Lives Journal 2

Rajko Shushtarshich

 

VIZIONARJEM ZA NAROD NI MAR

 

Zavednim Slovencem, III

 

Vizijo razvoja svoje dezhele ishchemo zhe kakih dvajset let. Zaman! Izbrani avtoritativni strokovnjaki, med njimi prednjachijo pravniki, ekonomisti, za sistem spodobni zgodovinarji in drugi izvedenci, nas v sila zapletenem jeziku – “novoreku” preprichujejo, kaj je pravilno in dobro za nas ter kaj je neizogibno. Kaj je za narod Slovencev bistveno, se pravi zhivljenjskega pomena, tega ne povedo, verjetno tudi sami vech ne vedo. Medtem pa se nam dezhela krchi pred nashimi ochmi, narod umira – izumira, zgodovinski spomin nas zapushcha, prihodnost Slovencev vidimo samo she v blaginji standarda v Evropski uniji (European Union). Ta bo zhe poskrbela za svojo vizijo in s tem tudi za nasho prihodnost. Najprej seveda v hitrosti razvoja. Evropa se bo namrech razvijala v dveh hitrostih. Nasha pobozhna zhelja je le, da bi bili med dezhelami prve hitrosti, med tistimi, ki se bodo razvijale hitreje, na rachun onih seveda, ki bodo relativno zaostajale. Te pozicije smo vajeni zhe iz prejshnjih skupnih drzhavnih tvorb. Dejstvo, da je taka Evropa vrednotno konfliktno utemeljena, pa nas ne vznemirja, cheprav bi nas moralo, ker bi vsaj iz nedavnih preteklih izkushenj lahko vedeli (che ne bi brisali svojega zgodovinskega spomina), da se to ne more dobro konchati. Posebej ne za male narode. Posebej ne za take, ki jim zase (za narod) ni mar. Kaj lahko Slovenci prichakujemo od take Evrope, ki odkrito podpira nacionalistichno ekspanzijo Hrvashke – she nechlanice EU?

Unikum vizije nashe prihodnosti v EU pa je zadnji dosezhek nashih vizionarjev, to je Sporazum o arbitrazhi in manipulacija ob njegovem uveljavljanju. Brez zadrzhka bi ga oznachil kot zgodovinski dokument o hlapchevstvu – ne naroda, marvech o hlapchevstvu njegovih vizionarjev.1 (Skushal ga bom osvetliti s svojo trinivojsko razlago.)

 

Interpretacija 1 – interesna (nivo interesov vladajoche politike in preprichane javnosti):

Dolochitev meje med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvashko naj bi sporazumno prepustili arbitrazhni komisiji EU, ker se drzhavi o poteku meje med njima doslej nikakor nista mogli sporazumeti. Za EU in USA (njihove kljuchne glasnike) naj bi bil to le prepir dveh sosedov zaradi nekaj milj meje na morju in nekaj kilometrov na kopnem. Sporen pa naj bi bil predvsem potek meje v Piranskem zalivu, ki ga je RH zhe preimenovala v Savudrijsko valo. Torej je treba v duhu dobrososedskih odnosov ta sporazum le she potrditi v slovenskem parlamentu, slovenski volivci ga morajo izglasovati na referendumu in spor bo pravichno in v skladu z nacheli mednarodnega prava razreshila arbitrazha EU. Enkrat za vselej.

To je kratka in jedrnata razlaga normativne realitete – normativnega nivoja nekega meddrzhavnega akta; tak je dostopen nepoznavalcem problema in seveda shirshi slovenski javnosti.

 

Interpretacija 2 – racionalna (analitichni nivo na osnovi zgodovinskih in aktualnih dejstev):

Bistvo spora pa je vendarle nekoliko globlje. O njem vizionarji raje molche. Drzhave in njihove meje so zelo spremenljive tvorbe. Neprestano se tvorijo in spet razpadajo. Vzrok spora pa le ni tako skrit v mednarodnopravnih razmerjih, da ga ne bi mogli uvideti; korenini v nacionalistichni ekspanziji “Velike Hrvatske”, ki potrebuje svoj “zhivotni prostor” in v umishljeni velichini “pravog choveka”, vse to zhe od chasov Anteja Pavelicha, njegove Nezavisne drzhave Hrvatske.2

Slovenci pa, tudi ko bi hoteli, ne bi mogli biti nacionalisti (ne govorim o posameznikih, marvech o uradni oz. vladajochi ideologiji). V vsej svoji zgodovini se nismo ne shirili ne shopirili kot nacija. Samo vztrajno krchili in manjshali smo se, kot se za majhen narod spodobi. Pri takem (silnem) razvoju dobrososedskih odnosov lahko na Slovenskem kmalu prichakujemo tudi ozhivljanje vizije hrvashkega ilirizma.

