Lives Journal 2

Rajko Shushtarshich

 

 

SPREMENITE IME! – NOMEN EST OMEN!

 

Stari latinski pregovor kazhe, kako pomembno je bilo ime za antichnega individua. Dandanes moramo napisati malo vech, recimo: ime simbolizira identiteto subjekta – individuuma; ali, kot pravi Lojze Adamich, »istovetnost imena z njegovim jazom«. Ta istovetnost imena z njegovim jazom pa ni mishljena kot poudarjanje ega in bi morda bilo bolje rechi: istovetnost imena z njegovim sebstvom (bistvom individuuma). Latinci so nedvomno vedeli, za kaj gre, danes pa tega ne vemo vech, ker se pregovori obrabijo kot apeli propagande. Tudi che o problemu napishemo  obsezhno razpravo, nam ne bo razjasnila tega, chesar nochemo vedeti.

Kratica iz imena in priimka avtorice citiranega chlanka M. P. (tj. Mira Puc) ravno kot podpis njenega besedila she posebej ni primerna. Vendar ochitek ne gre njej, marvech takratnim postrevolucijskim urednishkim navadam. V letu 1949, ko je chlanek nastal, v uradni kolektivni zavesti individuum (tako tudi njegov simbol – ime) ni pomenil kdove kaj. V novoreku so naravnost ljubili kratice. Zachetnici imena v glasilu NS (Novi svet) naj bi dodatno simbolizirali skromnost avtorja in skromnost individua v SD (socialistichni druzhbi). Tema pa je za Slovence ponovno aktualna, ali celo bolj aktualna, kot je bila takrat, ker se danes soochamo z vprashanjem »What's Your Name?« zhe kar doma, v svoji domovini.

Takole na hitro bi dejal: reshitev problema je preprosta, treba je le zapisati ime v posodobljeni bohorichici in odlochno vztrajati pri njegovi pravilni izgovorjavi. Tako bo ime ostalo neokrnjeno, le zapisano bo malo drugache (v latinskih chrkah namrech), in nihche nam ga ne bo vech malichil, naj bo to z dobrohotnimi praktichnimi razlogi ali zgolj iz nevednosti, ali pa, kot je prevladujocha praksa, z nespodobnimi nameni velikih kultivatorjev, da bi nas potujchevali oziroma, po njihovo, udomachili (asimilirali).

Resnichnost je seveda bolj zapletena – vchasih kruta, drugich bolj mila; vedno pa jo je treba pogledati posamichno. Individuum gre skozi razvojni proces, v zelo razlichnih okolishchinah, in se na dolocheni tochki zave pomena svoje identitete. V citiranem chlanku je predstavljena avtorefleksija Lojzeta Adamicha. Sprva mu je, kot sam pravi, malichenje njegovega imena celo godilo, »kot mlad zelenec, si je prva leta v Zdruzhenih drzhavah zhelel, da bi se chimprej amerikaniziral«. Vendar se je njegovo staro – pravo ime oglashalo, ga opominjalo na narod, rod, iz katerega izhaja, in da se ne more mirne vesti izkoreniniti. Sicer pa v Adamichevi knjigi (pravi Mira Puc) sprememba imena simbolizira problem »chesto zelo bolechega stapljanja tujerodnih priseljencev z njihovo anglosashko okolico«. To potujchevanje – asimilacijo osveshcheni posameznik zavracha, nanjo se pogosto odzove z iskanjem korenin svojega rodu, naroda, z odkrivanjem in ohranjanjem svoje osebne in narodove identitete, kot pravimo danes. Bistveno pri tem je, da se identiteti individuuma in naroda – rodu tako prezhemata, da ene ne moremo obravnavati brez druge. Che se odrechemo narodni identiteti, je vprashanje osebne identitete izkoreninjeno, in ko individuumi v »cvetu naroda« (njegova kulturna elita) zanemarjajo pomen svojih osebnih imen, bodo zanemarili tudi samosvojost naroda – narodovo svobodo. Ko se to dogaja, narod (iz)umira.

