Lives Journal 3

Lucijan Vuga

 

VENETI V LUCHI SODOBNE TEORIJE KONTINUITETE

Slovenci zhe od kamene dobe na sedanjih ozemljih

(avtohtonistichna teorija poselitve – izpod peres tujih znanstvenikov)

 

»Slovani niso bili nikdar taki razbojniki kakor

Nemci, temvech so ljubili mir, obdelovali zemljo ter re-

dili veliko zhivine. Zaradi njihovega miroljubja so jih

podvrgli drugi narodi, toda nobeno ljudstvo se ni tako

pregreshilo nad njimi, kakor Nemci. Nesrecha je pach

hotela, da je moral imeti ta mirni narod za sosede

Nemce in Tatare.«

 

(Johann Gottfried von Herder, 1744-1803, nemshki filozof)

 

1. UVOD

 

V drugi polovici devetdesetih let dvajsetega stoletja je v mednarodnih strokovnih krogih vzbudila veliko pozornost teorija kontinuitete, ki, uposhtevajoch najnovejsha arheoloshka, zgodovinska, genetska, lingvistichna, etnoloshka in druga dognanja, utemeljuje bistveno kontinuiteto poselitve evropskega prostora vse od neolitika in v dolochenem smislu celo od paleolitika naprej. S tem v zvezi je treba uposhtevati migracije po zadnji ledeni dobi, ki pa so shle od juga proti severu, ne pa obratno!

Najvidnejshi predstavnik te shole zagovornikov teorije kontinuitete je Mario Alinei, dolgoletni profesor in emeritus univerze v Utrechtu, predsednik evropskega urednishkega odbora “Atlas Linguarum Europae” pod pokroviteljstvom UNESCA, direktor in urednik revije “Quaderni di semantica” itd., ki je v dveh knjigah na skoraj dva tisoch straneh, objavljenih 1996 in 2000, celovito podal in utemeljil nov pristop k obravnavanju zgodovine ter se izrecno opredelil proti konvencionalnim in nevzdrzhnim teorijam o t.im. preseljevanju ljudstev, za kar ni ne arheoloshkih ne drugih dokazov, pach pa je veliko dejstev, ki govore v prid teoriji kontinuitete, s katero je mogoche odpraviti celo vrsto neskladnosti in ochitnih “ideoloshkih konstruktov” (zlasti s strani nemshkih zgodovinarjev).

Teorija je bila zhe predstavljena na mednarodnih znanstvenih srechanjih in je prav spricho svoje nekonvencionalnosti ter trganja okovov dosedanjih paradigem povzrochila veliko vznemirjenje; na eni strani zavrachanje, na drugi pritrjevanje.

Teorijo kontinuitete so nekateri zagovarjali zhe zelo dolgo, le da je bila zlasti v osemnajstem in devetnajstem stoletju v izraziti senci prevladujochih, zlasti nemshkih shol (dasi je bilo tudi tam najti pristashe teorije kontinuitete).

Najsodobnejsha teorija kontinuitete je sistematichno nadaljevanje najnovejshih raziskav o izvoru Indoevropejcev, ki jih je v shestdesetih letih zasnovala Marija Gimbutas s teorijo kurganov v prid chrnomorske inachice, v osemdesetih letih pa je lord Colin Renfrew zamisel razvil v anatolsko teorijo indoevropskega izvora, na osnovi novih arheoloshkih in lingvistichnih (predvsem arhivi glinastih klinopisov na Blizhnjem vzhodu) odkritij.

Za shirshe slovensko ozemlje je zlasti zanimivo ugotavljanje, da so zhiveli nashi predniki zhe v davnini dalech proti zahodu v Alpah in da je v latinshchini she po tisochletjih mogoche zaslediti vplive slovanskih jezikov, kar je mogoche rechi tudi za davne Venete. Za lingviste je npr. med drugimi zanimiv izraz »veverica«, ki je izprichan pri Pliniju, in katerega analiza podpira izjemne sklepe.

Sodobna teorija kontinuitete je nova paradigma paleolitske in neolitske poselitve Evrope, ki ji bomo morali tudi pri nas posvetiti veliko pozornosti na razlichnih specializiranih podrochjih znanosti, da bi ji dali svoj kritichni in ustvarjalni prispevek.

Za teorijo kontinuitete je izrednega pomena delo F. C. Guisasola (GUI) “Enigma baskovshchine pred indoevropskimi jeziki”.

 

 

 

1. O IZVORU INDOEVROPEJCEV

 

V tem trenutku obstajajo o izvoru Indoevropejcev (IE) tri prevladujoche, a med seboj dokaj razlichne teorije.

Invazionistichna teorija, ki jo lahko imenujemo kar »tradicionalna«, temelji na zamisli, da so bili IE, preden so se razselili, bojeviti pastirski nomadi, ki so v halkolitiku (bakreni dobi), torej v IV. tisochletju pr.n.sht., vdrli v Evropo, akulturirali dotedanje prebivalce in popolnoma nadomestili prejshnji(e) jezik(e) z indoevropejshchino. Vidna predstavnica moderne oblike te teorije, pokojna Litvanka, delujocha v ZDA, Marija Gimbutas, je v shestdesetih letih 20. stoletja razvila svojo »teorijo kurganov«, po kateri naj bi bila zibelka IE na severni strani Chrnega morja, torej v juzhni Ukrajini oz. juzhni Rusiji, od koder so z vojashko silo zavzeli Evropo. Njena pomembna pristasha sta med drugimi v ZDA rojeni severnoirski arheolog James Mallory in amerishki lingvist Wilfred Lehman.

Ekonomicistichna teorija, po kateri naj bi IE prishli z Vzhoda kot prinashalci revolucionarnega gospodarstva – novega nachina kmetovanja: to naj bi bilo v VII. tisochletju pr.n.sht., torej kar tri tisochletja (!) prej, kot to predvideva tradicionalistichna teorija, in predstavlja zachetek neolitizacije Evrope.

Najpomembnejshi predstavnik te shole je njen osnovatelj, Anglezh lord Colin Renfrew (REN), ki je teorijo prvich celovito predstavil leta 1987, podpira pa ga vrsta genetikov, med njimi Cavalli Sforza z univerze Stanford v Kaliforniji. Po tej teoriji naj bi se IE oblikovali na Blizhnjem Vzhodu, natanchneje v Anatoliji, in od tam naj bi se difuzno, miroljubno, predvsem s svojo inovativno tehniko poljedelstva shirili po Evropi.

Indigenistichna/domorodna ali teorija kontinuitete (TK), po tej naj bi IE ne prishli v Evropo in Azijo ne v halkolitiku ne v neolitiku, ampak so bili preprosto dedichi prvih skupin homo sapiensa, ki so se, prishedshi iz Afrike, naselili v Evropi in Aziji v srednjem oziroma v spodnjem paleolitiku (odvisno od modela, ki ga sprejmemo, o razvoju homo sapiensa). To teorijo je razvil v drugi polovici devetdesetih let 20. stoletja italijanski historichni lingvist Mario Alinei, delujoch na univerzi v Utrechtu, ki ga med drugimi podpira tudi belgijski arheolog Marcel Otte. Skratka, po teoriji kontinuitete naj bi danashnji prebivalci zhiveli v Evropi na bolj ali manj sedanjih ozemljih zhe v paleomezolitiku; v posebnem pogledu torej so Slovani zhe tedaj zhiveli na obmochju jugovzhodne Evrope ter se od tam selili proti severu, in s tem so tod zhiveli tudi Slovenci, ki pa so nekoch segali globje v Italijo in do Shvice. (Pri tem bi bilo zanimivo omeniti Conteja (CON), ki navaja, da se je del Slovencev(!) preselil proti severu ob Ilmensko jezero, tam ustanovil Novgorod in se dolgo locheval od Rusov.)

 

Vse do sedemdesetih let 20. stoletja ne le, da se o tem ni razpravljalo, ampak arheologija celo nikoli ni podvomila o obstoju "velike selitve narodov" (!) na nashi celini, ki naj bi jo povzrochila bojevita IE ljudstva. V tistih letih je evropska arheologija dozhivela le dvoje velikih revolucij: (a) kronoloshko, povezano z novimi tehnikami radiokarbonskih, dendroloshkih in drugih datacij, ki je dvignila za nekaj tisochletij prazgodovinska dogajanja v Evropi, ki ji je bil na ta nachin priznan kulturni razvoj, neodvisen od velikih dogodkov na Vzhodu; (b) druga revolucija je bila interpretativne in metodoloshke narave, glede na razvojne oblike evropske prazgodovine; medtem ko se je arheologija prej zatekala k velikim in obsezhnim "migracijam ljudstev" kot prednostnim razlagam za vsakrshne velike spremembe, med temi tudi zamenjave jezikov, se sedaj jemlje celoten razvoj evropske prazgodovine kot notranjo evolucijo, s socialnimi in ekonomskimi protislovji, razshirjanjem naprednih proizvodnih postopkov in novih zamisli. In she vech, na osnovi chedalje natanchnejshega branja arheoloshkih virov in njihovih implikacij danashnja arheologija odlochno zavracha vsakrshno invazijo celinskih razmerij v novejshem chasu – to je tako v halkolitiku kakor v neolitiku!

 

Na lingvistichni ravni so te najnovejshe spremembe chasovnih okvirov in metodoloshkih pristopov sledile arheologiji z zakasnitvijo, vendar z ogromnimi posledicami za preuchevanje enega od evropskih ljudstev, ki jih imenujemo – uralska. Prej je veljavna tradicionalna teorija izhajala iz predpostavke, da so tudi ta ljudstva prishla v Evropo od zunaj v razmeroma novejshem chasu ter so nadomestila dotedanje prebivalce, podobno kakor naj bi IE nadomestili Predindoevropejce v preostalem delu Evrope. Danes nam nova teorija govori o "uralski kontinuiteti" v severovzhodni Evropi, ki jo z obema rokama sprejemajo tako arheologi kakor jezikoslovci ter je zhe postala del sploshne kulturne osveshchenosti. Trdi pa, da so vsa uralska ljudstva potomci skupin homo sapiensa, ki so se pred deglacializacijo znashli v vzhodni Evropi, juzhno od polarne kapice, in so po otoplitvi, z nastopom danashnjega podnebja (holocen), naselili obsezhna ozemlja severovzhodne Evrope.

