Lives Journal 2 

Radivoje Pešić

 

CATENA MUNDI

 

CATENA MUNDI

(Spona sveta – Balkan)

Obtožujem molk.

Naj reka teče svojo pot,

a naj ne uničuje mojega doma.

Beg ne bo moja obramba.

Jaz nimam kam iti,

ta tla so moja last.

 

Zgodnje evropske civilizacije, katerih središče je bilo v Podonavju, so širile svoj krog v smeri juga in severa, vendar zmeraj v navpični črti s tendenco vzhod-zahod, kar je v popolnem soglasju z naravnim tokom gibanja po zakonitosti harmoničnega ritma duhovnega mehanizma, iz katerega so izvirale in v katerem so trajale ali morda še trajajo, neopazne za oko modernega tehnološkega instrumentarija.

Tendenca vzhod-zahod pa ima tudi nasprotno usmeritev, ki je neizogibna težnja k izviru svetlobe. To dokazuje, da zgodnje evropske civilizacije po svojem smislu, že kot samo ravnovesje bivanja, na katerem je temeljila enotnost njihove strukture, veljajo kot univerzalno načelo obstajanja. Niso niti uhajale iz uspavanega ravnovesja niti niso vstopale vanj, a vseeno je prišlo do motnje v njem. Ta motnja je med drugim prekrila s pozabo zgodnje evropske civilizacije in s tem izključila njihov pomen za razvoj naslednjih civilizacij, ki so se mu pozneje resda zoperstavljale z obnavljanjem zapostavljenih zakonitosti ali z uvajanjem novih modelov. Vendar novi modeli niso v zadostni meri obnovili zapostavljenih zakonitosti niti niso svojih projekcij zasnovali na pravih temeljih. To je bil morda le privid o osvajanju neosvojljivega časa in prostora, v vsakem primeru pa posledica neupoštevanih zakonitosti. Radikalne spremembe, ki so jih zahtevale nove projekcije, so se zatekle h ključnemu brisanju sledov preteklosti, ker so se novi koncepti spopadali s tistimi, ki bi lahko bili dediščina. Nastale so se nove vsebine in nov smisel teh vsebin preteklosti. Skratka, preteklost je bila preoblikovana kljub temu, da njena prava podoba ne bi mogla biti bistvena ovira za uresničenje konceptov novih projekcij. To je paraliziralo preboj do korenin slovanske civilizacije, ki je bila v prvi vrsti zakrita z nenatančno interpretacijo etničnih arealov širom po Evropi v spisih antičnih zgodovinopiscev, nato pa z indoevropsko lingvistično teorijo in s teorijo o pozni slovanski pismenosti. Tako so bile zemljepisne karte Evrope napolnjene med drugim z manj znanimi ali neznanimi plemeni, z manj znanimi ali neznanimi etničnimi skupinami, ki so bile nekako začasno umeščene v evropskem prostoru, pogosto brez porekla in brez usode.

Tisto, kar je predstavljalo novi svet, je zajemalo izbrane etnične skupine, pogosto s kvalitetami tistih etničnih skupin, ki niso bile zajete v to izbiro. Toda po lastni volji ali v nasprotju z njo so vse etnične skupine, ki so se znašle na tleh Evrope v času nastanka tega novega sveta, neposredno ali posredno sodelovale pri njegovem oblikovanju. Še enkrat je bila prikrita vloga slovanske civilizacije, in še enkrat je geografija dobila drugačne oblike, ki niso bile v skladu z njeno resnično podobo. To je povzročilo katastrofalne posledice v nadaljnjem razvoju sedaj že nove, evropske civilizacije. In te so se ponavljale v zelo kratkih časovnih intervalih, ki so lahko tako sporočilo kot poduk.

