Lives Journal 2

Rajko Shushtarshich

 

SPREMENITE IME! – NOMEN EST OMEN!

 

Stari latinski pregovor kaže, kako pomembno je bilo ime za antičnega individua. Dandanes moramo napisati malo več, recimo: ime simbolizira identiteto subjekta – individuuma; ali, kot pravi Lojze Adamič, »istovetnost imena z njegovim jazom«. Ta istovetnost imena z njegovim jazom pa ni mišljena kot poudarjanje ega in bi morda bilo bolje reči: istovetnost imena z njegovim sebstvom (bistvom individuuma). Latinci so nedvomno vedeli, za kaj gre, danes pa tega ne vemo več, ker se pregovori obrabijo kot apeli propagande. Tudi če o problemu napišemo obsežno razpravo, nam ne bo razjasnila tega, česar nočemo vedeti.

Kratica iz imena in priimka avtorice citiranega članka M. P. (tj. Mira Puc) ravno kot podpis njenega besedila še posebej ni primerna. Vendar očitek ne gre njej, marveč takratnim postrevolucijskim uredniškim navadam. V letu 1949, ko je članek nastal, v uradni kolektivni zavesti individuum (tako tudi njegov simbol – ime) ni pomenil kdove kaj. V novoreku so naravnost ljubili kratice. Začetnici imena v glasilu NS (Novi svet) naj bi dodatno simbolizirali skromnost avtorja in skromnost individua v SD (socialistični družbi). Tema pa je za Slovence ponovno aktualna, ali celo bolj aktualna, kot je bila takrat, ker se danes soočamo z vprašanjem »What's Your Name?« že kar doma, v svoji domovini.

Takole na hitro bi dejal: rešitev problema je preprosta, treba je le zapisati ime v posodobljeni bohoričici in odločno vztrajati pri njegovi pravilni izgovorjavi. Tako bo ime ostalo neokrnjeno, le zapisano bo malo drugače (v latinskih črkah namreč), in nihče nam ga ne bo več maličil, naj bo to z dobrohotnimi praktičnimi razlogi ali zgolj iz nevednosti, ali pa, kot je prevladujoča praksa, z nespodobnimi nameni velikih kultivatorjev, da bi nas potujčevali oziroma, po njihovo, udomačili (asimilirali).

Resničnost je seveda bolj zapletena – včasih kruta, drugič bolj mila; vedno pa jo je treba pogledati posamično. Individuum gre skozi razvojni proces, v zelo različnih okoliščinah, in se na določeni točki zave pomena svoje identitete. V citiranem članku je predstavljena avtorefleksija Lojzeta Adamiča. Sprva mu je, kot sam pravi, maličenje njegovega imena celo godilo, »kot mlad zelenec, si je prva leta v Združenih državah želel, da bi se čimprej amerikaniziral«. Vendar se je njegovo staro – pravo ime oglašalo, ga opominjalo na narod, rod, iz katerega izhaja, in da se ne more mirne vesti izkoreniniti. Sicer pa v Adamičevi knjigi (pravi Mira Puc) sprememba imena simbolizira problem »često zelo bolečega stapljanja tujerodnih priseljencev z njihovo anglosaško okolico«. To potujčevanje – asimilacijo osveščeni posameznik zavrača, nanjo se pogosto odzove z iskanjem korenin svojega rodu, naroda, z odkrivanjem in ohranjanjem svoje osebne in narodove identitete, kot pravimo danes. Bistveno pri tem je, da se identiteti individuuma in naroda – rodu tako prežemata, da ene ne moremo obravnavati brez druge. Če se odrečemo narodni identiteti, je vprašanje osebne identitete izkoreninjeno, in ko individuumi v »cvetu naroda« (njegova kulturna elita) zanemarjajo pomen svojih osebnih imen, bodo zanemarili tudi samosvojost naroda – narodovo svobodo. Ko se to dogaja, narod (iz)umira.

