Lives Journal 2

Matej Krajnc

 

SAJ JE MENE TUDI STRAH 

 

 

 

»Vedno sem bil precej glasen dojenček, drl sem se kot žival! Me boš imela zato kaj manj rada?«

»Kaj ti pade na pamet?«

»V spanju še vedno sesam palec. Bo to vplivalo na najino zvezo?«

»Zdaj boš sesal druge stvari!«

»Kaj če me po nekaj letih ne boš imela več rada? Če si boš zaželela mlajšega tipa? Takega, ki še ima lase?«

»Ne nori! V soboto se poročiva in konec!«

»P-pa misliš, da ne bova ...«

»Kaj?«

»Misliš, da si ne bova želela drugih partnerjev?«

»Hudiča!«

»Zakaj?«

»Če bi si želela drugega partnerja, bi se poročila z drugim partnerjem!«

»Misliš?«

»Seveda!«

»Kaj pa po recimo sedmih letih?«

»Zakaj pa ravno sedmih?«

»Pravijo, da je sedem let nekakšen prag ...«

»To bova že videla! Zakaj bi se zdaj obremenjevala s tem?«

»Nič, nič, samo ...«

»Kaj samo?«

»Tega poprej še nisem počel!«

»Česa?«

»Nisem se še poročil z nobeno!«

»No in?«

»Strah me je!«

»Saj je mene tudi strah, pa te ne sprašujem oslarij! To je pač ... pač ... velik korak. Ja, tako. Velik korak je!«

»Za oba!«

»Za oba!«

»Bosta tvoja dva pogosto prihajala?«

»Zakaj te pa to zanima?«

»Nič, kar tako!«

»V Nemčiji živita, dvomim, da bosta vsak dan tu!«

»Dobro!«

»Verjetno bosta prišla, ko bo kak praznik!«

»Kak?«

»Kaj pa jaz vem, kak. Božič, novo leto, velika noč. To so ponavadi prazniki, ko se koga obišče!«

»Kaj pa vnebovzetje?«

»Kaj je z njim?«

»Za vnebovzetje. Če misliš, da bosta prišla?«

»In zakaj bi hodila na vnebovzetje?«

»Kaj vem!«

»Zaradi mene lahko prideta za vnebovzetje. Ne vem, vprašaj njiju!«

»Ne morem tega spraševat. Bi bilo videti, kot da se ju hočeva losati!«

»Potem pa nehaj s temi neumnimi vprašanji. Ne vem, kaj te je obsedlo. Odkar sva določila datum poroke, si postal čisto telečji!«

»Kako je s Hansom Dietrichom Alešem?«

»A?«

»Hans Dietrich Aleš, kako je?«

»Narahlo brca, zakaj?«

»Ne smeva ga poškodovati do poroke!«

»Kaj pa govoriš, saj je varno spravljen za nekaj centimetri špeha! Še nekaj časa bo, preden bo pokukal ven!«

»Čez tri mesece!«

»Ja, čez tri mesece!«

»Tvoja mama je hotela, da bi bil Hans Günther Aleš!«

»Zakaj sploh mora imeti tisti dve neumni nemški imeni?«

»Tvoja dva sta tako želela, prvi vnuk bo!«

»Ampak moja mama je Alenka!«

»Nič hudega!«

»Zakaj nisi ti katere zinil?«

»Ne vem. Meni je kar všeč!«

»Ja, saj to se mi zdi najbolj čudno!«

»Tako svetovljansko se sliši. Hans Dietrich Aleš!«

»Neumno se sliši!«

»Je brcnil?«

»Ne, ni brcnil. Kaj si umišljuješ?«

»Haaa, haaaa, brcnil je!«

»Ne, ni brcnil!!! Menda bi že čutila, če bi brcnil!«

»Najin prvi bo!«

»V soboto se poročiva, to je glavno!«

»Ifigenija me je zadnjič vprašala, če bo veliko povabljenih!«

»Saj sva jo povabila, a nisva?«

»Sva!«

»In kaj jo potem zanima?«

»Pravi, da bi tamalo privlekla s seboj!«

»Zaradi mene! Ampak ji bo dolgčas!«

»Komu?«

»Tamali!«

»Na moji poroki ne bo nikomur dolgčas! Saj sem najel Fante treh dolžin

»To rada slišim, ta tvoj entuziazem. Sem mislila, da si se že čisto prescal!«

»Saj sem se, strah me je!«

»Saj je mene tudi strah, ampak ker sva oba v istem dreku, je lažje!«

»Ja, prav imaš!«

»In v soboto se poročiva!«

»In Fante treh dolžin sem dobil po ugodni ceni!«

»Menda ja, če si včasih igral tam bas kitaro!«

»No ja, lahko bi vseeno zamastili!«

»Potem jih ne bi najel. Ali bi jih?«

»Ne, potem bi raje sam pel!«

»Vsaj orglarja bi moral dobiti!«

»To bi Franči naredil!«

»Kaj?«

»Igral orgle!«

»Saj zdaj je vseeno, zdaj bodo Fantje!«

»Treh dolžin!«

»In v soboto se poročiva!«

»Res je!«

»Strah me je ko psa!«

»Mene tudi!«

 

 

 

English