Črto vzhod-zahod ali zahod-vzhod zarisuje ravno Podonavje kot izvir in središče evropske in slovanske civilizacije. Staro ime za Donavo je Istar (Ister, gr. Istros – op. prev.), ki izhaja iz etruščanske besede histrio ali ister ali po mnenju rimskih gramatikov iz ilirske istra, odtod Istra (terra rossa) po rdeči zemlji, na kateri leži Istra v severnem Jadranu. Tudi prebivalci Lepenskega vira ob Donavi so 7000 let pred Kristusom prekrivali tla v svojih bivališčih z rdečo zemljo. Po tej rdeči zemlji so znani tudi Kanaanci, ki so ob koncu tretjega tisočletja pred Kristusom živeli na sirsko-palestinskem področju. Toda pri Grkih je ekvivalent za rdečo zemljo tudi Fenicija. Vendar pa Štefan Bizantinec in Evstatij pišeta, da ima Istar oziroma Donava tudi ime Mataos, kar pomeni Mati. Če upoštevamo dolžino njenega toka, ob katerem je na obalah našlo materinsko zatočišče več etničnih skupin, je izvor tega imena zanesljiv.

V času Strabona in Ptolemeja so na zemljepisnih kartah Evrope poudarjali gorsko verigo, ki se brez prekinitve razteza od Črnega morja do Alp. V dobi renesanse so to verigo imenovali Catena Mundi. Njen vzhodni del, nedaleč od Carigrada, se je imenoval Hemus. V 19. stoletju so odkrili, da je pravo ime za klasični Hemus ravno Balkan. Kljub temu, da so geografi (A. Zeune, 1808) pomešali njegov osrednji in vzhodni greben, je del Evrope, ki povezuje to verigo od Črnega morja do Alp, poimenovan Balkanski polotok. Na vzhodni strani Balkanskega polotoka je Mala Azija, ki obsega Anatolijo, na zahodu pa je Apeninski polotok. Etimologija imena Anatolija (Anadolu) izhaja iz ana – mati in dolu – veliko, kar pomeni mnogomaterinska ali dežela mnogih mater. A tudi etimologija Balkana ima enako vsebino, saj izhaja iz balk, kar pomeni zbirališče, panj, in ani – mater. Torej zbirališče mater. Etimologija Apeninskega polotoka izhaja iz ape, kar pomeni čebela, latinsko apis, to pa je tudi ime egiptovskega božanstva (bik), ki so ga spoštovali tudi Slovani kot simbol moči in svetlobe, ter iz nini, grške besede za otroci oziroma panj, v katerem so čebele (matere) s svojimi otroki.

Ti trije polotoki so bili od najstarejše zgodovine pravi panji plemen in narodov, istorodnih ali vsaj bližnjih po sorodnosti. Najstarejši med njimi so Pelasti, katerih zgodovinska navzočnost je dokumentirana na področjih današnjega Balkana, Male Azije in Apeninskega polotoka. Na teh področjih so se nahajali Tračani in Iliri, Mezapi in Mizijci, Japodi, Japigi, Pelagonci in Peonci, Dardanci in Brigi oziroma Frigi (Frižani), Enetoi, Vendi ali Veneti, ki se raztezajo od Paflagonije v Mali Aziji, prek današnjega Balkana, v srednjem Podonavju, vzdolž Timoka in Morave do Vardarja ter še naprej prek severne Italije, današnje Švice, Avstrije in Nemčije do Baltika, znanost pa jih je dokumentirano ugotovila kot Slovane.

Rim, Grčija in Bizanc, ki so pozneje prekrili ta področja kot nosilci nove civilizacije, niso prihajali na prazen prostor niti niso ustvarjali dosežkov nove civilizacije brez ljudstva, ki je imelo svojo domovino na teh tleh. Duh tega ljudstva je vgrajen v temelje teh novih civilizacij, in kar je predvsem pomembno, je to, da je ta duh preživel te civilizacije. To je zelo pomembno odkrito povedati.

