Lives Journal 3

Damir Globochnik

 

»POGLED OD ZGORAJ«

Fotografski opus Janeza Marenchicha

 

Janez Marenchich (rojen leta 1914 v Kranju) sodi med osrednje osebnosti slovenske fotografije 20. stoletja. Leta 1935 se je pridruzhil Fotoklubu Ljubljana. Istega leta je bila njegova fotografija objavljena v dunajski reviji Die Galerie, naslednje leto je zachel sodelovati na mednarodnih razstavah. Med motivi zgodnjih Marenchichevih fotografij sta prevladovala zhanr in krajina. Pomemben je bil zlasti vpliv nekaterih starejshih fotografov, npr. Petra Kocjanchicha, Marjana Pfeiferja in Lojzeta Pengala. Janez Marenchich se je s fotografijo poskusil priblizhati slikarstvu. Na t. i. fotografski piktorializem opozarjajo mehke konture in meglichasta atmosfera premishljeno zasnovanih fotografskih kompozicij. Marenchich si je pri retushiranju pomagal z mehkoriscem, pri oblikovanju estetsko brezhibnih in pretehtanih kompozicij pa je posegal tudi po fotomontazhi oziroma »fotokombinaciji«. Ni ga pritegnilo zgolj »realistichno« podajanje konkretnega trenutka, temvech ga je privlachilo tudi lirichno, poetichno in estetizirano pripovedno sporochilo fotografiranega motiva.

Med drugo svetovno vojno je Marenchich kot fotoreporter spremljal enote IX. korpusa na Primorskem. Fond zadevnih negativov je zhal izgubljen. Na podlagi shtirih ohranjenih fotografij partizanskega tabora in nochne strazhe v Trnovskem gozdu je Marenchich izdelal povechave v tehniki papirnega negativa, ki veljajo za eno likovno najbolj dovrshenih medvojnih fotografskih prichevanj.

Janez Marenchich se je po vojni posvechal fotografskim interpretacijam razlichnih motivov (ribichi, prizori dela) in razmishljal o novih mozhnostih fotografiranja krajine. Postal je osrednja osebnost, mentor in glavni predstavnik t. i. »kranjskega kroga« oziroma »kranjske fotografske shole«, ki se je oblikovala v fotografskem drushtvu, ustanovljenem na njegovo pobudo leta 1949 v Kranju. Za kranjske fotografe so bili v tem chasu znachilni kontrastni in asketski posnetki motivov na zasnezhenih povrshinah, kot jih je Marenchich napovedal zhe z nekaterimi predvojnimi fotografijami.

Sredi petdesetih let je Marenchich zachel fotografirati krajino iz dvignjenega ochishcha, z vzpetine ali s kake druge vishje lezheche tochke. Fotografski pogled na pokrajino iz zraka naj bi Marenchich odkril med sluzhbenim poletom nad Sorshkim poljem. V resnici je shlo za potrditev spoznanj, ki so zhe dalj chasa zorela v njem.

Fotografije Diagonale, Ornamenti, Pahljache, Preproge, Promenada idr. veljajo za inovativni vrhunec Marenchichevega fotografskega izraza. S premishljenim izrezom in s poudarjanjem diagonalnih, vertikalnih in horizontalnih kompozicijskih silnic ter ploskovitosti je vzpostavil geometriziran likovni vzorec oziroma abstrakten ornament, ki se je navidezno nadaljeval izven kadra. Linija horizonta, ki deli krajino v dva nekompatibilna dela, je praviloma izrinjena iz kompozicije. Marenchich je svoj osrednji fotografskih ciklus pojasnil z naslednjimi besedami: »Zame je bila chrta horizonta na sliki pravzaprav motechi element, ki je sliko delil na dva nekompatibilna dela. Da bi lahko izlochil to delitev, se je bilo treba dvigniti vishe in pogled usmeriti dol. Vzpel sem se na primer na zvonik kranjske zhupnijske cerkve in tako so nastale znane fotografije parka pred Preshernovim gledalishchem v razlichnih letnih chasih.« (Marenchicheva izjava v intervjuju: Znameniti 'pogled od zgoraj', Gorenjski glas, 15. 3. 1994)

