Lives Journal 3

Davorin Trstenjak

 

RAZISKAVANJA NA POLJI STAROSLOVENSKE ZGODOVINE

O plemenski sorodnosti Venetov v Armenii, Paflagonii,

v Illyriku, kraj Adrie, kraj baltijskega morja in v Armoriki.

 

Srednja Azia je pradomovina narodske rodbine, ktero sedaj zemlje in zgodovinopisci obče imenujejo: arijsko. Pogorje himalajsko je središče te rodbine. Svete povesti zendskih knjig imenujejo ta prasedež: Arijana vaedžo, to je: semenišče Arjanov, staroindijski: vêdža, semenišče. Že stari zemljepisci so Arjano razdeljevali v iztočno, v kteri so stanovali: Gandharâs, Parupanišadhâs, Parikani, Gadrozi, Drangi in druge indijske betve, dalje v severno, v kteri so prebivali: Baktrijanci, Sogdiani, Kharazmi, Kaspijci in druge perzinske betve, potem v zapadno, v kteri so imeli stanovališča medijski Hyrkanci, Parthi in Medi, in slednjič v južno, kje so bili sedeži Persinov, Harmanov Kuzov itd.1

Ta plemena arjanska so bili bratje in sestre evropejskih arjanskih narodov: Grkov, Italov, Illyrov, Keltov, Germanov, Slovano-Litovcev, Sarmatov, Trakov, Skythov itd.

Ta rodbina se je že v Azii velela: Arja, in svojo zemljo imenovala: Arjavarta, Arjaka, iz ktere je novopersinsko: Irak nastalo. Arja pomenja: čestitljiv, slaven, ehrwürdig, venerabilis, in to ime je delalo nasprotje proti drugim narodom, ki so se imenovali: Mlêkhas in Varvarikas,a s kterim slednjim imenom so posebni črni rod Kušitov ali Aithiopov poznamenovali.2

Vsa veča plemena arjanske rodbine niso samo v Azii se imenovala: Arjas, kakor postavim Medi, — Artai najstareje ime Persinov, ktero učeni Lassen3 je bistroumno razložil iz staropersinskega; areta, češčen, geehrt, temoč tudi v Evropo se preselivši njihovi sorodniki so se dičili s svojim čestitim pokolenjem, in tako zvemo, da so Traki imenovali svojo zemljo: Arja,4 med germanskimi rodovi najdemo: Arie, in visokoučeni Gilferding5 je dokazal, da tudi ime Sarmat pomenja: čestitljiv. Ravno tudi Gilferdingu se je ugodilo dokazati, da tudi ime: Veneti, Venti, prestaro poznamenovanje Slovanov je synonymon imen: Arjas, Aretas, Sarmatas, in tudi izrazuje člena čestite, slavne arjanske rodbine. Sanakritska korenika: van, iz ktere je lat. veneror, venustus, Venus, venerabilis izrazuje pomene: amare, desiderare, venerari, in mi jo nahodimo v slovanščini v oblikah: van in un, primeri: uniti starosl.: ποθειν, gotinski: unjan, favere.

Iz te korenike so staroslovanska osebna imena: Van, Vanis, Veneta,b Uneta, Uneš, Unimir, Unimysl, Ventoslav, Unegost, Vangost itd.6

Ker je dokazano in brez vse dvombe pripoznano, da so Tacitovi Veneti bili Slaveni, in ker tudi sosedni Finci in Škandinavci že od nekdaj Slavene imenujejo: Wane, Veneje, Venelaiset, to je, zemljo Venov — Venetov, in ker po postavah in lastnostih svojega jezika Slavene tudi Nemci imenujejo: Wenedi, Wanadi, Vinuli, Windili, Wenden, Winden, in Kelti: Vineth, Veoned, Gwineth, smemo brez vse spotike povsod iskati slovenskega,c plemena, kjer ime Venet najdemo.d

Homer je prvi, kteri poslavlja Venete. On omenja, da v vojski Trojancev s Helenci je prišel prvim tudi na pomoč Pylaimenes, vodja Paflagoncev s posebnim krdelom iz roda Enetov, ktero je bilo tako junaško in viteško, da je Homer imenuje: »λάσιον κηρ« — hrabro srce.7

Da ste obliki ’Ενετοι in ‘Ενετοι posebnosti grških pisateljev, je priznano od vseh kritičnih jezikoslovcev. Grški jezik ni poznal glasnika v, in ni ga menda tudi ni mogel izgovoriti, zato ga je zmenil s spiritusoma – asper in lenis, ali pa je v razvezal v vokale. Tako pišejo indijsko ime božanstva vina: Suradêvas grški pisatelji Σουραδειος persinsko ime kralja: Dârjavuš — Δαρειος ; pomagali so si tudi z glasnikom: Ού ali οΐ, zato v grščini vidiš oblike: έσπέρα = vespera, οΐκος = vikos, lat. vicus, οΐνος = vinos, lat. vinum, αίων, lat. aevum, έίδω lat. video, νάες lat. naves itd.e Latinskemu jeziku je glasnik v primeren, zato so prav pravilno pisali: Veneti.

Eustathij,8 rodom Grk, sam izpoveda, da se je rod, kterega imenujejo Grki Ένετοι ali ‘Ενετοι, za njega velel: Βενετοι — to je: Veneti, ker Grki so že za Suidasa izgovarjali B kot V (βητα — vita). Eustathij še pristavi: »όι δε παλαιοι Ούενετιαν την χώραν πεντασυλλάβος έκαλούν κατα γλώσσαν οίκειαν«; toraj : Venetia.

