Lives Journal 3

Davorin Trstenjak

 

RAZISKOVANJA NA POLJU STAROSLOVENSKE ZGODOVINE

O plemenski sorodnosti Venetov v Armeniji, Paflagoniji,

v Iliriku, ob Jadranu, ob Baltskem morju in v Armoriki

 

Srednja Azija je pradomovina rodovne skupine, ki jo sedaj zemljepisci in zgodovinopisci na sploshno imenujejo: arijska. Gorovje Himalaje je sredishche te skupine. Svete povesti zendskih (Zend Avesta) knjig imenujejo ta pradom Ariana vaêdzho, to je semenishche (izvir semena) Arijcev, staroindijsko: vêdzha, semenishche. Zhe stari zemljepisci so Ariano delili v vzhodno, kjer so prebivala ljudstva Gandharâs, Parupanishadhâs, Parikani, Gadrozi, Drangi in druge indijske veje, dalje v severno, kjer so prebivali Baktrijanci, Sogdianci, Kharazmi, Kaspijci in druge perzijske veje, potem v zahodno, kjer so imeli bivalishcha medijski Hirkanci, Parti in Medijci, in nazadnje v juzhno, kje so bile naselbine Perzijcev, Harmanov, Kuzov itd.1

Ta arijska plemena so bila bratje in sestre evropskih arijskih narodov: Grkov, Italov, Ilirov, Keltov, Germanov, Slovano-Litvancev, Sarmatov, Trachanov, Skitov itd.

Ta rodbina se je zhe v Aziji imenovala Aria, svojo dezhelo pa je poimenovala Ariavarta, Ariaka; iz zadnje oblike je nastalo novoperzijsko Irak. Aria pomeni: chastitljiv, slaven, ehrwürdig, venerabilis, in to ime je bilo nasprotje do drugih narodov, ki so se imenovali Mlêkhas in Varvarikas;a s tem zadnjim imenom so poimenovali posebni chrnski rod Kushitov ali Etiopcev.2

Vsa vechja plemena arijske rodbine se niso le v Aziji imenovala Arias, tako na primer tudi Medijci, in Artai je najstarejshe ime Perzijcev, ki ga je ucheni Lassen3 bistroumno razlozhil iz staroperzijskega areta, chashchen, geehrt, temvech so se tudi njihovi sorodniki, priseljeni v Evropo, ponashali s svojim chastitljivim pokolenjem; in tako zvemo, da so Trachani svojo dezhelo imenovali Aria,4 med germanskimi rodovi najdemo Arie, in visokoucheni Gilferding5 je dokazal, da tudi ime Sarmat pomeni chastitljiv. Ravno Gilferdingu se je prav tako posrechilo dokazati, da je tudi ime Veneti, Venti, to prastaro poimenovanje Slovanov, sinonim imen Arias, Aretas, Sarmatas in da tudi izrazha chlana chastite, slavne arijske rodbine. Sanskrtski koren van, iz katerega je lat. veneror, venustus, Venus, venerabilis, izrazha pomene: amare, desiderare, venerari, in prav ta koren najdemo v slovanshchini v oblikah van in un; primerjaj staroslovansko uniti z grshko ποθειν, gotsko unjan, favere.

Iz istega korena so staroslovanska osebna imena: Van, Vanis, Veneta,b Uneta, Unesh, Unimir, Unimysl, Ventoslav, Unegost, Vangost itd.6

Ker je dokazano in brez vsakega dvoma priznano, da so Tacitovi Veneti bili Slovani, in ker tudi sosedni Finci in Skandinavci zhe od nekdaj Slovane imenujejo Wane, Veneje, ter jim Venelaiset pomeni dezhelo Venov Venetov, in ker po zakonih in lastnostih svojega jezika Slovane tudi Nemci imenujejo Wenedi, Wanadi, Vinuli, Windili, Wenden, Winden, Kelti pa Vineth, Veoned, Gwineth, smemo zagotovo povsod iskati slovenskoc pleme tam, kjer najdemo ime Venet.d

Homer je prvi, ki slavi Venete. Omenja, da je v vojni Trojancev proti Helenom (Grkom) prvim prishel na pomoch tudi Pylaimenes, vodja Paflagoncev, s posebnim odredom iz roda Enetov; ta odred je bil tako junashki in viteshki, da ga Homer imenuje »λάσιον κηρ« – hrabro srce.7

Da sta obliki ’Ενετοι in ‘Ενετοι posebnosti grshkih pisateljev, priznavajo vsi kritichni jezikoslovci. Grshki jezik ni poznal glasu v, menda ga tudi ni mogel izgovoriti, zato ga je zamenjal z dvema spiritusoma – asper in lenis, ali pa je v razvezal v vokale. Tako grshki pisatelji pishejo indijsko ime bozhanstva vina Suradêvas – Σουραδειος, perzijsko ime kralja Dârjavush – Δαρειος ; pomagali so si tudi z glasom ali οi, zato v grshchini vidish oblike: έσπέρα = lat. vespera, οiκος = vikos, lat. vicus, oiνος = vinos, lat. vinum, αίων = lat. aevum, έίδω = lat. video, νάες = lat. naves itd.e Latinskemu jeziku je glas v primeren, zato so Latinci pravilno pisali: Veneti.

Eustathij,8 po rodu Grk, sam pove, da se je rod, ki ga Grki imenujejo Ένετοι ali ‘Ενετοι, za njega imenoval: Βενετοι – to je Veneti, ker Grki so zhe za Suidasa izgovarjali B kot V (βητα – vita). Eustathij she pristavi: »όι δε παλαιοι Ούενετιαν την χώραν πεντασυλλάβος έκαλούν κατα γλώσσαν οίκειαν« ; torej: Venetia.

