Lives Journal 3

Iztok Vrhovec

 

SPREHOD

 

Mala Ana se je nekoch sprehajala s svojim ochetom. Ko sta prispela do njenega najljubshega drevesa, kjer je bila dozhivela zhe toliko zanimivih pogovorov s svojo babico in vchasih z dedom, se je ustavila in ga resno pogledala. Oche je vedel, da sledi nekaj pomembnega. Vsaj obichajno je bilo ob takem pogledu tako.

Ana je za nekaj trenutkov she pomolchala, potem pa ustrelila kot iz topa: »Ochka – zakaj zhivimo?« Oche se je zdrznil in jo malce zachudeno pogledal. Njeno vprashanje ga je presenetilo – prichakoval je bil kaj posebnega, a vendarle ne tako zelo posebnega. Kot urochen je nekaj chasa buljil vanjo, potem pa konchno le nekako nerazlochno zamomljal: »Ja, res... zakaj?«

»Kaj pravish?« je dejala Ana, ki ni dobro slishala, kaj je bil rekel.

»Pravim...« je ponovno poskusil oche, »da...ee...«

»Ja?« je zanimalo Ano, kaj bo povedal.

Vendar kar ni in ni mogel izdaviti nichesar smiselnega. Nekaj je she momljal, potem pa obupal, zaprl usta in nemo zrl predse.

»Deda pravi...« je povzela besedo Ana, »da je vse le za to, da bi spoznali, da je chloveshka dusha edina stvar, ki nas dela chloveshke...« Oche se je spet zdrznil. Kakshne besede iz ust njegovega otroka! Pa cheprav so bile dedove. Vendar je o njih razmishljala tudi Ana, in so bile zato vsaj malo tudi njene.

»Kako to mislish?« je vprashal.

»No, sama ne vem natanchno, kaj s tem mislim...« je dejala Ana, »ampak deda pravi...«

»Kaj ti mislish, Ana, me zanima?« jo je malce ostro prekinil oche.

»Ochka, pochakaj prosim, da ti najprej povem, kaj pravi deda, potem ti bom pa povedala, kaj mislim jaz! Okej?«

»V redu,« se je strinjal oche.

»Torej...« je nadaljevala Ana, »deda pravi, da on – tako kot vsi drugi – na zhalost tudi ne ve natanchno, ampak da vse, kar je pogruntal v teh sedemdesetih letih, kolikor jih je bil prezhivel do sedaj – torej – da je vse, kar je ugotovil, to, kar sem zhe rekla malo prej: da je nasha dusha edina stvar, ki nas dela chloveshke. In da se tega zaveda tako... prosim te, ne kregaj me, ko bom zdaj rekla, kar bom rekla. Tako je pach rekel deda. Okej?«

»No, povej zhe!« je bil nekam nestrpen oche.

»Torej, da se tega zaveda tako...ee... prekleto malo ljudi, da njega od tega zhe ...ee... prekleto glava boli,« je malce v zadregi nadaljevala Ana. »Tako pravi ded. – Da se vechina obnasha kot podivjani pubertetniki. Da to za pubertetnike ni nich narobe – oni naj se kar obnashajo tako, kot naj bi se pubertetniki obnashali – torej podivjano – ampak, da potem... ko odrastejo, nikoli prav zares ne odrastejo... she naprej so tako... ee... zdaj bom spet rekla tisto dedkovo besedo, ochka...« je pojasnjevala Ana in vprashujoche pogledala ocheta, ki pa je bil tako zatopljen v njeno govorjenje, da ni opazil nichesar drugega.

»No, no povej, Ana,« je rekel. »Kaj potem pravi ded?«

»Torej,« je nadaljevala Ana, »ded pravi, da so kljub temu, da njihovo telo odraste, she vedno tako... prekleto otrochji... fascinirani, pravi ded – saj mi je razlozhil, vesh, » je pojasnjevala Ana, »kaj ta beseda pomeni – najprej je namrech nisem razumela... torej, da so she vedno tako fascinirani nad svojimi hormoni – tudi to mi je razlozhil, vesh, ochka, kaj so hormoni – torej, da so she vedno tako fascinirani s svojimi hormoni in svojimi obchutki in svojimi mislimi in z vsem, kar bi moralo biti le posledica, ne pa vzrok njihovega obstoja...« Tu je Ana za trenutek obstala in zajela zrak, saj je bila zadnji stavek povedala tako goreche in v enem dihu, kot je bil obichajno to pochel njen ded, in je bila zdaj zaradi tega skoraj brez zraka. Njenega ocheta pa je v istem hipu preshinila misel, ali je za Ano dobro, da se toliko druzhi z dedom. Da ji polni glavo s takimi idejami. Saj je she tako majhna, za bozhjo voljo! Kaj se ne bi raje igrala s punchkami? A njegov val dvomechih misli je prekinil Anin glas, ki si je bila ochitno spet nabrala dovolj mochi za nadaljevanje dedovega porochanja.