Pomen imena Venet še je bil znan Jornandu9 (iz leta 525 po Kr.) ker piše: cujus urbis (Ravenae) dudum ut tradunt majores posessores Venetii, id est: laudabiles dicebantur.

Da se zopet vrnemo k paflagonskim Venetom, zvemo iz Homera, da je pleme Venetov stanovalo v severni Paflagonii kraj pobrežja: »Pontus euxinus«; in da je imelo v vlasti mesta: Kytor in Sesam. Paflagonci so bili po Lassenovih10 preiskavah sorodni z Armenci, kterih jezik ima svojo podlago v iranščini. Homer pripoveda dalje, da so Veneti stanovali kraj divičje reke (άμφί τε Пαρθενιον ποταμον), da njihovo je bilo mesto: Kromna in pobrežje : Aigial, ali kakor Eustathij bere: Kobial. Tudi grad Erythyn (Έρυθινους) je bil njihov. Mesto Kytor, (primeri panonski rod: Kυτνοι), je stalo tik kite (frons) črnega morja, toda prav naravno poznamenovanje, — zarad oblike primeri šator, sipor, prapor ; Kromna je bila trdnjava, primeri staroslov. Krom, arx; Aigial in Kobial pa ste gotovo popačeni imeni v ustih grškega pevca, in pobrežje se je pri Venetih velelo: Egalo ali Igalo, kar še sedaj v jugoslovanščini pomenja, litus, Meeresufer, če pa je Kobial pravilniše berilo, nam ime razloži slov. Kobel, Berg, Hügel.

Έρυθινος si je prizadeval Eustathij11 iz grškega: έςευθoς, έρυθαινω, razložiti, rekši, da je grad dobil po rdeči barvi (από της χρόας) svoje ime, ker je stal na: »ερευθος σκοπελος.« Ali venetsko ime iz grščine izpeljevati, je nedosledno, in Eritin tudi v slovanščini pomenja rdeči grad, Rothenburg, Rothenwart iz arueru, rusk. al', srbski al' rdeč, in týn, ograjen kraj.

Strabon in Ptolomej še več imen mest, rek in gor imenujeta v Paflagoniji, ktera imajo slovenski glas, postavim: Zagora (ime gore), Sivata, Tobata, Rastia, Sekora, Titva, Olen, Elvia, Laskoria, Armen itd.

Homer hvali pri teh Venetih lepo rejo konj, in pripoveda, da je tam obilo živelo divjih mulov. Z konjerejo so se Slovani od nekdaj marljivo pečali in še sedaj, zato bi jaz iskal pradomovine Venetov v Aziji na nišanskih visokih planjavah. Niša pomenja v sansk.: Bergwiese, in tudi v slovanskih zemljah nosi to ime več krajev in plemen slovanskih.f Kako so ti Veneti prišli na severni boč črnega morja? Jaz trdim z učenim Gilferdingom, da so pri preseljevanji velikega venetskega plemena iz srednje Azije tam slučajno zaostali; kakor tudi Veneti, ktere Pomponij12 Mela navaja med Armenci in Kappadočani, Apollonij13 pa pod Tibareni ; toraj v okrajini virov reke Halysa. Znamenito je zopet, da v onih okrajinah nahodimo imena starih mest s slovenskim licem: Zara, Zela, Ibora, Komana, Komiša.g itd.

Ti Veneti so še se ohranili v Armeniji za zgodovinoslovca Mosesa Chorenskega14 (rojen 370. umrl 489. po Kr.), in on sporočuje iz starih domačih pisateljev, da leta 127 pred Kristom je vdrla edna betva Bulgarov v armenski dištrikt imenovan: Vanat-Vanand, toda v zemljo Pomponijevih in Apollonijevih Venetov in se tam ž njimi zmešala, zato so prebivalci dobili ime: Bulgar-VanandPulgar-Vend.

Betve venetske familije pa so pri svojem preseljevanji ni samo zaostale v Paflagoniji in mali Armeniji, temuč tudi na dolenjem Istru. Appijan15 nam imenuje Venete v soseščini Dardanov in Sintov tje do mej Makedoncev: »Ένετους και Δαρδανέας, και Σίντους, περιόικια Μακέδονιον έθνη.«

Macedonija je segala v starih časih do gore Orbelos, toda do dnešnjega balkanskega pogorja. Rod Sintov ali Sintikov stavljajo stari geografi kraj gore Bentiskos, tam se imenuje njih glavno mesto: Heraclea Sintica. Toda so Sinti stanovali na južni strani Balkana. Dardanom odločujejo stari zemljopisci okrožje od: »mons scardus« (gora Šar), kraj reke Drina, virov Morave, in sicer je to bila gorenja Dardanija, dolenja se je vlekla kraj Haima (Balkana) do mej traških. Za Appijanove Venete nam toraj drugo okrožje ne ostane, nego od radičke gore od mesta Niš (stari: Naisos), kraj desnega pobrežja Morave gor črez Jagodo do Požarevca na zapadni, in od Vidina do železnih vrat na iztočni strani, s starimi mesti: Bonionia, Ratiaria in Naisos, ker dalje doli nahodimo Triballe, in v soseščini Triballov jih tudi imenuje nek Anonymos pri Eustathiji16, kterih sedeže naznamlja do reke Timok. Ta Anonymos je tudi mnenja, da so ti Veneti iz Paflagomje se preselili v Trakijo, in odonod še le na jadransko pobrežje. Vendar so utegnili tudi pri napadih keltskih plemen, ktera so leta 370 pred Kr. iz Galije skoz gorenjo Italijo, julske planine v illyrski polotok pod imenom Skordiskov privreli, iz gorenje Panonije na dolenji Ister porinjeni biti. Grški pisatelj Arrian17 je zvedel, da so Veneti svojo pradomovino v Aziji zapustili zarad vojske, ki so jo imeli z Assyrci ; Assyrci pa so začenjali arjanske narode pobojevati okoli 2200 pred Kristom18 toraj kakošnih sto let pozneje, nego je Abraham živel. Takrat se je moglo začenjati preseljevanje arijskih plemen v Evropo. Gilferding to vojno stavi v leto 1270 pred Kristom, kar pa se mi dozdeva premalo verjetno, in zato rajši Krügeru priglasujem. Bodi si temu, kakor drago, mi bi v Arrijanovem sporočilu našli vzrok in tudi približno dobo, kedar se je venetska rodbina spravila na pot v Evropo. Da je to preseljevanje trajalo več, nego edno stotino let, je gotovo, ali vprašanje ostane, po kteri poti? Gotovo ni samo črez Kavkaz, skoz velike ravnine južnoruske proti baltiškemu morju, nego tudi od Črnega morja sem skoz dunajsko dolino do boka jadranskega morja, in morebiti edino po tej poti.