Pomen imena Venet je bil znan she Jornandu9 (iz leta 525 po Kr.), ker pishe: »cujus urbis (Ravenae) dudum ut tradunt majores posessores Venetii, id est: laudabiles dicebantur«.

Che se vrnemo k paflagonskim Venetom, zvemo iz Homerja, da je pleme Venetov prebivalo v severni Paflagoniji na obrezhju morja »Pontus euxinus« in da je imelo v lasti mesti Kytor in Sesam. Paflagonci so bili po Lassenovih10 raziskavah sorodni z Armenci, armenski jezik ima svojo podlago v iranshchini. Dalje Homer pripoveduje, da so Veneti bivali ob Devishki reki (άμφί τε Пαρθενιον ποταμον), da je bilo njihovo mesto Kromna in obrezhje Aigial, ali kakor Eustathij to bere: Kobial. Tudi grad Erythyn (Έρυθινους) je bil njihov. Mesto Kytor (primerjaj panonski rod: Kυτνοι) je stalo tik zraven kite (tj. venec ali chelo, lat. frons) Chrnega morja, in to je prav naravno poimenovanje; po obliki primerjaj shator, sipor, prapor ; Kromna je bila trdnjava, primerjaj staroslovansko Krom, arx; Aigial in Kobial pa sta gotovo v ustih grshkega pevca popacheni imeni; in obrezhje se je pri Venetih reklo Egalo ali Igalo, kar she sedaj v juzhni slovanshchini pomeni litus, Meeresufer; da se pravilneje bere Kobial, pa nam to ime razlozhi slov. Kobel, Berg, Hügel.

Έρυθινος si je Eustathij11 prizadeval razlozhiti iz grshkega: έςευθoς, έρυθαινω, rekoch, da je ta grad dobil svoje ime po rdechi barvi (από της χρόας), ker je stal na »ερευθος σκοπελος.« Toda venetsko ime izpeljevati iz grshchine je nedosledno, in Eritin tudi v slovanshchini pomeni rdechi grad, Rothenburg, Rothenwart – iz arueru, rusko al', srbsko al' rdech, in týn, ograjen kraj.

Strabon in Ptolomej navajata she vech imen mest, rek in gora v Paflagoniji, ki imajo slovenski zven, na primer: Zagora (ime gore), Sivata, Tobata, Rastia, Sekora, Titva, Olen, Elvia, Laskoria, Armen itd.

Homer hvali pri teh Venetih lepo rejo konj, in pripoveduje, da je tam zhivelo obilo divjih mul. S konjerejo so se Slovani od nekdaj marljivo ukvarjali, tako she sedaj, zato bi jaz iskal pradomovino Venetov v Aziji na nishanskih visokih planjavah. Nisha v sanskrtu pomeni Bergwiese (gorski travnik), tudi v slovanskih dezhelah nosi to ime vech krajev in slovanskih plemen.f Kako so ti Veneti prishli na severni bok Chrnega morja? Z uchenim Gilferdingom trdim, da so pri preseljevanju velikega venetskega plemena iz srednje Azije tam sluchajno zaostali; kakor tudi Veneti, ki jih Pomponij Mela12 navaja med Armenci in Kapadochani, Apollonij13 pa med Tibareni ; torej v pokrajini izvirov reke Halysa. Znachilno je tudi, da v istih pokrajinah najdemo imena starih mest s slovenskim zvenom: Zara, Zela, Ibora, Komana, Komisha g itd.

Ti Veneti so se za chasa zgodovinarja Mosesa Chorenskega14 (rojen 370, umrl 489 po Kr.) she ohranili v Armeniji, in on porocha po starih domachih pisateljih, da je leta 127 pred Kr. neka veja Bolgarov vdrla v armenski okraj imenovan Vanat-Vanand, to je v dezhelo Pomponijevih in Apollonijevih Venetov, in se tam z njimi pomeshala, zato so prebivalci dobili ime Bulgar-Vanand ali Pulgar-Vend.

Veje venetske druzhine pa pri svojem preseljevanju niso zaostale zgolj v Paflagoniji in mali Armeniji, temvech tudi na spodnjem Istru (Donava). Appian15 navaja Venete v soseshchini Dardanov in Sintov vse do meja Makedoncev: »Ένετους και Δαρδανέας, και Σίντους, περιόικια Μακέδονιον έθνη.«

