Lives Journal 2

Lucijan Vuga

 

VENETI IN (PROTO)SLOVANI

 

»PROTOSLOVANI« NA APENINSKEM POLOTOKU

(pred tremi tisočletji)

 

»Doumel si širino novega raziskovalnega obzorja;

so stvari, ki se izmikajo večjemu delu akademikov,

predvsem specialistov v eni sami disciplini.«

 

Giovanni Semerano,

Florenca, maja 2000

 

Jeseni leta 1956 sem prišel na srednjo šolo v Ljubljano, ki sem jo le bežno poznal po nekajkratnih obiskih. V tistem času se ni toliko potovalo kot danes, ko se nekateri dnevno vozijo tja na predavanja ali v službo. Ljubljana takrat ni bila mesto, kakršno poznamo danes, a mi je vzbujala spomine na Gorico, v kateri sem preživel otroška leta, dokler se jeseni 1947. niso starši preselili v Solkan, mesto pa je ostalo onkraj meje. O Novi Gorici se je takrat šele zaneseno govorilo in je bila Ljubljana nam edino bližnje, dosegljivo mesto, predvsem pa eksistenčno potrebno, saj so bile tam bolnice, gledališča, opera, vrsta srednjih šol, univerza  ...

Čeprav se v Ljubljani nisem nikoli počutil domače, sem tam preživel skoraj celo desetletje in se še vedno pogosto vračam; je središče, ki se mu ni mogoče izogniti. Toda poleg ustanov nacionalnega pomena, ki so mi bile odraščajočemu mladeniču nekaj spoštljivo odmaknjenega, rahlo tujega, sem v mestu odkrival tudi zanimive drobne posameznosti, ki so mi bile bližje in bolj po meri, knjižnice, razstave in, kar me je najbolj razveselilo, antikvariat. Tam sem pogosto brskal med novimi pošiljkami in pod roke mi je prišla zajetna mehko vezana in še nerazrezana knjiga iz 1926. leta v italijanščini: »Le prime e le piu antiche civilta« (Prve in najstarejše civilizacije), izpod peresa Giuseppa Sergija. Že pri prvem bežnem prelistavanju je njena vsebina sprožila v meni pravcati miselni in čustveni vihar, saj so bile misli v njej daleč od vsega, kar sem poslušal v šoli ali mi je dotlej uspelo prebrati. Vzemimo le nekaj stavkov, ki jih navajam v prevodu (sicer pa jih je moč najti v izvirniku na str. 26l-263):

»Nasprotno, imamo natančne vesti o evrazijskih migracijah v Italijo in s severa v prvem obdobju železne dobe. Tako sem že večkrat pokazal, da so z zahodnih Alp prišla keltska plemena, ki so zasedla Piemont in Lombardijo, z vzhodnih Alp pa plemena, ki se jih navaja kot ilirska, a sem jih jaz že imenoval Praslovani (Protoslavi), spričo afinitete Slovanov z Iliri, ki so prodrla v Veneto in prišla vse do Bologne in še čez. Grobišča v Este in njegovi okolici, ona v Bologni in okolici, v Riminiju, ki so odkrila civilizacijo poimenovano po Villanovi, grobišče nedaleč od Bologne, nakazujejo ilirske imigracije; medtem ko so grobišča v Ticinu najstarejši dokumenti keltskih vdorov  ...

Težko je določiti obdobje teh vdorov, v splošnem jih postavljajo v čas okoli 8. stoletja pr.n.št., čeprav se mi to zdi nekam pozno, če jih primerjamo z ahajskimi vdori v Grčijo in če jih primerjamo z etruščansko kolonizacijo, ki je zagotovo bila najmanj eno stoletje pred ustanovitvijo Rima, ki jo Montelius hoče prestaviti v 10. st.pr.n.št. ...

Tem plemenom oziroma Prakeltom (Protocelti) in Praslovanom gre pripisati spremembo jezika v Italiji; ta, kot sem že dokazal, ni bil nek prinešen italski jezik, kot se je trdilo, ampak lokalna tvorba, nastala iz govora staroselcev ob soočanju z novim jezikom, enako kakor se je dogajalo v Grčiji. Tako so se v Italiji rodila narečja, podobno kakor v Grčiji, kot posledica obstoja dialektov v jeziku staroselcev, ter izgovorjave in naglašanja evrazijskih skupin ali plemen, ki so zagotovo tudi poznali narečne oblike. ... Iz tega je naravno moral nastati nov jezik, ki je končno postal latinščina.  ...«

To je bilo zame tolikanj šokantno, da sem moral prebrano trezno pretehtati z vseh plati, ohraniti distanco in preveriti pri drugih piscih. Navdušenje se je sprva prepletalo z zmedenostjo, saj se moje novo vedenje ni skladalo z naučenim. Prvi vprašanji sta se mi utrnili sami od sebe: Kdo je ta Sergi; da ni morda kakšen zanesenjak, špekulant, potvarjevalec? In kdaj ter v kakšnih okoliščinah je ta knjiga izšla; je bil zadaj kakšen skrit namen? Knjiga je izšla, ko je bil fašizem že trdno na oblasti in ta ni hotel imeti s Slovani nič skupnega. Podučil sem se, da je bil avtor Giuseppe Sergi, priznani italijanski zgodovinar, antropolog in filolog s konca prejšnjega in začetka dvajsetega stoletja. Tako se je začelo moje dolgoletno preučevanje davnih dogajanj na našem prostoru, dasi sem se bolj osredotočil na etimologijo, ali kot se nekateri izražajo, arheologijo jezika ...