Že Šafařik19 je v svoji knjigi: »Ueber die Abkunft der Slaven«, dasiravno mu, kakor se nam dozdeva, Appijanova omenitev Venetov v soseščmi Makedoncev ni znana bila, izustil, da v cerkveni staro-bolgarščini najdeš dva jezikovska življa, ednega iz pradobe v Illyriku naseljenih Slovanov, druzega primešanega po poznejih severnih slovanskih prišlecih.  

Meni se dozdeva, da so ona petera slovanska plemena, kterih omenja v Trakii Moses Chorenski, in v kterih sedeže so pozneje Gotini se naselili bili, ostanki Appianovih Venetov.h

Med Slovani živečimi na ilirskem polotoku še so žive povesti o Aleksandru vélikem, zato je že Šafařik vprašal: Datieren sich nicht die späteren Sagen der Slovenen über Alexander der Grossen von da?, naimer, ko je sosedne Tribale pobojeval, kakor Justin20 sporočuje pisaje: Alexander protinus superato jugo per Haemum montem in Triballos ad flumen Lygium profectus est. Syrmus Triballorum rex erat: in cognito Alexandri adventu uxores et pueros caeteramque imbellem turbam ad Danubium in insulam Peucam (v dunajskem delti) confestim misit, quo et Thraces Triballis finitimi se receperant. Nec multo post et ipse Syrmus eodem fugit. Reliqua Triballorum multitudo ad alteram insulam se contulerat eo in loco, ex quo pridie Alexander moverat, sitam. Alexander Triballos repetens, hostes ex sylvis in aperta provocatos superat 300 caesis. Te Triballe je Surowiecki, in tudi iz prvega Šafařik imel za Slovane prispodobavaje ime Tribal k imenu: Srbal; pozneje je svoje mnenje zapustil; vendar mislim, da po nepravem. Dasiravno imena izpeljevanje je posiljeno, tako vendar Tribale lehko deneš k lužičkim: Triebovanom, kjer še danas stoji mesto: Triebel. Ime njihovega vladarja Syrmus zopet najdeš v imenu kneza: Sermon, ki je leta 1019. po Kristu vladal nad Slovani sremskimi.21

Ti v predhistorični dobi na severni strani Balkana naseljeni slovanski Veneti, ki so se zdržali do prihoda novih naseljencev slovanskih iz severa Evrope, so ohranili povesti o Aleksandru vélikem in jih izročili novim svojim sorodnikom, kajti ni mogoče misliti, da bi se drugači te povesti sporočevale, ker med prihodom Aleksandra na obale Istra in prihodom severnoslovenskih Antov na Balkan leži blizo 800 let.      

Ti so jim tudi izročili thraške pesmi o Orfeji. Orfejeva povest ima svoj začetek na gori Pangaon pri Libethri in v kykonski okolici. Odtod je prišla k Grkom in po njih k Rimljanom, prek črez Haemus pa k Venetom, in Tribalom, kteri so jo sporočevali od roda do roda, in zato je Bulgar Verkovič 22 našel Orfejev spomin v veči narodni pesmi med Slovani bulgarskimi v balkanskih planinah. V okrožji sedežev Appianovih Venetov i in Triballov imenuje Prokop (552) množino trdnjav s čistim slovenskim licem postavim : Labutza, Skaplitza, Klesvetitza, Vraziste, Balesina itd. Ta mesta so že mogla postavljena biti po Venetih, ker ne da se misliti, da bi nje v sredini petega stoletja iz severa prišedši Slovani v tako kratkem času kakošnih 50 let med vednim bojevanjem bili postaviti mogli. Iz plemena Appianovih Venetov je mogel izhajati slavni cesar in pravdoznanec Justinian, kteri se prvlje, nego je polatinčil svoje ime, velel: Upravda, dalje imenitni vojskovodja: Belizar. Tako tudi zastopimo, kako ime bivola bonas nahodimo po Solinovem sporočilu na pogorji rhodopskem, s kterim imenom so po Pliniji isto žival poznamenovali tudi — Panonci; in to nam je zopet nov dokaz sorodnosti Panonov z Veneti — mejaši Makedoncev.