Zdi se, da v izhodishchih za sporazum ni bila reflektirana vednost o slovenskih in hrvashkih geostrateshkih interesih,3 prizadevanjih. Kajti sicer bi gornje bistvo – vzrok spora o meji tezhko spregledali. Videti je namrech, kot da tozadevna (t.i. preliminarna) racionalna analiza sploh ne bi bila opravljena. Tudi ne, kot bi se za temeljito obdelavo spodobilo, analiza geostrateshkih interesov treh posredno, tako ali drugache vpletenih sosednjih drzhav (posebej Italije). Odnos do slovenske manjshine v sosednjih drzhavah (posebej skrivnostno izginotje slovenske manjshine – ped desetletji she vechine – v Istri) je prav tako dovolj zgovoren indikator njihovih geostrateshkih prizadevanj.

To pa je drugi ali globlji ali skritejshi nivo nekega normativnega akta oziroma nekega problema. Ta nivo je dostopen le poznavalcem – ekspertom, ki pa, zavezani lojalnosti vladajochim o teh dejstvih molche. Dostopen pa je tudi redkim neodvisnim raziskovalcem v t. i. zainteresirani javnosti, ki si problem skushajo razlozhiti s pomochjo vseh njim razpolozhljivih virov, in teh je veliko. “Veliko dela za prazen nich,” bodo rekli mnogi in se raje zadovoljili s prvo, tj. uradno razlago.

 

Interpretacija 3 – intuitivna (nivo vrednot kot neposrednih dejstev zavesti):

Vendar pa ostaja she senzibilnejshe bistvo nashega problema – problema slovenstva, tako, ki presega nivo racionalne analize, in se oglasha z intuicijo iz sfere (nivoja) nashega uma. Po njem ne gre le za spor o meji, o zanemarljivem delchku ozemlja trenutnih ali zachasnih meja v Evropi, niti ne le za uravnotezhenje geostrateshkih interesov v tem delu Evrope, marvech she za nekaj, kar je dosti globlje in je za ogrozhen narod bistveno. Narod namrech ni zgolj poljubna, spremenljiva, kratkotrajna tvorba. Narod (rod) se rodi in zhivi svoje zhivljenje stoletja (tisochletja) v svoji domovini, ko pa umira – izumira, hoche umreti pokonchno – stoje! 4

To pa je tretji, najbolj skriti nivo nekega problema. Ta nivo je dostopen le tistim, ki se z intuicijo dokopljejo do neposrednih dejstev zavesti. Javnosti je neznan, tudi v (vseh) razpolozhljivih dokumentih o tem problemu ni sledu. Tudi tu velja: le chemu toliko truda za osvetlitev? Spet se je lazhe zadovoljiti s prirochno uradno razlago. 

 

Po devetih letih sem si moral ponovno zastaviti vprashanje o nashem narodu: kje smo zdaj, kako obstajamo. Doklej tako? Ponovno bom preveril Kasnejshe hipoteze o narodu1 (tj. samo P. S. dodatek k temeljnim hipotezam O nacionalni identiteti iz leta 2001.) Le iz hipotetichne jih bom premenil v trdilno obliko, tako kot mi narekuje narodova sedanjost.

 

 

KASNEJSHE OPOMBE K HIPOTEZAM O NARODU (danes, leta 2010)

Svojskost naroda Slovencev – narodova identiteta nam dandanes ne pomeni dosti, skoraj nich,

svojo zemljo (domovino) razprodajamo,

tujcem se udinjamo chez mero okusa,

slovensko kulturo smo zanemarili na rachun udobja stvari (standarda),

zgledi tujih kultur so nam zvelichavni.

Slovenski jezik malichimo do neprepoznavnosti, kjer je in ko je to le mogoche,

ob vsakem imenitnem tujcu zatajimo svojo svojskost – sebstvo sebe.

Vse to, kar je bilo she prej – v dosedanji zgodovini naroda – tezhje videti, je zdaj povsem ochitno.

Smo potemtakem sploh she narod?

Gotovo smo, a smo majhen narod, narod, ki izginja, ki vidno umira, le she peshchica tistih, ki so posebnost, zanimivost za zgodovinski spomin (nekega naroda), ki je bil nekoch svoboden.

Treba je rechi, da narod svoje najvechje nasprotnike poraja sam.

Najvechji nasprotniki naroda niso ne tujci ne gospodarji njegovi lastni, ki so ga najprej zatajili, vechji so: “nacisti” – nacional-isti.

Oni so velichali nacijo – svojo drzhavo, in ne narod. Cheprav so nas dejanja – posebej nekdaj bratskih narodov – prav glede tega najvech uchila.

Osvobodili smo se, a ne kot narod, ampak kot nacija z napako – majhna nacija, ki ki nima mozhnosti za zgodovinski obstoj.

Razlika med narodom in nacijo namrech ni majhna, in ni le v intenziteti politichne demonstracije narodne zavednosti, she manj v nastopih narodnjakov.