Drzhava RS (Republika Slovenija) porabi velike vsote za promocijo Slovenije v svetu (najvech stavi na shportne dosezhke nashih in uvozhenih shportnikov, pa na turistichno uveljavljanje dezhele), njeni najvidnejshi predstavniki, posebej pa najmochnejshi mediji venomer tarnajo o neprepoznavnosti Slovenije v tujini. Za prevladujocho slovensko politichno, gospodarsko, znanstveno in tudi kulturnishko elito vprashanje identitete naroda torej ni pomembno. Skoraj vsi ti vplivni dejavniki mirne dushe zamenjavajo identiteto naroda Slovencev – slovenstvo s prepoznavnostjo nashe dezhele oziroma drzhave Republike Slovenije. George Robertson, nekdanji generalni sekretar NATO, jim je kot odgovor na jadikovanje predlagal (v shali seveda), naj se preimenujejo v »Jadransko republiko«, pa bodo prepoznavni, ne bodo jih vech meshali s Slovashko ali Slavonijo.

Nashi najvidnejshi protagonisti vprashanje istovetnosti »Kako mi (nam) je ime?«, kako se to ime zapishe, shtejejo za nepomembno formalnost. Jo bo zhe reshil npr. Zakon o rabi slovenshchine v Republiki Sloveniji. Identitetna vprashanja – kdo smo, od kod smo, doklej she bomo narod, rod – veljajo za obrobna, nebistvena dlakocepstva. Nekateri jih imajo celo za shkodljivo nacionalistichno omejenost. Zamenjava identitete naroda s prepoznavnostjo – z »imageem Slovenije«, identitete individuuma pa z »imageem posameznika« (npr. pisca tega in tega) ni opravichljiva, ko gre za kulturnike. Chast in slava plasiranih pisateljev in pesnikov na evropskem in svetovnem trzhishchu je nedvomno pomembna, a je le »image«, ki se razblini ob prvem pishu vetra. Prepoznavnost dezhele, naj bo she tako vsiljiva, je prenapihnjen balon, lebdech le v nashih ocheh; v svetu njegova podoba zbledi hitreje, kot jo mi uspemo ponujati.

V pisni komunikaciji na internetu prevladuje zmeda brez primere, na tisoche slovenskih uporabnikov mirno registrira svoje popacheno ime, tj. ime brez shumnikov. V pisnih internetnih in drugih elektronskih sporochilih shumniki kratkomalo izginjajo. S tem se slovenshchina pachi kot she nikoli doslej. Zavod za sholstvo pa nich, kot da problema ni ali kot da je za slovenshchino zgolj obroben.

Ko v SAZU slishijo besede bohorichica ali Veneti, nashi davni predniki ipd., se samo najezhijo; javna skrivnost je namrech, da so to ali prepovedane teme ali omembe nevredni izzivi.

Slovenski parlament zhe vech kot deset let ni uspel sprejeti zakona o rabi slovenskega jezika. Za pobudo Revije SRP ob predlogu Zakona o rabi slovenshchine kot uradnega jezika se ne zmeni; opozorili smo namrech, da bi tak zakon neizogibno moral vsebovati vsaj en chlen, ki bi opredelil, kako naj se slovenshchina pishe – po novem zakonu?

Tako malo bi nam bilo treba storiti za identiteto v primeri s cirkusom, ki ga pochnemo za »prepoznavnost«, da bi chlovek komaj verjel. She vechkrat pa nam za identiteto slovenstva ne bilo treba storiti nichesar! Namrech nich od tega, kar drugi hochejo z namenom, da bi nas udomachili. V Evropski uniji bo problem slovenstva pochasi, a sistematichno bledel; razumljivo, ko pa je toliko pomembnejshih skupnih vprashanj, iz dneva v dan jih bo vech, in sproti nam bodo povedali, katera vprashanja so to. Morda to niti ne bo potrebno, ker smo res mojstri v tem, da uganemo, kaj hoche od nas gospodar, she preden zahtevo izreche. Obljube o Evropi enakopravnih narodov, velikih in malih, so privlachne. Kdo, ki ni naiven, bi jim verjel? Tudi na identitete narodov je treba gledati realno. Vsak narod je individualnost zase, in ta se ne ohranja kar tako, npr. s pomochjo nove institucionalne tvorbe – Unije. Torej bo nekako tako, kot pravi George Orwell o zhivalih v Zhivalski farmi: »Vsi (narodi) so enakopravni, toda nekateri so enakopravnejshi od drugih.«