Tisti čas nas Goričanov ni bilo prav veliko v Ljubljani, toda k sreči sva prijateljevala s sedanjim doktorjem zgodovine Brankom Marušičem, ki je bil strokovno strog, da sva skupaj prebila marsikateri konec tedna. Ko sem mu pripovedoval o tem, kar sem našel, mi je dal prvo lekcijo, ki se je izkazala za zelo dobro in koristno, saj sem vsak podatek, ki sem ga kje staknil, poskušal večkrat preveriti pri različnih avtorjih. Pri tem pa se mi je večkrat potrdilo spoznanje, izraženo s pirandellovskim vprašanjem: Kaj je resnica? Čeprav si nismo enotni niti pri ugotavljanju dandanašnjih dejstev, ko nas ob silnem razmahu računalniške tehnologije nenehno preplavlja veletok informacij, je še veliko težje rekonstruirati prazgodovino (jezika). Ko hočemo izoblikovati neko tezo, to terja oblikovanje podmen in domnev, kar prinaša tveganje, ki se mu ni mogoče izogniti in ga mora vsak avtor prevzeti na svoja pleča, čeprav pri tem dela z vso vestnostjo in dobrimi nameni.

Po dolgih letih raziskovanja sem dobil novo vzpodbudo v obsežnem delu filologa G. Semerana, učenca De Sanctisa, Devota, Migliorinija in Furlanija: »Le origini della cultura europea« (1984/1994). Ponovnemu raziskovanju civilizacij in jezikov Bljižnjega vzhoda gre pripisati, da se je njihova intuicija in učenje lahko potrdilo v Semeranovih historično-lingvističnih delih, ki slone na preučevanju akadščine in njenih povezavah z grščino in latinščino. Uspelo mu je etimološko razjasniti mnoge besede (toda ne le) iz teh dveh jezikov, ki so bile sicer opremljene s pripombo: etimologija neznana. Izpeljal je vrsto razlag tudi za slovenske izraze, kar me je vzpodbudilo, da sem se v to poglobil, uporabljajoč njegov pristop.«

Najnovejše raziskave (tudi s področja genetike) vedno bolj postavljajo izvor Indoevropejcev v bližino Anatolije, če ne celo v samo njeno središče, s čimer se dopolnjujejo dognanja jezikoslovcev, ki kot Semerano, odkrivajo prastare povezave med Bližnjim vzhodom in Baltikom. Te so vodile tudi preko našega ozemlja – in to je mitična »jantarna pot«. Na njej sem se trudil poiskati preostale koščke jantarja, ki jih je čas potisnil v pozabo, in jih sestaviti v ogrlico, ki sicer ni popolna in je marsikje okrušena, toda dovolj nanizana, da opozarja na veličastno preteklost obsežnega prostora, v katerem se je v krčih rojevala naša civilizacija.

 

_____________

Iz predgovora knjigi Lucijana Vuge: Jantarska pot / Odgrinjanje tančic z naše davne preteklosti; Bilje, 2000

 

 

 

INDOEVROPEJCI

 

Že mnogi so se vprašali, od kod so prišli Veneti na obale Črnega morja, npr. Pomponij Mela, ki jih omenja med Armenci na Kavkazu in v Kapadokiji, Apolonij ob reki Halis, kjer spet najdemo zanimiva topogralska imena – Zara, Ibora, Zela, Komana, Komiša – Mons rotundus. Zlasti dejaven je bil A. F. Gilferding (1831-1872), ruski zgodovinar in filolog. Trdil je, da so se tja priselili iz osrednje Azije ob veliki venetski selitvi, ko so se razvejali na več strani. Moses Chorenski (roj. 370 – um. 489 n.št.) citira stare zapise, da je leta 127. pr.n.št. vdrla ena veja tatarskih Bolgarov v armensko pokrajino: Vanat – Vanand (kar potrjuje Pomponijevo in Apolonijevo poročanje), ter se tam z njimi pomešala, zato so kasneje te prebivalce imenovali Bulgar –Vanand oz. Pulgar – Vend. In končno tudi Apijan (Bellum Mithrid. C.I.V.) omenja Venete ob dolnjem Istru – Donavi, v sosesčini Dardanov in Sintov tja do meja Makedoncev »Veneti kakor Dardanci in Sinti so sosedje Makedoncev« (»Enetois kai Dardaneas, kai Sintois, perioikia Makedonion ethne«).

Eno osrednjih vprašanj zgodovinske vede je še dandanes, od kod so Indoevropejci, od kod njihova etnogeneza. Pri tem naletimo na resne zgodovinarje, ki trde, da teh sploh nikoli ni bilo oziroma so najrazličnejše, rasno različne skupine sodelovale pri oblikovanju neke jezikovne osnove, iz katere so potem nastali sodobni indoevropski jeziki; na drugi strani pa so oni, ki si prizadevajo dokazati, da je nekoč obstajalo ljudstvo s skupnim jezikom, ki naj bi se postopoma, v zelo dolgem časovnem obdobju razseljevalo in se mešalo z drugimi ljudstvi, spričo česar so nastajali novi jeziki, ki so se med seboj oddaljevali in te imenujemo indoevropski jeziki, različna ljudstva, ki so jih govorila ali jih govore, pa Indoevropejce.