Vsi poskusi religij in ideologij, ki so si prizadevali za odtujevanje tega ljudstva, za njegovo drobljenje, delitve in selitve, da bi bilo čim bolj priročno tako materialno kot duhovno dokončno pokorjeno, ga niso mogli ločiti od porekla. Ne zametavanje zgodovinskih dejstev, ne zemljepisne spremembe, ne uvajanje novih družbenih sistemov ne morejo premagati preteklosti in izvirov. Mnoga nasilstva so se zlomila prav tukaj, na tej verigi sveta, kajti funkcija verige ni le v povezovanju sveta, temveč tudi v obvladovanju podivjanih strasti. Motnja v enem členu povzroča motnjo v celotnem nizu, kot je to potrdila zgodovina. Zavedajoč se tega, Balkan kot križišče in zakladnica najzgodnejših evropskih civilizacij s svojim položajem, s svojo usodo v sedanjem trenutku, zdi se, zavezuje nosilce nove evropske civilizacije, ki si predvsem prizadevajo za skupnost, da med drugim upoštevajo tudi zanemarjena načela bivanja minulih civilizacij, kot tudi načelo, da pravi tako duhovni kot materialni prerod lahko nastane le iz energije, ki se je zbirala desetletja. Kajti tudi ob tej priložnosti ne kaže pozabiti, da je pismenost kakor svetloba prišla prav z Balkana. To pa je eden od največjih dosežkov civiliziranega človeštva.

 

Prevod iz srbščine Ivo Antič

 

Članek Catena mundi srbskega arheologa Radivoja Pešića (1931-1993; iz knjige Obtozhujem molk, Pešić & sinovi, Beograd, 2001) zgoščeno predstavlja jedro njegovega pionirskega raziskovanja: Balkan s slovanstvom kot ključni »potlačeni fenomen« evropske civilizacije; gl. tudi njegovo razpravo Po sledovih avtohtonosti Slovanov na Balkanu, Revija SRP 91-92, junij 2009. (Op. ur.)

 

 

 

PO SLEDOVIH AVTOHTONOSTI SLOVANOV NA BALKANU

 

Sorodnost, najpogosteje pa istorodnost kulturne vsebine na neolitskih lokacijah od Krete in Tesalije prek področja Vardarja in Kosova vzdolž Pomoravja in Podonavja ter dalje na sever, vse do Dnepra in Dnestra, razširja svojo razprostranjenost tudi z vsebinami t. i. tripoljske kulture,* ki med drugim nakazuje tudi istorodnost etničnih formacij. Toda antični zgodovinopisci so med sabo najpogosteje kontroverzni v svojih poročilih o etničnih formacijah, ki pokrivajo ta sicer res zelo obširna področja. Vendar pa tudi pri nekaterih od njih obstajajo ustrezni namigi, čeprav bledi in negotovi. Meglene predstave, ki jih je imel Herodot o plemenih in etničnih formacijah, bolj ali manj oddaljenih od njegovega možnega obzorja, so povzročile vrsto protislovij in nepovezanosti, ki so se, namesto da bi bile osvetljene in nujno rekonstruirane, podvojevale pri njegovih sodobnikih in pri poznejših zgodovinopiscih. Zato se je pokazalo, da je treba resnico prepustiti času in jo iskati v zgodovinskem arhivu, ki ga skriva drobovje zemlje. Preostala je torej ta edina zanesljiva dokumentacija, ki je nedotakljivo pričevanje o tokovih davne preteklosti.

