Lives Journal 3

Iztok Vrhovec

 

SPREHOD

 

Mala Ana se je nekoč sprehajala s svojim očetom. Ko sta prispela do njenega najljubšega drevesa, kjer je bila doživela že toliko zanimivih pogovorov s svojo babico in včasih z dedom, se je ustavila in ga resno pogledala. Oče je vedel, da sledi nekaj pomembnega. Vsaj običajno je bilo ob takem pogledu tako.

Ana je za nekaj trenutkov še pomolčala, potem pa ustrelila kot iz topa: »Očka – zakaj živimo?« Oče se je zdrznil in jo malce začudeno pogledal. Njeno vprašanje ga je presenetilo – pričakoval je bil kaj posebnega, a vendarle ne tako zelo posebnega. Kot uročen je nekaj časa buljil vanjo, potem pa končno le nekako nerazločno zamomljal: »Ja, res... zakaj?«

»Kaj praviš?« je dejala Ana, ki ni dobro slišala, kaj je bil rekel.

»Pravim...« je ponovno poskusil oče, »da...ee...«

»Ja?« je zanimalo Ano, kaj bo povedal.

Vendar kar ni in ni mogel izdaviti ničesar smiselnega. Nekaj je še momljal, potem pa obupal, zaprl usta in nemo zrl predse.

»Deda pravi...« je povzela besedo Ana, »da je vse le za to, da bi spoznali, da je človeška duša edina stvar, ki nas dela človeške...« Oče se je spet zdrznil. Kakšne besede iz ust njegovega otroka! Pa čeprav so bile dedove. Vendar je o njih razmišljala tudi Ana, in so bile zato vsaj malo tudi njene.

»Kako to misliš?« je vprašal.

»No, sama ne vem natančno, kaj s tem mislim...« je dejala Ana, »ampak deda pravi...«

»Kaj ti misliš, Ana, me zanima?« jo je malce ostro prekinil oče.

»Očka, počakaj prosim, da ti najprej povem, kaj pravi deda, potem ti bom pa povedala, kaj mislim jaz! Okej?«

»V redu,« se je strinjal oče.

»Torej...« je nadaljevala Ana, »deda pravi, da on – tako kot vsi drugi – na žalost tudi ne ve natančno, ampak da vse, kar je pogruntal v teh sedemdesetih letih, kolikor jih je bil preživel do sedaj – torej – da je vse, kar je ugotovil, to, kar sem že rekla malo prej: da je naša duša edina stvar, ki nas dela človeške. In da se tega zaveda tako... prosim te, ne kregaj me, ko bom zdaj rekla, kar bom rekla. Tako je pač rekel deda. Okej?«

»No, povej že!« je bil nekam nestrpen oče.

»Torej, da se tega zaveda tako...ee... prekleto malo ljudi, da njega od tega že ...ee... prekleto glava boli,« je malce v zadregi nadaljevala Ana. »Tako pravi ded. – Da se večina obnaša kot podivjani pubertetniki. Da to za pubertetnike ni nič narobe – oni naj se kar obnašajo tako, kot naj bi se pubertetniki obnašali – torej podivjano – ampak, da potem... ko odrastejo, nikoli prav zares ne odrastejo... še naprej so tako... ee... zdaj bom spet rekla tisto dedkovo besedo, očka...« je pojasnjevala Ana in vprašujoče pogledala očeta, ki pa je bil tako zatopljen v njeno govorjenje, da ni opazil ničesar drugega.

»No, no povej, Ana,« je rekel. »Kaj potem pravi ded?«

»Torej,« je nadaljevala Ana, »ded pravi, da so kljub temu, da njihovo telo odraste, še vedno tako... prekleto otročji... fascinirani, pravi ded – saj mi je razložil, veš, » je pojasnjevala Ana, »kaj ta beseda pomeni – najprej je namreč nisem razumela... torej, da so še vedno tako fascinirani nad svojimi hormoni – tudi to mi je razložil, veš, očka, kaj so hormoni – torej, da so še vedno tako fascinirani s svojimi hormoni in svojimi občutki in svojimi mislimi in z vsem, kar bi moralo biti le posledica, ne pa vzrok njihovega obstoja...« Tu je Ana za trenutek obstala in zajela zrak, saj je bila zadnji stavek povedala tako goreče in v enem dihu, kot je bil običajno to počel njen ded, in je bila zdaj zaradi tega skoraj brez zraka. Njenega očeta pa je v istem hipu prešinila misel, ali je za Ano dobro, da se toliko druži z dedom. Da ji polni glavo s takimi idejami. Saj je še tako majhna, za božjo voljo! Kaj se ne bi raje igrala s punčkami? A njegov val dvomečih misli je prekinil Anin glas, ki si je bila očitno spet nabrala dovolj moči za nadaljevanje dedovega poročanja.