Te Venete v zemlji Illyrov stanujoče je mogel Herodot23 poznati, ker omenja, da pri illyrskih Venetih»τώ και Ίλλυριων Ένετους« — je bila enaka navada, kakor pri Babyloncih, neveste na sejem postavljati, in vse na eden isti dan omožiti, ktera navada je tudi bila pri ruskih Slovenih.

Dardani, Mysi, Sinti itd. so bili rodovi illyrskega plemena, in sicer tukaj v večini naseljena, — a potiori fit denominatio — , zato je imenoval te Veneteillyrske v razloček Venetov kraj Adrije, ktere je tudi poznal, ker pravi, da so se Synginni medijsk rod, razširjali od Istra do mej Venetov kraj jadranskega morja. Venetska plemena so toraj v pradobi stanovala na dolenjem Istru, in njihovi sedeži so segali skoz Panonijo, Norik, Karnijo, do Ravene v gorenji Italiji, in v zapadu po severnem Tyrolskem do bodenskega jezera, ktero se je velelo: lacus Veneticus, kakor Pomponij Mela in Ptolomej24 povesta, in kjer še se je do denešnjega dne ohranilo slovensko poznamenovanje za ladje: Lädis25 starosl.: lad', polsko in lužičkosrbsk.: lodz.

Slovenskost adrijanskih Venetov je učeni Gilferding tako jasno dokazal, da meni le ostanejo poberki. Že v »Novicah« sem več jih učenemu svetu priobčil, tukaj le nekoliko novih.

Dokazano je, da so v starodavnih časih baltijski Veneti adrijanskim prodavali jantar.

Stari pisatelji niso znali, kako se jantar rodi, in kje da je prav za prav njegova domovina.

Teophrast je mislil, da v Lyguriji; ali gotovo ga je zmotilo poznamenovanje jantara: λυγκουρίον. Tako so Grki, kakor iz Aeliana zvemo, tudi jantar imenovali, misleči, da se stvarja iz: »λυγκος ουρον,« — iz scalnice risa (Luchs). Tega mnenja je tudi bil Demostrat, ker Plinij piše: Demostratus lyncurion id (succinum) vocat, et fieri ex urina lyncum. Drugače Zenothemis, on pravi, da se veli: langurium — od zveri: langurus, ktera zver (bestia) se je znašla v hostah kraj reke Pada.26 Padus reka je tudi tekla skoz zemljo Venetov, langur toraj utegne biti venetska beseda. Nar naravniša razlaga je iz staroslov.: lang, лaгь, sylva, toraj: langur (primeri zarad obleke: dihur), animal silvestre. Saj še Srbi radi imenujejo živali, ktere se pogostem v logu zdržujejo: lugare27

Zavrnivši naše bralce, ki se hočejo na tanje podučiti z zgodovino adrijanskih Venetov na Gilferdingov spis, preskočimo do baltijskih. Odkod so ti prišli v to okolico? Jaz mislim iz juga, odtrgnovši se od dunajske in noriško-panonske betve. Zato govorijo vse stare povesti severnih Slovanov. Poljski Krak pride iz Korotanskega, Lel in Čeh iz horvatskega Zagorja, Nestor pripoveda, da so severne Slovane, kteri so enkrat stanovali ob Dunaji v Noriku, Illyriku pregnali Vlahi, to je Kelti iz podunavskih pokrajin. Surowiecki, Šafařik, Schlötzer, Mannert so spoznali, da so slovanska plemena segala v pradobi nepretrgoma od Adrije do baltijskega morja, in so obsedla ves svet med potočnim okrožjem Save, Drave, Ina, Dunaja, Labe in Visle. Schultze, Wersebe, Müller, Landau28 in drugi nepristranski Nemci, med Slovani: Šembera in Hanuš so spoznali, da v iztočni Germaniji so Slovani že v predhistorični dobi živeli pomešani med Germani, tudi Kelti, in da ta zmes je stvarila posebno germansko-keltsko-slovansko pleme: Svabinov (Svabov, Svebov), pod nadvladarstvom Germanov. Zato takošen bistven razloček v družbinskem življenji Germanov in Svabinov, kterega je bistroumni Landau tudi zasledil v stavbi hramov, razdelitvi lanov (Hufen) itd. Mi toraj ne smemo prvotnih sedežev Slovanov iskati v pokrajinah Tanaisa, in dalje doli proti Maotidi, tam so izvirno stanovali Kelti in Germani, za njimi so prišli v ono okolico traška, skytska in sarmatska plemena. Vlak Venetov je bil skoz dunajsko ravnino, črez noriške planine v Germanijo, in črez Karpate in Krkonoše v ravnine Visle in Odre tje do venetskega jadra. Na najskranjiših mestih so ohranili rodbinsko ime: Veneti ; tako kraj reke Pada, kraj dolenjega Istra, v zapadu kraj bodenskega jezera, in na severu kraj baltijskega morja. Prav je toraj imel stari pisatelj, ko je pisal: Heneti Asiae incolae jam in Evropa aliis permixti incolis habitabant j

Jeli so Veneti prišli pred Germani v Evropo to ni dognano, Gilferding misli, da so bili slednji izseljenci arjanske rodbine, meni se to ne dozdeva resnično; in bi priglasoval Surowieckemu, kteri njihov prihod pred Germani stavlja. Prihodna raziskavanja bodo tudi to temo razsvetila. —

Jaz sem si nabral v svojih študijah dosti gradiva z ozirom na jezik in vero starodavnih Slovanov, prispodobljaje oboje jeziku in veri drugih sorodnih evropskih Arjancev, ali za objavljenje svojih raziskovanj si odločujem prihodni čas, in poseben pretres.