Makedonija je v starih chasih segala do gore Orbelos, do danashnjega Balkanskega pogorja. Rod Sintov ali Sintikov stari geografi postavljajo zraven gore Bentiskos, tam se njihovo glavno mesto imenuje Heraclea Sintica. Toda Sinti so prebivali na juzhni strani Balkana. Dardanom stari zemljepisci dolochajo obmochje od »mons scardus« (gora Shar), ob reki Drina, ob izvirih Morave; in sicer je to bila gornja Dardanija, spodnja pa se je vlekla poleg Haima (Balkana) do trashkih meja. Za Appianove Venete nam torej ne ostaja drugo obmochje kot od Babichke gore do mesta Nish (stari Naisos), ob desnem bregu Morave gor mimo Jagodine do Pozharevca na zahodni, in od Vidina (Bolgarija) do Zheleznih vrat (Demir kapija, Makedonija) na vzhodni strani, s starimi mesti Bonionia, Ratiaria in Naisos, ker dalje spodaj najdemo Tribale; v soseshchini Tribalov jih navaja tudi neki Anonymos pri Eustathiju16 in njih bivalishcha oznachuje vse do reke Timok. Ta Anonymos je tudi mnenja, da so se ti Veneti iz Paflagonije preselili v Trakijo, in shele od tam na jadransko obalo. Vendar so utegnili biti potisnjeni na spodnji Ister tudi iz gornje Panonije ob napadih keltskih plemen, ki so pod imenom Skordiski leta 370 pred Kr. iz Galije pridrla skozi zgornjo Italijo in Julijske Alpe na ilirski polotok. Grshki pisatelj Arrian17 je zvedel, da so Veneti svojo pradomovino v Aziji zapustili zaradi vojne, ki so jo imeli z Assyrci, ki so zacheli arijske narode napadati okoli 2200 pred Kr.,18 torej kakshnih sto let po smrti Abrahama. Takrat se je verjetno zachelo preseljevanje arijskih plemen v Evropo. Gilferding to vojno postavlja v leto 1270 pred Kr., to pa se zdi premalo verjetno, in zato raje pritrdim Krügerju. Naj bo kakorkoli, v Arrianovem porochilu lahko najdemo vzrok in tudi priblizhno dobo, ko se je venetska druzhina podala na pot v Evropo. Da je to preseljevanje trajalo vech kot stoletje, je gotovo, a ostaja vprashanje, po kateri poti. Gotovo ne le chez Kavkaz in skoz velike juzhnoruske ravnine proti Baltskemu morju, marvech tudi od Chrnega morja skozi donavsko dolino do boka Jadranskega morja, morebiti celo edino po tej poti.

Zhe Shafaøik19 je v svoji knjigi: Ueber die Abkunft der Slaven, cheprav mu, kakor se zdi, Appianova omemba Venetov v soseshchini Makedoncev ni bila znana, navedel, da je v cerkveni staro-bolgarshchini mozhno najti dva jezikovna rodova, enega iz pradobe v Iliriku naseljenih Slovanov, drugega primeshanega s poznejshimi severnimi slovanskimi prishleki.

Meni se zdi, da so bili chlani tistih petih slovanskih plemen, ki jih Moses Chorenski navaja v Trakiji in na katerih podrochje so se pozneje naselili Goti, ostanki Appianovih Venetov.h

Med Slovani, zhivechimi na ilirskem polotoku, so she zhive povesti o Aleksandru Vélikem, zato je zhe Shafaøik vprashal: »Datieren sich nicht die späteren Sagen der Slovenen über Alexander der Grossen von da?«; namrech od tedaj, ko je bil napadel sosednje Tribale, kakor porocha Justin, ki pishe:20

»Alexander protinus superato jugo per Haemum montem in Triballos ad flumen Lygium profectus est. Syrmus Triballorum rex erat: in cognito Alexandri adventu uxores et pueros caeteramque imbellem turbam ad Danubium in insulam Peucam [v donavski delti] confestim misit, quo et Thraces Triballis finitimi se receperant. Nec multo post et ipse Syrmus eodem fugit. Reliqua Triballorum multitudo ad alteram insulam se contulerat eo in loco, ex quo pridie Alexander moverat, sitam. Alexander Triballos repetens, hostes ex sylvis in aperta provocatos superat 300 caesis.«

Te Tribale je Surowiecki, in sprva tudi Shafaøik, imel za Slovane, primerjajoch ime Tribal z imenom: Srbal; pozneje je to svoje mnenje opustil, vendar mislim, da po nepotrebnem. Cheprav je izpeljava imena posiljena, je vendar Tribale mozhno pridati k luzhishkim Triebovanom; pri njih she danas stoji mesto: Triebel. Ime njihovega vladarja Syrmus je spet najti v imenu kneza Sermon, ki je leta 1019 po Kr. vladal nad sremskimi Slovani.21

Ti v predhistorichni dobi na severni strani Balkana naseljeni slovanski Veneti, ki so se zadrzhali do prihoda novih slovanskih naseljencev s severa Evrope, so ohranili povesti o Aleksandru Vélikem in jih izrochili svojim novim sorodnikom, kajti ni si mogoche misliti, da bi se te povesti lahko prenashale drugache, ker je med prihodom Aleksandra na obale Istra in prihodom severnoslovenskih Antov na Balkan preteklo blizu 800 let.

Ti predhodniki so novincem tudi izrochili trashke pesmi o Orfeju. Orfejeva povest ima svoj zachetek na gori Pangaon pri Libethri in v kykonski okolici. Odtod je prishla h Grkom in po njih k Rimljanom, chez Haemus pa k Venetom in Tribalom, ki so jo prenashali iz roda v rod, in zato je Bolgar Verkovich 22 nashel Orfejev spomin v narodni pesmi med bolgarskimi Slovani v balkanskih planinah. V okrozhju bivalishch Appianovih Venetov i in Tribalov navaja Prokop (552) mnozhico trdnjav s chistim slovenskim zvenom, na primer: Labutza, Skaplitza, Klesvetitza, Vraziste, Balesina itd. Ta mesta so verjetno zgradili zhe Veneti, ker ni mogoche, da bi jih lahko zgradili sredi petega stoletja s severa priseljeni Slovani v kratkem chasu kakshnih 50 let med nenehnim bojevanjem. Iz plemena Appianovih Venetov je verjetno izviral slavni cesar in zakonodajalec Justinian, ki se je, preden je latiniziral svoje ime, imenoval Upravda; enako tudi imenitni vojskovodja Belizar. Tako tudi razumemo, zakaj ime za bivola bonas najdemo, po Solinovem porochilu, v Rodopskem gorovju; z istim imenom so po Pliniju to zhival poimenovali tudi Panonci; to je spet nov dokaz sorodnosti Panoncev z Veneti, mejashi Makedoncev.