»Torej, ja... ded pravi,« je nadaljevala Ana, »da vsi pozabijo na to, da imajo dušo, in da bi morali najprej zaznati njene impulze, prisluhniti njenim klicem, njenim vzdihljajem... pa še nekaj takih stvari – prav vsega nisem razumela, veš – « je še naprej razlagala Ana, »in potem bi lahko vse misli in čustva umestili tja, kamor spadajo. In ne bi vihrali naokoli kakor podivjani najstniki – čeprav proti njim – ponavljam!« je dvignila desni kazalec Ana – kot kakšna stroga učiteljica se je v tistem trenutku zazdela očetu, ki se je počutil čedalje bolj nelagodno – kot kakšen šolarček se je za trenutek zazdel sam sebi in prešinili so ga neki stari, pozabljeni občutki in z njimi povezane misli, glede katerih si ne bi bil mislil, da še obstajajo... spomnil se je bil na neki davni šolski dan, ki je bil zanj zelo neprijeten in ga ni hotel več nikoli podoživeti. – V trenutku te trenutne izgubljenosti, ga je prešinila odrešilna misel: jaz sem vendar njen oče! In ona je moja hči!

»Ja, Ana, v redu,« je prekinil svojo hčerko sredi stavka.

»Ampak očka – nisem še končala!« se je namrščila Ana. »In potem sva še rekla – pravzaprav si ti hotel, da ti povem – kaj si o vsem tem mislim jaz... In tudi mene zanima, kaj si o tem misliš ti in...«.

»No,« jo je ponovno prekinil oče, »jaz ti bom kar zdaj povedal, kaj si mislim.«

»Ampak, prekleto!« se je razjezila Ana, in tokrat ni imela nobenih zadržkov z besedo, za katero se ji je malce prej zdelo, da je ne sme izgovoriti, dokler za to ne dobi dovoljenja. »Saj še nisem končala! Se ne spomniš, da mi vedno praviš: 'počakaj, da drug pove do konca, potem boš pa ti nadaljevala'!?«

»No, seveda se spomnim, ampak...« je že malce popustil oče.

»Kaj – ampak?!« se ni dala Ana. »Tudi to praviš,« je nadaljevala v hitrejšem tempu, da je oče ne bi slučajno spet prekinil, »da se pravil ne sme spreminjati, kakor se komu zdi, temveč so pravila zato, da smo lahko med sabo enakopravni, in da si tudi starši ne morejo kar izmišljevati, kaj bi radi. Da tudi njih omejujejo pravila, o katerih smo se bili prej skupaj dogovorili, da veljajo! Se spomniš? To so tvoje besede in mamičine tudi. In gotovo se tudi spomniš, da sta mi to že kar precejkrat povedala!«

Zdaj je bil oče tisti, ki je globlje zajel zrak, in trenutek nekakšne očetovske panike, ko se mu je zazdelo, da hčerka ne bi smela misliti in govoriti o stvareh, o katerih je bila mislila in govorila, je minil. Seveda se je spomnil vseh tistih razlag o pravilih, ki jih je bil tolikokrat ponavljal prav zaradi možnosti takšnih situacij, kot je bila tale zdaj, ko je ta svoja pravila dobil tako lepo servirana pod nos. In zdaj, ko se je že skoraj umiril, mu je bilo celo nekako všeč, da je bilo tako.

»Ja, Ana, se spomnim, seveda se spomnim,« je dejal, »in seveda imaš prav. Za trenutek me je nekaj zmedlo... daj, prosim, povej, kar si mislila povedati.«

Tudi Ana se je pomirila in je bila zadovoljna, da se je tudi očka končno spametoval. »Torej,« je nadaljevala in se popraskala po glavi, »kje sem že ostala?«

»Da ded nima nič proti tako imenovanim podivjanim najstnikom,« ji je pomagal oče in se zasmejal.

»Aja, saj res,« se je tlesknila po čelu Ana in nadaljevala: »Torej – pravi ded – da seveda nima nič proti tistim ubogim sužnjem prebujajočih se hormonov in njihovim vihrajočim čustvom in uporniškim mislim... pravi, da je to najbolj normalna stvar na svetu... ampak potem... kaj pri večini nastane iz tega potem...« Ana je spet globoko zajela zrak in za trenutek pomolčala. Oče je videl, kako kima z glavo, premleva še neizgovorjene dedove misli in išče primerne besede, da jih izrazi. A že je nadaljevala: »Potem pa vsi ostanejo tam, kjer so bili v puberteti... ali pa se vrnejo še za kak korak nazaj, namesto da bi šli naprej. Pozabijo, da so pravzaprav ljudje, in da imajo dušo. Slišijo le lastne misli... pa še te povečini niso njihove, temveč so le nekakšni neprebavljeni spački, ki so jih bili pogoltnili s televizije, radia, časopisov, revij. Pravi, da je tam toliko neumnosti, da se je ves zemeljski rod zaustavil za stoletja, če ne še za dlje...«.