Ker je slovenska narodnost baltijskih Venetov nedvomljiva, podamo se do armoriških Venetov. Ti so stanovali kraj atlanskega oceana29 v provinciji lugdunski denešnji: Bretagne, ni samo na kopnem ali primorji, nego tudi na otocih: Siata, Sena, Vindillis, to je venetski otok po poznamenovanji Keltov. Denešnje mesto: Vannes, bretonski: Venet in Gwenet imenovano, na najskranji strani departementa du Morbihan še opominja na njihova nekdanja bivališča na bretanskem primorji. Morsko njihovo lôko (portus) so Galli imenovali venetsko: »vindana portus« ; in geografi pravijo, da je tudi mesto: Dariorigum bilo v njihovem posestvi. Prvi del besede ima prav slovensk glas, drugi nas opominja na rusko mesto: Riga in rusko besedo: riga. Znamenito je, da venetski otok po Keltih imenovan: Vindillis se denes veli: Belle Isle — lepi svetli, jasni otok, sosedni pa se je velel: Siata, ktero poznamenovanje zopet kaže na sijajno svitlo lastnost otoka. Morsko predgorje imenujejo rimski geografi: »promontorium Gobaeum«, toda po gobu (Rücken, Höcker, gibbus), ali pa po gubi (Bai, kleiner Meerbusen). Denes se veli: Pic de Penn marche. Pristansko mesto se je velelo: Vorganium, to je: Бръганіе od Бръгаіa, werfen, anstossen. Še danas še velijo kraji ob bregu rek, kjer z ladjami zadenejo, vrženja. Drugo primorsko mesto še stari geografi imenujejo in sicer: Blavia, brž ko ne pokvarjeno za: Plavia, mesto pri kterem se začne morski plav. Uckert se prišteva Venetom otoke: Riduna, Sarnija k in otok, ki je dobil po Caesaru ime: Caesarea.30 Več topičnih imen niso nam ohranili stari pisatelji.

Ti armorski Veneti so tudi naselbino ustanovili v Britaniji v okolici pozneje: Venedotia tudi Gwineth imenovana. Omenja še jih Einhard31 v osmem stoletji, ko govori o povratku britanskih Venetov v Galijo. Od kod je prišlo to slovensko pleme v te kraje? Jeli je ga vrgla osoda sem, ko so Veneti začenjali iz Azije v Evropo se preseljevati in proti Alpam korakati? Jeli niso se kje odtrgali od onih, ki so stanovali kraj »lacus veneticus,« in gazili naprej do britanskega primorja? Ali so se morebiti odtrgali od adrijanskih Venetov, in jo rivali skoz Helvetio, kjer še v vališkem kantonu den denes slabe slavenske ostanke nahodimo, in od ondod na zapadno mejo stare Gallije? Verjetniše pa še se mi dozdeva, da so sem prišli po morji od baltijskega primorja, saj še Caesar hvali njihovo izvrstno brodarijo in trgovino. Brž ko ne so jantar privažali iz jantarskega boka na severnogališko primorje, kjer so ga Foiničani in Grki nakladali. S tem privažanjem je s časoma nastala velika kolonija, ktera si je pridobila veliko veljavnost, tako da Caesar sam jo odlično priznava pisaje: »hujus (veneticae) civitatis longe amplissima auctoritas omnis orae maritimae regionum earum, quod et naves habent Veneti plurimas, quibus in Britaniam navigare consuerunt et scientia atque usu nauticarum rerum reliquos antecedunt, et in magno impetu maris atque aperto paucis portibus interjectis, quos tenent ipsi omnes fere, qui eo mari uti consuerunt, habent vectigales32 Njihove ladje so bile silno močne, kakor jih Caesar popisuje, zato so mu delali tudi Veneti velike nadloge, predno jih je mogel v vojski premagati. Res je znamenito, da so Slovani že od nekdaj bili izvrstni mornarji in brodarji. Vsi tedanji pisatelji hvalijo trgovinsko umnost baltijskih Venetov, in cvetočo trgovinsko mesto Volin (Vineta); byzantinski pisatelji brodarijo ruskih Slovanov po njihovih rekah, in da so adrijanski Veneti sloveli kot izvrstni trgovci, spričujejo nam dovolj rimski pisatelji.

Trdil bi, da so Veneti že v svoji azijanski pradomovini mogli ob morji stanovati, in se z brodarijo pečati, zato ni ravno brez vsega razloga, ako njih azijanskih prasedežev iščemo ob kaspijskem morji, ktero so starodavni Sloveni imenovali: hvalinsko. Kambriški Britanci so Armoriko imenovali: Letavija in prebivalce: Letewicion. Že stari kambriški interpolator si je prizadeval to besedo iz kambriškega jezika razlagati, in sicer iz: lled, semi, in tewi, tacere, in piše: Nos illos Britones armoricos vocamus in nostra lingua Letowicion, idest semitacentes, quoniam confuse loquuntur. Ta opazka je za naše preiskavanje zelo važna, ker nam pričuje, da še je zraven staro keltskega jezikovskega življa tudi vladal neki drugi. Na rimski (romanski) samo ni mogel misliti, ker ta je tudi se znašel v britanskih narečjih, moral je toraj v jezik Armoričanov tudi jezik Venetov svoj vpliv imeti. Vredno bi bilo, ko bi kteri učenjak presodil kritično jezik prebivalcev Bretagne, posebno kraj primorja, kjer so nekdaj Veneti stanovali. Jaz sem v Zeussovi keltiški gramatiki33 sledeče besede našel, ki so edino v nekdanji Armoriki znane, in prav slovenske, naimer: bran, corvus, slov. vran od vran, niger, latvijski: varns, yen, glacies, sloven. inje, pruina, bud, victoria, slov. beda, pobeda, coant izgovori: koant, desiderare, amare, rusk: kantovat, ljubiti, yar, gallina, slov. jara, jarika, gallina pullus, gueluet, vocare česk. volat, volovat, klicati, gai, sylva slov. gaj, primeri še stavek: »ez eo ret techet«, necesse est fugere, kjer techet se vjema slov. tekati.