Država RS (Republika Slovenija) porabi velike vsote za promocijo Slovenije v svetu (največ stavi na športne dosežke naših in uvoženih športnikov, pa na turistično uveljavljanje dežele), njeni najvidnejši predstavniki, posebej pa najmočnejši mediji venomer tarnajo o neprepoznavnosti Slovenije v tujini. Za prevladujočo slovensko politično, gospodarsko, znanstveno in tudi kulturniško elito vprašanje identitete naroda torej ni pomembno. Skoraj vsi ti vplivni dejavniki mirne duše zamenjavajo identiteto naroda Slovencev – slovenstvo s prepoznavnostjo naše dežele oziroma države Republike Slovenije. George Robertson, nekdanji generalni sekretar NATO, jim je kot odgovor na jadikovanje predlagal (v šali seveda), naj se preimenujejo v »Jadransko republiko«, pa bodo prepoznavni, ne bodo jih več mešali s Slovaško ali Slavonijo.

Naši najvidnejši protagonisti vprašanje istovetnosti »Kako mi (nam) je ime?«, kako se to ime zapiše, štejejo za nepomembno formalnost. Jo bo že rešil npr. Zakon o rabi slovenščine v Republiki Sloveniji. Identitetna vprašanja – kdo smo, od kod smo, doklej še bomo narod, rod – veljajo za obrobna, nebistvena dlakocepstva. Nekateri jih imajo celo za škodljivo nacionalistično omejenost. Zamenjava identitete naroda s prepoznavnostjo – z »imageem Slovenije«, identitete individuuma pa z »imageem posameznika« (npr. pisca tega in tega) ni opravičljiva, ko gre za kulturnike. Čast in slava plasiranih pisateljev in pesnikov na evropskem in svetovnem tržišču je nedvomno pomembna, a je le »image«, ki se razblini ob prvem pišu vetra. Prepoznavnost dežele, naj bo še tako vsiljiva, je prenapihnjen balon, lebdeč le v naših očeh; v svetu njegova podoba zbledi hitreje, kot jo mi uspemo ponujati.

V pisni komunikaciji na internetu prevladuje zmeda brez primere, na tisoče slovenskih uporabnikov mirno registrira svoje popačeno ime, tj. ime brez šumnikov. V pisnih internetnih in drugih elektronskih sporočilih šumniki kratkomalo izginjajo. S tem se slovenščina pači kot še nikoli doslej. Zavod za šolstvo pa nič, kot da problema ni ali kot da je za slovenščino zgolj obroben.

Ko v SAZU slišijo besede bohoričica ali Veneti, naši davni predniki ipd., se samo naježijo; javna skrivnost je namreč, da so to ali prepovedane teme ali omembe nevredni izzivi.

Slovenski parlament že več kot deset let ni uspel sprejeti zakona o rabi slovenskega jezika. Za pobudo Revije SRP ob predlogu Zakona o rabi slovenščine kot uradnega jezika se ne zmeni; opozorili smo namreč, da bi tak zakon neizogibno moral vsebovati vsaj en člen, ki bi opredelil, kako naj se slovenščina piše – po novem zakonu?

Tako malo bi nam bilo treba storiti za identiteto v primeri s cirkusom, ki ga počnemo za »prepoznavnost«, da bi človek komaj verjel. Še večkrat pa nam za identiteto slovenstva ne bilo treba storiti ničesar! Namreč nič od tega, kar drugi hočejo z namenom, da bi nas udomačili. V Evropski uniji bo problem slovenstva počasi, a sistematično bledel; razumljivo, ko pa je toliko pomembnejših skupnih vprašanj, iz dneva v dan jih bo več, in sproti nam bodo povedali, katera vprašanja so to. Morda to niti ne bo potrebno, ker smo res mojstri v tem, da uganemo, kaj hoče od nas gospodar, še preden zahtevo izreče. Obljube o Evropi enakopravnih narodov, velikih in malih, so privlačne. Kdo, ki ni naiven, bi jim verjel? Tudi na identitete narodov je treba gledati realno. Vsak narod je individualnost zase, in ta se ne ohranja kar tako, npr. s pomočjo nove institucionalne tvorbe – Unije. Torej bo nekako tako, kot pravi George Orwell o živalih v Živalski farmi: »Vsi (narodi) so enakopravni, toda nekateri so enakopravnejši od drugih.«