Te Venete, zhiveche v dezheli Ilirov, je najbrzh poznal Herodot,23 ker omenja, da je bil pri ilirskih Venetih (»τώ και Ίλλυριων Ένετους«) enak obichaj kot pri Babiloncih, da so neveste vodili na sejem in vse omozhili istega dne; ta obichaj je bil znan tudi pri ruskih Slovanih.

Dardanci, Misi, Sinti itd. so bili rodovi ilirskega plemena, in sicer tod naseljeni v vechini (a potiori fit denominatio), zato je Herodot te Venete imenoval ilirski glede na Venete ob Jadranu, ki jih je tudi poznal, ker pravi, da so se Singini, po rodu Medijci, razshirjali od Istra do meja Venetov ob Jadranskem morju. Venetska plemena so torej v pradobi prebivala na spodnjem Istru, in njihova selishcha so segala skoz Panonijo, Norik, Karnijo do Ravene v gornji Italiji, na zahodu pa po severnem Tirolskem do Bodenskega jezera, ki se je imenovalo lacus Veneticus, kakor porochata Pomponij Mela in Ptolomej24; ob tem jezeru se je do danes ohranilo slovensko poimenovanje za ladje: Lädis,25 staroslovansko: lad', poljsko in luzhishkosrbsko: lodz.

Slovenskost jadranskih Venetov je ucheni Gilferding tako jasno dokazal, da meni pri tem ostanejo le ostanki. Zhe v Novicah sem jih vech predstavil uchenemu svetu, tukaj le nekoliko novih.

Dokazano je, da so v starodavnih chasih baltski Veneti jadranskim prodajali jantar.

Stari pisatelji niso vedeli, kako nastane jantar in kje je pravzaprav njegova domovina.

Teophrast je mislil, da v Liguriji; gotovo ga je zmotilo poimenovanje jantarja: λυγκουρίον. Tudi tako so Grki, kakor zvemo iz Aeliana, imenovali jantar, mislech, da nastaja iz: »λυγκος ουρον« – iz scalnice risa (Luchs). Tega mnenja je bil tudi Demostrat, ker Plinij pishe: »Demostratus lyncurion id (succinum) vocat, et fieri ex urina lyncum.« Drugache pa Zenothemis, ki pravi, da se reche langurium – iz zveri langurus, ta zver (bestia) je bivala v gozdovih ob reki Pad.26 Padus je reka, ki je tekla tudi po dezheli Venetov, langur torej utegne biti venetska beseda. Najbolj naravna razlaga je iz staroslovanskega lang, лaгь, sylva; torej langur (primerjaj: dihur), animal silvestre. Saj celo Srbi imenujejo zhivali, ki v glavnem zhivijo v gostem logu – lugare.27

Nashim bralcem, ki se hochejo natanchneje pouchiti o zgodovini jadranskih Venetov, priporochamo Gilferdingov spis, mi pa preskochimo k baltskim. Odkod so ti prishli v baltsko okolico? Po mojem z juga, ko so se odtrgali od donavske in norishko-panonske veje. To potrjujejo vse stare povesti severnih Slovanov. Poljski Krak izhaja iz Korotana (Koroshka), Lel in Cheh iz hrvashkega Zagorja; Nestor pripoveduje, da so severne Slovane, ki so nekoch bivali ob Donavi v Noriku in v Iliriku, iz podonavskih pokrajin pregnali Vlahi, to je Kelti. Surowiecki, Shafaøik, Schlötzer, Mannert so ugotovili, da so v pradobi slovanska plemena segala nepretrgoma od Jadrana do Baltskega morja, zasedla so ves svet med porechjem Save, Drave, Ina, Donave, Labe in Visle. Schultze, Wersebe, Müller, Landau28 in drugi nepristranski Nemci, med Slovani pa Shembera in Hanush, so ugotovili, da so Slovani v vzhodni Germaniji zhe v predhistorichni dobi zhiveli pomeshani med Germani in tudi med Kelti, in da je ta zmes ustvarila posebno germansko-keltsko-slovansko pleme Svabini (Svabi, Svebi), in to pod nadvlado Germanov. Zato je taka bistvena razlika v druzhbenem zhivljenju Germanov in Svabinov, ki jo je bistroumni Landau zasledil tudi v gradnji svetishch, razdelitvi zemljishkih posesti (Hufen) itd. Torej ne smemo prvotnih selishch Slovanov iskati v pokrajinah Tanaisa in dalje navzdol proti Maotidi, tam so izvirno bivali Kelti in Germani, za katerimi so prishla tja trashka, skitska in sarmatska plemena. Poselitev Venetov je shla skozi donavsko ravnino, chez norishke (Noricum) planine v Germanijo ter chez Karpate in Krkonoshe v ravnine Visle in Odre vse do venetskega morja. Na najbolj skrajnih robovih so ohranili rodovno ime Veneti ; tako ob reki Pad, ob spodnjem Istru (Donava), na zahodu ob Bodenskem jezeru in na severu ob Baltskem morju. Prav je torej imel stari pisatelj, ko je pisal: »Heneti Asiae incolae jam in Evropa aliis permixti incolis habitabant.« j

Ali so Veneti prishli v Evropo pred Germani, ni dognano; Gilferding meni, da so bili Germani izseljenci iz arijske druzhine, a meni se to ne zdi tochno ter bi pritegnil Surowieckemu, ki slovanski prihod postavlja pred germanskega. Prihodnje raziskave bodo razsvetlile tudi ta mrak.

Pri svojem raziskovanju sem nabral dosti gradiva o jeziku in veri starodavnih Slovanov, primerjajoch oboje z jezikom in vero drugih sorodnih evropskih Arijcev, toda za objavo teh raziskav she potrebujem chas in poseben pretres.

