Lives Journal 2

Matej Krajnc

 

DVA ŠANSONA

 

NASMEH

 

Imel sem nasmeh,

a ni bil kar tako,

pljuval je in grizel

in pena mu je šla na usta.

Poskusil sem ga

obvladati z gotovino,

a mi ni priznal običajnih

5 % popusta.

 

Kazan me je oblajal,

stari starši so me prekleli;

imeli so garažo,

a ne za vaje z bendom.

Rekli so: a ti ni Kazan

ničesar dopovedal?!

Mi smo tradicionalni

in bi radi pošten dom!

 

Nasmeh pa je ves čas

plaval v lastnem hropenju,

saj je vedel, da je vsega

v glavnem on kriv.

Poklical sem že

kriminaliste –

naj vidijo udje postave,

kako ga bom ubil!

 

 

 

 

POGODBA

 

Poskušam bit kul kot Burt Reynolds,

pa mi nekako ne uspe.

Nikoli nisem vozil hitrih avtomobilov,

pravzaprav niti šajtrge ne.

Poletje na hitro umira,

čeprav se še niti rodilo ni.

In cvetni prah indijanskega sonca

mi zamegljuje oči.

 

Iz časopisov sem danes izvedel:

Stonesi grejo na pot.
Jagger že spet poskakuje –

otročji postaran gospod.

Poštar je že na dvorišču,

v kaslc potiska paket,

nato pa odneha in pozvoni …

Ha, odkupnina! Že spet!

 

Poskušam bit kul kot Burt Reynolds,

ampak vse, kar mi uspe,

je nekaj zatipkanih stavkov,

v katerih vsaj eden umre.

Na mizi me čaka pogodba,

včeraj je iz pekla prišla.

»Poklekni, bedak, in me moli!«

Zdaj prevajam. Kdaj drugič, velja?

 

 

 

English