Pomembnost in odmevnost celovite objave teorije Colina Renfrewa v letu 1987 je v njeni prvi temeljni in argumentirani kritiki tradicionalistichne teorije, ki jo je nadomestil z revolucionarno zamislijo, da IE niso bili bojeviti napadalci, invazorji, pach pa preprosto le prvi poljedelci, ki so prishli iz zahodne Azije, akulturirali evropske mezolitske lovce in nabiralce ter spricho vishje kulture nadomestili njihov(e) jezik(e) z indoevropejshchino. Torej ne z orozhjem, ne z vojashko silo ali rasno vechvrednostjo, kot so govorile tradicionalne teorije, ki so po Renfrewu povsem nesprejemljive, pach pa uveljavljanje z naprednejshim poljedelstvom, ki je dajalo vechje gospodarske uchinke kot lov in nabiralnishtvo, kar jim je dvigalo ugled, jim dajalo gospodarsko trdnost in jim omogochalo vechjo nataliteto, s chimer so tudi prevladali in razshirili svoj jezik na ostala ljudstva. Neolitizacija ali neolitska revolucija pa zajema tudi nova znanja v metalurgiji (baker, bron), obdelavi in uporabi gline itd.

Toda presenetljivo, medtem ko skoraj brez izjeme vsi soglashajo glede "uralske kontinuitete", je Renfrewova teorija naletela na huda nasprotovanja ne le med indoevropeisti, tesno navezanimi na tradicionalno "veliko preseljevanje" bojevitih nomadskih pastirjev v bakreni dobi, ampak so kritike nanj letele tudi s strani arheologov, ki so brez velikih tezhav lahko dokazali, da se je poljedelstvo razshirjalo med avtohtonim prebivalstvom tudi tam, kjer ni bilo zaznati kakshne pomembnejshe migracije z vzhoda oziroma se je poljedelstvo razshirilo celo kasneje in ne sovpada z naselitvijo IE. Na osnovi takshne kritike Renfrewove, sicer napredne teorije so (Alinei in drugi) razvili najsodobnejsho teorijo kontinuitete (TK), ki pa ima z njegovo mnogo skupnega: (a) obe pomikata datacije za vech tisochletij dalech v preteklost v primeri s tradicionalisti; (b) obe pripisujeta kontinuirano etnichno sestavo evropskega prostora vse od neolitika do danashnjega dne; (c) obe korenito spreminjata okvir tradicionalnih zamisli o jezikovnem razvoju na evropski celini. Toda najnovejsha TK je veliko doslednejsha in je naredila she korak naprej; tako Alinei – poglavitni zagovornik TK – med drugim trdi, da je nujno popolnoma opustiti misel, da je imel antichni Rim odlochilno vlogo pri oblikovanju vseh neolatinskih jezikov, kar je za preuchevanje Venetov izjemnega pomena!

 

 

 

2. VENETI V LUCHI TEORIJE KONTINUITETE

 

2.1. Zachetek ni v Rimu

Po Renfrewovem mnenju so bile prve evropske neolitske kulture na razlichnih obmochjih celine obenem tudi kulturna manifestacija razlichnih jezikovnih skupin. Iz tega izhaja, da prvi pojav etnolingvistichne skupine, ki jo tradicionalno (!) oznachujejo kot italsko, torej tisto, ki zajema med drugimi jeziki tudi latinshchino, oskoumbrijshchino, venetshchino [?!] in druge manjshe jezike, kar sovpada s kulturo vtisnjene ali kardialne lonchevine, ki je dobila ime po znachilnostih okrashevanja keramike (pogosto izvedeno z robom shkoljke, imenovane cardium), ki se od zachetka VII. tisochletja pr.n.sht. naprej razshirja po vsem osrednjem in zahodnem zgornjem Sredozemlju, od Dalmacije do portugalskih obal na Atlantiku, sovpada s sochasnim shirjenjem agropastirstva.

Po teoriji kontinuitete TK ta predpostavka ostaja popolnoma veljavna, pach pa celo dobiva dodatne podkrepitve, saj je zhe pred razshiritvijo omenjene lonchevine za celotno severno Sredozemlje znachilna homogenost kultur ne le v mezolitiku (kulture, imenovane sauveterian in castelnovian), ampak zhe ob koncu paleolitika (s kulturo, imenovano epigravetian). Chasovna odmaknjenost italske, po TK italidske/italoidske (!!), torej nekakshne preditalske ali italskim sorodne jezikovne skupine, se s tem she povechuje.Vendar pa se v obeh teorijah poglavitna posledica pripisovanja znachilne keramike italski/italoidski skupini kazhe v dejstvu, da smo s tem prisiljeni sprejeti obstoj ne le latinshchine in drugih italskih/italidskih jezikov, kar jih poznamo vse od neolitika naprej, ampak tudi drugih sorodnih jezikov v Dalmaciji, juzhni Franciji in na Iberskem polotoku, ki so nedokumentirani. To je presenetljiv zakljuchek za historichno lingvistiko, ki bi tako morala sprejeti ne le zamisel, da je imela latinshchina svojo vechtisochletno predrimsko predzgodovino, ampak tudi, da Rim ni bil zachetnik zgodovine neolatinskih jezikov, pach pa le pomembno poglavje v njihovem razvoju, ki se je zachel shest tisoch let prej. Spricho teh argumentov je Alinei uvedel nov pojem za latinshchini sorodne jezike – italidski ali italoidski jeziki, s chimer je hotel poudariti, da po tem zgodovinskem scenariju, ki je skupen Renfrewovi in teoriji kontinuitete – TK, predstavlja Italija le del celote, ki zajema tudi juzhno Francijo, Iberski polotok in Dalmacijo.

Podobno kakor za italoidsko skupino velja po njegovem enako tudi za germansko, keltsko, grshko, slovansko itd. skupino. Vse te jezikovne skupine naj bi poseljevale svoja zgodovinska in (v glavnem) sedanja ozemlja zhe najmanj v neolitiku, delno celo v paleolitiku, in so dozhivele vech tisoch let starejshi razvoj, kot to predvideva tradicionalna zgodovina, tako po teoriji Renfrewa kakor po TK; le da so po TK imele vse te jezikovne skupine she starejsho zgodovino.

Venete moramo preuchevati v kontekstu izvora Indoevropejcev, kar je she vedno eno od prvovrstnih znanstvenih vprashanj sodobnega zgodovinopisja in jezikoslovja.

Med velikim shtevilom teorij, ki zhe stoletja obravnavajo ta vprashanja in postavljajo njihov izvor na razlichne konce obsezhnega evroazijskega prostora, v zadnjih treh desetletjih izstopajo (v chasovnem zaporedju) tri: (1) teorija pokojne arheologinje Marije Gimbutas, po rodu Litvanke, ki je delovala v ZDA – t.j. "teorija kurganov" (iz shestdesetih let 20. st.), ki jo krepko podpira drugi vidni arheolog J. P. Mallory, in trdi, da so v IV. tisochletju pr.n.sht. ljudstva pastirskih nomadov – Indoevropejci – surovo podjarmila, che ne celo iztrebila predhodne naseljence miroljubnih kmetovalcev ter jim vsilila svojo kulturo (kulturo kurganov) in svoj jezik. Ta teorija vdora ali katastrofistichna teorija je med zgodovinarji priljubljena vse od 19. st. Po tej teoriji izvajajo jezikoslovci razmeroma pozno iz prvotno enotnega indoevropskega jezika diferenciacijo posameznih indoevropskih jezikov. (2) Po preuchevanjih tretjega vidnega arheologa Colina Renfrewa, ki je svoje teorije intenzivno razshirjal v osemdesetih letih, se zastavlja tudi lingvistichno vprashanje (kar je za arheologa nekoliko neobichajno), ko ugotavlja, da arheologija ne ponuja nobenih dokazov za nasilja in spopade v IV. tisochletju pr.n.sht., ki bi povzrochili kulturne in jezikovne spremembe. Renfrew misli, da so Indoevropejci le prvi poljedelci na evopski celini ter je indoevropeizacija le vidik neolitske revolucije, ko je kmetsko-zhivinorejsko gospodarstvo pospesheno nadomestilo ekonomijo, osnovano na lovu in nabiralnishtvu. Ta neolitizacija se je shirila iz Anatolije proti zahodni Evropi od zachetka VII. tisochletja pr.n.sht., torej tri tisochletja pred kurgani M. Gimbutas, ter je, kar ji je she posebej pomembno, shlo za difuzijo, ne pa za nasilno ali celo genocidno shirjenje nove kulture. (3) V devetdesetih letih je Mario Alinei, ki so ga nedvomno prevzela dela C. Renfrewa, da je njegove zakljuchke v kombinaciji z uchenji priznanega arheologa svetovnega slovesa G. Childa iz petdesetih let, nadgradil ter razvil novo arheologijo z mnogo starejshimi datacijami od doslej uveljavljenih. Alinei zavracha invazionistichne teorije in meni, da je indoevropska diaspora she nekaj tisochletij starejsha od tiste, ki jo je postavil Renfrew, kar potrjujejo tudi najnovejshe radiokarbonske meritve in kar je mogoche spraviti v sklad z lingvistichnimi dognanji, ki prav tako potrjujejo kamenodobno prvotno indoevropsko skupnost. Alinei opozarja, da so zhe v zachetku II. tisochletja pr.n.sht. v Anatoliji tri ljudstva – Hetiti, Luvijci in Palaiki – govorili troje razlichnih indoevropskih jezikov (ta spoznanja so plod najnovejshih odkritij glinastih ploshchic in preuchevanja jezikov, zapisanih na njih). Njihov prihod na to obmochje postavljajo v III. ali celo v IV. tisochletje pr.n.sht. Spricho tega si je tezhko predstavljati, da bi she v teku III. tisochletja obstajal neki skupni indoevropski jezik, ki bi se tako hitro diferenciral v povsem razlichne jezike na tako ozkem prostoru. Prav tako nam razvozlani linearni B napisi (Ventris in Chadwick, 1956) kazhejo, da mikenshchina ni bila le oblika arhaichne grshchine v II. tisochletju pr.n.sht., ampak je zhe bila koiné neke dezhele, ki je zhe poznala vech razlichnih dialektov. Kar nam spet enkrat vsiljuje vprashanje, ali je bilo mogoche, da je prishlo do indoevropske diaspore le nekaj stoletij pred tem, che naj bi shtirje tako razlichni – cheprav priznano – indoevropski jeziki (v Anatolji in v Grchiji) nastali shele v II. tisochletju pr.n.sht.