Od nekdaj je bilo tako, da so se v novih okvirih (tvorbah) eni narodi širili, drugi krčili. Naš narod pa ima veliko narodnjakov, ki so v udinjanju EU in NATO presegli sami sebe. To, čemur pravijo »velika zmaga racionalnih argumentov« na referendumu ZA vključitev v obe tvorbi nad tistimi, ki so bili PROTI, tj. proti vstopu v Unijo in proti pristopu v vojaški pakt, je dišalo po udinjanju brez primere. Podaništvo, hlapčevstvo se vedno znova in na novo potrjuje kot posebnost slovenstva, kot nacionalna jed prve vrste. Od zdaj naprej se torej zopet začenja naše prizadevanje za ohranitev slovenstva – za ponovno osamosvojitev; za narodno gibanje torej, ki smo ga vajeni, čeprav njegovih sadov nikakor nočemo.

Glede identitete obeh subjektov (individuuma in naroda) pa bi bilo lepo in koristno, če bi sistem – naša država, zlasti pa njena množična občila, poslej nehala skrbeti tako za identiteto individuuma kot za identiteto naroda na splošno. Verodostojnost za tako prizadevanje smo namreč zaigrali za lep čas. Bodimo skromnejši, ostanimo pri prizadevanju za podobo dežele, za njeno prepoznavnost v svetu, skratka, skrbimo za »image Slovenije«, pa za status (ugled, prestiž ter kar je še ustreznih modalitet istega) izbranih posameznikov. Te vrednosti se izražajo, lahko tudi izmerijo, v »imageu posameznika« (lahko tudi v »imageu množice posameznikov«). V občih vrednotah, nasprotno kot v institucionalnih (sistemskih) vrednotah, ni bolj ali manj individuumov, ni bolj ali manj narodov. Ti to so ali pa niso. V njihovem izvirnem pomenu jih ne bomo nikakor uspeli zadovoljivo razvrščati in zato tudi ne tržiti.

Potemtakem bi težko rekli, da trdovratno nezanimanje za identiteto subjekta (tako individuuma kot naroda) na Slovenskem ni dediščina prejšnjega sistema. To velja tudi za omenjene narodne (državne) institucije, ki jih konkretna vprašanja o bistvenih simbolih slovenstva, po vsem sodeč, sploh ne zanimajo.

 

 

P. S.

 

Ker se nikakor ne moremo zediniti glede pomena imena rodne dežele in države, v kateri živimo, bi predlagal kar dve imeni. Zavedni Slovenci naj svojo deželo dosledno poimenujejo Slovenija. Zavedni državljani RS in vladajoča slovenska politična, gospodarska, znanstvena in tudi kulturniška državna elita pa naj svojo državo imenuje Republika Sloveni(j)a, se pravi tako kakor zdaj, toda le kot skrajšano ime, kajti celotno ime naj bi bilo nedvoumno prepoznavno: "Nekdanja jugoslovanska republika Slovenija" (The Former Yugoslav Republic of Slovenia). Slednje je resda nekoliko tradicionalistično, zazrto v preteklost, ampak ustrezno tudi sedanjosti. Tisti pa, ki so zazrti v prihodnost, lahko to začasno tvorbo zanemarijo oziroma kar preskočijo, saj se tako ali drugače v zadostni meri, nekateri že povsem, identificirajo z Evropsko unijo (European Union).

  

 

 

English