Osvobodili smo se, ali natanchneje: Oni, vidni in nevidni vizionarji – predstavniki naroda – (she nedavno proletarski internacionalisti), ki so nas osvobodili iz okov SFRJ (Socialistichne federativne republike Jugoslavije), so nas znatno pomanjshane povedli v novo unijo stare Evrope (EU). Rekli so, da nismo vech le narod, rod, narojena skupnost, v svoji dezheli – domovini, da smo sedaj Nacija RS (Republike Slovenije). Komu mar narod, saj je “povelichan” v nacijo z lastno drzhavo, cheprav majhno, vedno manjsho. Ne samo ozemeljsko (ne samo po velikosti ozemlja).

Nadomestna vrednotna orientacija za avantgardni proletarski internacionalizem je burzhoazni internacionalizem – globalizem, obema za narod ni mar.

 

 

SAMO DOBESEDNO LAHKO PONOVIM ZAKLJUCHEK (IZ LETA 2001):

»Dan(dan)es bi rekel, da je bila moja takratna hipoteza o “duhu svobodnem” naroda mojega vendarle bolj iluzija, ki se je celo stopnjevala vse do leta 1991, ko je moj narod dosegel svojo osamosvojitev. Vendar osamosvojitev she ni svoboda, svoboda duha namrech. Narod moj je vse svoje duhovne energije usmeril izven sebe, ravno tja, kjer nima nobene mozhnosti, da bi obstal svojsko svoj. Usmeril jih je ne le v odnose do drugih narodov, ampak v novo skupnost narodov ekspanzivne Evrope. Narod se je duhovno podal v “prostovoljno suzhenjstvo”. Po njem hrepeni tako mochno, da je skoraj gotovo za vselej izgubil svojo svobodo, svojskost sebe ali, kot danes pravimo, svojo identiteto. V njej hoche biti tvoren narod, za vsako ceno, za ceno sebe. Che bi bila Evropa res skupnost narodov in ne le nastajajochi naj-sistem, ter che bi z doslejshnjimi skupnostmi narodov ne imeli toliko izkushenj, potem bi chlovek to usodno zmoto she lahko razumel, se z njo pomiril. Tako pa? Biti tvoren narod za vsako ceno?

Vendar v tej sklepni hipotezi she nekaj manjka, tako se mi zdi vsakich, ko preberem ta moj umotvor. Zavracham misel, da je resigniran. Vendar, nekoliko brezoseben, brezdushen je, tak se mi zdi. Prepoceni izhod iz moje zagate bi bil, che bi rekel, da ji (hipotezi namrech) manjka nekaj zhivega ali celó zhivljenje sámo. Ker hipoteza govori (upam, da je tako), ravno o utripu zhivljenja mojega naroda v danem trenutku chasa (zanj usodnih dejstvih zavesti). Morda pa ji manjka ljubezni do naroda? (Pa nimam v mislih ljubezni iz triade: vera, upanje, ljubezen). Morda res? A povejte mi, kako naj ljubim svoj narod, ki se je prostovoljno podal v suzhenjstvo (duha), ki je izdal sebe, svojo svojskost, to, po chemer on je? Je bil Ivan zato tako jezen na narod svoj in tudi moj?«

(Ljubljana, junij 2001, marec 2010)

 

 

SKLEPNA OPOMBA

Ob tem, za narod ponizhevalnem, da ne rechem izdajalskem sporazumu o arbitrazhi, bi zavednim Slovencem polozhil na dusho le tole:

Che je narod svoboden, mu njegove narodnosti ne more vzeti noben drug narod; nobena moch, nobena sila, ne moch orozhja ne vojska ne okupacija ne raznarodovanje ga ne more ogroziti, che se brani tako, da povecha svoje hrepenenje po svobodi, svojo identiteto.

Torej ni bistvo narodove svobode v tem, da se nekemu drugemu narodu nekaj odvzame, temvech je v tem, da se mu nichesar, kar je njegovo in je zanj bistveno, ne da! Pa tako malo je bilo to pot treba storiti – samo nichesar ne dati prostovoljno (sporazumno). Ne poklekniti!

 

 

 

__________________

1 Rajko Shushtarshich, O nacionalni identiteti; O hlapchevstvu naroda, Revija SRP, junij 2001, sht. 43/44. str. 138

»Tako zelo radi podlezhemo vplivu aktualizirane vrednote o hlapchevstvu v narodu Slovencev, pri chemer navadno mislimo, da hlapchevstvo zadeva le hlapce in ne gospodarjev, da se sramujemo hlapchevstva hlapcev, ne pa njega tvorcev.« in Kasnejshe opombe k hipotezam, Revija SRP, junij 2001, sht. 43/44. str. 141

2 Rajko Shushtarshich, O dobrososedskih odnosih (med narodi) in narodovi samobitnosti /Zavednim Slovencem, II/, Livesjournal 1, januar 2010, sht. 1, str. 114

3 Rajko Shushtarshich, Geopolitichna strateshka razmishljanja /velike vojne?/, Revija SRP, junij 2001, sht. 91/92, str. 129

4Rajko Shushtarshich, Umiranje naroda in volja do mochi; /“Drzhavo dam za narod, drzhavljanstvo za svobodo” Chlovekov razvoj na rachun narodne samobitnosti?/, Revija SRP, oktober 2002, sht. 51/52. str. 122 

 

 

 

English