Alinei je seveda naletel na vrsto nasprotnikov iz vrst tradicionalistichnih zgodovinarjev, cheprav se njegova teorija kontinuitete (ki trdi, da so v Evropi na sedanjih ozemljih v bistvu ista ljudstva zhe od paleolitika-mezolitika in med temi izrecno omenja tudi Slovence) v osnovi ne lochuje veliko od Renfrewovih stalishch, le veliko doslednejshi je tudi v lingvistichnem smislu.

Med tistimi, ki ga sprejemajo z naklonjenostjo je Xaverio Ballester z univerze v Valenciji, ki je zapisal (Rivista italiana di dialettologia, 23/1999) (vsi prevodi navedkov L.V., che ni posebej oznacheno): “Alineiu bo pripadala zasluga, da je bil prvi v najnovejshem chasu (prav pri tem ne gre pozabiti, kar odkrito priznava tudi Alinei, vsaj na daljnega predhodnika Herberta Kühna in njegovo delo “Herkunft und Heimat der Indogermanen”, 1932), ki je razvil dragoceno in pogumno teorijo paleolitskega izvora tudi za indoevropske jezike. Res bodo lahko posamezne od teh novih zamisli videti revolucionarne (in subverzivne) glede na nekatere temelje vech stoletij veljavne doktrine, zato ne smemo prichakovati, da bodo hitro in z naklonjenostjo sprejete v dolochenih okoljih, morda sploh ne bo nobene naklonjenosti, torej ne bodo sprejete. Vsekakor pa upajmo, da v akademskih in znanstvenih krogih ne bo prevladal duh cenzure, tako da bodo imeli drugi, zlasti mladi, mozhnost spoznavati in preuchevati nove zamisli, in jih bodo lahko zavrnili ali sprejeli; skratka, da bodo imeli prilozhnost ovrednotiti razloge, spricho katerih smo Alinei in she kdo drug z njim, cheprav smo sedaj v manjshini, zacheli trditi, da so bili evropski predhodniki obichajni ljudje, ne nekaj posebnega, in da so celo bili boljshi, kot se je domnevalo. Boljshi od nas samih, vendar ne superiorni nad drugimi.” Pri tem navedku je mozhno slutiti tudi kritiko rasistichne arijske teorije, ki jo je mogoche she vedno zaslediti v temeljnih predpostavkah klasichnih teorij geneze Indoevropejcev ...

Te radikalne, posodobljene in strokovno mochno podprte teorije, ki nasprotujejo domnevnemu preseljevanju ob koncu starega in v zachetku novega veka, ki zaposluje tudi nas Slovence podobno kakor Hrvate, Srbe itd., da ne pozabimo na Etrushchane, Grke, Italce itd., seveda pomembno tangirajo vprashanje Venetov. Zato je izrednega pomena, da je konchno izshel drugi del knjige “Izvor evropskih jezikov – teorija kontinuitete” (prvi del 1996), ki jo je napisal zhe omenjeni dolgoletni profesor in emeritus na univerzi v Utrechtu Mario Alinei, sicer Italijan po rodu, ki je ustanovitelj in direktor revije “Semantichni zvezki”, predsednik “Atlas Linguarum Europae” pod pokroviteljstvom UNESCA, predsednik “Societé Internationale de Geolinguistique et de Dialectologie” in pisec shtevilnih strokovnih del. Knjigi obsegata nad 1800 strani podrobnih razchlemb in strokovnih utemeljitev teorije kontinuitete, ki v bistvu izhaja iz predpostavke, da so hipoteze o evropski selitvi narodov nevzdrzhne in da je mnoga odprta zgodovinska vprashanja in nejasnosti mogoche razlozhiti edinole s priznanjem, da toliko razvpitega preseljevanja narodov sploh ni bilo in da v Evropi zhive indoevropska ljudstva zhe od kamene dobe naprej bolj ali manj na ozemljih, kjer so naseljena danes.

Profesor Mario Alinei se she prav posebej ukvarja s Slovani, za katere meni, da od davnine zhive na obmochju jugovzhodne Evrope, in she vech, da so se celo z obmochja jugovzhodne Evrope shirili proti severu in severovzhodu.

Francis Conte, sicer she vedno v okviru tradicionalne poselitvene teorije, nam ponuja s svojimi raziskavami dodatne argumente za sodobno teorijo kontinuitete; sholal se je na St. Antony's Collegeu v Oxfordu, nato na univerzah na Harvardu in v Leningradu, sedaj profesor na znameniti Sorboni v Parizu, pred tem direktor Inshtituta za slavistichne shtudije v Bordeauxu; leta 1986 je izdal v Parizu knjigo “Les Slaves. Aux origines des civilisations d'Europe”, ki je bila prevedena tudi v druge svetovne jezike. Tisti, ki se je uchil zgodovine le iz slovenskih uchbenikov, najde v njej veliko takega, kar bi bilo pri nas delezhno podcenjevanja in posmeha. Sam zapishe (n.d. str. XXII): “Vendar nam zgodovina, na izrazit nachin pa slovanska zgodovina, oskrbi zatajevana prichevanja: zato se moramo zatechi k arheoloshkim izkopavanjem in jezikovnim raziskavam.” Navedimo le en primer, ki je v znachilni povezavi s tistim, kar bomo she prebrali v nadaljevanju. Conte, ki spricho svoje temeljite izobrazbe in specializacije zelo dobro lochuje med Slovenci, Slovaki, Slavonci, navaja, da so se Slovenci razdelili na dva dela, od katerih en del zhivi na sedanjem ozemlju, drugi del pa se je (Conte pravi: morda v 4. st.) odpravil na sever ter zhivel v Novgorodu, v okolici Ilmenskega jezera, ter se je dolgo locheval od Rusov.

Med vrhunskimi strokovnjaki se zhe dolgo krizhajo kopja o izvoru Indoevropejcev, ki jih nekateri prvotno vidijo v Aziji, drugi v Skandinaviji, tretji celo v Egiptu; v zadnjih desetletjih je imela veliko pristashev (na zhalost zhe pokojna) Marija Gimbutas s tezo, da Indoevropejci izvirajo iz "kulture kurganov" na severni strani Chrnega morja, torej iz juzhne Ukrajine in Rusije. Njej nasproti se je v osemdesetih letih postavil Colin Renfrew s somishljeniki, ki si je z zgodovinopisnimi deli prisluzhil lordski naslov, z najnovejsho teorijo o anatolskem izvoru Indoevropejcev, kar podpira ne le z arheoloshkimi, temvech tudi z jezikovnimi in najsodobnejshimi genetskimi dokazi. V sklop tega zhivahnega dogajanja sodi tudi vprashanje o izvoru Slovencev in drugih (juzhnih) Slovanov, ki so seveda Indoevropejci, torej naj bi prishli s severnih obal Chrnega morja (Gimbutas) ali iz Anatolije (Renfrew). Pri nas doma so znane polemike okoli Venetov in Etrushchanov, s strani konvencionalnega zgodovinopisja oznachene kot “venetologija”, ki naj bi bila po mnenju nekaterih kar “nash kulturni kompleks” (kompleksi pa sodijo, kot vemo, na podrochje psihiatrije). Spomnimo se le nashega avtohtonista Davorina Trstenjaka iz 19. stoletja, ki so mu storili veliko krivic, kar je priznal tudi pokojni akademik France Bezlaj, cheprav je bilo zhe od nekdaj veliko uglednih tujih zgodovinarjev, ki so bili podobnega mnenja kot Trstenjak. Med njimi najdemo znanega italijanskega zgodovinarja, antropologa in jezikoslovca Giuseppa Sergija (umrl je leta 1936), ki v svojem obsezhnem opusu med drugim razvija teorijo, da je latinshchina nastala z zlitjem praslovanshchine in jezika neindoevropskih staroselcev (mediteranske rase) na tleh Italije, torej italijanshchina ni bila prineshena iz prvotne domovine Indoevropejcev.

Profesor Alinei je svoje poglede vechkrat razgrnil pred mednarodno strokovno javnostjo in poleg razumljivih nasprotovanj dobil zanje nemalo pristashev, saj je zgodovinopisje prishlo do tochke, ko bo potrebno zacheti pisati zgodovino nanovo, kot se je izrazil eden od njih. Nadvse pomembne so jezikovne in zgodovinske raziskave, ki jih omogocha branje in razvozlavanje desettisocherih glinastih ploshchic s klinopisi, odkritih na Blizhnjem vzhodu zlasti v zadnjih desetletjih dvajsetega stoletja. Eden od pomembnih argumentov za blizhnjevzhodni izvor Indoevropejcev so jezikovne sorodnosti med semitskimi jeziki, ki so prevladovali v Mezopotamiji, in indoevropskimi jeziki (kar uposhteva tudi Renfrew), in jih je med drugimi temeljito obdelal etimolog Semerano. Ta je raziskal presenetljivo veliko besed v grshchini in latinshchini z oznako: etimologija neznana, sam pa je zanje nashel ustrezno razlago v akadshchini, jeziku, ki je bil tisochletja "lingua franca" – sporazumevalni in diplomatski jezik na shirshem obmochju vzhodnega Sredozemlja. To naj bi dokazovalo, da so Indoevropejci in Semiti dolgo zhiveli v neposredni soseshchini.