Znamenita je tudi ta okoliščina, da zelišče, ktero Rusi imenujejo: bjelena in je bila Belbogu — Belinu posvečena so tudi stari Galli imenovali: βελινoντια = belinovica, in da jo Bretanci34 sedaj imenujejo: louzawen saňtes Apollina, Slovenec pa: travo sv. Apollonije.

Toliko sem dosedaj našel dokazalnih razlogov za sorodnost Venetov v Armeniji, Paflagoniji, v Illyriku kraj Adrije, baltskega morja in v Armoriki. Želim, da bi drugi slovenski starinoslovci v teh preiskavah še srečniši bili. Na koncu te razprave še priložim nekoliko vrstic o naglavnem pokrivalu adrijanskih Venetov — kukuljici.

Historik Venetie Romanin (I., 15) piše, da so starodavni Veneti kukule, kakor se vidi na izobraženih starih pametnikih, rabili za glavna pokrivala.  Tudi rimski satyrik Juvenal omenja kukulov v sledečih vrsticah:

 

         Translatus subito ad Marsos mensamque Sabellam

         Contentusque illic veneto duraque cucullo.

                                                         (Satyr. III. v 169. seq.)

Dozdeva se, da je beseda »veneto« po svoji koordinacii z besedo: »duro«, appellativ, respective: synonym z besedo: »caeruleus«, vendar Juvenalov scholiast kaže na rod Venetov, kteri so si glave pokrivali z kukuljicami. Romanin omenja tudi, da so oblačila starih Venetov bila cifrasta (fimbriata) šarena in pisana, kakoršna nosijo azijanski rodovi in še sedaj primorski Sloveni; glavna farba teh oblačil je mogla biti modroplava, ker je izraz »venetus« obviknol za: caeruleus.l Znana je, da še denes Sloveni po dolenjem Štajerskem in Kranjskem čislajo oprave posebno plašče iz plave farbe.m Romanin pripoveda tudi, da je prosti narod na veneških otocih še dolg čas nosil na glavi kukule»kapišone«.n Naš slavni Miklošič ima besedo za tujko, in jej primerja lat: cuccullus, cuculla novogršk: κουκούλα, in starogorenjenemšk: chugela. Klasična grščina te besede ne pozna, le poznejši glosatorji jo rabijo ob Hieronymovem veku. Latinskim je dobro znana, mi jo najdemo pri Martialu in Juvenalu in v cerkveni latinščini in sicer v Hieronymovih spisih. Rimljani niso kukuljic rabili za glavna pokrivala, k njim je ta oprava priromala od Venetov,o in z opravo tudi beseda. Sicer Martial govori tudi o »santonico bardocucullu« od: »liburnici cuculli;« ali ravno ta okoliščina pričuje, da kukuljica ni rimskega početka. Omenja je tudi Collumella, Trebellius Pollio, po kterih pisateljih zvémo, da so jo prišivali k plaščem, in celó pri Catonu najdemo: Cum tempestates pluviae fuerint, centones, cuculliones familiam oportuisse sibi sarcire.   Vendar jezik latinski nima korenike za razlago besede. Ko se je v rimski cerkvi meništvo ustanovilo, in menihi s svojimi kutami zvezali kukuljice (kapuce), sta meništvo in kukuljica romala po vsej Evropi, in latinizirana beseda je prišla med Irce (Hibernenses) in v životopisu sv. Kadoka se prvokrat omenja oblačilo: cocula, dalje v spisih koncilija klovenshavenskega anno 747. V Britaniji se je beseda kukula zelo popačila, in mi najdemo oblike: gwccwll, cwccwll, cugol, cyccyllu, cwgwl, kongowl, cochl, cwfl, cwfle, cufle, cochull, cochal, cubhail culladh, vse v pomenih vestis monachalis, pallium, Kapuze. Že popačene oblike te besede v novokeltskih besedah pričujejo, da beseda ni domača. Ravno tako skažena je beseda v germanskih narečjih. V teh se glasi: kogel, gugel, gogel, kugula, kugel itd. Tudi romanski jezici so to besedo zeló skazili, v francoščini jo najdemo skrajšano v obliki: coule, v španjolščini cuculla, cugulla, cogulla, provenc: cogula, portug. cugula, italj. cuculla, cocolla.p Ko bi ta beseda bila obče blago indoevropskih jezikov, kakor Diefenbach meni, morali bi mi v nemščini najti oblike: chochel, huhel, huhula, ni pa: kugula, gogel, kogel itd.

Domače tvarine latinskega in romanskega jezika so: caputium, capucio, capuchon, iz theme: caput. V to družbo spada: kappe, kapa, čapka itd.

Kako je Diefenbach mogel k besedi: cucullus, staviti nemšk: kugel (globus) škand.: kula, globus, dalje: keule, kolbe, česk. polsk. lužičkosrbski: kula, globus, finsk: kula, Schiesskugel, ne umem, saj krogla (globus) je okrogla reč, kukuljaca pa — špičasta. —

Kukol se je najprvlje rabil pri Venetih, njegovo prikladnost so spoznali Liburni in Galli, kteri so bili njihovi sosedje, dalje Rimljani, in tako je s pokrivalom za glavo tudi šlo poznamenovanje za to pokrivalo po svetu.