Ker je slovenska narodnost baltskih Venetov nedvomna, se podajmo do armorishkih Venetov. Ti so bivali ob Atlantskem oceanu29 v provinci Lugdun, tj. v danashnji Bretanji (fr. Bretagne, Armorique – Armorika), in to ne le na kopnem ali pri morju, marvech tudi na otokih Siata, Sena, Vindillis; zadnji pomeni venetski otok v poimenovanju Keltov. Danashnje mesto Vannes, bretonsko imenovano Venet in Gwenet, na robu departmaja Morbihan she spominja na nekdanja bivalishcha Venetov v bretonskem primorju. Njihovo morsko pristanishche (portus) so Gali imenovali venetsko: »vindana portus« ; geografi pravijo, da je bilo tudi mesto Dariorigum v venetski posesti. Prvi del besede ima prav slovenski zven, drugi del spominja na rusko mesto Riga in rusko besedo riga. Znano je, da se venetski otok, po Keltih imenovan Vindillis, danes imenuje Belle Isle – lepi, svetli, jasni otok, sosednji pa se je imenoval Siata, to ime pa spet kazhe na sijajno, svetlo lastnost otoka. Morsko predgorje rimski geografi imenujejo »promontorium Gobaeum«, namrech po besedi gob (Rücken, Höcker, gibbus) ali guba (Bai, kleiner Meerbusen). Danes se reche: Pic de Penn marche. Pristanishko mesto se je imenovalo Vorganium, to je: Бръганіе iz Бръгаіoн, werfen, anstossen. She danes se kraji ob bregu rek, kjer ladje zadenejo kopno, imenujejo vrzhenja. Drugo primorsko mesto stari geografi imenujejo Blavia, to je najbrzh pokvarjeno iz Plavia, tj. kraj, kjer se zachne morska naplavina. Uckert k Venetom prishteva otoka Riduna, Sarnija k in otok, ki je dobil ime po Cezarju – Caesarea.30 Vech toponimov nam stari pisci niso ohranili.

Ti armorishki Veneti so pozneje tudi v blizhnji Britaniji (Anglija) ustanovili naselbino, imenovano Venedotia ali Gwineth. Omenja jih zhe Einhard31 v osmem stoletju, ko govori o vrnitvi britanskih Venetov v Galijo. Od kod je prishlo to slovensko pleme v te kraje ob Atlantiku? Ali ga je vrgla sem usoda, ko so se Veneti zacheli iz Azije preseljevati v Evropo in napredovati proti Alpam? Ali so se kje odcepili od onih, ki so bivali ob »lacus veneticus«, in so shli naprej do bretonskega primorja? Ali so se morebiti odcepili od jadranskih Venetov in prodirali skoz Helvetio (Shvica), kjer she danes v kantonu Valais najdemo rahle slovanske ostanke, in od tam do zahodne meje stare Galije? Verjetnejshe se mi zdi, da so v Galijo prishli po morju od baltskega primorja, saj zhe Cezar hvali njihovo izvrstno pomorstvo in trgovino. Najbrzh so jantar dovazhali iz baltskega jantarskega kota v primorje severne Galije, kjer so ga potem natovarjali Fenichani in Grki. S tem prevazhanjem je schasoma nastala velika kolonija, ki si je pridobila znatno veljavo, tako da ji sam Cezar priznava odlichnost, ko pishe:

»hujus (veneticae) civitatis longe amplissima auctoritas omnis orae maritimae regionum earum, quod et naves habent Veneti plurimas, quibus in Britaniam navigare consuerunt et scientia atque usu nauticarum rerum reliquos antecedunt, et in magno impetu maris atque aperto paucis portibus interjectis, quos tenent ipsi omnes fere, qui eo mari uti consuerunt, habent vectigales32

Venetske ladje so bile silno mochne, kakor jih opisuje tudi Cezar, zato so mu Veneti povzrochali velike nadloge, preden jih je uspel premagati v vojni. Res je znano, da so bili Slovani zhe od nekdaj izvrstni mornarji in brodarji. Vsi tedanji pisatelji hvalijo trgovsko spretnost baltskih Venetov in cvetoche baltsko trgovsko mesto Volin (Vineta); bizantinski pisatelji hvalijo plovbo ruskih Slovanov po njihovih rekah; da so jadranski Veneti sloveli kot izvrstni trgovci, dovolj porochajo rimski pisatelji.

Trdil bi, da so Veneti verjetno zhe v svoji azijski pradomovini bivali ob morju in se ukvarjali s pomorstvom, zato ni brez razloga, che njihove azijske pranaselbine ishchemo ob Kaspijskem morju, ki so ga starodavni Slovani imenovali Hvalinsko. Kambrijski (Cambria, Severni Wales) Britanci so Armoriko imenovali Letavija in njene prebivalce Letewicion. Zhe stari kambrijski interpolator si je prizadeval to besedo razlozhiti iz kambrijskega jezika, in sicer iz lled, semi, in tewi, tacere, in pishe: »Nos illos Britones armoricos vocamus in nostra lingua Letowicion, idest semitacentes, quoniam confuse loquuntur.« Ta opomba je za nashe raziskovanje zelo vazhna, ker nam izprichuje, da je poleg prebivalstva s starokeltskim jezikom tod vladalo she neko drugo. Le na rimski (romanski) jezik ni mogel misliti, ker se je ta prav tako znashel v britanskih narechjih, torej je moral imeti svoj vpliv na jezik Armorichanov tudi jezik Venetov. Vredno bi bilo, ko bi kakshen uchenjak kritichno presodil jezik prebivalcev Bretanje, posebno v primorju, kjer so nekdaj bivali Veneti. Jaz sem v Zeussovi Keltski gramatiki 33 nashel besede, ki so znane le v nekdanji Armoriki in so chisto slovenske, na primer: bran, corvus, tj. slovensko vran iz vran, niger; latvijsko varns, yen, glacies, slovensko inje, pruina, bud, victoria je slovensko beda, pobeda, coant, izgovori: koant, desiderare, amare, rusko kantovat, ljubiti; yar, gallina je slovensko jara, jarika, gallina pullus, gueluet, vocare je cheshko volat, volovat, klicati; gai, sylva je slovensko gaj; primerjaj she stavek: »ez eo ret techet«, necesse est fugere, kjer se techet ujema s slovenskim tekati.