Najsi bo z jezikom tako ali drugače, uganka ostaja tudi geografsko področje indoevropske geneze. Nekateri jo postavljajo v osrednjo Azijo ali na Pamir oziroma v pogorja Himalaje, drugi v Skandinavijo, tretji v stepe južne Rusije, čerti v srednje Podonavje. ... Ta dokaj širok ozemeljski okvir, ki je v vsakem primeru v loku, razpetem nad Črnim morjem in Kavkazom, pa nam hkrati nakazuje naravno možnost njihovega razseljevanja. In kam bolj primerna smer prodiranja proti jugu, kakor po eni strani proti Indiji in Iranu, po drugi čez Kavkaz in po tretji na Balkan. Toda vse te tri smeri se na koncu srečajo v Anatoliji, kar dokazuje prodiranje Grkov z Balkana v Malo Azijo (trojanske vojne se niso odvile v nekaj letih, ampak je ta prodor trajal zelo dolgo, saj je bil odpor tam živečih ljudstev prav trdovraten; in Troja simbolizira ta spopad), potem napredovanje iz Irana v Anatolijo, ter ne nazadnje njeno osvajanje čez Kavkaz – skratka Indoevropejci so zelo vztrajno in v dolgotrajnih prizadevanjih zasedali nova ozemlja na vse štiri strani sveta!

Že v zendskih svetih knjigah in v indijskih Vedah obstajajo jasne navedbe o skupnem arijskem poreklu velike skupine ljudstev.

Sanskrtski viri sodijo med najobilnejše starinske vire starega Vzhoda, pisane v sanskrtu, katerega črkopis je poznal 48 znakov. Kodificirali so ga šele v 4. st.pr.n.št., kar nas mora presenetiti, če pomislimo, da so že dolgo prej obstajale pisave, kastna skrivnost svečnikov, ki so jih tudi razvijali in izpopolnjevali literarni jezik.

To pa ni bila več pogovorna vedščina – staroindijščina (današnja hindujščina je zaradi islamskih osvajanj mešanica s perzijščino in arabščino). Ta pozni zapis bi si lahko razložili z brahmanskim prepričanjem, da je znanje sveto in zato neprimerno, da bi ga s pisanjem zaupali posvetni množici. In tudi potem, ko so nastali sveti spisi v sanskrtu, so jih ljubosumno in trdovratno skrivali.

Če privzamemo, bodisi da so Arijci prišli s Pamirja, z območja izvirov rek Jassarte in Osso, bodisi s stepskega območja Aralskega jezera ali s Kavkaza ali z južnoruskih ravnic ali pa kar iz srednjega Podonavja – Panonije, kjer je bil povsod prikladen teren za konjerejo, žival, ki je noben drug antični narod ni poznal, moramo ugotoviti, da je prav konj omogočal tisto vojaško prednost, ki je bila odločilna za osvajanja novih ozemelj.

V Indijo so nedvomno prišli s severozahoda kot vzhodna veja Arijcev, okoli 2.000 let pr.n.št., in kaže, da niso nikoli izoblikovali neke večje centralistične države, temveč so živeli v majhnih kraljevinah pod absolutističnim vodstvom.

Morda prav zaradi tega ni bilo kakšnih posebnih stikov z zahodom; prve izmenjave z Egiptom in Babilonijo se začenjajo šele v XII. st. pr.n.št. Če je Ramzesovo (II) zavzetje Inda zgolj legenda in prav tako osvajalni pohod mezopotamske kraljice Semiramide, je res, da je v tistem času prihajalo blago z vzhodnih obal Inda čez Perzijski zaliv in Arabsko morje. Šele v letu 510. pr.n.št. grški admiral Skilos iz Kariande po nalogu Darija I. dospe do izliva Inda in na obeh bregovih ustanovi perzijsko satrapijo.

Dve stoletji kasneje Aleksander Veliki (327 pr.n.št.) zavzame Indijo, razdeljeno na množico majhnih kraljevin – radž.

Najbolj sloveči spisi o tistem času so:

Svete knjige, imenovane VEDE (ki so neke vrste indijska biblija); sestoje iz štirih delov ter dodatne zbirke himen, molitev, verskih zapovedi, svetih legend itd.; pretežna večina poznavalcev sodi, da so nastale najmanj 1.500 let pr.n.št.

Kodeks zakonov – Manu, verjetno iz IX. st. pr.n.št., vsebuje zbirko civilnih zakonov in verskih zapovedi, ki urejajo brahmanski družbeni red.

Paranasova knjiga, pesniška zbirka indijskih običajev in mitskih legend, ki jo spremljajo filozofski in moralni napotki.

Iz kasnejšega »herojskega« obdobja Indije so:

Mahabharata (njen tvorec je Viasu), epska poema v dvajset tisoč verzih, ki pripoveduje o herojskih dejanjih Arijcev med osvajanjem indijske podceline, ko so se dolgo in srdito spopadali s prvotnimi nearijskimi prebivalci, vendar je spričo obsežnih zastranitev nepregledna in zamegljuje osrednjo pripoved.