Prof. Alinei dobesedno navaja naslednje: “Zacheti moram s tem, da pospravim z eno najbolj absurdnih posledic tradicionalne kronologije: ''prihod'', in to celo v zgodovinskem obdobju, Slovanov na neizmerno podrochje, kakrshnega danes naseljujejo... edini logichni sklep je, da je juzhna veja Slovanov najstarejsha in iz nje sta se razvili, na razlichne nachine in morda v razlichnih chasih, zahodna in vzhodna veja Slovanov (op. L. V.: kako podobno je to Nestorjevemu izvajanju pred osemsto leti v njegovi kroniki "Povest vremenih let") ...Danes le she manjshina strokovnjakov podpira teorijo o poznem preseljevanju Slovanov... saj nobena od razlichic poznega preseljevanja ne odgovarja na vprashanje: kaj je omogochilo Slovanom, da so iz svojih bronastodobnih ognjishch postali dominantno ljudstvo v Evropi... jugozahodni del Slovanov je od vselej mejil na Italide v Dalmaciji, na prostoru vzhodnih Alp in v Padski nizhini... domnevno ''slovansko preseljevanje'' je polno nasprotij... Ne obstaja neka ''severna slovanshchina'', pach pa je to le razlichica juzhne slovanshchine... prve metalurshke kulture na Balkanu so slovanske... v povezavi z Anatolijo... Prisotnost Slovanov na obmochju, ki je zelo blizu sedanjemu, obstaja od neolitika (in potemtakem she od prej)... Slovani so (prvi, skupaj z Grki in drugimi balkanskimi ljudstvi) razvili poljedelstvo... poljedelsko meshano ekonomijo, tipichno evropsko, ki kasneje omogochi rojstvo grshkega, etrushchanskega in latinskega urbanizma... Germani so prevzeli poljedelstvo od Slovanov... balkansko obmochje je eno redkih, na katerem je dokazana prava in resnichna naselitev skupin ljudi, ki so prishli iz Anatolije...” Te kratke navedbe so dovolj zgovorne, da razumemo revolucionarnost teorije kontinuitete, ki pa ima mnoge in slavne predhodnike vse od najstarejshih chasov ter dobiva v mednarodni strokovni javnosti nov zagon.

 

Zhe omenjeni etimolog Giovanni Semerano je zhe sam navedel vrsto slovenskih besed, ki imajo ustrezno vzporednico v semitski akadshchini. Tudi v (nedokonchanem) etimoloshkem slovarju slovenskega jezika pokojnega akademika Franceta Bezlaja (ki je izrecno napisal, da sodi slovenshchina med najbolj arhaichne jezike) najdemo tu pa tam navedbo o akadskih sledovih, vendar to v slovenskem jezikoslovju ni dovolj celovito in sistematichno obdelano. Pred nekaj meseci je izshla moja knjiga “Jantarska pot”, ki nekoliko obshirneje obravnava to problematiko v luchi najsodobnejshih odkritij in raziskovanj najvidnejshih mednarodnih strokovnjakov. V njej navajam vrsto vprashanj, ki so s stalishcha tradicionalnega zgodovinopisja she odprta, ki pa jih je mogoche v luchi sodobne teorije kontinuitete elegantno razreshiti, uposhtevaje tudi veliko najnovejshih dognanj sodobne arheologije, zgodovinopisja in jezikoslovja, ki govore v prid davnemu tesnemu stiku med ljudstvom, ki je govorilo predhodni jezik slovenshchine, in ljudstvi, ki so pred petimi in vech tisochletji govorila semitske jezike na Blizhnjem vzhodu, na kar opozarja tudi sam G. Semerano.

Che se povrnemo k Giuseppu Sergiju, zgodovinarju, antropologu in jezikoslovcu, ki je, cheprav iz takrat znanih izhodishch, prishel do sklepa, da je latinshchina nastala iz praslovanshchine in jezika staroselcev, to je ljudstev mediteranske rase, ki so bili pretezhno semitskega izvora, je bil Sergi eden tistih predhodnikov sodobne teorije kontinuitete, ki je uposhteval tako arheoloshke kakor antropoloshke, etnoloshke in lingvistichne argumente pri svojih analizah. Poglejmo primer:

 

VEVERICA

Alinei (ALI, 2000) omenja, da je edino Plinij (1. st. n. sht.) zapisal besedo 'viverica', in jo nato razchlenjuje v luchi svoje teorije kontinuitete.

Kaj o tem najdemo v drugih delih?

(CAM): ital. scoiattolo – lat. sciurus; zanimivo, da v istem slovarju ne najdemo ge­sla iz latinshchine v italijanshchino (?!), prav tako ne scuriolu(m), ki ga navaja Zin­ga­relli. Zaman tudi ishchemo viverica.

(ZIN): scoiatto, redko scoiattolo [dal lat. scuriolu(m) – dim. dissimilato di sciurus].

(BRA): sciurus – 'veverica'.

(CAL): sciurus – 'scoiattolo' (Plin. E Mart.)

(BAT): viverra f. (leto 1831, Audouin), zool.; 'zibetto', vrsta viverridi (carnivori, mesojedci); lat. sc. viverra (Linneo, leto 1758), -idae (Gray, leto 1821); ant. (XVII st., Oudin), 'furetto'; latinski ucheni izraz vivera 'furetto', 'bela podlasica, vretica' (Pli­nij), 'donnola', 'podlasica' (Glasse); podobne izraze najdemo v drugih indoevrop­skih jezikih; ohranjeno v monferrareshkem vinvera, valsoaneshkem bera 'scoiattolo'. Iz praslovanshchine veverica, preshlo v sodobno grshchino berberitsa 'scoiattolo', 'veverica'. Angleshko viverra (leto 1706).

(ERN): viverra, -ae f.: 'furet' (Plinij), 'belette' (mustella', 'podlasica'). M. L. 9412; vi­verrarium n.: prostor, kjer goje bele podlasice, ki jih uporabljajo za lov na zajce (primerjati tudi z M.L. *viverrica 'belette', in 9414 *viverrula 'ecureuil', 'veverica', ne­kateri sodijo, da ima beseda star pomen, ki nam prikliche keltski izraz gwywer (izpo­sojeno iz viverra, meni J. Loth); prusko weware, litavsko veveris, vovere; srbsko veverica; perzijsko varvarah. V sploshnem gre za obliko podvojitve razlichnega tipa, katere­ga koren je *wer-: v angleshchini najdemo sestavljenko ac-veorna (nemshko Eich­horn izhaja iz neke ljudske etimologije). Koren bi bilo mogoche najti tudi v grsh­chini ά(F)είρω 'j'eleve', 'gojiti' in αιώρα 'balançoire', 'gugalnica'.

(FOR): viverra (vivarra) – Animal exiguum domesticum, paullo majus mustela, colore etiam candidiore, furetto, γαλη κατοικιδιος (Mustella furo Linn.) – Plin. 11. Hist. Nat. 49.109 (261).*1

Ossea genitalia sunt lupis, vulpibus, mustellis, viveris*1a. Id. 30 ibid. 6.16 (47) – Plin. Valer. 2.2.1; Plin. 8 Hist. Nat. 55.81 (218)

(COR): viverra – mamifero asiatico dei carnivori a corpo snello, con ghiandole anali che sacernono una sostanza odorosa (l. 1598): furetto, voce dotta (con qualche esito pop.), lat. viverra(m), da una radice espressiva *wer-, qui raddoppiata, come in altre lingue indoeuropee, dove indica lo scoiattolo. Ma i nomi di questi piccoli carnivori si scambiano facilmente: nelle glosse, p. es. viverra(m) e dota come sin. di muscella(m), cioe mustella(m) 'donnola', e 'donnola' e il sign. che ha vinvera a Cuneo, mentre nel Monferrato e lo 'scoiattolo'. *2

(ALI/2) Alinei (str.732) poudarja: “...latinski izraz vivera/*viverrica in izpeljanke [FEW s.v.]. Gre za latinski leksem, potrjen edinole pri Pliniju, ki ima zanesljivo afiniteto s slovanskimi in baltskimi jeziki...” Ker gre za enega od primerov izrazito starega prichevanja, je to vredno posebne pozornosti, uposhtevaje teorijo kontinuitete, ki postavlja Venete v ta stichni prostor med Italide in Slovane, cheprav o Venetih sam Alinei meni: “Ochitno v teoriji kontinuitete ne moremo vech uporabljati izraza romanski, che hochemo oznachiti skupino ligvemov, ki so jih govorili v tistem chasu v obmochju severnega Sredozemlja, niti italski, che bi hoteli opredeliti njihovega indoevropskega predhodnika... bolje bi bilo rechi, da je bila vpeljana nova razlichica latinshchine na podrochja, kjer se je od nekdaj govorilo drugache ali se je govorilo neki bolj ali manj soroden jezik, kot je falishchina, italshchina, venetshchina in mnogi drugi neznani lingvemi, ki niso bili nikoli zabelezheni v pisni obliki, vendar jih lahko predpostavljamo na osnovi danashnjih jezikov in narechij... Za latinshchino je treba po teoriji kontinuitete strozhje lochevati, ne tako, kot to dela danes tradicionalna lingvistika, med "klasichno latinshchino" v smislu pisanega elitarnega jezika in "govorjeno latinshchino", ki je obstajala v skoraj neshtetih razlichicah... geografsko in kronoloshko diferencirane iz neke predrimljanske latinshchine (to je tiste pred ustanovitvijo Rima in pred oblikovanjem neke elitistichne plasti Latincev), soobstojale pa so z razlichicami in razvojnimi stopnjami vzporedno z italshchino, venetshchino in drugimi indoevropskimi jeziki stare Italije, ki jih poznamo zgolj v obliki pisnih koine. Po scenariju teorije kontinuitete latinshchina, italshchina, venetshchina, falishchina in sorodni jeziki ne le predhodijo romanizaciji, ampak tudi sami ustanovitvi Rima, in to za cela tisochletja.”

Teorija kontinuitete ima za nas poseben pomen, ker med drugim neposredno zavracha pojem Retoromanov kot zgodovinsko in lingvistichno nesprejemljiv, umetno skovan, pach pa uveljavlja in utemeljuje ladinshchino, jezik, ki ga she danes govore na prostoru od Furlanije prek Karnijskih Alp do Shvice, kjer ima celo status enega od konstitutivnih drzhavnih jezikov, kot jezik, ki je nastal iz predhodnega substrata in slovenshchine, kar je mogoche podkrepiti ne le lingvistichno, ampak tudi z etnoloshkimi, socioloshkimi in zgodovinskimi dokazi.

Zhe omenjeni Xaverio Ballester (n. d. str. 1 in 2) izrazha svoje preprichanje: “...Alineijevo delo predstavlja dalech in nasploh najbolj revolucionarno zamisel, ki je bila oblikovana o izvoru (indo)evropskih jezikov v zadnjih letih, v obdobju, za katero so znachilna obsezhna nova odkritja – od katerih so bila mnoga tudi revolucionarna – tako v okviru arheologije, lingvistike, antropologije, etnologije, genetike kot tudi ekologije, klimatologije v odnosu do prazgodovine.”