Od nekdaj je bilo tako, da so se v novih okvirih (tvorbah) eni narodi shirili, drugi krchili. Nash narod pa ima veliko narodnjakov, ki so v udinjanju EU in NATO presegli sami sebe. To, chemur pravijo »velika zmaga racionalnih argumentov« na referendumu ZA vkljuchitev v obe tvorbi nad tistimi, ki so bili PROTI, tj. proti vstopu v Unijo in proti pristopu v vojashki pakt, je dishalo po udinjanju brez primere. Podanishtvo, hlapchevstvo se vedno znova in na novo potrjuje kot posebnost slovenstva, kot nacionalna jed prve vrste. Od zdaj naprej se torej zopet zachenja nashe prizadevanje za ohranitev slovenstva – za ponovno osamosvojitev; za narodno gibanje torej, ki smo ga vajeni, cheprav njegovih sadov nikakor nochemo.

Glede identitete obeh subjektov (individuuma in naroda) pa bi bilo lepo in koristno, che bi sistem – nasha drzhava, zlasti pa njena mnozhichna obchila, poslej nehala skrbeti tako za identiteto individuuma kot za identiteto naroda na sploshno. Verodostojnost za tako prizadevanje smo namrech zaigrali za lep chas. Bodimo skromnejshi, ostanimo pri prizadevanju za podobo dezhele, za njeno prepoznavnost v svetu, skratka, skrbimo za »image Slovenije«, pa za status (ugled, prestizh ter kar je she ustreznih modalitet istega) izbranih posameznikov. Te vrednosti se izrazhajo, lahko tudi izmerijo, v »imageu posameznika« (lahko tudi v »imageu mnozhice posameznikov«). V obchih vrednotah, nasprotno kot v institucionalnih (sistemskih) vrednotah, ni bolj ali manj individuumov, ni bolj ali manj narodov. Ti to so ali pa niso. V njihovem izvirnem pomenu jih ne bomo nikakor uspeli zadovoljivo razvrshchati in zato tudi ne trzhiti.

Potemtakem bi tezhko rekli, da trdovratno nezanimanje za identiteto subjekta (tako individuuma kot naroda) na Slovenskem ni dedishchina prejshnjega sistema. To velja tudi za omenjene narodne (drzhavne) institucije, ki jih konkretna vprashanja o bistvenih simbolih slovenstva, po vsem sodech, sploh ne zanimajo.

 

 

P. S.

 

Ker se nikakor ne moremo zediniti glede pomena imena rodne dezhele in drzhave, v kateri zhivimo, bi predlagal kar dve imeni. Zavedni Slovenci naj svojo dezhelo dosledno poimenujejo Slovenija. Zavedni drzhavljani RS in vladajocha slovenska politichna, gospodarska, znanstvena in tudi kulturnishka drzhavna elita pa naj svojo drzhavo imenuje Republika Sloveni(j)a, se pravi tako kakor zdaj, toda le kot skrajshano ime, kajti celotno ime naj bi bilo nedvoumno prepoznavno: "Nekdanja jugoslovanska republika Slovenija" (The Former Yugoslav Republic of Slovenia). Slednje je resda nekoliko tradicionalistichno, zazrto v preteklost, ampak ustrezno tudi sedanjosti. Tisti pa, ki so zazrti v prihodnost, lahko to zachasno tvorbo zanemarijo oziroma kar preskochijo, saj se tako ali drugache v zadostni meri, nekateri zhe povsem, identificirajo z Evropsko unijo (European Union).

  

 

 

English