Ramajana, ki jo pripisujejo Valmikiju, Ramov življenjepis, epska pripoved o njegovem osvajanju Dekkana, tudi ta je preobložena z nepovezanimi dogajanji, čeprav so za proučevalce izrednega pomena.

Poleg pesniške obstaja tudi prozna zapuščina, npr.:

Jataka, najobsežnejša zbirka pripovedk na svetu, ki so si jih priredili kasnejši klasični narodi;

Pančatantra, zapisi iz opazovanja živalskega sveta; za to delo domnevajo, da je služilo kot osnova slavnemu grškemu basnopiscu Ezopu. Po mnenju mnogih prav ta poslednja dela dokazujejo tesno povezanost indijske kulture z grško.

Zendski viri, poimenovani po ljudstvu Zend, ki je prišlo na jug z goratega območja Pamirja, se nato kot veja Arijcev obrnilo na zahod in se končno naselilo na planoti, ki je dobilo ime prav po Arijcih – Iran.

 

V zemljepisnem smislu je celotno območje, ki se razteza od Kaspijskega morja do Perzijskega zaliva, od doline Tigrisa do veletoka Inda, obkroženo z mogočnimi gorskimi venci, ki že na naraven način branijo dostop v to stepsko in sušnato pokrajino, v njenem osrednjem delu celo puščavsko, posejano le s slanimi jezeri. Le v jugozahodnem predelu so rodovitne in bogate doline, odprte proti Indijskemu oceanu, ki zagotavlja obilne padavine. Tudi na severozahodu (ki sovpada s staro Medijo) ne manjka rodovitnih dolin in kotlin, zlasti v delu okoli Kaspijskega morja z umirjenim in vlažnim podnebjem.

Antični Iran se je delil na vzhodu na Gedrozijo in Karmanijo na jugu, Akrozijo in Paropamizijo na vzhodu in Baktriano s Sogdanijo na severovzhodu ter Drandzhijano v središču. Na zahodu so ležale tiste pokrajine, ki jih ima zgodovina za najpomembnejše: Medija, stisnjena med južno kaspijsko obalo in zgornji tok Tigrisa, in Perzija, vkleščena med Medijo in Perzijski zaliv.

Pretežno pustinjski značaj obsežnega osrednjega ozemlja, ki številnemu prebivalstvu ni dajalo dovolj hrane, je iranske Arijce prisilil, da so se sprva posvetili pastirstvu in težavnemu kmetijstvu, kasneje pa so se odpravili na osvajalne pohode. To jih je začelo ločevati, čeprav so bili sprva enotnega jezika, običajev in vere, da so celo zamenjevali Medijce in Perzijce med seboj.

Tudi zgodovinski začetki teh ljudstev so zaviti v meglo, poznamo jih zgolj po legendah, kasnejša obdobja pa so obsežno dokumentirana. Ne nazadnje je bogat vir Biblija. a tudi grška storiografija ne skopari z vestmi o njih; tu prednjačijo Herodot, Ksenofont in Plutarh.

Vendar pa obstajajo tudi neposredni iranski viri:

Kraljevski napisi Kira Velikega in njegovih naslednikov, najdeni v Bitsumu, Susi in Perzepoliju, med katerimi so posebno pomembni tisti iz časa Darija I., ki so pisani trojezično: medijsko, perzijsko in asirsko (obsežen napis 45 x 30 metrov je vsekan v živo skalo; razvozlal ga je Rawlinson). Ti trije jeziki so, skupaj z aramejskim iz Kaldeje, tvorili uradne jezike perzijskega imperija.

Zend – Avesta, knjiga z dualističnimi verskimi nauki Zaratustre (Zoroastra), vsebuje veliko podatkov o njihovi najstarejši zgodovini; navajajo različno datacijo nastanka od 1.000 do 600 pr. n.št. Avestski jezik, vzhodno narečje staroperzijščine, so prej imenovali starobaktrijski, ker so mislili, da je iz Baktrije, kasnejši prevod in komentar Aveste pa so poimenovali Zend.

Knjiga kraljev, ki jo pripisujejo Firdusiju, enemu največjih pesnikov vseh časov, in naj bi nastala v X. st.n.št. V njej je avtor zbral usode petdesetih perzijskih kraljev od davnine do njegovega časa, oslanjajoč se na ljudsko izročilo in pisne vire, zato je prava zakladnica zgodovinskih podatkov.

Grški viri, med katere v prvi vrsti sodijo Homerjeva dela, ki so najbolj popularizirana spričo srečne kontinuitete z rimsko kulturo. Vendar je treba prav v primeru Grčije opozoriti na nekatera dejstva, na katera pogosto nismo dovolj pozorni. Zato pa naj tudi zanje podamo kratko genezo.

Večina zgodovinarjev meni, da so bili Heleni veja Arijcev oziroma Indoevropejcev, ki so prodrli na Balkanski polotok in prevladali nad tamkajšnjimi praprebivalci. Heleni so sprva predstavljali zgolj prebivalce Helade, ožjega predela Tesalije, to ime pa se je kasneje razširilo na celotno ljudstvo.