Ko je Anglež Arthur Evans odkril (1900-1904) kretsko-minojsko civilizacijo, je zgodovinopisje pomaknilo nastanek helenske civilizacije globlje v preteklost in se soočilo s civilizacijo, ki jo je potem poimenovalo predgrška. Toda odgovora na vprašanje, kdo je pravi nosilec te civilizacije, še ni. Pelazgijski etnični areal, ki ga omenjata tako Homer kot Herodot in ki zavzema poleg Krete in Miken obširna področja od zahodnega dela Male Azije prek celotnega Balkanskega polotoka do Apeninskega, B. Georgiev1 povezuje s Tračani, Locher-Huttebach2 z Iliri, v njihovem kasnejšem obdobju, ko je prišlo do njihove definitivne asimilacije, pa Milan Budimir del njih povezuje s Heleni, druge pa s Slovani. Gregorius Dankovsky v svoji primerjalni študiji Homerus Slavicis dialectis cognata lingua (1829) dokumentirano razlaga Homerjev pelazgijski jezik kot substrat slovanskih jezikov. Že enciklopedist Alijan je poudarjal, da je obstajala Iliada v jeziku Brigov (Brižanov ali Frižanov, Frigijcev), bližnjih sorodnikov Dardancev. Ta Iliada je torej obstajala že pred letom 560 pred Kr., ko je tiran Pizistrat ukazal njeno novo, jezikovno redigirano izdajo.

Armenski pisec Mojzes Horenski iz 5. stoletja po Kr. piše, da je Trakijo sestavljalo pet manjših držav in ena večja, v kateri je prebivalo sedem slovanskih plemen.

Etnično formacijo Venetov, ki jo prav tako omenjata tako Homer kot Herodot okoli 1000 pred Kr., najdemo v Mali Aziji ob reki Helis v Paflagoniji in v Pontskem (Črnomorskem) primorju, pa med Črnim in Kaspijskim morjem, v Rusiji in odtod vse do Baltskega morja. Dalje najdemo Venete v Noriku (med Donavo in Karnskimi Alpami), v Gornji Tirolski, vse do Bodenskega jezera, ki je po njih imenovano Lacum veneticus, ter v Krajini in ob Jadranskem morju. Appian3 najde Venete tudi v srednjem in spodnjem Podonavju, v skladu s temi in drugimi viri jih Contzen4 najde ob Timoku, vzdolž Morave in Vardarja, odtod pa prek celotnega Kosova in Sanđaka do Črnogorskega primorja. Gotski zgodovinopisec Jordanes iz 6. stoletja po Kr. v svojem delu Getica piše, da »mnogoljudno pleme Venetov samo sebe imenuje Sklavini ali Anti« ter da je tudi v njegovem času nosilo imena »Veneti, Anti, Sklavini«. In še bolj izrecno v istem delu (2, 14) pravi: »Scriptores aequivalenter modo Venedos, modo Venetas ac Vindos scripserunt, sesub hoc nomine semper Vindos seu Sclavos intellexerunt.«

Polibij meni, da so Veneti ena od vej Ilirov. S tem Venete posredno povezuje tudi s Pelazgi, kakor Helanik, Mirsal, Plutarh povezujejo Etrurce oziroma Rasene prav tako s Pelazgi. Upoštevajoč okolje Apeninskega polotoka, kjer v neposredni bližini in v tesni medsebojni komunikaciji najdemo Etrurce in Venete, katerih pisavi sta tako rekoč istovetni, jezik pa soroden, bi bilo vsekakor potrebno vključiti tudi to komponento.

Milan Budimir v svoji študiji Grki in Pelazgi (Grci i Pelasti, Beograd, 1950) dokumentirano poudarja najstarejši indoevropski substrat na Balkanu, ki ga imenuje Pelazgi (Pelasti), kar je, kot smo videli, v soglasju s trditvami ali z namigi predhodnih zgodovinopiscev. Budimir sklepa, da so se iz tega substrata razvili Tračani, Iliri, Makedonci. Primerno je tukaj spomniti na ugotovitev vidnega francoskega zgodovinopisca Cupriena Roberta, ki jo navaja v svoji obsežni študiji Le monde Slave I, II (Paris, 1852). Robert ne razločuje Ilirov od Slovanov, o katerih pravi, da enako kot Heleni s svojim jezikom in kulturo izvirajo iz iste zibeli ali iz pelazgijskega debla.