Michel Contini v svoji razpravi “Vers une nouvelle linguistique historique: L'ouvrage de Mario Alinei, Origini delle lingue Europee” (Dialectologia et Geolinguistica – Journal of the International Society for Dialectology and Geolinguistics, 8/2000) navaja: “Au cours de ces dernieres années l'intéret pour le passé le plus lointain de l'humanité n'a cessé de grandir... L'ouvrage de Mario Alinei, linguiste 'généraliste', comme il aime bien se définir luimeme, de renommée internationale, se situe parfaittement dans le cadre de ce débat d'idées. Son but principal est de démontrer que la linguistique posséde un systéme de périodisation autonome par rapport a celui des autres disciplines scientifiques et que sa démarche de datation permet aujourd'hui de reculer dans le temps l'origine et le developpement de l'ensamble des parlers actuels d'Europe...”. Nato pa zakljuchi: “...l'ouvrage de Mario Alinei s'avere d'ores et déja incontournable pour les futures recherches en linguistique historique.” *3

Alinei (ALI/2, str. 192) sklepa: “...Iliri za teorijo kontinuitete niso le etnolingvistichna skupina blizu Slovanom, ampak tudi elitna skupina, ki je obvladovala del slovanskega prostora...” In (str. 218): “... antichna prisotnost Ilirov v juzhni Italiji, kot so bili Mezapijci, sodi med zgodovinske dosezhke zadnjih desetletij. In iz teh odkritij izhaja tudi potreba po reviziji problema odnosov med Slovani in Iliri ... (str. 220), "panilirizem" je videl Ilire vsepovsod. Toda kaj kmalu je nastopil chas stvarne obravnave ilirskega obsega naselitve... v bronasti in zhelezni dobi... so obstajala obmochja, ki so jih obvladovale posamezne elitne skupine... in to nima zveze z njihovim dejanskim izvirnim ozemljem... ni mogoche izkljuchiti, da je ime Iliri izhajalo od dominantne skupine, ki je izoblikovala konfederacijo, z meshano etnichno in jezikovno sestavo, in je zajemala tudi Slovane in / ali Italide. Lahko torej sprejmemo – modificirano kronoloshko in socioloshko kot zhe omenjeno – danes uveljavljeno mnenje, da “Iliri niso bili nikoli etnichno kompaktno ljudstvo, ampak sestavljeni iz heterogenih ljudstev, in da namesto o neki ilirski kulturi moramo govoriti o skupnosti civilizacij”. To Alineijevo izvajanje se v bistvu ujema s stalishchi Sergija, ki je trdil, da so davni Protoiliri v Italiji v resnici Praslovani, tisti, ki so sooblikovali latinshchino.

Alinei med mnogimi drugimi argumenti opozarja na situle, ki da so znachilnost slovenskega prostora, kjer je mogoche celo iskati njihov izvor, v kontekstu interakcije na pradavnem stiku med Slovenci in Italidi. V luchi teorije kontinuitete torej predstavljajo Veneti pomemben chlen za razumevanje dogajanja v paleomezolitiku, izkljuchujoch domnevno in sedaj prevladujocho teorijo migracij v poznem starem veku ali celo v zgodnjem srednjem veku, ki je nevzdrzhna in zavira nadaljnji razvoj znanosti, kot trde tvorci sodobne teorije kontinuitete.

 

2.2. Delezh Slovencev pri oblikovanju Ladincev

 

Zakaj nas tu zanimajo prav Ladinci?

Ker so na prostoru Slovencev-Venetov;

ker so na obmochju, kjer so se razvijale najstarejshe kulture La Tene, Este, Villanova ...;

ker je treba razchistiti pojem Retoromani in s tem tudi odnos med Reti, Rimljani in Etrushchani.

Alinei se v svoji TK podrobneje ukvarja z vlogo slovenskih prednikov v vzhodnoalpskem prostoru in v Padski nizhini, zato si zastavi retorichno vprashanje, od kod so prishli in kakshen jezik so govorili metalurgi, ki so ozhivili kulturo srednjealpske bronaste dobe s tistimi znachilnostmi, ki so lochile Ladince od drugih okolishkih sorodnih ljudstev. Vprashanje se glasi: Ali so prinashalci tehnologije brona prishli z alpskega vzhoda ali jugovzhoda in zakaj prav od tam? Odgovor nam po njegovem daje arheologija s svojimi revolucionarnimi odkritji (gl. npr. BOA) v zadnjih letih, da je bil Balkan ne le obmochje razvoja najstarejshega evropskega neolitika v VII. tisochletju pr.n.sht., ampak je bil tudi najstarejshe evropsko zharishche metalurgije, ki se kazhe tudi v kulturi Vinche (zajema obmochje Srbije, Makedonije, Banata in Madzharske) in Marice (Bolgarija, Grchija in Turchija) v V. in IV. tisochletju pr.n.sht. ter da so bili Slovani tisti, ki so jo razshirili tudi med Germani in v nashem ozhjem obmochju tudi v vzhodnih Alpah ter severovzhodni Italiji.

 

V jezikoslovnem pogledu je torej odgovor po TK, da so metalurgi, ki so ustvarili novo srednjealpsko bronasto kulturo, vplivali, da so se Ladinci lochili od ostalih alpskih in podalpskih prebivalcev. Odgovor na prvo vprashanje, ki si ga je zastavil zhe Jürg Rageth leta 1989 (“I Grigioni nella preistoria”), je: “...prinashalci znanj obdelave kovin, mislimo, da so najverjetneje z obmochja vzhodnih Alp in v sploshnem z jugovzhoda”. Zakaj pa prav s tega obmochja in ne od kod drugod? Zato ker nam o tem prichajo najnovejsha in izredno pomembna arheoloshka odkritja; na Balkanu so bili odkriti najstarejshi evropski rudniki bakra v Rudni glavi v Srbiji in v Ali Bunarju v Bolgariji, kar je mogoche spraviti v sklad z najstarejsho metalurgijo v Mezopotamiji in v Anatoliji, ki sta sorazmerno blizu. Bronasta doba se je zachela na Balkanu mnogo prej kot v ostalih predelih Evrope.

Eno takshnih najprvotnejshih bakrenodobnih zharishch je bilo po mnenju Alineija, ki se sklicuje na arheologe, Ljubljansko barje, kar se mu zdi zelo pomembno, saj je nedalech od severovzhodne Italije, zato sta prav bakrenodobna Veneto in Slovenija mejnik do preostale she neolitske Evrope. Od tod izhaja, da je oblikovanje ladinskega jezika v neposredni povezavi z veliko kulturo brona s slovenskega alpskega vzhoda, od koder se je po Alineiju razshirila precej proti zahodu, tudi spricho raziskovalne vneme iskalcev bakrovih nahajalishch. Obenem z njimi pa se je shirila tudi znachilna izdelava lonchevine in ovchereja na vishjih planinskih legah.

Kako pa lahko trdimo, da so metalurshki izvedenci govorili prav slovanski jezik, se vprashuje Alinei. In odgovarja: tako, da odmislimo tradicionalno zgodovinopisje o naselitvah v srednjem veku in sledimo eni od alternativnih teorij! Bodisi po Colinu Renfrewu ali TK ustreza lingvistichno velikemu arheoloshkemu neolitskemu balkanskemu kompleksu na jugu grshchina, vmes je ilirshchina, vse ostalo proti severu pa zhe zajema slovanshchina. Metalurgi, ki so v tisti davni dobi nato prodirali iz Slovenije she naprej v alpske doline in do Shvice v Grigione in drugam, so bili lahko le Slovani, med katerimi bi lahko nashli tudi kakshnega Ilira, Grka ali pripadnika drugega blizhnjevzhodnega ljudstva, s katerimi so bili zhe tisochletje prej v neposrednem stiku in od koder je prihajala tudi neolitska poljedelska in metalurshka revolucija. Alinei pravi dobesedno: “Ti juzhni Slovani – verjetno Slovenci – so prevladali nad padsko-dalmatinskimi ljudstvi na prostoru do juzhnih in osrednjih Alp, zaradi chesar se je posledichno spremenil jezik... Na ta nachin se je nadgradil vrhnji slovanski jezikovni sloj na predhodni keltski sloj, na she starejshi italidski osnovi... Pomembnost slovanskega prispevka se ponovno pojavi v kulturi Laugen/Luco in Melaun/Meluno, ko srednjealpski prostor postane v teku VII. in VI. st. pr.n.sht. del zgornjejadranskega koiné, znotraj katerega se zdijo najtesnejshi stiki z vzhodnoalpskim obmochjem v Sveti Luciji v Sloveniji kot posrednikom proti vzhodu. Vzemimo primer slovecho umetnost situl, obstajajo trije epicentri: Slovenija, srednjealpski prostor in Bologna, za katero je znachilna podobnost ali celo istovetnost sloga okrashenih posod prav na obmochju Slovenije in srednjealpskega prostora, kar ne dokazuje zgolj medsebojnih tesnih stikov, ampak tudi izmenjavo mojstrov. Mnogi zgodovinarji poudarjajo trajne stike med Slovenijo in Zgornjim Poadizhjem vse od najstarejshih chasov.

Med pomembne skupne znachilnosti sodijo tudi gradishcha na tem prostoru, antropologija prebivalstva, kultura in obichaji. Prav glede slednjega pa se Alinei ne more vzdrzhati kritike tudi nashih raziskovalcev; tako zapishe (n.d. str. 39): “Sul piano degli usi religiosi... la cosidetta 'dopia sepoltura'... studiata dallo slavista Evel Gasparini... E' pero interessante notare che di fronte a questa affinita Milko Matichetov scrive: 'siccome [...] nelle Dolomiti non sono mai arrivati gli Slavi, bisognera cercare altri modi per spiegare la presenza del fenomeno”. In Alinei se zachudi: “Ecco dunque cosa succede restando nell'ambito della teoria tradizionale, secondo la quale gli Slavi sarebbero arrivati nelle loro sedi storiche meridionali soltanto nel VII secolo della nostra era: l'evidenza della loro presenza nelle valli alpine c'e, ma non vale! Una teoria, quella della 'tarda migrazione degli Slavi, che fra l'altro fa a pugni con lo stesso assunto tradizionale dell'invasione IE nel Calcolitico, dato che nessuno ha mai potuto accertare dove si sarebbero nascosti gli Slavi per tre o quattro millenni, prima di rovesciarsi in massa in Europa e occuparne quasi la meta!” *4 Ta navedek se mi je zdelo potrebno navesti v italijanskem izvirniku, da mi ne bi kdo poskushal ochitati, da sem s kakshnim odtenkom spreminjal smisel Alineijeve misli.