Pravzaprav je bil tisti predel le izpostavljeni del amfizonije, katere sedež je bil v Termopilah. Amfizonije so bile administrativne, religiozne in politične zveze, ki so nekaj časa povezovale obmejne državice. Med najbolj sloveče sodi amfizonija v Delfih, ki se je že v najstarejših časih sestajala v enem od templjev v bližini Termopil, katerega ustanovitelj naj bi bil Amfizonij. Zamenjala naj bi dvanajst državic Tesalije in Helade, v skupni amfizonijski svet pa so pošiljale svoje poslance, ki so jim rekli Heleni – dvakrat letno. Sami imeni Grčija in Grki sta po mnenju večine zgodovinarjev latinskega izvora, manjšina pa trdi, da je Graikoi vzdevek za prebivalce Dodone in Epira, Graia pa sta bili mesteci v Eubeji in Beociji.

Kaže, da ti Heleni niso prišli čez Črno morje, ampak so polagoma prodirali ob njegovem severnem obrežju, prečkali Donavo in se sprva zaustavili v gorati Makedoniji. Odtod so v drugi polovici III. tisočletja pr.n.št. začeli pritiskati proti jugu in izrinjati prvotne, predhelenske prebivalce. Od njih so prevzemali jezikovne elemente, ohranili pa so se v klasičnem obdobju prvotni toponimi. mitološki pojmi, imena živali in rastlin. Kdo so bili prvotni prebivalci Balkanskega polotoka, ni mogoče natančno ugotoviti, zagotovo pa to niso bili Heleni. Tja so prišli že nekaj tisočletij prej, skoraj gotovo s severa, iz Trakije, kamor so se priseljevali deloma iz Mezopotamije, deloma iz Male Azije in celo iz Egipta še kasneje v drugem tisočletju pr.n.št. – to naj bi bili Lelegi, Kari, Frigi ipd.

Njihovi naj bi bili tudi heroji – Kadmos, ki je priplul iz Fenicije in pristal v Beociji., utemeljil Kadmejo, tebansko trdnjavo in uvedel feničansko pisavo. Pelop je bil doma v Mali Aziji; sem je prišel s številnim spremstvom in se nastanil v Elidi. Kasneje so Pelopidi (Agamemnon, Menelaj, Atrej, Tiest itd.) uveljavili svojo nadoblast v pretežnem delu južnega dela Balkanskega polotoka, ki ga danes imenujemo Peloponez.

Danaj naj bi prišel iz Egipta v Argolido in zgradil mesto Argo. Tudi Kekropio naj bi prišel iz Egipta v Atiko in ustanovil prvo naselbino Kekropio, kjer je kasneje zrasla »akropola«, atenska trdnjava. Nekateri sicer skušajo dokazati, da vsa ta slavna imena pripadajo prav tako Helenom, da so bili pač nekaj časa na tujem kot trgovci ipd. ter se kasneje vrnili in so jim dali vzdevke: Egipčan, Frigijec itd.

Toda to niti ni tako pomembno, pač pa dejstvo, da so bila pred Heleni tod druga neindoevropska ljudstva. V tistem paleoneolitskem obdobju so si za dobro utrjenimi gradnjami postavili bivališča z več prostori, eden od njih je bila velika osrednja soba, slično so imeli kasneje tudi Grki svoj »megaron« Živeli so v plemenski skupnosti, ukvarjali so se s pastirstvom in kmetovanjem, žgali so že glino, poznali so preprosto orodje in orožje. Tudi glede Pelasgov ni enotne razlage. Pelasgotida je bilo področje v Tesalji, Pelasgi njeni prebivalci.

»Pelagos« naj bi bila (po mnenju nekaterih) v grščini »ravnina« in nasprotno naj bi bilo »makednos« = višavje, torej eni »Dolenjci« drugi »Gorenjci«. Po tej tezi so bili tudi Pelasgi Heleni, le da se je njihovo ime opustilo, kar navaja na misel, da so bili izginulo predhelensko ljudstvo.

Toda na tej točki se zgodovinarji močno razhajajo: Ali so bili indoevropski Heleni primitivni in so prevzemali od prvotnih prebivalcev visoko razvito kulturo, ki je cvetela na Kreti in otokih, ali pa so bili tudi sami že visokocivilizirani?

 

______________

Iz knjige Lucijana Vuge: Jantarska pot / Odgrinjanje tanchic z nashe davne preteklosti; Bilje, 2000 (op.ur.)

 

 

 

VENETSKA DEZHELA

 

Ta »venetska dežela« je bila v Paflagoniji, maloazijski pokrajini na južni obali Črnega morja, tudi »Pontus Euxinus« imenovanega – EUXINUS v latinščini pomeni: GOSTOLJUBEN; PONTUS pa pomeni: ŠIROKO, ODPRTO MORJE, torej je »Črno morje« v tem prevodu »Gostoljubno, odprto morje«; kako nasprotujoče si poimenovanje, saj nam sedaj »Črno« sugerira negostoljubnost, temačnost, nevarnost in nesrečo. Prav tako je zanimiv prevod imena reke »Partenia«, ki je v grščini »Deviška reka« – torej gre obakrat za nevenetski poimenovanji. Tako se lahko oslanjamo le na izraz: PAFLAGONIJA, ki ga nekateri (npr. G. Semerano) primerjajo s Pelagonijo v Makedoniji (pokrajini nista kdo ve kako narazen, pa še le ozek preliv je med njima). To ozemlje sega od črnomorske obale v notranjost do reke Halis, torej so bili tod živeči prebivalci pomorci. Nekateri utemeljujejo etimologijo na asirski osnovi: baal – palag: obvladovalci vodnih poti, gospodarji morja. Že Herodot (Enetoi, I, 196) opozarja na sovpadanje med Veneti ob Jadranu in onimi v Paflagoniji. Prav tako ni ušlo. Strabonu, ki se opira na Meandria, da izhajajo Veneti iz dežele Lukosirov, torej iz Kapadokije, in da so ušli iz Troje skupaj s Traki vse do severnih obal Jadrana. Tudi Katon (to najdemo pri Pliniju. N.H., III, 130-131) priča: »Veneti izvirajo iz trojanskega debla« (»Venetos roiana stirpe ortos«). Ker so ti Veneti živeli v neposredni soseščini z anatolskimi (semitskimi in indoevropskimi ljudstvi), je prihajalo med njimi do kulturnih in jezikovnih vplivanj. Odtod nekatera iskanja, usmerjena v etimološke primerjave, kot npr. prav za Paflagonijo oz. Pelagonijo (razvija G. Semerano). Asirski: baal je v akadščini: belu – velik (vele), vzvišen, gospod, gospodar, medtem ko je asirski: palag – prehod, pot, kanal. Vendar bo to razmišljanje predmet posebnega poglavja.