Herodot navaja, da so bili Veneti in Iliri v soseščini z Dardanci in Makedonci, toda nič ne ve o njihovi sorodnosti, kajti kako bi se sicer ti Veneti skupaj s Peonci in Brigi (Frigijci) pridružili Dardancem in se družno z njimi napotili v Trojo, kjer so potem skupaj sodelovali v trojanski vojni. Strabon in Appian ugotavljata, da so si Dardanci in Iliri sorodni, medtem ko jih Polibij razlikuje.

Nikakršne podlage ni za enačenje med dardanos in pomenom »človek temnih las«, kot to neprepričljivo počne lingvist August Fick. Dardana ni mogoče povezovati niti z dardhus, ki v albanskem jeziku označuje hruško. Dada je v tako imenovanem predgrškem ali pelazgijskem jeziku, kot bi ga natančneje označili, čebela. Toda to je le prva plast identifikacije. Dardhya je v sanskrtu stanovitnost, neomajnost, veljava, moč. Božanstvo Turan pri Etrurcih je darovalec, darovalka. Staroslovansko daronosie je grško doropsoria, kar pomeni prinašanje darov. Potemtakem iz zloženke Dardan, Dardanija, Dardanele izhaja slovansko da-dat, dar-dal ali dar-dal-nam ali dar-dali, kar je v soglasju s pelazgijskim darda (čebela), to je tista, ki daje dar, torej darovalka, kakor pri Etrurcih turan (ali daran). To je izpričano tudi v mnogih slovanskih antroponimih (Bogdan, Vojdan, Gordan, Jordan, Lordan, Prodan, Slob/o/dan itd.), sanskrt pa nam odkriva celotno jedro dara-darovanja-daronosia kot etično kategorijo stanovitnosti, neomajnosti in moči, iz katere izvira dar kot tak. Skladno s tem tudi Ras, izvirajoč iz Ars (odtod toponim Arsova med Panfilijo, Kapadokijo in Ciprom), pripada pelazgijski toponimiji, v kateri bi vsekakor kazalo iskati tudi etrursko Rašni, Rašani, Raseni ali srbsko Raci, Rasi, Rašani (kot so se nekoč Srbi tudi imenovali). Tu je analogno tudi etnonim Sarmat, ki zahteva anagramsko identifikacijo rasmat. Etrursko božanstvo je ris, ki so ga Etrurci imenovali ras. Torej podobno božanstvo, kot ga na znamenitem bareljefu drži v roki Gilgameš. Ne pozabimo pri tem na lidijsko mesto Sard, pa tudi ne na najnovejše ugotovitve Massima Pitaua,5 da so Etrurci najprej s Sardinije prešli v Italijo v 15. ali 16. stoletju pred Kr. Sem sodi še pelazgijski hidronim za današnje Dojransko jezero, ki je bil Prasijas in ki v svojem korenu vsebuje ras. Potemtakem Sarmat, Sarmati, Sarmatija ali Rasmat ni nič drugega kot domovina Rasov ali, kot bi rekli Rusi, matjuška Rasov (iz sanskrtskega matrmati). Sicer pa je bilo veliko pelazgijsko božanstvo Damatros, ki so ga sprejela mnoga okoliška plemena, toda le Sarmati so pisali njegovo ime s svojo bogato pisavo, ki je glede na identičnost vsekakor imela svoj izvor v Vinči.

V Letopisu Nestorja Kijevskega iz 12. stoletja po Kr. piše, da so Slovani dolgo prebivali ob Donavi, in ko so se začeli seliti, so ohranili svoja imena, so pa tudi prevzemali imena mest, v katera so se naseljevali. Tisti, ki so se naselili na Moravskem, so bili Moravani, drugi pa Čehi. To se je zgodilo tudi s Slovani, ki so se pozneje poimenovali »beli Hrvati«, in s tistimi, ki se bodo imenovali Srbi. Tako je po Nestorju pradomovina Slovanov na meji med srednjim in južnim Podonavjem in v Panoniji.