Tu se je Ana ponovno za trenutek ustavila in, odkimavajoč z glavo, zamrmrala: »Za cela stoletja... tega si pa res ne znam predstavljati...« Potem pa je spet nadaljevala malce glasneje: »No, kakorkoli – zdi se mi, da je hotel s tem povedati, da za dolgo, dolgo... vsekakor predolgo... Pravi, da vse te stvari človeško dušo tako ... ee... prekleto dušijo, da je čudež, da se še ni preselila na kak drug planet, in da ga ne bi prav nič čudilo, če se bo nekega lepega dne to tudi zares zgodilo... In potem bomo končno postali – pravi ded – tisto, v kar se zdaj tako prekleto hitro spreminjamo... v animirane lutke brez... brez smisla, brez bistva, brez resničnih želja, brez... brez duše, edine reči, ki nas dela ljudi...«.

Kazalo je, da je Ana končala s svojim poročanjem. Le tiho je še pokimavala zdaj gor in dol, pa levo in desno in potem spet gor in dol. Kot da ji misli, povezane z besedami, ki jih je bila ravnokar izgovorila, razigrano skačejo sem ter tja po glavi, ona pa lovi nekakšno miselno ravnotežje.

Z očetom sta tako nekaj časa molčala, potem pa mu je Ana začela pripovedovati še o tem, kaj si o tem misli ona. Rekla je, da prav vsega ne razume, ampak da je bil ded tako zelo prepričljiv, ko je govoril o vsem tem, da mu je kar nekako verjela. Da se je o tem poskušala pogovarjati že z mamo in s sošolci in z učiteljico in starši nekaterih njenih sošolcev, pa je ni nihče tako prepričal kot prav ded. In da se – s tistim malo, kolikor razume – z dedom strinja, vse ostalo pa se ji zdi zelo verjetno in vsekakor – »kot sem že rekla,« je rekla, »bilo je do sedaj daleč najbolj prepričljivo in verjetno od vsega, kar sem od kogarkoli slišala.« In še to je rekla, da je bila presenečena, kako slabi sogovorniki so bili vsi odrasli, s katerimi se je bila do sedaj o tem pogovarjala. »In tudi to gre v prid temu, kar pravi ded, veš,« je pokimala in pokroviteljsko pogledala očeta. »Te stvari bi že morali malo bolje vedeti... če bi se o njih malo več pogovarjali in razmišljali, namesto da le buljite solzave nadaljevanke in prebirate trače o tem, kdo s kom in kako in za katerim vogalom in ob katerem delu dneva in noči in... in tako naprej,« je zaključila Ana.

Zdaj je očeta preplavil nekakšen val prijetnih občutij in tesneje je prijel Ano za roko.

»Ljudje se farbamo s toliko žavbami,« je dejal, vzpodbujen s temi skoraj žlahtnimi vzgibi, »da smo kmalu videti kot umazani cucki... in če vidimo koga, ki ni tako zasvinjan, kot smo sami... potem ga hitro obtožimo, kakšen pacek da je. Kar užaljeni in jezni smo, da ni tak umazanec, kot smo sami...«

Ana se je malce namrščila in pogledala očeta.

»Veš kaj, dragi očka,« je rekla, »tole se mi pa zdi malce trapasto... da bi se jezila na druge, da so packi, ker sem sama umazana... čeprav, če malce pomislim... ko jaz na primer barvam... če ne umivam čopiča ali če zmešam preveč barv, dobim nekakšno umazano packarijo, in vse skupaj ni podobno ničemur... in potem me včasih to tako ujezi, da postanem jezna na Majo, ki naredi lepo sliko... čeprav se potem hitro zavem, da sem naredila packarijo jaz in ne Maja... No, morda pa je vendarle nekaj smisla v teh tvojih besedah. In – kot pravi deda – ko se uležejo, mi bo pa sploh vse jasno, ne?« je zadovoljno žvrgolela Ana, se iztrgala očetu iz roke in stekla naprej.

»Daj, se greva malo lovit!« je zaklicala in mu pomignila, naj jo lovi. »Veš, deda je mogoče res zelo pameten, ampak lovit se pa ne zna prav dobro!«

»Da sem le še za kakšno rabo,« se je zasmejal oče in stekel za hčerko. Besede, ki so malo prej tako silovito vrele iz njenih ust, pa so še kar naprej brenčale po njegovi glavi in si želele nekakšnega kvalitetnejšega odziva, kot ga je bil še sposoben ta hip. In tudi potem, ko sta že bila prišla domov, ko so večerjali, ko si je umival zobe, ko si je oblačil pižamo, ko je Ani rekel lahko noč in ko se je ulegel v posteljo, ga še vedno niso pustile pri miru. Šele ko je globoko vdihnil, se obrnil na bok, popravil vzglavnik in – preden ga je premagal spanec – še enkrat na široko zazehal, so legle k počitku tudi one... Vsaj do novega jutra, ko jih bo – če že nihče drug ne – zagotovo zopet prebudila njegova mala Ana...

 

English