Matej Krajnc
DVA SHANSONA
NASMEH
Imel sem nasmeh,
a ni bil kar tako,
pljuval je in grizel
in pena mu je shla na usta.
Poskusil sem ga
obvladati z gotovino,
a mi ni priznal obichajnih
5 % popusta.
Kazan me je oblajal,
stari starshi so me prekleli;
imeli so garazho,
a ne za vaje z bendom.
Rekli so: a ti ni Kazan
nichesar dopovedal?!
Mi smo tradicionalni
in bi radi poshten dom!
Nasmeh pa je ves chas
plaval v lastnem hropenju,
saj je vedel, da je vsega
v glavnem on kriv.
Poklical sem zhe
kriminaliste –
naj vidijo udje postave,
kako ga bom ubil!
POGODBA
Poskusham bit kul kot Burt Reynolds,
pa mi nekako ne uspe.
Nikoli nisem vozil hitrih avtomobilov,
pravzaprav niti shajtrge ne.
Poletje na hitro umira,
cheprav se she niti rodilo ni.
In cvetni prah indijanskega sonca
mi zamegljuje ochi.
Iz chasopisov sem danes izvedel:
Stonesi grejo na pot.
Jagger zhe spet poskakuje –
otrochji postaran gospod.
Poshtar je zhe na dvorishchu,
v kaslc potiska paket,
nato pa odneha in pozvoni …
Ha, odkupnina! Zhe spet!
Poskusham bit kul kot Burt Reynolds,
ampak vse, kar mi uspe,
je nekaj zatipkanih stavkov,
v katerih vsaj eden umre.
Na mizi me chaka pogodba,
vcheraj je iz pekla prishla.
»Poklekni, bedak, in me moli!«
Zdaj prevajam. Kdaj drugich, velja?