V času Herodota in tudi pozneje pa so Slovani znani le v etničnih formacijah kot Veneti, Iliri, Tračani, Skiti, Sarmati, Anti, Neuri ali Dardanci, Brigi, Dalmati, Pajonci, Marjani, Mezijci, Japodi itd. Toda v večji ali manjši meri so bili povezani z imenom Pelazgov, ki nakazuje sinonim za Slovane. Po Gilbertu Murayu6 je pelas mogoče razlagati kot: blizek, soroden, bližnji, biti komu sosed, družaben, prijateljski, vendar ta interpretacija nima dovolj podlage za bližjo etimologijo. Če pa sprejmemo običajni prehod P v B, iz pelasti zlahka dobimo belasti. Stari narodi pa so Pelazge (Pelaste) imenovali beli bogovi ali prvi naseljenci v Levantu, kot se je v davnini imenovala stara Fenicija. Če potemtakem še sprejmemo pomen prav tako pelazgijskega pojma pleistoi, ki je bil oznaka za podonavske askete, ki so častili kult Helija in so zato bili blesteči (š. blistavi) ali razsvetljeni, nas torej etimologija privede do pojma svetlobe (light), se pravi blesteči-sijajni-svetli. A glede na to, da se svetlo istoveti s sveto (holiness), je vse to bivanje v slavo svetosti. V sanskrtu je svetloba satyasam, ki izhaja iz satyam (resnica) in sam-biti (biti v svetlobi torej pomeni biti v resnici), to pa je sveto in zahteva spoštovanje, čast, slavo. Torej se dialektika pojma giblje v smeri: svetlost-svetost-slavnost. Odtod tudi bolj logična pot etimologije za Pelast (Pelazg).

Predindoevropska ali jafetitska stopnja razvoja Slovanov poleg Ilirov, Tračanov, Skitov, Sarmatov in že omenjenih Etrurcev zajema še Kimerce (Kineri ali Iberi – Kimberi), ki jih M. Budimir7 na podlagi termina sebar (starejša oblika: simb/e/ro) istoveti s poznejšim imenom Srbov, tj. srbskih Slovanov.

V duhu jafetitske teorije je tudi Mavro Orbini,8 ki etnogenezo Slovanov odkriva v etničnih formacijah: Sarmati, Skiti, Vendi (Veneti), Anti, Sirbi (Srbi), Švedi, Finci, Prusi, Vandali, Burgundi, Goti, Polomi, Boemi, Bolgari, Iliri, Tračani itd. Teorija Mavra Orbinija ni dovolj upoštevana in ne dovolj preverjena, da bi jo lahko zavrnili, ostaja pa dejstvo sledov slovanskega življa v preteklosti, ki so se do danes ohranili na vseh področjih, ki jih omenja Orbini – od Finske, Švedske, Norveške, Danske in Holandije do Anglije, Nemčije, Avstrije in Italije.

Poleg Letopisa Nestorja Kijevskega in slovanske zgodovine v Kraljestvu Slovanov Mavra Orbinija davno preteklost Slovanov odkrivajo tudi t. i. Izenbekove tablice, s katerih so dele teksta dešifrirali in prvič objavili med 1954 in 1959 v San Franciscu v redakciji A. A. Kura in J. Miroljubova. Celotna izdaja tega nenavadnega dokumenta zgodovine Slovanov je izšla v Haagu leta 1967 pod naslovom Veles knjiga (Velesova knjiga, tj. o slovanskem bogu Velesu) v desetih zvezkih, skupaj s prevodom v ukrajinščino, v redakciji M. Skripnika. Neznani avtor je na teh tablicah (brezovih deščicah) v predcirilični pisavi zapisal zgodovino Slovanov v obdobju od leta 650 pred. Kr. do 11. stoletja naše dobe; na podlagi tega je možno domnevati, da je napisana v 9. ali 10. stoletju. Ta sveže odkrita zgodovina Slovanov, nenavadna v vseh pogledih, vzbuja temeljna vprašanja o etnogenezi Slovanov in slovanski zgodovini ter priteguje pozornost znanstvenih krogov z opozarjanjem na pomen Slovanov v dobi pred Kristusom na zelo obširnem področju evropske in tudi na delu azijske celine.

