Lives Journal 2

Rajko Šuštaršič

 

VIZIONARJEM ZA NAROD NI MAR

 

Zavednim Slovencem, III

 

Vizijo razvoja svoje dežele iščemo že kakih dvajset let. Zaman! Izbrani avtoritativni strokovnjaki, med njimi prednjačijo pravniki, ekonomisti, za sistem spodobni zgodovinarji in drugi izvedenci, nas v sila zapletenem jeziku – “novoreku” prepričujejo, kaj je pravilno in dobro za nas ter kaj je neizogibno. Kaj je za narod Slovencev bistveno, se pravi življenjskega pomena, tega ne povedo, verjetno tudi sami več ne vedo. Medtem pa se nam dežela krči pred našimi očmi, narod umira – izumira, zgodovinski spomin nas zapušča, prihodnost Slovencev vidimo samo še v blaginji standarda v Evropski uniji (European Union). Ta bo že poskrbela za svojo vizijo in s tem tudi za našo prihodnost. Najprej seveda v hitrosti razvoja. Evropa se bo namreč razvijala v dveh hitrostih. Naša pobožna želja je le, da bi bili med deželami prve hitrosti, med tistimi, ki se bodo razvijale hitreje, na račun onih seveda, ki bodo relativno zaostajale. Te pozicije smo vajeni že iz prejšnjih skupnih državnih tvorb. Dejstvo, da je taka Evropa vrednotno konfliktno utemeljena, pa nas ne vznemirja, čeprav bi nas moralo, ker bi vsaj iz nedavnih preteklih izkušenj lahko vedeli (če ne bi brisali svojega zgodovinskega spomina), da se to ne more dobro končati. Posebej ne za male narode. Posebej ne za take, ki jim zase (za narod) ni mar. Kaj lahko Slovenci pričakujemo od take Evrope, ki odkrito podpira nacionalistično ekspanzijo Hrvaške – še nečlanice EU?

Unikum vizije naše prihodnosti v EU pa je zadnji dosežek naših vizionarjev, to je Sporazum o arbitraži in manipulacija ob njegovem uveljavljanju. Brez zadržka bi ga označil kot zgodovinski dokument o hlapčevstvu – ne naroda, marveč o hlapčevstvu njegovih vizionarjev.1 (Skušal ga bom osvetliti s svojo trinivojsko razlago.)

 

Interpretacija 1 – interesna (nivo interesov vladajoče politike in prepričane javnosti):

Določitev meje med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško naj bi sporazumno prepustili arbitražni komisiji EU, ker se državi o poteku meje med njima doslej nikakor nista mogli sporazumeti. Za EU in USA (njihove ključne glasnike) naj bi bil to le prepir dveh sosedov zaradi nekaj milj meje na morju in nekaj kilometrov na kopnem. Sporen pa naj bi bil predvsem potek meje v Piranskem zalivu, ki ga je RH že preimenovala v Savudrijsko valo. Torej je treba v duhu dobrososedskih odnosov ta sporazum le še potrditi v slovenskem parlamentu, slovenski volivci ga morajo izglasovati na referendumu in spor bo pravično in v skladu z načeli mednarodnega prava razrešila arbitraža EU. Enkrat za vselej.

To je kratka in jedrnata razlaga normativne realitete – normativnega nivoja nekega meddržavnega akta; tak je dostopen nepoznavalcem problema in seveda širši slovenski javnosti.

 

Interpretacija 2 – racionalna (analitični nivo na osnovi zgodovinskih in aktualnih dejstev):

Bistvo spora pa je vendarle nekoliko globlje. O njem vizionarji raje molče. Države in njihove meje so zelo spremenljive tvorbe. Neprestano se tvorijo in spet razpadajo. Vzrok spora pa le ni tako skrit v mednarodnopravnih razmerjih, da ga ne bi mogli uvideti; korenini v nacionalistični ekspanziji “Velike Hrvatske”, ki potrebuje svoj “životni prostor” in v umišljeni veličini “pravog čoveka”, vse to že od časov Anteja Paveliča, njegove Nezavisne države Hrvatske.2

Slovenci pa, tudi ko bi hoteli, ne bi mogli biti nacionalisti (ne govorim o posameznikih, marveč o uradni oz. vladajoči ideologiji). V vsej svoji zgodovini se nismo ne širili ne šopirili kot nacija. Samo vztrajno krčili in manjšali smo se, kot se za majhen narod spodobi. Pri takem (silnem) razvoju dobrososedskih odnosov lahko na Slovenskem kmalu pričakujemo tudi oživljanje vizije hrvaškega ilirizma.