Znano je tudi, da so zelishche, ki ga Rusi imenujejo bjelena (belená slov. zobnik, blen) in je bilo Belbogu – Belinu posvecheno, tudi stari Gali imenovali: βελινoντια = belinovica, in da ga Bretonci34 sedaj imenujejo: louzawen saòtes Apollina, Slovenci pa: trava svete Apolonije.

Toliko sem do sedaj nashel dokaznih primerov za sorodnost Venetov v Armeniji, Paflagoniji, v Iliriku ob Jadranu, ob Baltskem morju in v Armoriki. Zhelim, da bi bili drugi slovenski starinoslovci v teh raziskavah she bolj uspeshni.

Na koncu te razprave prilagam she nekaj vrstic o naglavnem pokrivalu jadranskih Venetov – kukuljici.

Zgodovinar Venetije Romanin (I., 15) pishe, da so starodavni Veneti, kakor kazhejo podobe na starih spomenikih, uporabljali kot naglavna pokrivala kukule. Tudi rimski satirik Juvenal omenja kukule v naslednjih vrsticah:

»Translatus subito ad Marsos mensamque Sabellam

Contentusque illic veneto duraque cucullo

(Satyr. III. v 169. seq.)

Zdi se, da je beseda veneto po svoji koordinaciji z besedo duro apelativ, respective: sinonim z besedo caeruleus, vendar Juvenalova opomba kazhe na rod Venetov, ki so si glave pokrivali s kukuljicami. Romanin omenja tudi, da so bila oblachila starih Venetov resasta (fimbriata) in pisana, kot jih nosijo azijska plemena in she sedaj primorski Slovani; glavna barva teh oblachil je morala biti modra, ker je izraz venetus sinonim za caeruleus.l Znano je, da she danes Slovani po spodnjem Shtajerskem in Kranjskem chislajo oblachila modre barve, posebno plashche.m Romanin tudi pravi, da so preprosti ljudje na venetskih otokih she dolgo chasa na glavah nosili kukule – »kapishone«.n

Nash slavni Mikloshich ima besedo kukuljica za tujko in jo primerja z latinsko cuccullus, cuculla, novogrshko κουκούλα in s staro-gornjenemshko chugela. Klasichna grshchina te besede ne pozna, uporabljajo jo le poznejshi glosatorji iz Hieronimove dobe. Latincem je dobro znana, najdemo jo pri Marcialu in Juvenalu ter v cerkveni latinshchini, in sicer v Hieronimovih spisih. Rimljani niso uporabljali kukuljic za naglavna pokrivala, k njim je to pokrivalo prishlo od Venetov o in z njim tudi beseda. Sicer Marcial govori tudi o »santonico bardocucullu« iz »liburnici cuculli«, a ravno to kazhe, da kukuljica ni rimskega izvora. Kukuljico omenjata tudi Collumella in Trebellius Pollio; po teh dveh piscih vemo, da so jo prishivali k plashchem, in celó pri Katonu najdemo: »Cum tempestates pluviae fuerint, centones, cuculliones familiam oportuisse sibi sarcire«.

Vendar v latinskem jeziku ni korena za razlago te besede. Ko je bilo v rimski cerkvi ustanovljeno menishtvo in so menihi s svojimi kutami povezali kukuljice (kapuce), sta shla menishtvo in kukuljica po vsej Evropi, latinizirana beseda je prishla med Irce (Hibernenses) in v zhivljenjepisu sv. Kadoka se prvich omenja oblachilo cocula, dalje tudi v spisih klovenshavenskega koncila leta 747. V Britaniji se je beseda kukula zelo popachila, tako najdemo oblike: gwccwll, cwccwll, cugol, cyccyllu, cwgwl, kongowl, cochl, cwfl, cwfle, cufle, cochull, cochal, cubhail culladh, vse s pomenom: vestis monachalis, pallium, Kapuze. Popachene oblike te besede v novokeltskih besedah kazhejo, da beseda ni domacha keltska. Ravno tako spachena je beseda v germanskih narechjih. V teh se glasi: kogel, gugel, gogel, kugula, kugel itd. Tudi romanski jeziki so to besedo zelo spachili; v francoshchini je skrajshana v obliki coule, v shpanshchini cuculla, cugulla, cogulla, provansalsko cogula, portugalsko cugula, italijansko cuculla, cocolla.p Che bi bila ta beseda del sploshnega besednega zaklada indoevropskih jezikov, kakor meni Diefenbach, bi morali v nemshchini najti oblike: chochel, huhel, huhula, ne pa: kugula, gogel, kogel itd.

Domache tvorbe latinshchine in romanskih jezikov so: caputium, capucio, capuchon, iz osnove: caput. V to skupino gredo she: kappe, kapa, chapka itd.

Ne razumem, kako je lahko Diefenbach besedo cucullus prevedel v nemshko kugel (globus), skandinavsko kula, globus; dalje: keule, kolbe, cheshko, poljsko, luzhishkosrbsko kula, globus; finsko kula, Schiesskugel – saj je krogla (globus) okrogla rech, kukuljica pa shpichasta.