Besedo kukul poznajo vsa slovanska narečja, starobolg. kukulj, kuklar cucullus, srbsk.: kukuljica, rusk.: kukul ; česk.: kuklice, slov., kukma, kučma, znamenje da v besedi: cucullus ni reduplicatie, kakor Diefenbach misli. Od Slovanov so prijeli Madžari: čsuklya. Thema kuk pomenja to, kar latinsk: cac, v besedah cac-umen, cacuminatus, cacumino, zugespitzt, primeri staroslov.: kukonos, aduncum nasum habens, srbs. bolg. kuka, uncus, česk. in rusk.: kukla, kukulj, cacumen tecti, odkoder so si Finci izposodili svojo: kukkula, cacumen, in Rumunji po omehčanji naglasa: çucluiu, Zipfel, Wipfel, iz tega themata je jugoslov.: kukuljava, alauda, Schopflerche, avis cristata, der bewipfelte Vogel, kukmast ptič, primeri slov.: kukma, Zipfel, Wipfel, Schopf,r dalje poznamenovanja za špičaste brege: Kuk, Kukenbergen, Kuklice itd. na Štajerskem. Kukuljica je toraj: cacuminatum tegumentum, eine zugespitzte Kopfbedeckung, in kukule nosijo še den denes Rusi in karpatski Huculi, tudi božanstva na noriških rimskoslovenskih pametnikih. Rimska cerkva je vzela dostojne oprave tujih narodov med svoja cerkvena oblačila, tako dalmatiko od Dalmatincev, in kazulo še sedaj po zimi nosijo zagorske Hrvatice. Tako je tudi kukuljica, kapuca bila sprijeta za redovniško oblačilo, in kapucin je toraj kuklar, kukuljičar, kukman, kučmar. Znamenito je, kar Festus piše, da so si kukuljice spletali iz sitja (ex scirpo). Iz sitovine si še denes napravljajo slovenski pastirji kučme in Srbi plašče za obrambo pred dežjem.

 

 

1 Lassen, Indische Alterthumsk. I., 5 Gfrörer, Urgesch. des menschl. Geschl., str. 145 itd. Benfey, članek Indien v Ersch. in Gruberovi Encyklop.

a Iz staroindijsk: varvara je gršk βαρβαρος , korenika var pomeni to, kar slov. vr, od kod na-vretí, aufwinden, vrv, das Gewundene, das Seil, nemšk reduplikovano kakor v indijščini: wirwar, worren, verworren, toraj ljudstvo ktero je zmešan, nerazumljiv jezik govorilo, ali kakor Benfey misli, ki je imelo: verwirrtes Kopfhaar, kar je tudi lastnost kušitske plehe. Edno betvo divjih Kušitov so Indi imenovali: Padjas, die Schlechten, iz staroindijsk.: padja, primeri slov.: podli, armselig, schlecht.

2 Beri: Haug, Ueber die ältesten Namen der sogenannten Indogermanen v Allgem. Monatsch. für Wissensch. in Liter. 1844 st. 785 itd.

3 Lassen, 1. c. I, b. 518, 526.

4 Steph. Byz. vox Thrake.

5 Gilferding, Drevnejši period istorij Slavjan v časop. »Vjestnik« Evrop. str. 239.

b Veneta, ime hčeri hrvatskega župana. Rodbine Venet še živijo na Koroškem.

6 Moroškin, Imenoslov, sub vocibus.

c Razloge različnih poznamenovanj navaja Šafařik v Slov. Starož. I. 8.

d Jaz sem prvokrat ime Venet, Vend, Vind se trudil izpeljevati iz Keltskega: find, albus, drugokrat iz: vand, slov. vad, loqui, vendar, ker se mi dozdeva Gilferdingova razlaga naravna in verjetniša, ni me sram odpovedati se svojemu trdenju, ker v vseh svojih spisih mi je edino načelo: resnica naj veljá.

7 Homcr, Odyss. 11., 852.

e Tako so tudi Grki napravili iz persinskega imena Vastašpas svoj ‘Υστάσπες in iz: Varkania (Wolfsland) — ‘Υρκανια.

8 Eustath ad Dyonis Pierg. 378.

9 Jornand 29. primeri: Paul Diacon. Histor. Longob. II., 14. Chronicon Altinum v Archivio storico italiano, append. V., 103.

10 Lassen v Zeitsch. der deutach morgenl. Gesell. X. B. str. 386.

11 Eustath. ad Il II. v. 855.

f Nis, Nisovci, prebivalci v ruskem kneževstvu: Volodimir, Nišani, županija v zemlji polabskih Slovanov, Nišava, okolica mesta Niš in reke: Nišava v Bulgariji.

12 Pomp. Mela I, 2.

13 Apollon II. 378.

g Komana, Komiša na komu (mons rotundus) stoječe mesto.