Po drugi strani pa Alinei pohvali nashega pokojnega etimologa akademika Franceta Bezlaja, ocheta sodobnega (a zhal she nedokonchanega!) “Etimoloshkega slovarja slovenskega jezika” (ESSJ), kot primer pronicljivega raziskovalca, ki se je zavedal in poudarjal izredno arhaichnost slovenskega jezika.

Poleg jezikovnih, etnoloshkih, kulturoloshkih, religioznih in drugih razchlemb pa Alinei podrobneje obdela she vprashanje kozolca, pokonchne zgradbe za sushenje trave, ki po njegovem sodi med prvovrstne dokaze za prazgodovinsko prisotnost Slovanov v osrednjih in vzhodnih Alpah. Ime kozolca, ki izvira iz koza, je prodrlo na Tirolsko (po Schuchardtu in Shtreklju) – kesn, kösn, köss, kos'n, na Koroshko – köse, v Sapado in v Sauri – keis'n, v Furlanijo in od tam v alpske doline v obliki – casuz (beri: kazuc!), zagotovo iz slovenshchine kozuc (Huber, Pirona i.dr.), ter ne nazadnje tudi na Madzharsko – kazal (Schuchardt in dr.). Po Alineijevem preprichanju, ker je ime kozolec slovenskega izvora, je slovenska tudi kultura njegove uporabe.

Alineiju se zdi na tem prostoru posebno zanimiva tudi onomastika v okviru TK, saj ta omogocha razjasniti nekatere stvari, ki jih tradicionalna zgodovina ne more ali pa z velikimi zapleti, pri chemer omenja tudi Prosdocimija; gre za samo ime Veneti!

Tako so jih imenovali njihovi germanski sosedje, saj zanje pomeni natanchno to Wenden = Slovani prav zaradi neposredne soseshchine vse od najstarejshih chasov: staroislandsko Vindr (pl. Vindr, Vindr)(>finsko Venääj, Venät je Rusija, estonsko vene-mess pomeni rusko, staroprusko vena je ruski jezik), iz *wenidiz ali *wenediz (oblika, ki razlozhi nemshko ime za Venezia/Benetke: Venedig), staroangleshko Vinedas, Veonedas, starovisokonemshko Vinida, latinsko Venedi, Veneade (Plinij), Venethi (Tacit), Ouenedai (Ptolomej), Venethi, Vinidae (Jordanes) (primerjaj ANEW).

Po Alineiju je mogoche lokalne antroponime in toponime brati v slovanskem kljuchu; med temi je tudi Pusteria/Pustertal/Val Pusteria, kjer je poleg drugega mogoche she danes najti v sedaj nemshkem narechju te Puste doline veliko slovenskih izposojenk.

Tako je Odolghes, ime mitskega kralja v Contrinu, slovenskega izvora – iz korena dolg>dolgezh, Langgestreckter Mensch, spilungone po italijansko.

Enako velja za ime sloveche val Gardene, najstarejsha znana oblika 'ad Gradine forestum' (med leti 994-1005). Zgodovina tiste listine, v kateri je bila prvich omenjena, je dobro obdelana, zato je posebej zanimivo, da Alinei izvaja iz “dass das Wort einst sicher mit Gr- (Gred- oder Grad-) begann”, kar so nakazali zhe nekateri nemshki pisci, izhaja pa iz slovenshchine: grad, gradishche itd.

Tudi vsi ostali iz korena grad- izpeljani toponimi: Grad, Gradina, Gradishche, Gradiskuta, Gradiscata, Gradec, Gradaz, Hradishche, Zagrad itd., ki jih je veliko po vsej Furlaniji in drugod po Alpah, so slovenskega izvora, kar je temeljito obdelal Desinan (DES), pred njim pa med drugimi tudi Marchesetti (leta 1903); med te moramo s posebno skrbnostjo vkljuchiti tudi 'acque Gradate'. V okolici Ogleja/Aquilea in Gradezh/Grado, v neposredni blizhini, sta oba toponima izprichana zhe zelo zgodaj.

 

Kaj pa je z Retoromani?

 

Alinei se odlochno upira uporabi izraza Retoromani, v (ALI/2, str. 739 in naprej): “Ladinia – poslovanjeni italidski prostor. Kakor ostala alpska obmochja, shvicarski Grigioni/Graubinden, Dolomiti in Furlanija, ki skupaj tvorijo jezikovni prostor, zgresheno imenovan 'retoromanski', oziroma 'ladinski', kar je odkril in teoretichno utemeljil Ascoli, predstavljajo pomembno osnovo za preizkushanje TK, saj model predpostavlja, da ima prazgodovina teh ljudstev nekaj skupnih posebnosti, kar jih lochuje od ostalih in so obenem izjemno pomembne za njihovo etnogenezo... Termin retoromanski, ki danes prevladuje v literaturi, je bil na strokovni ravni zhe pogosto kritiziran; po eni strani Rezija ne sovpada z ladinskim prostorom, jezik starih Retov je zelo skromno dokumentiran in, kot kazhejo zadnje raziskave, je bil soroden etrushchini (podchrtal L.V.) (RIX). Ker pa ladinske govorice – v nasprotju na primer do toskanskih narechij – ne kazhejo popolnoma nichesar, kar bi lahko na neki nachin in kakorkoli napeljevalo na etrushchanske vplive (razen mozhnih toponimov [Pellegrini 1991, 28-29]), edino dejstvo, da so Reti gospodovali enemu delu (podchrtal Alinei) danes ladinskega prostora, ne more nikakor opravichiti izbire imena Retoromani, nich vech kot le toliko, kolikor bi bilo upravicheno izbrati na primer ime "Etrusko-Italci" za oznako narechij iz zahodne Emilije, na osnovi sicer pomembne etrushchanske prisotnosti v Felsiniji. Tudi izraz "Ladinci" je sporen, seveda, vendar ima vsaj to prednost, da je v prostovoljno v uporabi in je popularen vsaj pri enem delu prebivalstva, ki sodi pod to oznako. Iz utemeljenih znanstvenih razlogov se mi zdi najprimernejshe ime za to avtonomno skupino z neolatinsko govorico: Slavoitalidi (v tradicionalni govorici Slavo-italci) ...”

Zanimive vzporednice z imenoma Retov in Romanov?

Zanimivo, da slovenski prebivalci doline Rezije, ki ochitno izhaja iz osnove Reti, romonijo – govorijo! V Graubündnu, kjer zhive Ladinci ali, kot jim nekateri pravijo, Retoromani, pa govore romansh!

 

Nevedimo nekaj rezijanskih stavkov, povzetih po "Novem Matajurju", Chedad, 26. 7. 2000:

"Po rozajanskin se rumuni, pishë anu laja tej po lashkin." – "Rezijansko se govori, pishe in bere pa po italijansko."

"Matej Shekli litos moja an pa se lawreel ano njaa lawrea romoi od noshaa azika." – "Matej Shekli je letos diplomiral in njegova zakljuchna naloga govori o nashem jeziku."

"Pravijo da mamo romonyt po nes, so ti stari, ki ni nin dijo da na stuta zübet noshaa romoninja." – "Pravijo, da moramo govoriti po nashe, so stari, ki nas opozarjajo, da ne smemo pozabiti nashe govorice."

"To ni den noshi mo an se nauchil italikol löpo romonyt po nes." – "To ni eden nashih, a se je Italijan lepo nauchil govoriti po nashe."

 

Bezlaj (ESSJ):

romon (m) – “govor, mrmranje”, rezijansko, rozeanski romon, “rezijansko narechje”, k temu romoneti, z drugimi sufiksi she romuliti, “mrmrati”, romotati, “ropotati” (shtajersko), romatiti “ropotati” (jugovzhodno shtajersko), romavsh “hrushch”. To je mogoche primerjati s srbohrvashkim romon poleg romor “glas, shum, zvok, zhuborenje, kapljanje dezhja”, najti pa je tudi v starem kajkavskem, makedonskem, bolgarskem, ruskem, poljskem, pomorjanskem, cheshkem, slovashkem jeziku, vse z istim pomenom. Praslovansko *romon “shum, zhuborenje, ropot, govor” je nedvomno iz nichte stopnje indoevropske osnove *re(i)- “vpiti, rjuti, ropotati”. Poleg drugega Bezlaj opozarja tudi na rarashek, rarog, ramush, remec.

Tudi stara nordijshchina pozna romr “glas, izgovor”; italijanshchina pa rumore, tudi romore (zastarelo), iz latinshchine rumore(m) “ropot, vsakrshen zvochni pojav, praviloma nereden, nakljuchen, neurejen, nemuzikalen, neprijeten, utrujajoch, zoprn”, iz indoevropske osnove; pach pa romio iz romire “ropot, hrup, hrushch”, romire –neznane etimologije!

Ochitno je v latinshchini rumore(m) dalech od urejenosti in smiselnosti govorice, saj so s tem poudarjali zmedo in nerazumljivost trushcha in hrupa, medtem ko je v slovenshchini in she danes v rezijanshchini romoniti v pomenu artikuliranega chlovekovega izrazhanja; Reti so romonili.

Izrednega pomena je za preuchevanje Venetov tudi delo shpanskega jezikoslovca Guisasola (GUI), ki opozarja na prastare slovanske besede v baskovshchini, ki so lahko le posledica neke davne soseshchine, kar je vsekakor potrebno obravnavati v luchi Venetov v Armoriku, to je na francoski obali ob Atlantiku v Biskajskem zalivu, ki so bili v soseshchini z Baski. Gre za besede: baskovsko goritu, slovensko goreti; zil = zhila, kita; negu = zima, mraz; erreka = reka; txuku, xuku = suho; silbar = sviskati, zhvizhgati, svirati; kopatu = kopati; s-ugor = ugor, jegulja; erria = jerina, zemlja; kali = chelo, lobanja ipd., ki so tako elementarne ter povezane z najprvotnejshim zhivljenjem nashih prednikov, da ni mogoche, da bi shlo za nakljuchne in she manj ter absolutno ne novejshe (pa najsi ta termin uporabimo v she tako relativnem smislu) izposojenke iz slovanshchine, pach pa to dokazuje davno sosedstvo in tesno navezanost Baskov in Venetov iz Armorika.