Kukol se je najprej pojavil pri Venetih, njegovo prikladnost so spoznali Liburni in Gali, ki so bili njihovi sosedje, potem Rimljani, in tako je shlo po svetu s pokrivalom za glavo tudi poimenovanje zanj.

Besedo kukul poznajo vsa slovanska narechja; starobolgarsko kukulj, kuklar cucullus, srbsko kukuljica, rusko kukul, cheshko kuklice, slovensko kukma, kuchma, to zadnje je znamenje, da v besedi cucullus ne gre za reduplikacijo, ki jo vidi Diefenbach. Od Slovanov so jo prejeli Madzhari: csuklya. Osnova kuk pomeni isto kot latinsko cac v besedah cac-umen, cacuminatus, cacumino, zugespitzt; primerjaj s staroslovanskim kukonos, aduncum nasum habens; srbsko, bolgarsko kuka, uncus; cheshko in rusko kukla, kukulj, cacumen tecti, odkoder so si Finci izposodili svojo kukkula, cacumen; v Romuniji po mehchanju naglasa çucluiu, Zipfel, Wipfel; iz te osnove je juzhnoslovansko kukuljava, alauda, Schopflerche, avis cristata, der bewipfelte Vogel, kukmast ptich; primerjaj s slovensko kukma, Zipfel, Wipfel, Schopf;r dalje poimenovanja za shpichaste hribe: Kuk, Kukenbergen, Kuklice itd. na Shtajerskem.

Kukuljica je torej cacuminatum tegumentum, eine zugespitzte Kopfbedeckung, kukule she danes nosijo Rusi in karpatski Huculi, pa tudi bozhanstva na norishkih rimsko-slovenskih spomenikih. Rimska cerkev je vzela dostojne obleke tujih narodov med svoja cerkvena oblachila, tako dalmatiko od Dalmatincev, in kazulo she sedaj pozimi nosijo zagorske Hrvatice. Tako je bila tudi kukuljica kot kapuca sprejeta za redovnishko oblachilo, in kapucin je torej kuklar, kukuljichar, kukman, kuchmar. Znano je, kot pishe Festus, da so si kukuljice spletali iz sitja ali lochja (ex scirpo; scirpus, angl. bulrush). Iz site si she danes slovenski pastirji delajo kuchme in Srbi plashche za obrambo pred dezhjem.

 

 

 

1 Lassen, Indische Alterthumsk. I., 5 Gfrörer, Urgesch. des menschl. Geschl., str. 145 itd. Benfey, chlanek Indien v Ersch. in Gruberjevi Encyklop.

a Iz staroindijsko varvara je grshko βαρβαρος, koren var pomeni to, kar slov. vr, odtod na-vretí, aufwinden, vrv, das Gewundene, das Seil, nemshko reduplicirano kakor v indijshchini: wirwar, worren, verworren, torej ljudstvo, ki je govorilo zmeshan, nerazumljiv jezik ali, kakor meni Benfey, ki je imelo verwirrtes Kopfhaar (razmrshene lase), kar je tudi lastnost kushitskega plemena. Eno vejo divjih Kushitov so Indi imenovali Padjas, die Schlechten, iz staroind. padja, primerjaj s slov. podli, armselig, schlecht.

2 Beri: Haug, Ueber die ältesten Namen der sogenannten Indogermanen v Allgem. Monatsch. für Wissensch. in Liter. 1844, str. 785 itd.

3 Lassen, 1. c. I, b. 518, 526.

4 Steph. Byz. vox Thrake.

5 Gilferding, Drevnejshi period istorij Slavjan v chasop. »Vjestnik« Evrop., str. 239.

b Veneta, ime hcheri hrvashkega zhupana. Rodbine Venet she zhivijo na Koroshkem.

6 Moroshkin, Imenoslov, sub vocibus.

c Razloge razlichnih poimenovanj navaja Shafaøik v Slov. starozh. I. 8.

d Jaz sem najprej skushal ime Venet, Vend, Vind izpeljati iz keltskega find, albus, drugich iz vand, slov. vad, loqui; a ker se mi zdi Gilferdingova razlaga naravna in verjetnejsha, me ni sram odpovedati se svojemu mnenju, ker v vseh svojih spisih se drzhim nachela: resnica naj veljá.

7 Homer, Odyss. 11., 852.

e Tako so tudi Grki napravili iz perzijskega imena Vastashpas svoj ‘Υστάσπες in iz Varkanija (Wolfsland) – ‘Υρκανια.

8 Eustath. ad Dyonis Pierg. 378.

9 Jornand 29., primerjaj: Paul Diacon. Histor. Longob. II., 14. Chronicon Altinum v Archivio storico italiano, append. V., 103.

10 Lassen v Zeitsch. der deutach morgenl. Gesell. X. B. str. 386.

11 Eustath. ad Il. II. v. 855.

f Nis, Nisovci, prebivalci v ruski knezhevini Volodimir; Nishani, zhupanija v dezheli polabskih Slovanov; Nishava, okolica mesta Nish in reke Nishava v Bolgariji.

12 Pomp. Mela I, 2.

13 Apollon. II. 378.

g Komana, Komisha, na komu (mons rotundus) stojeche mesto.

14 Glej pri Langlois: Collection des historiens de l' Armenie I, 45.

15 Appian, Bellum Mithrid C. I. V.

16 Eustath. ad Hom. Iliad 852.

17 Pri Eustath. ad Dyon. Pierg. v. 378.

18 Krüger, Urgesch. des indogerman. Stammes I. Heft, str. 34. – Moses Chorens pri Shafaøiku: Abkunft der Slav., str 140.

19 Shafaøik l. c., str. 147, 148.

h Goti so v Trakijo prishli med 220-251 po Kr. Moses Chorens je zajemal vechidel iz Aleksandrinca Pappa. Temu so torej lahko bile znane venetske veje, ki so v njegovem chasu she zhivele ob Donavi.