Druga mesta v Paflagoniji, ki jih navajata Strabon in Ptolomej, so: Zagora, Sivata, Rastia, Olen, Titva, Sekora, Tobata, Laskoria, Elvia. Homer omenja Egial ali Aigial, v katerem je za nekatere mogoče prepoznati igalo, egalo – pobrežje, ne nazadnje pa je tudi igovina, ivovina, rakitovina, vrsta vrbovega lesa (Janežič, Slov. – nemški slovar, 1893), ali pa igo (jarem) – Joch, Jochholz; Wagebalken, vendar pa tudi pomeni igo (stsl., rus.) – nadoblast. Toda o tem bomo spregovorili na drugem mestu.

 

________________

Iz knjige Lucijana Vuge: Jantarska pot / Odgrinjanje tančic z naše davne preteklosti; Bilje, 2000 (op.ur.)

 

 

 

ALI JE KLJUČ DO ETRUŠČANOV V VINČI?

Presenetljivo odkritje dr. Radivoja Pešića, profesorja na inštitutu za orientalske študije v italijanskem Arezzu

 

Nedaleč od Beograda leži ob Donavi vas Vinča s samostanom sv. Vavedenja iz 14. stoletja, poleg katerega so odkrili prazgodovinsko neolitsko naselbino, ki so jo izkopavali od leta 1908. Že pred desetletji so nekateri arheologi opozorili na napise, ki jih je bilo moč videti na teh arheoloških najdbah. Toda začudo, nihče se ni lotil njihovega preučevanja vse do pred nekaj leti, ko je dr. Pešić temu posvetil svoje znanje in čas. Tisto, kar je tudi njega dražilo, je za nas prav šokantno – čeprav je vinčanska kultura trajala od leta 4400 do 3200 pred našim štetjem, so napisi v črkah, identičnih z etruščanskimi.

Za Etruščane pa zagotovo vemo, da so živeli od 8. do 3. stoletja pred našim štetjem, čeprav nekateri trde, da so še starejši. Toda to še ni najbolj vznemirljivo; vse doslej je namreč veljalo, da je najstarejši črkopis kretska linearna pisava iz okoli 1800 pred n. št.

Strokovnjaki navajajo, da prvotno najpreprostejšo obliko »pisanja« predstavljajo risbe, ki jih je zapustil jamski človek, kar se je postopoma razvijalo v zarezovanje palic (to so rovaši), vozlanje (kot je znano pri srednjeameriških ljudstvih), rezanje kamna (petroglifi) in risanje predmetov (piktografija). Šele mnogo pozneje naj bi prišlo do zaznamovanja posameznih glasov s črkami, kar uporabljamo tudi mi danes. To silno popreproščeno razvojno pot pisave je treba tu navesti, ker vinčanska pisava, o kateri govori dr. Pešić, postavlja to zaporedje na glavo. Ali vsaj do neke mere na glavo, saj je tudi za latinico in cirilico znano, da izvirata od Feničanov, ni pa še dognano, od kod so jo ti dobili. Sodijo, da ni feničanska, marveč kanaanska ali severnosemitska abeceda iz 17. stoletja pred našim štetjem. To kaže na to, da je tudi razvoj abecede pomaknjen daleč v preteklost in da le ni šel razvoj tako postopno, kot se zdi prvi hip logično.

Prav zato je tako zanimivo, kar trdi dr. Pešić, da je ob Donavi odkril abecedno obliko napisov, starejšo od 3000 let, ta pisava pa je skoraj natanko taka, kakršna je etruščanska. Po metodi radioaktivnega ogljika C-14 so opravili v zahodni Evropi meritve in ugotovili, da so izkopanine stare 3470 let.