Prav izzivajoch pa je toponim Grgar za Sveto goro nad Novo Gorico, ki sodi na venetsko podrochje Banjshic (gl. Bezlajev ESSJ), za katerega Bezlaj pravi, da je ime predslovansko, dalje pa dvomljivo, v (GUI, str. 274) pa najdemo: »Baskovska beseda gargar, shpansko 'hervidero', vretje, brbotanje, izviranje (kar je treba pri­merjati z galgara in galgal 'borbollon', grgranje, kruljenje) ter baskovski gori 'hirviente', vroch, vrel po eni strani, po drugi strani pa bero 'calor, caliente' to­plota, vrochina; gorech, zharech, ognjevit, pekoch, kazhejo, da je spricho delova­nja per­mutacije b in g ter zaradi podobnosti korena *bher- 'hervir' vreti, kipeti, izraz je mo­ral utrpeti kontaminacijo s korenom *gwher- 'quemar, calentar', goreti, zhgati, kar je v sanskrtu proizvedlo harar 'ardor', vrochina, zhar, vnema; susha; gorechnost ter gharmah 'calor', toplota, vrochina; gretje, v grshchini Θέρος in Θερμός 'caliente, v la­tinshchini formus 'caliente', v litvanshchini gariu, gareti 'quemar', v slovanshchini goreti 'quemar' in goritu 'el quema', v baskovshchini gar 'llama', plamen, garmu 'carbunco', ogor(ek), ter goritu 'calentar'.«

Po drugi strani pa Alinei navaja (ALI/1, str. 266, 613 in 658): »... sumersko ime za voz je gigir, semitsko *galgal in kartvelsko (z obmochja Kavkaza) *grgar ... indoev­ropski termin za kolo dejansko navaja she starejsho motivacijo, ki je prav tako shi­roko razshirjena med IE jeziki: koren *kuel »vrteti se okoli sebe, obkrozhiti, obko­liti ...« Uposhtevajoch, da obstajajo dokazane prastare povezave med Baski in Ka­vkazom, nas ne bi smelo chuditi, che bi obstajala kakshna zveza med obema poj­moma bodisi zaradi znachilnosti lege, kjer lezhi Grgar, mesta na prastari poti iz Vipavske in Furlanije v gorato alpsko zaledje, kjer so si potniki odpochivali ali za­menjali priprego ali sploh le do tja prishli z vozom, naprej pa nadaljevali pesh, bo­disi da gre za semantichno relacijo, ki izvira iz zhgalne tehnologije krivljenja lesa za kolesa ...

Razglabljanja o tem so izven okvira tega razmishljanja, vendar pa nam omogocha­jo, da pridemo do nekaterih sklepov.

Kot smo zhe na zachetku navedli, je za teorijo kontinuitete izrednega pomena delo F. C. Guisasola (GUI) »Enigma baskovshchine pred indoevropskimi jeziki«, kjer izrecno opozarja (str. 279, tch. 436) na naslednje nenavadne skladnosti: Izraz goritu 'kuriti, zhgati, zhariti' je skupen tako baskovshchini kakor slovenshchini; baskovko zil pomeni skoraj isto, kar v slovenshchini zhila 'kita'; slovenska beseda snegu ustre­za baskovskemu negu 'chas snega, zima'; za baskovsko erreka (ki je po shpansko 'arroyo' = potok) skoraj identichno slovensko besedo reka, poleg tega imamo za baskovsko txuku ali xuku slovensko besedo 'suho'; za shpansko 'silbar' je v sloven­shchini 'svistati' (n.pr. v rushchini svistet) (op. L. V.: gl. Bezlaj ESSJ, geslo sviskati! – zhvizhgati, shvisteti itd. !) ter silbido ali silbato v baskovshchini txistu, xistu ali uistu [op. avtorja GUI: na iste korene *swe-, *swi- ali *si- z razlichnimi razshirit­vami se na­nashajo v baskovshchini txirol ali txirul, shpansko 'silbo, flauta' (pishchal, piska­lo) ter txulula 'silbo' v grshchini σει-φλόω, σ-γ-ός 'silbido' ter σίςω 'silbar', v latin­sh­chini suiflum 'silbido' (CGL, V, 484, 53), si-filo 'silbo', si-bilus 'silbido' in si-bilare 'silbar'.

Ta poslednji izraz vsebuje tudi derivat sibilatus, ki s pomochjo konzonantne metateze v kastiljshchini razvije silbato ter v baskovshchini txibilitu ali txulubita 'silbato'.]; poz­namo tudi slovanski 'kopati' in baskovski kopatu [Guisasola obdela posebej v tch. 103]; ruski ugor, (op. L. V.: jegulja) in baskovski s-ugor [obdelano po­se­bej v Guisa­sola, tch. 244].

Vsi tu navedeni in she drugi izrazi, ki so skupni baskovshchini in slovenshchini (poleg teh so seveda she druge podobnosti z indoevropskimi jeziki), nakazujejo, da so obstojali zhe v davnini neposredni stiki, saj gre kar po vrsti za izrazito elementarne pojme: goreti, zhila, sneg, reka, shvisteti, suho, ugor itd. Kakor ni mogoche, da bi imeli za te najosnovnejshe pojme iz naravnega okolja v obeh (danes zemljepisno tako oddaljenih) jezikih identichne izraze, je najpreprichljivejsha in razumna razlaga, da smo bili zhe v davnini v neposrednem stiku, che za Baske velja, da so najstarejshi narod v Evropi.

Poleg tega moramo uposhtevati, kar je izrednega pomena, da je Armorik ob Biskajskem zalivu v soseshchini z Baski, ki so se tudi do danashnjega dne ohranili v Pirenejih, torej so ti prevzeli od tamkajshnjih Venetov te prastare besede, ki so ochitno slovenskega izvora.

Spricho tako zasnovanih in posodobljenih pogledov na prazgodovino ne bi smelo biti nich vech predmet ignoriranja tradicionalnih zgodovinarjev (in ne tako redkih, ki jim zaverovano slede), che Venete obravnavamo kot prednike Slovencev, ki so sicer dozhivljali svoj zgodovinski razvoj in se izoblikovali do danashnjega etnosa, tako kot so se npr. Italijani (ki niso Rimljani, kot se pogosto popreproshcheno prikazuje/jo in manipulira/jo, na kar vechkrat opozarja tudi tvorec teorije kontinuitete Mario Alinei), svojski razvoj so spet imeli Francozi in samosvojega drugi narodi; v tem procesu pa je nemalo narodov izginilo. Posebno izrazit primer so nekdaj visoko razviti in dominirajochi Etrushchani, katerih govorice danes ne razumemo, tako temeljito so jih Rimljani zbrisali iz zgodovine in si prisvojili njihovo kulturo. Slovenci – Veneti pa so skozi tisochletja evoluirali na obsezhnejshem prostoru od Paflagonije prek zgornjega Jadrana do Baltika oziroma do Armorika. Obstajajo stara prichevanja o njihovi prisotnosti na Kavkazu in v Indiji. Toda she blizhje so nerazreshene uganke; poglejmo le Hadrijanov zid v Angliji iz chasa Rimskega imperija; vzdolzh njega najdemo naslednje toponime (v oklepajih so danashnja imena):

Vindolanda (Chesterholm);

Vindomora (Ebchester);

Vindovala (Rudchester);

Deva (Roman Chester);

Segedunum (Chester);

'Chester' etimoloshko izvajajo iz latinskega castra, vendar je to potrebno preuchiti v kontekstu historichne lingvistike, kar nam potem odpre chisto nove vzporednice; obravnava tega pa presega to razpravo.

Jarov (Yarrow) – zachetek zidu na vzhodni obali ob Rokavskem prelivu;

Arbeja (South Shields);

Aballava – na obali in zahodnem koncu zidu;

Maia – kjer je bil drugi konec meje.

Hadrijanov zid – limes je bil 118 km dolga zgradba iz jarkov, zidov, okopov in vmesnih utrdb – castra; zgraditi ga je dal cesar Hadrijan med leti 122 in 158 pr.n.sht.; opustili so ga 383 po n.sht. Severneje so Rimljani zachasno prishli she do chrte, kjer je Antonij postavil zid, vendar jih naprej tamkajshnji prebivalci niso pustili, kljub vsej rimski velesili, in s te severne meje so se Rimljani najprej umaknili. Kar nam tu posebej pade v ochi, so pogosti toponimi, ki vsebujejo etnonim 'Vind'. Na nasprotni strani Rokavskega rokava so bili namrech zhe omenjeni armorishki Veneti, Vendi, Vindi! Rimljani so bili tudi na juzhni strani Alp v stiku z jadranskimi Veneti, s katerimi so imeli nekakshno zaveznishko razmerje, in kazhe, da so v Angliji zasedli ozemlja, kjer je morda prevladoval ali imel znatnen delezh venetski zhivelj.

Kdaj se bo v toponimih pojavil etnonim Vind? Che vzporejamo to z nekaterimi nam dobro znanimi primeri: Shpeter Slovenov, Nemshka vas, Hrvatini itd., vidimo, da se pojavi etnichna opredelitev kraja takrat, kadar se z njim hoche poudariti, komu pripada. Zato bi nas ne smelo presenetiti, da se na Britanskem otochju pogosto pojavljajo takshni toponimi, iz katerih izhaja, da so bili tamkajshnji prebivalci Vindi, Vendi, Veneti.

Ustvarjalci TK kritizirajo tudi slovenske zgodovinarje, da so prevech vezani na tradicionalno teorijo, da so prevech zadrzhani (npr. izrecno navedeni Milko Matichetov), saj bi prichakovali od njih vechji prispevek, in che na osnovi povedanega povzamemo najnovejsho teorijo kontinuitete, se nam izkazhe kot nadvse stvarna. Res, da jo je potrebno she dograjevati, toda za tako obsezhno spremembo paradigme, kot jo prinasha TK, drugega ni mogoche prichakovati. Zlasti pa od nas terja veliko ustvarjalnega, pogumnega in prizadevnega dela! Tako je TK zaenkrat predvsem delo tujih znanstvenikov; za slovensko znanost predstavlja she prav poseben izziv, da bi nadgradili dosedanja prizadevanja vztrajnih posameznikov s shirshe zastavljenimi projekti, ki bi Slovence postavili na dejansko mesto v zgodovini.

