Lives Journal 2

Matej Krajnc

 

DVA SHANSONA

 

NASMEH

 

Imel sem nasmeh,

a ni bil kar tako,

pljuval je in grizel

in pena mu je shla na usta.

Poskusil sem ga

obvladati z gotovino,

a mi ni priznal obichajnih

5 % popusta.

 

Kazan me je oblajal,

stari starshi so me prekleli;

imeli so garazho,

a ne za vaje z bendom.

Rekli so: a ti ni Kazan

nichesar dopovedal?!

Mi smo tradicionalni

in bi radi poshten dom!

 

Nasmeh pa je ves chas

plaval v lastnem hropenju,

saj je vedel, da je vsega

v glavnem on kriv.

Poklical sem zhe

kriminaliste –

naj vidijo udje postave,

kako ga bom ubil!

 

 

 

 

POGODBA

 

Poskusham bit kul kot Burt Reynolds,

pa mi nekako ne uspe.

Nikoli nisem vozil hitrih avtomobilov,

pravzaprav niti shajtrge ne.

Poletje na hitro umira,

cheprav se she niti rodilo ni.

In cvetni prah indijanskega sonca

mi zamegljuje ochi.

 

Iz chasopisov sem danes izvedel:

Stonesi grejo na pot.
Jagger zhe spet poskakuje –

otrochji postaran gospod.

Poshtar je zhe na dvorishchu,

v kaslc potiska paket,

nato pa odneha in pozvoni …

Ha, odkupnina! Zhe spet!

 

Poskusham bit kul kot Burt Reynolds,

ampak vse, kar mi uspe,

je nekaj zatipkanih stavkov,

v katerih vsaj eden umre.

Na mizi me chaka pogodba,

vcheraj je iz pekla prishla.

»Poklekni, bedak, in me moli!«

Zdaj prevajam. Kdaj drugich, velja?

 

 

 

English