Predel, kjer so izkopali te za nas tako zanimive ostaline, spada v območje, kjer so nastajala indoevropska ljudstva. Nekateri trde, da so ljudstva kulture »bojne sekire« iz srednjega Podonavja neposredni predhodniki Indoevropejcev in prav tu je tudi najdena ta črkopisna pisava, tako da lahko sklepamo na neko protoindoevropsko (ali, kot meni dr. Pešić, kar evropsko) pismenost. Piktografska pisava je namreč povezana z imeni tako slovečih ljudstev, kot so Sumerci, Egipčani itd., torej z vzhodnimi ljudstvi. To, kar pa se sedaj pojavlja pred našimi očmi, prihaja z zahoda oziroma iz Evrope. Obstaja celo razlaga, zakaj je v začetku prevladovala piktografska pisava: je slikovna, bolj dekorativna in za takratno raven znanosti in medsebojnega komuniciranja kar zadostna. Šele bogastvo in naraščajoča abstraktnost mišljenja zahtevata drugačen način izražanja in sporočanja svojih misli drugim na natančnejši in nedvoumnejši način – to pa je lahko le abeceda, kjer ima vsak glas svojo črko ali enovito določeno skupino črk.

Dr. Pešić je preučil 89 fragmentov keramike, ki so z nahajališča na Banjici in sodijo v vinčanski krog. Na njih so vrezani znaki, ki jih je lahko hitro identificiral kot črkopis, ki se ujema z etrurskim – spočetka mu je manjkala le črka »f«, ki pa jo je odkril na statueti iz Vinče. Celotna najdba obsega okoli osemsto fragmentov.

Vinča je 14 km oddaljena od Beograda, drugi prav tako pomemben kraj za to kulturo je Banjica, ki je do nedavna bila predmestje Beograda, pa tudi Šabac, Tuzla itd. Naštejemo lahko še Tordoš, Tartario, Karanovo, Sitovo in Gradešnico v Romuniji in Bolgariji. Izkopanin ni tako malo in prav čudno je, da jim doslej niso posvečali ustrezne pozornosti, saj je ta kultura bila v svojem času dokaj razprostranjena. Tehnika keramične proizvodnje, katere arheološke najdbe potrjujejo že dokajšnjo raven, je dopuščala vrezovanje napisov pred žganjem in po njem; poznali so vrče, amfore, urne, sklede, amulete, statuete ipd. Popisala jih je izurjena roka, kar kaže na razširjenost in pogostost uporabe te pisave. Velikost črk je usklajena z velikostjo posode, tako da poleg velikih črk dobimo tudi pravcate miniature.

Nekateri oporekajo dr. Pešiću s tem, da hočejo razvrednotiti te znake v nekakšne simbole ali le oznake za lastništvo, češ da ne predstavljajo abecednega sistema in da jih niso uporabljali za trajno beleženje sporočil, kar je poglavitni namen pisave. Morda bi pri tem le opozorili bralca, da so v istem času začeli uporabljati piktografsko pisanje in, kot smo že rekli, je bila splošna raven človekovega intelekta na taki razvojni stopnji, ko ni terjala zahtevnejših oblik pisanja (Kitajci so začeli z uporabo pisave okoli leta 2000 pr. n. št., torej skoraj 1500 let za dogodki, o katerih tu govorimo). Zato bi bilo skrajno nestrokovno in tudi neodgovorno vztrajati pri tem, da bi že v tej dobi na tak način našli izpričano neko celovito filozofijo oz. religijo ali kaj podobnega, čeprav ni dvomiti, da so družbeni odnosi in človeška tvornost dosegli že dokaj visoko stopnjo. Iz priloženega posnetka si lahko vsakdo sam ustvari sodbo o podobnosti vinčanskega in etruščanskega črkopisa.

Zelo zanimivo in hkrati odločilno vprašanje, na katerega moramo dobiti odgovor, pa je, kako so določili glasovne vrednosti posameznih črkovnih znakov. Dr. Pešić trdi naslednje:

»S primerjanjem z etruščanskimi znaki smo prišli do presenetljivih ugotovitev:

– vinčanski črkopis je v celoti zajet v fondu etrurskih grafemov;

– vse vinčanske grafeme, tudi v variantah, najdemo v fondu etrurskih grafemov;

– po opravljenih poskusih pri iskanju ekvivalentaih glasovnih vrednosti vinčanskega črkopisa smo z zelo preprosto operacijo prišli do ustreznih rezultatov z uporabo etrurskih elementov.

Te rezultate smo le delno dobili z uporabo feničanskega črkopisa, kar bi lahko pomenilo, da so Etruščani z dokončnim sprejetjem svoje abecede našli vse potrebne glasove v vinčanskem črkopisu. To je verjetno zaradi tega, ker je bil njihov jezik soroden. Sledove feničanske pisave res najdemo tudi na Apeninskem polotoku, toda le fragmentarno, kot imamo tudi tam sledove drugih pisav, toda etrurski črkopis je najbolj razširjen in redno uporabljen.«

S tem se odpira znano vprašanje, odkod so prišli Etruščani, kdo so in kakšen jezik so govorili? To je uganka, ki še danes ni razrešena in ki je tudi v tesni zvezi z Veneti, o čemer je že bilo tudi pri nas prelitega obilo črnila. Naj kar naravnost povemo, da se dr. Pešić nikakor ne izraža negativno o morebitni tesni povezanosti s slovenskimi predniki, oziroma da bi lahko brali te jezike tudi na slovenski etimološki podlagi. Izrecno namreč pravi, da ni bilo prav, ko so nekateri napadali Mateja Bora zaradi njegovih hipotez v zvezi z Veneti. Ne bi smeli prezreti, da je dr. Pešič jezikoslovec in da se njegove trditve lahko pobija le s strokovnimi nasprotnimi argumenti, nikakor pa ne z omalovaževanjem in zasmehovanjem.