20 Justin II.

21 Strilter, II, 399.

22 Verkovich v chasniku »Moskva«, shtev. 128., 13. septembra 1867.

i Ali bi smeli pri teh Venetih iskati zachetek glagoljice?

23 Herodot I., 196. V., 9.

24 Pompon. Mel. II., 4.

25 Allg. Conversat. Lex. für das kath. Deutsch. vox Bodensee.

26 Primerjaj Plinij Hist. nat. XXXVII.

27 Vuk, Rjechnik sub voce.

28 Obshirno navedena dokazna mesta je najti pri Shemberi, Zapad. Slowany, str. 283-307.

j Galina Jäthenstein pishe, da je te besede izrekel »Vater der Geschichte«, torej Herodot. A pri njem jih ne najdem. Shkoda, da G. J. ne navaja vira. Iz rokava jih ni stresel.

29 Caesar bell gall. II. 34. III. 9. Strabon Geog. VI. Dio Cass. XXXIX, 46.

k Navaja se tudi mesto o morskem bregu: Aletum, primerjaj sansk. ali, vishina, srbsko prejotirano jalia, Ufer, ripa, litus. Alet bi torej bilo: Brezhice, Uferstadt. Suffiks et je najti v besedi velet itd.

30 Glej Uckert, alte Geograph. IV, 237, 334.

31 Einhard Annal. ad an. 786 ed Pertz.

32 Caes. III. 8.

33 Glej: »Zeus, Gramm. Celt.«, pag. 799.

34 Bretonski »Gandin von Anschowe«, chigar prvotno domachijo je Wolfram Eschenbachski hotel najti v mestu Gandine pri Ptuju, in rdechi vitez Ither (od iter, jitro?) sta utegnila biti v heroje znizhani sonchni bozhanstvi bretonskih Venetov; primerjaj moj chlanek: Jeli oblichaji na petujskem etc. v »Letop. Mat. slov. za leto 1870, str. 20-23.«

l »Venetus« latinski jezikoslovci prevajajo v caeruleus, eisengrau, meergrün.

m Primerjaj s tem, kar g. Verdelski pishe v svoji knjigi »Opis in zgodovina Trsta«, str. 100 itd., o nekdanji noshnji trzhashkih okolichanov.

n G. Verdelski v omenjeni knjigi tudi pravi, da so Primorci pozimi nosili plashch s kapuco.

o Po vseh krajih Venetije je polno slovenskih imen. Naj omenim le: Stolbica, Leshtice, Platishche, Tinica, Studena, Glavnik, Mira, Bor, Cebina, Livenca, Lonka, Roja itd. Znano je, kot pravi Peez, da se na severni strani Westerwalda ponemcheni slovanski prebivalci »Hiki« oblachijo ravno tako kakor prebivalci furlanske Stolbice (glej Westermann Monatshefte 1859. str. 64). Torej spet zveza jadranskih Venetov s severnimi.

p Druge popachene oblike so: kymr, huque, hug, goth, hakuls.

r Z besedo kuklja, kukma, kuchma je v zvezi cheshko, rusko, poljsko, luzhishkosrbsko chochol, hohol, crista avium, Busch, Schopf, in hrvashkoslov. huhor, crista, huhorjav, cristatus. Gilferding postavlja te besede k sansk. çêkhara, çikhara, kar pomeni isto. Posebno srbshchina ima dosti besed iz osnove kuk, na primer: kuka, uncus, kukara, kukinja, Spitzkugel, kukma, Schopf, kukmarka, ptica z kukmo, kukast, uncinatus, kuk, spitziger Felsen, kukac, fibula itd.; v vseh teh poimenovanjih tichi pomen konica (Spitze). Primerjaj she litavski kykas.

 

 

_____________

Letopis Matice slovenske, 1871

(priredba v sodobni slovenski knjizhni jezik ur. I. A.)

 

 

 

DAVORIN TRSTENJAK (1817, Kraljevci v Slov. goricah – 1890, Stari trg pri Slovenj Gradcu); zgodovinar, pisatelj, katolishki duhovnik, profesor slovenshchine. Sprva pisal pesmi v nemshchini, Vraz ga je ogreval za ilirizem, a se je usmeril v slovensko literaturo (krajsha proza) in zgodovino. Zbral je zakladnico virov in podatkov (tudi z zapushchino Matevzha Ravnikarja Pozhenchana), s katerimi je v razpravah razvijal avtohtonistichno tezo o zachetkih slovanstva ter s tem utemeljil slovensko vejo t. i. teorije kontinuitete, nasprotne teoriji »priselitvenih poplav«. Ker je slednja poldrugo stoletje prevladovala v tradicionalnem sholskem diskurzu, je bil Trstenjak odrinjen na »apokrifno« obrobje amaterizma (ochitali so mu »neznanstveno metodo«, cheprav je skoraj vsako svojo trditev podpiral z obilico citatov v izvirnih jezikih dokumentov) in v sistematichno pozabo, tako da je bil celo zamenjavan s sodobnim imenjakom, hrvashkim pedagogom. Razprave je sicer objavljal v uglednem Letopisu MS; med njimi spis Raziskavanja na polji staroslovenske zgodovine pomeni poljudnejshi povzetek njegovega zgodovinopisja, pravzaprav gre za traso vse poznejshe »venetologije«. (Op. ur. I. A.)

 

 

English