Marenchicha je bolj kot neokrnjena krajina privlachil s chlovekovimi posegi zaznamovan prostor. Chlovek je tisti, ki obvladuje krajino (polja, vinogradi, solinarski bazeni, drevesni nasadi), s svojimi posegi vanjo je postopoma izchistil naravne oblike, v njej je prisoten na simbolni ali konkretni nachin. »Slikam arhitekturo zemlje, vendar in predvsem, kakor je dejal arhitekt, anonimno arhitekturo, kakrshno je ustvaril chlovek, ki je gradil svoj dom in obdeloval svojo grudo.« Na monumentalnost krajine je Marenchich opozarjal z geometrizirano kompozicijsko zasnovo ter z drobnimi chloveshkimi figurami (npr. sprehajalci, kolesar) in drugimi ritmichno razmeshchenimi poudarki (cerkvice, senene kopice, seniki, osamljena drevesa).

Fotografiranje iz zgornjega zornega kota se je uveljavilo konec dvajsetih let preteklega stoletja. Na to je vplivala vrsta dejavnikov (fotoaparat ni vech potreboval stojala, fotografiranje za vojashke potrebe med prvo svetovno vojno, fotografiranje iz novozgrajenih visokih zgradb). Med osrednjimi predstavniki novega fotografskega pristopa so bili: Alvin Langdon Coburn, Karl Struss, Paul Strand, André Kertész, kasneje Mario de Biasi idr., pri nas pa so se z njim prvi soochili Fran Krashovec, Karlo Kocjanchich in Janko Skerlep.

Janez Marenchich je v slovenskem likovnem prostoru prvi v pogledu od zgoraj prepoznal zmozhnost aktualnega fotografskega izraza, s katerim je uspel zaobjeti tudi tedanjo likovno problematiko. Opozoriti kazhe na sorodnosti s sochasnim slikarstvom. Podobno velja za manjshi ciklus blizhnjih posnetkov z algami prekrite povrshine Blejskega jezera iz sedemdesetih let preteklega stoletja.

Formalna premishljenost in pretehtanost Marenchichevih fotografij nikoli nista bili rezultat po srechnem nakljuchju. Po fotoaparatu je namrech posegel shele, ko si je ustvaril dokonchno podobo o fotografskem posnetku, o njegovi vsebinski sporochilnosti, o premishljenem kompozicijskem rezu in kotu snemanja, o usklajenih barvnih ali tonskih razmerjih. V preprichanju, da je moch fotografije v »reduciranju slikovnih elementov in v enostavnosti kompozicije« oziroma v »opushchanju«, »komponiranju zredu­ciranega«, si je vselej prizadeval za vzpostavitev vizualnega reda (citati po Marenchichevih tipkopisih Po dolgi poti, 1941, Moj pogled na fotografijo, nedatirano).

Janez Marenchich je prvo samostojno razstavo priredil leta 1971 v Kranju. Fotografije, ki jih je tedaj podaril Kabinetu slovenske fotografije, predstavljajo zachetek javne fotografske zbirke v Kranju. V sedemdesetih letih se je prenehal udelezhevati skupinskih razstav, a je pri njih she vedno sodeloval kot zhirant in selektor. Moderna galerija v Ljubljani je njegova dela predstavila na retrospektivni razstavi leta 1993. V tem chasu se je zachel posvechati tudi barvni fotografiji.

Ob 90-letnici ga je predsednik Republike Slovenije odlikoval z zlatim redom za zasluge, Fotografska zveza Slovenije mu je podelila nagrado Janez Puhar za zhivljenjsko delo, Kabinet slovenske fotografije pa je izdal monografijo Fotografije. Mestna obchina Kranj ga je izvolila za chastnega obchana. Umrl je leta 2007.

 

 

 

Promenada, 1955

 

 

 

English