 

 

 

3. ZAKLJUCHKI

 

Che povzamemo poglavitne zakljuchke aplikacije teorije kontinuitete TK na Slovence–Venete, jih lahko strnemo v naslednje tochke:

– etnogeneza Indoevropejcev po kratki teoriji kontinuitete (Renfrew) ali dolgi TK (Alinei) kazhe na davne in mochne povezave z Anatolijo (paflagonski Veneti);

– Slovenci–Veneti so zhiveli na prostoru, ki ga danes poseljujejo in so ga she shirshe naseljevali zhe v paleomezolitiku; kazhe, da se je del Slovencev–Venetov (v valu shiritve Slovanov proti severu) odselil tudi k Ilmenskem jezeru, Novgorod, kar bi predstavljalo povezavo z baltishkim Veneti;

– Slovenci–Veneti so bili po teoriji kontinuitete nosilci neolitske poljedelske revolucije in inovativne bronastodobne metalurgije;

– poseljevali so severovzhodno Italijo (jadranski Veneti) in z enim ali vech valovi segli (skupaj z Iliri?!) tudi na jug Italije, o chemer prichajo tudi jezikovni sledovi v latinshchini;

– Slovenci–Veneti so na severovzhodu Apeninskega polotoka zasedali vzhodne Alpe in proti zahodu osrednje Alpe do Shvice; o tem prichajo zgodovinski, etnoloshki, jezikovni in drugi dokazi, med drugim tudi v ladinshchini;

– pri tem ni mogoche izkljuchiti, da so se prav vzdolzh Alp na stiku med Slovenci–Veneti in Kelti vzpostavile okolishchine, po katerih je del Slovencev–Venetov prishel vse do atlantskih obal v Franciji (armorishki Veneti), kjer so bili v sosedstvu z Baski, in chez Rokavski preliv v juzhno Anglijo.

 

 

LITERATURA:

(Navedena so le najpomembnejsha in celovitejsha dela, ki se nanashajo na to izvajanje.)

 

l. (ALE) ATLAS LINGUARUM EUROPAE/ (Perspectives nouvelles en geolinguistique), Mario Alinei, president et coll... – Sous les auspices de l'UNESCO; sur la recommandation du Comite International Permanent des Linguistes (CIPL) et sous le auspices du Conseil International de la Philosophie et des Sciences Humaines (CISPSH) – Istituto poligrafico e zecca dello stato, Libreria dello stato, Roma, 1997. Vol. 1.1 Van Gorcum, Assen, 1983; vol 1.2 Van Gorcum, Assen/Maastricht 1986; vol.1.3 Van Gorcum Assen/Maastricht 1990.

2. (CAL) – DIZIONARIO LATINO–ITALIANO, Ferruccio Calonghi; Rosenberg & Sellier Ed., Torino, 1965.

3. (BAT) – DIZIONARIO ETIMOLOGICO ITALIANO, Carlo Battisti-Giovanni Alessio; G. Barbera Ed., Firenze 1957.

4. (ERN) – DICTIONNAIRE ETYMOLOGIQUE DE LA LANGUE LATINE, A. Ernaut et A. Meillet; Librairie C. Klincksieck, Paris, 1951.

5. (CAM) – VOCABOLARIO LATINO–ITALIANO e ITALIANO–LATINO, G. Campanini / G. Carboni; G.B. Paravia & Co. Ed., Torino, 1930.

6. (BRA) – LATINSKO–SLOVENSKI SLOVAR, Franc Bradach; Jugoslovanska knjigarna, Ljubljana, 1937.

7. (ZIN) – VOCABOLARIO DELLA LINGUA ITALIANA, Nicola Zingarelli; Zanichelli Ed.Bologna, 1988.

8. (ALI/1) – ORIGINI delle LINGUE d'EUROPA, vol.1, Mario Alinei; Il Mulino Ed., 1996;

(ALI/2) – ORIGINI delle LINGUE d'EUROPA, vol.2; 2000.

(ALI/3) – L'etnogenesi Ladina alla luce delle nuove teorie sulle origini dei popoli indeuropei, Mario Alinei, Universita di Utrecht; by Institut Ladin “Micura de Rü”, San Martin de Tor, 2000.

9. (COR) – DIZIONARIO ETIMOLOGICO DELLA LINGUA ITALIANA, Manlio Cortelazzo e Paolo Zolli; Zanichelli, Bologna, 1991.

10. (AliR) – ATLAS LINGUISTIQUE ROMAN, Comité de parrainage: Alinei Mario etc. (14 membr) – Comité de direction: pres. Tuaillon Gaston, dir. Contini Michel etc. (112 membr.); Istituto Poligrafico e Zecca dello Stato, Libreria dello Stato, Roma, 1993.

11. (FOR) – LEXICON TOTIUS LATINITATIS, Aegidio Forcellini, Iosepho Furlanetto, Francisco Corradini et Iosepho Perin; Arnaldus Forni Excudebat Bononia Gregoriana Edente Patavii, 1965.

12. (SER) – LE PRIME E LE PIU ANTICHE CIVILTA, Giuseppe Sergi; Fratelli Bocca Ed., Torino, 1926.

13. (SEM/1) – LE ORIGINI DELLA CULTURA EUROPEA / Rivelazioni della linguistica storica, Giovanni Semerano; Leo S. Olschki Ed., Firenze, 1984;

(SEM/2) – LE ORIGINI DELLA CULTURA EUROPEA / Dizionari etimologici, 1994.

14. (VUG) – JANTARSKA POT, Lucijan Vuga; Zalozhba Humar, Bilje, 2000.

15. (GUI) – EL ENIGMA DEL VASCUENCE ANTE LAS LENGUAS INDEUROPEAS, Florentino Castro Guisasola, Consejo superior de investigaciones cientificas, Madrid, 1944.

16. (ANEW) – Altnordisches Etymologisches Wörterbuch, Jan de Vries, Ed. E.J.Brill, Leiden, 1977)

17. (DES) – Toponomastica e archeologia del Friuli prelatino, Cornelio Cesare Desinan, Ed. Biblioteca dell'Immagine, Pordenone, 1990.

18. (ESSJ) – Etimoloshki slovar slovenskega jezika, France Bezlaj, SAZU/MK, Ljubljana, 1995.

19. (RIX) – Rätisch und Etruskisch (Innsbrucker Beiträge zur Sprachwissenschaft. Vorträge und Kleinere Schriften, 68), Helmut Rix , Innsbruck, 1998.

20. (CON) – Les Slaves, Francis Conte, Ed. Albin Michel s.a., Paris, 1986.

21. (REN) – Before Civilization, Colin Renfrew, Cambridge University Press, 1979.

22. (BOA) – The Cambridge Ancient History, viol.III, part.I, The Prehistory of the Balkans; the Middle East and the Aegean World, J. Boardman, I.E.S. Edwards, N.G.L. Hammond and E. Sollberger; Cambidge University Press, Cambridge, 1982.

_______

Ta razprava je posebej za SRP prirejena iz prispevkov, ki jih je avtor imel na konferencah Svetovnega slovenskega kongresa v septembru 2001 v Ljubljani in na Ptuju. (Op. avt.)

 

 

(Prev. urednishtva)

*1 (FOR): veverica – majchkena udomachena zhival, malo vechja podlasica, tudi bele barve, dihur.

*1a – Kosti izvirajo od volkov, lisic, podlasic, veveric.

*2 (COR): viverra – azijski mesojedi sesalec z gibkim telesom, z analnimi zhlezami, ki izlochajo dishecho snov (l. 1598): dihur, vchasih (po ljudskem izvoru), lat. viverra(m), z ekspresivnim korenom *wer, ki se podvoji, kot v drugih indoevropskih jezikih, kjer pomeni veverico. Toda imena teh majhnih mesojedcev se zlahka zamenjavajo: v razlagah, n.pr. viverra(m) in kot muscella(m), to je podlasica, Cuneo ima vinvera, medtem ko je pri Monferratu "veverica".

*3 "K novi historichni lingvistiki: delo Maria Alineija Izvori evropskih jezikov (...)" navaja: "V teku teh zadnjih let zanimanje za najbolj oddaljeno preteklost chloveshtva ni nehalo narashchati ... Delo Maria Alineija, lingvista 'generalista', kot se sam rad oznachuje, z mednarodnim ugledom, se odlichno prilega v okvir te idejne razprave. Njegov poglavitni namen je dokazati, da jezikoslovje ima sistem periodizacije, ki je avtonomen glede na druge znanstvene discipline in ki s svojim poskusom datacije danes omogocha vrachanje v chas nastanka in razvoja vseh govoric sedanje Evrope ..." Nato pa zakljuchi: "... delo Maria Alineija se zhe sedaj potrjuje kot neobhodno za prihodnje raziskave v historichnem jezikoslovju."

*4 "V okviru religiozne rabe... tako imenovani 'dvojni grob'... raziskan po slavistu Evelu Gaspariniju... Zato je zanimivo omeniti, da proti temu sorodstvu Milko Matichetov pishe takole: [...] ... v Dolomite niso Slovani nikoli prishli; treba bo iskati druge oblike razprostiranja navzochnosti tega pojava." In Alinei se zachudi: "Torej naslednja stvar presenecha v obsegu tradicionalne teorije, po kateri naj bi Slovani prishli na njihovo juzhno zgodovinsko podrochje samo v 6. stol. nashega shtetja (v 7. stol. po it. sht.): ochitnost njihove navzochnosti v alpskih dolinah nima vrednosti! Teorija o pozni migraciji Slovanov, ki med drugim nasprotuje tradicionalni trditvi o invaziji IE v bakreni dobi, o kateri nihche ne more zagotoviti, kje naj bi se Slovani skrivali tri ali shtiri tisochletja, preden so se mnozhichno razlili v Evropo in jo zasedli skoraj polovico!"

 

 

 

English