Zdi se, da v izhodiščih za sporazum ni bila reflektirana vednost o slovenskih in hrvaških geostrateških interesih,3 prizadevanjih. Kajti sicer bi gornje bistvo – vzrok spora o meji težko spregledali. Videti je namreč, kot da tozadevna (t.i. preliminarna) racionalna analiza sploh ne bi bila opravljena. Tudi ne, kot bi se za temeljito obdelavo spodobilo, analiza geostrateških interesov treh posredno, tako ali drugače vpletenih sosednjih držav (posebej Italije). Odnos do slovenske manjšine v sosednjih državah (posebej skrivnostno izginotje slovenske manjšine – ped desetletji še večine – v Istri) je prav tako dovolj zgovoren indikator njihovih geostrateških prizadevanj.

To pa je drugi ali globlji ali skritejši nivo nekega normativnega akta oziroma nekega problema. Ta nivo je dostopen le poznavalcem – ekspertom, ki pa, zavezani lojalnosti vladajočim o teh dejstvih molče. Dostopen pa je tudi redkim neodvisnim raziskovalcem v t. i. zainteresirani javnosti, ki si problem skušajo razložiti s pomočjo vseh njim razpoložljivih virov, in teh je veliko. “Veliko dela za prazen nič,” bodo rekli mnogi in se raje zadovoljili s prvo, tj. uradno razlago.

 

Interpretacija 3 – intuitivna (nivo vrednot kot neposrednih dejstev zavesti):

Vendar pa ostaja še senzibilnejše bistvo našega problema – problema slovenstva, tako, ki presega nivo racionalne analize, in se oglaša z intuicijo iz sfere (nivoja) našega uma. Po njem ne gre le za spor o meji, o zanemarljivem delčku ozemlja trenutnih ali začasnih meja v Evropi, niti ne le za uravnoteženje geostrateških interesov v tem delu Evrope, marveč še za nekaj, kar je dosti globlje in je za ogrožen narod bistveno. Narod namreč ni zgolj poljubna, spremenljiva, kratkotrajna tvorba. Narod (rod) se rodi in živi svoje življenje stoletja (tisočletja) v svoji domovini, ko pa umira – izumira, hoče umreti pokončno – stoje! 4

To pa je tretji, najbolj skriti nivo nekega problema. Ta nivo je dostopen le tistim, ki se z intuicijo dokopljejo do neposrednih dejstev zavesti. Javnosti je neznan, tudi v (vseh) razpoložljivih dokumentih o tem problemu ni sledu. Tudi tu velja: le čemu toliko truda za osvetlitev? Spet se je laže zadovoljiti s priročno uradno razlago. 

 

Po devetih letih sem si moral ponovno zastaviti vprašanje o našem narodu: kje smo zdaj, kako obstajamo. Doklej tako? Ponovno bom preveril Kasnejše hipoteze o narodu1 (tj. samo P. S. dodatek k temeljnim hipotezam O nacionalni identiteti iz leta 2001.) Le iz hipotetične jih bom premenil v trdilno obliko, tako kot mi narekuje narodova sedanjost.

 

 

KASNEJŠE OPOMBE K HIPOTEZAM O NARODU (danes, leta 2010)

Svojskost naroda Slovencev – narodova identiteta nam dandanes ne pomeni dosti, skoraj nič,

svojo zemljo (domovino) razprodajamo,

tujcem se udinjamo čez mero okusa,

slovensko kulturo smo zanemarili na račun udobja stvari (standarda),

zgledi tujih kultur so nam zveličavni.

Slovenski jezik maličimo do neprepoznavnosti, kjer je in ko je to le mogoče,

ob vsakem imenitnem tujcu zatajimo svojo svojskost – sebstvo sebe.

Vse to, kar je bilo še prej – v dosedanji zgodovini naroda – težje videti, je zdaj povsem očitno.

Smo potemtakem sploh še narod?

Gotovo smo, a smo majhen narod, narod, ki izginja, ki vidno umira, le še peščica tistih, ki so posebnost, zanimivost za zgodovinski spomin (nekega naroda), ki je bil nekoč svoboden.

Treba je reči, da narod svoje največje nasprotnike poraja sam.

Največji nasprotniki naroda niso ne tujci ne gospodarji njegovi lastni, ki so ga najprej zatajili, večji so: “nacisti” – nacional-isti.

Oni so veličali nacijo – svojo državo, in ne narod. Čeprav so nas dejanja – posebej nekdaj bratskih narodov – prav glede tega največ učila.

Osvobodili smo se, a ne kot narod, ampak kot nacija z napako – majhna nacija, ki ki nima možnosti za zgodovinski obstoj.

Razlika med narodom in nacijo namreč ni majhna, in ni le v intenziteti politične demonstracije narodne zavednosti, še manj v nastopih narodnjakov.

Osvobodili smo se, ali natančneje: Oni, vidni in nevidni vizionarji – predstavniki naroda – (še nedavno proletarski internacionalisti), ki so nas osvobodili iz okov SFRJ (Socialistične federativne republike Jugoslavije), so nas znatno pomanjšane povedli v novo unijo stare Evrope (EU). Rekli so, da nismo več le narod, rod, narojena skupnost, v svoji deželi – domovini, da smo sedaj Nacija RS (Republike Slovenije). Komu mar narod, saj je “poveličan” v nacijo z lastno državo, čeprav majhno, vedno manjšo. Ne samo ozemeljsko (ne samo po velikosti ozemlja).

