ki she danes ni razreshena in ki je tudi v tesni zvezi z Veneti, o chemer je zhe bilo tudi pri nas prelitega obilo chrnila. Naj kar naravnost povemo, da se dr. Peshich nikakor ne izrazha negativno o morebitni tesni povezanosti s slovenskimi predniki, oziroma da bi lahko brali te jezike tudi na slovenski etimoloshki podlagi. Izrecno namrech pravi, da ni bilo prav, ko so nekateri napadali Mateja Bora zaradi njegovih hipotez v zvezi z Veneti. Ne bi smeli prezreti, da je dr. Peshich jezikoslovec in da se njegove trditve lahko pobija le s strokovnimi nasprotnimi argumenti, nikakor pa ne z omalovazhevanjem in zasmehovanjem.

Ker je ta nova smer dokaj spodbudna za vse tiste, ki so se zhe pred tem ogrevali za t. im. slovensko-venetsko-etrushchansko zvezo, in drazhecha za nasprotnike te teze, ne bo odvech spomniti na novejshe teorije ruskih zgodovinarjev o Venetih.

V ruski reviji »Znanje — sila« je izshel pogovor z mag. zgodovinskih znanosti G. Lebedjevom o izvoru Slovanov (prevod chlanka je izshel tudi v »Nashih razgledih« 13. marca 1987). Zachenja z urednishkim uvodom: »Eden najskrivnostnejshih in najbolj shpekulativnih problemov v zgodovini in arheologiji je vsekakor problem pojava Slovanov na zgodovinskem prizorishchu. Raziskovalci slovanske kulture razlichnih generacij so se namrech trudili in se she trudijo, da bi ga pojasnili z bolj ali manj utemeljenimi hipotezami.«

Mislim, da k temu ni kaj dodati; in che se kdo potrudi posvetiti v ta labirint z novimi dejstvi ali domnevami, ne bi smel biti podvrzhen porogu, kot se je to zgodilo M. Boru, pach pa prej blagohotnemu sprejemu in strokovni podpori. Tudi to, kar ruski zgodovinarji razvijajo, ni nekaj dokonchnega in celovitega, temvech le poskus nekakshnega drugachnega, nekonvencionalnega izhodishcha, kar naj bi omogochilo zgraditi sprejemljivo teorijo o nastanku Slovanov, ki so se pojavili na zgodovinskem prizorishchu bliskovito, iznenada. Neverjetno je, da se v 6. stoletju hkrati pojavijo vsi pisni dokazi in zhe tudi samo ime »Slovani«. Presenetljivo je tudi, da vsi zgodovinski viri enako prikazujejo skorajda istochasni nastanek povsem dolochene zgodovinske podobe tega ljudstva kot tudi ozemlja, kjer so se Slovani naselili.

Teorija, ki jo zagovarjajo ti ruski znanstveniki, je v bistvu naslednja:

Nekaj pred sredino prvega tisochletja pred nashim shtetjem se vklini na ozemlje severnih Indoevropcev (predniki Baltov in Slovanov) »juzhna etnichna skupina«, povezana s sredozemsko kulturo: plemena luzhishke kulture, katerim je verjetno prvotno pripadal vzdevek »Veneti«; ta klin se ohrani nekako do 3. stoletja pr. n. sht., ko ti podlezhejo z zahoda Keltom, z vzhoda pa Skitom. Pa tudi s severa pritiskajo Germani. V spletu okolishchin se proti prelomu nashega shtetja lochi »venetski« del baltoslovanskega prebivalstva in na prizorishchu se pojavi slovanska kultura prashkega tipa, ki zajame ogromna obmochja od Pripjata do Karpatov, od srednje Elbe na zahodu do Donave na jugu.

Torej che ponovimo: Veneti so z juga vdrli v baltsko-slovanski svet na severu Evrope in omogochili ustvariti prashko kulturo Slovanov, lochenih od Baltov. Vse to pa se je dogajalo v neposrednem stiku z obmochjem, kjer dr. Peshich ugotavlja nastanek prastarega chrkopisa, tako podobnega etrushchanskemu, pri chemer ne smemo spregledati neverjetne pogostosti selitve ljudstev na tem predelu Evrope, in to v vseh smereh, zdaj z juga na sever, nato obratno, ter z vzhoda na zahod in nazaj.

Ruski zgodovinarji prishtevajo Venete k juzhnim Indoevropcem, katerih kultura je v tesni povezavi s sredozemsko omiko, sorodni pa naj bi bili najbolj Ilirom (izrecno navajajo ilirske »Venete«, po katerih naj bi se imenovale Benetke), pa tudi Italom in v dolocheni meri Keltom. Toda ta poslednja opredelitev je meglena, kajti drugi znanstveniki imajo drugachno mnenje o tem, kako vzpostaviti sorodstvene vezi med ljudstvi, kot so Iliri, Kelti in Itali ...

Toda nich zato, pustimo to nadaljnji znanstveni obdelavi. Kar nas izrecno zanima, je Venetski prodor na sever in njegov pomen za etnogenezo Slovanov, ki so se kasneje, (recimo) v 6. st. n. sht. zacheli seliti na to sedanje podrochje. Torej spoznavamo priblizhen tokokrog medsebojnega vplivanja in nich chudnega, che najdemo v slovenski kulturni ostalini toliko venetskih elementov, she manj nas sme chuditi, che je she vech te sorodnosti opaziti med slovenshchino in venetshchino (da o drugih kulturnih sestavinah davne skupnosti niti ne govorimo, saj niso bile she niti zachete ustrezne poglobljene raziskave), na kar je med drugim opozoril tudi M. Bor.

Kako lepo je, da vsega she ne vemo in nas raziskujocha znanost presenecha z novimi odkritji, ki nas osebnostno in chloveshko bogate. Tudi o Venetih in Slovanih bomo she marsikaj zvedeli!

 

 

 

ETRUSHCHINA

LATINSHCHINA

  VINCHA

  ETRUSHCHINA

 LATINSHCHINA

    VINCHA

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 VARIANTE

 

 

 

 

_______

V stolpcu LATINSHCHINA shumniki oznachujejo glasovne vrednosti, ne pisnih znamenj. (Op. ur.)

 

 

 

English