Veliki raziskovalec slovanske zgodovine Šafarik9 (Pavel Joseph Schaffarick) niti za hip ne postavlja pod vprašaj avtohtonosti Slovanov na Balkanu. Dokumentirano zavrača kakršno koli zanesljivost Porfirogenetovega poročila o domnevni selitvi Slovanov in o njihovi naselitvi na Balkanskem polotoku v 7. stoletju. Kategorično zavračajoč verodostojnost Porfirogenetovega poročila, ga Šafarik vidi tudi kot namerno »zapleteno«, da bi uresničilo svojo »politično apologijo«. Na take in podobne apologije sočasne politike naleti zgodovina problemov o poreklu Slovanov že pred Šafarikom in tudi po njem, toda politične apologije nikakor ne morejo biti sprejete kot zgodovina, lahko so le neka druga »zgodovina«.

Nova arheološka odkritja, do katerih je prišlo v preteklem stoletju, so nam ponudila zelo bogato dokumentacijo, ki dokončno zavrača vse dvoumnosti, domislice in igre z zgodovino. Arheološke, etnološke, semiološke in lingvistične raziskave v našem stoletju so nove luči zgodovine, ki si več ne zatiska oči pred dejstvi. Tako imenovani panslavizem, ki ni nastal kot nasilje nad zgodovino, temveč kot zaščita pred pannordizmom v zgodovinopisju, je spodbudil odprt prostor obzirnosti in ponižnosti pred fundamentalnimi dejstvi. Zdi se, da je bil ravno to tudi bistveni namen tega izziva.

Arheološke raziskave V. V. Hvojka10 na področju Dnepra in Dnestra so odkrile bogato kulturno vsebino neolitika, v arheologiji znano kot tripoljska kultura. Na podlagi vsestranske analize vsebine te kulture, kot so jo opravili Hvojka in pozneje Rudenko, T. S. Pesak, M. M. Gerasimov, F. K. Chemish, B. V. Gornung, se je pokazalo, da je bilo nosilec te kulture stalno naseljeno poljedelsko ljudstvo, »v katerem je mogoče videti le naše prednike Praslovane (ali Protoslovane), ki so kot predhodniki preživeli na našem ozemlju vse do zdaj znane premike in vdore drugih tujih plemen, njihovi potomci pa so v svoji lasti obdržali kraje svojih prednikov do današnjih dni.« V svojih nadaljnjih ugotovitvah ugledni arheolog Hvojka med drugim poudarja, da je začetek tripoljske kulture mogoče datirati do 3500 let pred Kr. S splošnim tipom svojih stvarnih spomenikov in z osnovami socialne ureditve, ki jih je po njih mogoče ugotoviti, se ta kultura najtesneje povezuje s kulturami v spodnjem Podonavju, na celotnem Balkanskem polotoku s Tesalijo in z najstarejšim kulturnim središčem Sredozemskega morja – z Mikenami in s Kreto, na vzhodu pa z Malo Azijo. To je dalo mnogim arheologom podlago, da so tripoljsko kulturo označili kot predmikensko.