Ker je ta nova smer dokaj spodbudna za vse tiste, ki so se že pred tem ogrevali za t. im. slovensko-venetsko-etruščansko zvezo, in dražeča za nasprotnike te teze, ne bo odveč spomniti na novejše teorije ruskih zgodovinarjev o Venetih.

V ruski reviji »Znanje — sila« je izšel pogovor z mag. zgodovinskih znanosti G. Lebedjevom o izvoru Slovanov (prevod članka je izšel tudi v »Naših razgledih« 13. marca 1987). Začenja z uredniškim uvodom: »Eden najskrivnostnejših in najbolj špekulativnih problemov v zgodovini in arheologiji je vsekakor problem pojava Slovanov na zgodovinskem prizorišču. Raziskovalci slovanske kulture različnih generacij so se namreč trudili in se še trudijo, da bi ga pojasnili z bolj ali manj utemeljenimi hipotezami.«

Mislim, da k temu ni kaj dodati; in če se kdo potrudi posvetiti v ta labirint z novimi dejstvi ali domnevami, ne bi smel biti podvržen porogu, kot se je to zgodilo M. Boru, pač pa prej blagohotnemu sprejemu in strokovni podpori. Tudi to, kar ruski zgodovinarji razvijajo, ni nekaj dokončnega in celovitega, temveč le poskus nekakšnega drugačnega, nekonvencionalnega izhodišča, kar naj bi omogočilo zgraditi sprejemljivo teorijo o nastanku Slovanov, ki so se pojavili na zgodovinskem prizorišču bliskovito, iznenada. Neverjetno je, da se v 6. stoletju hkrati pojavijo vsi pisni dokazi in že tudi samo ime »Slovani«. Presenetljivo je tudi, da vsi zgodovinski viri enako prikazujejo skorajda istočasni nastanek povsem določene zgodovinske podobe tega ljudstva kot tudi ozemlja, kjer so se Slovani naselili.

Teorija, ki jo zagovarjajo ti ruski znanstveniki, je v bistvu naslednja:

Nekaj pred sredino prvega tisočletja pred našim štetjem se vklini na ozemlje severnih Indoevropcev (predniki Baltov in Slovanov) »južna etnična skupina«, povezana s sredozemsko kulturo: plemena lužiške kulture, katerim je verjetno prvotno pripadal vzdevek »Veneti«; ta klin se ohrani nekako do 3. stoletja pr. n. št., ko ti podležejo z zahoda Keltom, z vzhoda pa Skitom. Pa tudi s severa pritiskajo Germani. V spletu okoliščin se proti prelomu našega štetja loči »venetski« del baltoslovanskega prebivalstva in na prizorišču se pojavi slovanska kultura praškega tipa, ki zajame ogromna območja od Pripjata do Karpatov, od srednje Elbe na zahodu do Donave na jugu.

Torej če ponovimo: Veneti so z juga vdrli v baltsko-slovanski svet na severu Evrope in omogočili ustvariti praško kulturo Slovanov, ločenih od Baltov. Vse to pa se je dogajalo v neposrednem stiku z območjem, kjer dr. Pešić ugotavlja nastanek prastarega črkopisa, tako podobnega etruščanskemu, pri čemer ne smemo spregledati neverjetne pogostosti selitve ljudstev na tem predelu Evrope, in to v vseh smereh, zdaj z juga na sever, nato obratno, ter z vzhoda na zahod in nazaj.

Ruski zgodovinarji prištevajo Venete k južnim Indoevropcem, katerih kultura je v tesni povezavi s sredozemsko omiko, sorodni pa naj bi bili najbolj Ilirom (izrecno navajajo ilirske »Venete«, po katerih naj bi se imenovale Benetke), pa tudi Italom in v določeni meri Keltom. Toda ta poslednja opredelitev je meglena, kajti drugi znanstveniki imajo drugačno mnenje o tem, kako vzpostaviti sorodstvene vezi med ljudstvi, kot so Iliri, Kelti in Itali  ...

Toda nič zato, pustimo to nadaljnji znanstveni obdelavi. Kar nas izrecno zanima, je Venetski prodor na sever in njegov pomen za etnogenezo Slovanov, ki so se kasneje, (recimo) v 6. st. n. št. začeli seliti na to sedanje področje. Torej spoznavamo približen tokokrog medsebojnega vplivanja in nič čudnega, če najdemo v slovenski kulturni ostalini toliko venetskih elementov, še manj nas sme čuditi, če je še več te sorodnosti opaziti med slovenščino in venetščino (da o drugih kulturnih sestavinah davne skupnosti niti ne govorimo, saj niso bile še niti začete ustrezne poglobljene raziskave), na kar je med drugim opozoril tudi M. Bor.

Kako lepo je, da vsega še ne vemo in nas raziskujoča znanost preseneča z novimi odkritji, ki nas osebnostno in človeško bogate. Tudi o Venetih in Slovanih bomo še marsikaj zvedeli!

 

 

 

ETRUŠČINA

LATINŠČINA

VINČA

ETRUŠČINA

LATINŠČINA

VINČA

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

VARIANTE

 

 

 

 

_______

V stolpcu LATINŠČINA šumniki označujejo glasovne vrednosti, ne pisnih znamenj. (Op. ur.)

 

 

 

English