»Torej, ja... ded pravi,« je nadaljevala Ana, »da vsi pozabijo na to, da imajo dusho, in da bi morali najprej zaznati njene impulze, prisluhniti njenim klicem, njenim vzdihljajem... pa she nekaj takih stvari – prav vsega nisem razumela, vesh – « je she naprej razlagala Ana, »in potem bi lahko vse misli in chustva umestili tja, kamor spadajo. In ne bi vihrali naokoli kakor podivjani najstniki – cheprav proti njim – ponavljam!« je dvignila desni kazalec Ana – kot kakshna stroga uchiteljica se je v tistem trenutku zazdela ochetu, ki se je pochutil chedalje bolj nelagodno – kot kakshen sholarchek se je za trenutek zazdel sam sebi in preshinili so ga neki stari, pozabljeni obchutki in z njimi povezane misli, glede katerih si ne bi bil mislil, da she obstajajo... spomnil se je bil na neki davni sholski dan, ki je bil zanj zelo neprijeten in ga ni hotel vech nikoli podozhiveti. – V trenutku te trenutne izgubljenosti, ga je preshinila odreshilna misel: jaz sem vendar njen oche! In ona je moja hchi!

»Ja, Ana, v redu,« je prekinil svojo hcherko sredi stavka.

»Ampak ochka – nisem she konchala!« se je namrshchila Ana. »In potem sva she rekla – pravzaprav si ti hotel, da ti povem – kaj si o vsem tem mislim jaz... In tudi mene zanima, kaj si o tem mislish ti in...«.

»No,« jo je ponovno prekinil oche, »jaz ti bom kar zdaj povedal, kaj si mislim.«

»Ampak, prekleto!« se je razjezila Ana, in tokrat ni imela nobenih zadrzhkov z besedo, za katero se ji je malce prej zdelo, da je ne sme izgovoriti, dokler za to ne dobi dovoljenja. »Saj she nisem konchala! Se ne spomnish, da mi vedno pravish: 'pochakaj, da drug pove do konca, potem bosh pa ti nadaljevala'!?«

»No, seveda se spomnim, ampak...« je zhe malce popustil oche.

»Kaj – ampak?!« se ni dala Ana. »Tudi to pravish,« je nadaljevala v hitrejshem tempu, da je oche ne bi sluchajno spet prekinil, »da se pravil ne sme spreminjati, kakor se komu zdi, temvech so pravila zato, da smo lahko med sabo enakopravni, in da si tudi starshi ne morejo kar izmishljevati, kaj bi radi. Da tudi njih omejujejo pravila, o katerih smo se bili prej skupaj dogovorili, da veljajo! Se spomnish? To so tvoje besede in mamichine tudi. In gotovo se tudi spomnish, da sta mi to zhe kar precejkrat povedala!«

Zdaj je bil oche tisti, ki je globlje zajel zrak, in trenutek nekakshne ochetovske panike, ko se mu je zazdelo, da hcherka ne bi smela misliti in govoriti o stvareh, o katerih je bila mislila in govorila, je minil. Seveda se je spomnil vseh tistih razlag o pravilih, ki jih je bil tolikokrat ponavljal prav zaradi mozhnosti takshnih situacij, kot je bila tale zdaj, ko je ta svoja pravila dobil tako lepo servirana pod nos. In zdaj, ko se je zhe skoraj umiril, mu je bilo celo nekako vshech, da je bilo tako.

»Ja, Ana, se spomnim, seveda se spomnim,« je dejal, »in seveda imash prav. Za trenutek me je nekaj zmedlo... daj, prosim, povej, kar si mislila povedati.«

Tudi Ana se je pomirila in je bila zadovoljna, da se je tudi ochka konchno spametoval. »Torej,« je nadaljevala in se popraskala po glavi, »kje sem zhe ostala?«

»Da ded nima nich proti tako imenovanim podivjanim najstnikom,« ji je pomagal oche in se zasmejal.

»Aja, saj res,« se je tlesknila po chelu Ana in nadaljevala: »Torej – pravi ded – da seveda nima nich proti tistim ubogim suzhnjem prebujajochih se hormonov in njihovim vihrajochim chustvom in upornishkim mislim... pravi, da je to najbolj normalna stvar na svetu... ampak potem... kaj pri vechini nastane iz tega potem...« Ana je spet globoko zajela zrak in za trenutek pomolchala. Oche je videl, kako kima z glavo, premleva she neizgovorjene dedove misli in ishche primerne besede, da jih izrazi. A zhe je nadaljevala: »Potem pa vsi ostanejo tam, kjer so bili v puberteti... ali pa se vrnejo she za kak korak nazaj, namesto da bi shli naprej. Pozabijo, da so pravzaprav ljudje, in da imajo dusho. Slishijo le lastne misli... pa she te povechini niso njihove, temvech so le nekakshni neprebavljeni spachki, ki so jih bili pogoltnili s televizije, radia, chasopisov, revij. Pravi, da je tam toliko neumnosti, da se je ves zemeljski rod zaustavil za stoletja, che ne she za dlje...«.