Nadomestna vrednotna orientacija za avantgardni proletarski internacionalizem je buržoazni internacionalizem – globalizem, obema za narod ni mar.

 

 

SAMO DOBESEDNO LAHKO PONOVIM ZAKLJUČEK (IZ LETA 2001):

»Dan(dan)es bi rekel, da je bila moja takratna hipoteza o “duhu svobodnem” naroda mojega vendarle bolj iluzija, ki se je celo stopnjevala vse do leta 1991, ko je moj narod dosegel svojo osamosvojitev. Vendar osamosvojitev še ni svoboda, svoboda duha namreč. Narod moj je vse svoje duhovne energije usmeril izven sebe, ravno tja, kjer nima nobene možnosti, da bi obstal svojsko svoj. Usmeril jih je ne le v odnose do drugih narodov, ampak v novo skupnost narodov ekspanzivne Evrope. Narod se je duhovno podal v “prostovoljno suženjstvo”. Po njem hrepeni tako močno, da je skoraj gotovo za vselej izgubil svojo svobodo, svojskost sebe ali, kot danes pravimo, svojo identiteto. V njej hoče biti tvoren narod, za vsako ceno, za ceno sebe. Če bi bila Evropa res skupnost narodov in ne le nastajajoči naj-sistem, ter če bi z doslejšnjimi skupnostmi narodov ne imeli toliko izkušenj, potem bi človek to usodno zmoto še lahko razumel, se z njo pomiril. Tako pa? Biti tvoren narod za vsako ceno?

Vendar v tej sklepni hipotezi še nekaj manjka, tako se mi zdi vsakič, ko preberem ta moj umotvor. Zavračam misel, da je resigniran. Vendar, nekoliko brezoseben, brezdušen je, tak se mi zdi. Prepoceni izhod iz moje zagate bi bil, če bi rekel, da ji (hipotezi namreč) manjka nekaj živega ali celó življenje sámo. Ker hipoteza govori (upam, da je tako), ravno o utripu življenja mojega naroda v danem trenutku časa (zanj usodnih dejstvih zavesti). Morda pa ji manjka ljubezni do naroda? (Pa nimam v mislih ljubezni iz triade: vera, upanje, ljubezen). Morda res? A povejte mi, kako naj ljubim svoj narod, ki se je prostovoljno podal v suženjstvo (duha), ki je izdal sebe, svojo svojskost, to, po čemer on je? Je bil Ivan zato tako jezen na narod svoj in tudi moj?«

(Ljubljana, junij 2001, marec 2010)

 

 

SKLEPNA OPOMBA

Ob tem, za narod poniževalnem, da ne rečem izdajalskem sporazumu o arbitraži, bi zavednim Slovencem položil na dušo le tole:

Če je narod svoboden, mu njegove narodnosti ne more vzeti noben drug narod; nobena moč, nobena sila, ne moč orožja ne vojska ne okupacija ne raznarodovanje ga ne more ogroziti, če se brani tako, da poveča svoje hrepenenje po svobodi, svojo identiteto.

Torej ni bistvo narodove svobode v tem, da se nekemu drugemu narodu nekaj odvzame, temveč je v tem, da se mu ničesar, kar je njegovo in je zanj bistveno, ne da! Pa tako malo je bilo to pot treba storiti – samo ničesar ne dati prostovoljno (sporazumno). Ne poklekniti!

 

 

 

_______________

1 Rajko Shushtarshich, O nacionalni identiteti; O hlapchevstvu naroda, Revija SRP, junij 2001, št. 43/44. str. 138

 »Tako zelo radi podležemo vplivu aktualizirane vrednote o hlapčevstvu v narodu Slovencev, pri čemer navadno mislimo, da hlapčevstvo zadeva le hlapce in ne gospodarjev, da se sramujemo hlapčevstva hlapcev, ne pa njega tvorcev.« in Kasnejshe opombe k hipotezam, Revija SRP, junij 2001, št. 43/44. str. 141

2 Rajko Shushtarshich, O dobrososedskih odnosih (med narodi) in narodovi samobitnosti /Zavednim Slovencem, II/, Livesjournal 1, januar 2010, št. 1, str. 114

3 Rajko Shushtarshich, Geopolitichna strateshka razmishljanja /velike vojne?/, Revija SRP, junij 2001, št. 91/92, str. 129

4 Rajko Shushtarshich, Umiranje naroda in volja do mochi; /“Drzhavo dam za narod, drzhavljanstvo za svobodo” Chlovekov razvoj na rachun narodne samobitnosti?/, Revija SRP, oktober 2002, št. 51/52. str. 122

 

 

 

English