14 Glej pri Langlois: Collection des historiens de l' Armenie I, 45.

15 Appian, Bellum Mithrid C. I. V.

16 Eustath. ad Hom. Iliad 852.

17 Pri Eustath. ad Dyon. Pierg. v. 378.

18 Krüger, Urgesch. des indogerman. Stammes I. Heft, str. 34. — Moses Chorens pri Šafařiku: Abkunft der Slav. str 140.

19 Šafařik l. c. str. 147, 148.

h Gotini so v Trakio prišli leta 220 – 251 po Krist. Moses. Chorens je zajemal večidel iz Alexandrinca Pappa. Temu so toraj mogle venetske betve na Dunaji znane biti in za njega še životariti

20 Justin II.

21 Strilter, II, 399.

22 Verkovič v časniku »Moskva« štev. 128. 13. septembra 1867.

i Jeli ne bi se pri tih Venetih smel iskati početek glagoljice?

23 Herodot I., 196. V., 9.

24 Pompon. Mel. II., 4.

25 Allg. Conversat. Lei. für das kath. Deutsch. vox Bodensee.

26 Primeri Plinij Hist. nat. XXXVII.

27 Vuk, rejčnik sub voce.

28 Obširno navedena dokazalna mesta najdeš pri Šemberi Zapad. Slowany str. 283-307.

j Galina Jäthenstein piše, da je te besede izustil:  »Vater der Geschichte«, toraj Herodot. Ali pri njem jih ne najdem.  Škoda, da virnika ne imenuje.  Iz rokava jih ni stresel.

29 Caesar bell gall. II. 34. III. 9. Strabon Geog. VI. Dio Cass. XXXIX, 46.

k Imenuje se še tudi mesto o bregu morskem: Aletum, primeri sansk.: ali, višina, srbsk. prejotovano: jalia, Ufer, ripa, litus. Alet bi toraj bilo: Brežice, Uferstadt. Suffiks: et najdeš v besedi: velet itd.

30 Glej Uckert, alte Geograph. IV, 237, 334.

31 Einhard Annal. ad an. 786 ed Pertz.

32 Caes. III. 8.

33 Glej: »Zeus, Gramm. Celt.« pag. 799.

34 Bretanjski: »Gandin von Anschowe«, čegar prvo domačijo je Wolfram Eschenbachski mislil najti v mestu Gandine pri Petuji, in rdeči vitez Ither (od iter, jitro?) sta utegnila biti v heroe potisnjeni solnčni božanstvi bretanjskih Venetov, primeri moj članek: Jeli obličaji na petujskem etc. v »Letop. Mat. slov. za leto 1870. str. 20-23.«

l »Venetus« prestavljajo jezikoslovci latinski: v caeruleus, eisengrau, meergrün.

m Primeri k temu, kar g. Verdelski piše v svoji knjigi »Opis in zgodovina Trsta« str. 100 itd. o nekdanji nošnji tržaških okoličanov.

n Gospod Verdelski v omenjeni knjigi tudi pripoveda, da so Primorci nosili po zimi plašč s kapuco.                    Pis.

o Po vseh krajih Venetie je polno slovenskih imen. Jaz omenim le: Stolbica, Leštice, Platišče, Tinica, Studena, Glavnik, Mira, Bor, Cebina, Livenca, Lonka, Roja itd. Znamenito je, kar Peez pripoveda, da na severni strani Westerwalda, se ponemčeni prebivalci slovanski »Hiki« ravno tako nosijo, kakor prebivalci friulske Stolbice (glej Westermann Monatshefte 1859. str. 64). Toraj zopet zavez adrijanskih Venetov s severnimi.

p Druge popačene oblike so : kymr, huque, hug, goth, hakuls.

r Z besedo: kuklja, kukma, kučma so v zvezi česk., rusk., polsk., lužičkosrbsk: chochol, hohol, crista avium, Busch, Schopf, in hrvatskoslov. huhor, crista, huhorjav, cristatus. Gilferding stavlja te besede k. sansk.: çêkhara, çikhara, kar isto pomenja. Posebno srbščina ima iz themata. Kuk dosti besed, postavim: kuka, uncus, kukara, idem kukinja, Spitzkugel, kukma, Schopf, kukmarka, ptica z kukmo, kukast, uncinatus, kuk, spitziger Felsen, kukac, fibula itd., vseh teh poznamenovanjih tiči pomen rti (Spitze). Primeri še litovaki kykas.                    Pis.

 

 

_____________

Letopis Matice slovenske, 1871

 

 

 

DAVORIN TRSTENJAK (1817, Kraljevci v Slov. goricah – 1890, Stari trg pri Slovenj Gradcu); zgodovinar, pisatelj, katoliški duhovnik, profesor slovenščine. Sprva pisal pesmi v nemščini, Vraz ga je ogreval za ilirizem, a se je usmeril v slovensko literaturo (krajša proza) in zgodovino. Zbral je zakladnico virov in podatkov (tudi z zapuščino Matevža Ravnikarja Poženčana), s katerimi je v razpravah razvijal avtohtonistično tezo o začetkih slovanstva ter s tem utemeljil slovensko vejo t. i. teorije kontinuitete, nasprotne teoriji »priselitvenih poplav«. Ker je slednja poldrugo stoletje prevladovala v tradicionalnem šolskem diskurzu, je bil Trstenjak odrinjen na »apokrifno« obrobje amaterizma (očitali so mu »neznanstveno metodo«, čeprav je skoraj vsako svojo trditev podpiral z obilico citatov v izvirnih jezikih dokumentov) in v sistematično pozabo, tako da je bil celo zamenjavan s sodobnim imenjakom, hrvaškim pedagogom. Razprave je sicer objavljal v uglednem Letopisu MS; med njimi spis Raziskavanja na polji staroslovenske zgodovine pomeni poljudnejši povzetek njegovega zgodovinopisja, pravzaprav gre za traso vse poznejše »venetologije«. (Op. ur. I. A.)

 

 

 

English