Tu se je Ana ponovno za trenutek ustavila in, odkimavajoch z glavo, zamrmrala: »Za cela stoletja... tega si pa res ne znam predstavljati...« Potem pa je spet nadaljevala malce glasneje: »No, kakorkoli – zdi se mi, da je hotel s tem povedati, da za dolgo, dolgo... vsekakor predolgo... Pravi, da vse te stvari chloveshko dusho tako ... ee... prekleto dushijo, da je chudezh, da se she ni preselila na kak drug planet, in da ga ne bi prav nich chudilo, che se bo nekega lepega dne to tudi zares zgodilo... In potem bomo konchno postali – pravi ded – tisto, v kar se zdaj tako prekleto hitro spreminjamo... v animirane lutke brez... brez smisla, brez bistva, brez resnichnih zhelja, brez... brez dushe, edine rechi, ki nas dela ljudi...«.

Kazalo je, da je Ana konchala s svojim porochanjem. Le tiho je she pokimavala zdaj gor in dol, pa levo in desno in potem spet gor in dol. Kot da ji misli, povezane z besedami, ki jih je bila ravnokar izgovorila, razigrano skachejo sem ter tja po glavi, ona pa lovi nekakshno miselno ravnotezhje.

Z ochetom sta tako nekaj chasa molchala, potem pa mu je Ana zachela pripovedovati she o tem, kaj si o tem misli ona. Rekla je, da prav vsega ne razume, ampak da je bil ded tako zelo preprichljiv, ko je govoril o vsem tem, da mu je kar nekako verjela. Da se je o tem poskushala pogovarjati zhe z mamo in s sosholci in z uchiteljico in starshi nekaterih njenih sosholcev, pa je ni nihche tako preprichal kot prav ded. In da se – s tistim malo, kolikor razume – z dedom strinja, vse ostalo pa se ji zdi zelo verjetno in vsekakor – »kot sem zhe rekla,« je rekla, »bilo je do sedaj dalech najbolj preprichljivo in verjetno od vsega, kar sem od kogarkoli slishala.« In she to je rekla, da je bila presenechena, kako slabi sogovorniki so bili vsi odrasli, s katerimi se je bila do sedaj o tem pogovarjala. »In tudi to gre v prid temu, kar pravi ded, vesh,« je pokimala in pokroviteljsko pogledala ocheta. »Te stvari bi zhe morali malo bolje vedeti... che bi se o njih malo vech pogovarjali in razmishljali, namesto da le buljite solzave nadaljevanke in prebirate trache o tem, kdo s kom in kako in za katerim vogalom in ob katerem delu dneva in nochi in... in tako naprej,« je zakljuchila Ana.

Zdaj je ocheta preplavil nekakshen val prijetnih obchutij in tesneje je prijel Ano za roko.

»Ljudje se farbamo s toliko zhavbami,« je dejal, vzpodbujen s temi skoraj zhlahtnimi vzgibi, »da smo kmalu videti kot umazani cucki... in che vidimo koga, ki ni tako zasvinjan, kot smo sami... potem ga hitro obtozhimo, kakshen pacek da je. Kar uzhaljeni in jezni smo, da ni tak umazanec, kot smo sami...«

Ana se je malce namrshchila in pogledala ocheta.

»Vesh kaj, dragi ochka,« je rekla, »tole se mi pa zdi malce trapasto... da bi se jezila na druge, da so packi, ker sem sama umazana... cheprav, che malce pomislim... ko jaz na primer barvam... che ne umivam chopicha ali che zmesham prevech barv, dobim nekakshno umazano packarijo, in vse skupaj ni podobno nichemur... in potem me vchasih to tako ujezi, da postanem jezna na Majo, ki naredi lepo sliko... cheprav se potem hitro zavem, da sem naredila packarijo jaz in ne Maja... No, morda pa je vendarle nekaj smisla v teh tvojih besedah. In – kot pravi deda – ko se ulezhejo, mi bo pa sploh vse jasno, ne?« je zadovoljno zhvrgolela Ana, se iztrgala ochetu iz roke in stekla naprej.

»Daj, se greva malo lovit!« je zaklicala in mu pomignila, naj jo lovi. »Vesh, deda je mogoche res zelo pameten, ampak lovit se pa ne zna prav dobro!«

»Da sem le she za kakshno rabo,« se je zasmejal oche in stekel za hcherko. Besede, ki so malo prej tako silovito vrele iz njenih ust, pa so she kar naprej brenchale po njegovi glavi in si zhelele nekakshnega kvalitetnejshega odziva, kot ga je bil she sposoben ta hip. In tudi potem, ko sta zhe bila prishla domov, ko so vecherjali, ko si je umival zobe, ko si je oblachil pizhamo, ko je Ani rekel lahko noch in ko se je ulegel v posteljo, ga she vedno niso pustile pri miru. Shele ko je globoko vdihnil, se obrnil na bok, popravil vzglavnik in – preden ga je premagal spanec – she enkrat na shiroko zazehal, so legle k pochitku tudi one... Vsaj do novega jutra, ko jih bo – che zhe nihche drug ne – zagotovo zopet prebudila njegova mala Ana...

 

English