Upoštevajoč to dokumentacijo, zelo bogato kulturno vsebino na neolitskih lokacijah v Jugoslaviji (Lepenski vir, Starčevo, Vinča in drugo) ter na lokacijah na Mađarskem, v Romuniji in Bolgariji, nimamo podlage, ne glede na določene stilske odmike, da bi podvomili o sorodnosti ali istorodnosti te vsebine na tako obširnem področju. Zelo zgodnji pojav pismenosti (vinčanska pisava) in njena razprostranjenost dokazujeta visoko stopnjo civiliziranosti tega kulturnega areala, ki je bil verjetno podlaga za razcvet kretsko-minojske civillizacije. Podonavje, zlasti njegov del na meji med srednjim in južnim, kot zibelka tako razprostranjene, sistematizirane in vsakodnevno uporabljane pismenosti je dokaz določene zavesti, ki je to pridobitev človeškega duha privedla do svetosti. To je bil proizvod skupne misli, skupnega ideala in skupnih teženj. Antropološke raziskave na teh območjih so pokazale rezultate skupnih lastnosti tega prebivalstva, ki je znalo izkoristiti plodnost tal za izraz vse svoje ustvarjalne energije.

Iz teh plodnih tal je vzniknilo tudi veliko deblo Pelazgov, katerega veje so se dotikale obal Sredozemskega, Kaspijskega, Baltskega, Severnega in Tirenskega morja. To potrjuje bogata dokumentacija iz arhiva v drobovju zemlje. Bolj verodostojne dokumentacije zgodovina ne more najti.

 

 

 

1 L'éthnogenèse paléobalkanique d'apres les donnes linguistique; Sofia, 1971.

2 Die Pelasger; Wien, 1960.

3 Bellum Mithrid; 1, 5.

4 Die Veneter, 1875.

5 Massimo Pitau, La lingua dei Sardi Nuragici e degli Etruschi; Sassari, 1981.

6 The Rice of the Greek Epic; London, 1907.

7 M. Budimir, Sa balkanskih istočnika; SKZ, 1960.

8 Kraljestvo Slovanov, 1601.

9 Slovanske starožitnosti; Praha, 1837.

10 Drevne obitateli; Kiev, 1913.

*  tripoljska kultura – ime po vasi Tripolje pri Kijevu v Ukrajini (op. prev.)

 

 

 

Prevod iz srbščine Ivo Antič

 

 

 

RADIVOJE PEŠIĆ (1931 - 1993), srbski arheolog, profesor na univerzah v Beogradu, Rimu in Milanu; poglavitna teza njegovega raziskovalnega opusa je, da so Slovani že tisočletja prebivalci večjega dela Evrope in dela Azije (z Malo Azijo, Trojo itd.) ter da je bilo Podonavje (Lepenski vir, Vinča) središče njihove izvirne kulture, katere epohalni izum je prva linearno-črkovna pisava v zgodovini človeštva (začetke te pisave je datiral v čas 8.000 let pred. n. št., pred sumersko, staroindijsko, kitajsko, egipčansko itd.); z enkratno erudicijo je analiziral specifični znakovni sistem (predstavil ga je leta 1987 v Milanu; Lucijan Vuga org. njegovo predavanje v Sloveniji) te pisave in ugotovil, da so apeninski Etruščani in Veneti kot njihovi neposredni veji ter po njih drugi antični narodi uporabljali le njene modifikacije. Po Pešiću današnji čas terja od Slovanov temeljit samopremislek lastne identitete, kaotično razbite po strahotah, ki so jih doživeli zlasti v 20. stoletju; pri tem naj bi bil znova v ospredju njihov iz pradavnine izvirajoči civilizacijski prispevek, ki ga je novoveško obdobje z vodilnim pangermanizmom sistematično skušalo izbrisati.

 

Gornja članka sta poglavji iz knjige Obtožujem molk (Optužujem čutanje, 2003), ene od publikacij, ki jih v Beogradu izdajajo Pešičevi potomci. Predvsem članek Catena mundi zgoščeno predstavlja jedro Pešićevega pionirskega raziskovanja: Balkan s slovanstvom kot ključni »potlačeni fenomen« evropske civilizacije. (Op. ur.)

 

 

 

English