Lives Journal 3

Lucijan Vuga

 

VENETI V LUČI SODOBNE TEORIJE KONTINUITETE

Slovenci že od kamene dobe na sedanjih ozemljih

(avtohtonistična teorija poselitve – izpod peres tujih znanstvenikov)

 

»Slovani niso bili nikdar taki razbojniki kakor

Nemci, temveč so ljubili mir, obdelovali zemljo ter re-

dili veliko živine. Zaradi njihovega miroljubja so jih

podvrgli drugi narodi, toda nobeno ljudstvo se ni tako

pregrešilo nad njimi, kakor Nemci. Nesreča je pač

hotela, da je moral imeti ta mirni narod za sosede

Nemce in Tatare.«

 

(Johann Gottfried von Herder, 1744-1803, nemški filozof)

 

1. UVOD

 

V drugi polovici devetdesetih let dvajsetega stoletja je v mednarodnih strokovnih krogih vzbudila veliko pozornost teorija kontinuitete, ki, upoštevajoč najnovejša arheološka, zgodovinska, genetska, lingvistična, etnološka in druga dognanja, utemeljuje bistveno kontinuiteto poselitve evropskega prostora vse od neolitika in v določenem smislu celo od paleolitika naprej. S tem v zvezi je treba upoštevati migracije po zadnji ledeni dobi, ki pa so šle od juga proti severu, ne pa obratno!

Najvidnejši predstavnik te šole zagovornikov teorije kontinuitete je Mario Alinei, dolgoletni profesor in emeritus univerze v Utrečtu, predsednik evropskega uredniškega odbora “Atlas Linguarum Europae” pod pokroviteljstvom UNESCA, direktor in urednik revije “Quaderni di semantica” itd., ki je v dveh knjigah na skoraj dva tisoč straneh, objavljenih 1996 in 2000, celovito podal in utemeljil nov pristop k obravnavanju zgodovine ter se izrecno opredelil proti konvencionalnim in nevzdržnim teorijam o t.im. preseljevanju ljudstev, za kar ni ne arheoloških ne drugih dokazov, pač pa je veliko dejstev, ki govore v prid teoriji kontinuitete, s katero je mogoče odpraviti celo vrsto neskladnosti in očitnih “ideoloških konstruktov” (zlasti s strani nemških zgodovinarjev).

Teorija je bila že predstavljena na mednarodnih znanstvenih srečanjih in je prav spričo svoje nekonvencionalnosti ter trganja okovov dosedanjih paradigem povzročila veliko vznemirjenje; na eni strani zavračanje, na drugi pritrjevanje.

Teorijo kontinuitete so nekateri zagovarjali že zelo dolgo, le da je bila zlasti v osemnajstem in devetnajstem stoletju v izraziti senci prevladujočih, zlasti nemških šol (dasi je bilo tudi tam najti pristaše teorije kontinuitete).

Najsodobnejša teorija kontinuitete je sistematično nadaljevanje najnovejših raziskav o izvoru Indoevropejcev, ki jih je v šestdesetih letih zasnovala Marija Gimbutas s teorijo kurganov v prid črnomorske inačice, v osemdesetih letih pa je lord Colin Renfrew zamisel razvil v anatolsko teorijo indoevropskega izvora, na osnovi novih arheoloških in lingvističnih (predvsem arhivi glinastih klinopisov na Bližnjem vzhodu) odkritij.

Za širše slovensko ozemlje je zlasti zanimivo ugotavljanje, da so živeli naši predniki že v davnini daleč proti zahodu v Alpah in da je v latinščini še po tisočletjih mogoče zaslediti vplive slovanskih jezikov, kar je mogoče reči tudi za davne Venete. Za lingviste je npr. med drugimi zanimiv izraz »veverica«, ki je izpričan pri Pliniju, in katerega analiza podpira izjemne sklepe.

Sodobna teorija kontinuitete je nova paradigma paleolitske in neolitske poselitve Evrope, ki ji bomo morali tudi pri nas posvetiti veliko pozornosti na različnih specializiranih področjih znanosti, da bi ji dali svoj kritični in ustvarjalni prispevek.

Za teorijo kontinuitete je izrednega pomena delo F. C. Guisasola (GUI) “Enigma baskovščine pred indoevropskimi jeziki”.

 

 

 

1. O IZVORU INDOEVROPEJCEV

 

V tem trenutku obstajajo o izvoru Indoevropejcev (IE) tri prevladujoče, a med seboj dokaj različne teorije.

Invazionistična teorija, ki jo lahko imenujemo kar »tradicionalna«, temelji na zamisli, da so bili IE, preden so se razselili, bojeviti pastirski nomadi, ki so v halkolitiku (bakreni dobi), torej v IV. tisočletju pr.n.št., vdrli v Evropo, akulturirali dotedanje prebivalce in popolnoma nadomestili prejšnji(e) jezik(e) z indoevropejščino. Vidna predstavnica moderne oblike te teorije, pokojna Litvanka, delujoča v ZDA, Marija Gimbutas, je v šestdesetih letih 20. stoletja razvila svojo »teorijo kurganov«, po kateri naj bi bila zibelka IE na severni strani Črnega morja, torej v južni Ukrajini oz. južni Rusiji, od koder so z vojaško silo zavzeli Evropo. Njena pomembna pristaša sta med drugimi v ZDA rojeni severnoirski arheolog James Mallory in ameriški lingvist Wilfred Lehman.

Ekonomicistična teorija, po kateri naj bi IE prišli z Vzhoda kot prinašalci revolucionarnega gospodarstva – novega načina kmetovanja: to naj bi bilo v VII. tisočletju pr.n.št., torej kar tri tisočletja (!) prej, kot to predvideva tradicionalistična teorija, in predstavlja začetek neolitizacije Evrope.

Najpomembnejši predstavnik te šole je njen osnovatelj, Anglež lord Colin Renfrew (REN), ki je teorijo prvič celovito predstavil leta 1987, podpira pa ga vrsta genetikov, med njimi Cavalli Sforza z univerze Stanford v Kaliforniji. Po tej teoriji naj bi se IE oblikovali na Bližnjem Vzhodu, natančneje v Anatoliji, in od tam naj bi se difuzno, miroljubno, predvsem s svojo inovativno tehniko poljedelstva širili po Evropi.

Indigenistična/domorodna ali teorija kontinuitete (TK), po tej naj bi IE ne prišli v Evropo in Azijo ne v halkolitiku ne v neolitiku, ampak so bili preprosto dediči prvih skupin homo sapiensa, ki so se, prišedši iz Afrike, naselili v Evropi in Aziji v srednjem oziroma v spodnjem paleolitiku (odvisno od modela, ki ga sprejmemo, o razvoju homo sapiensa). To teorijo je razvil v drugi polovici devetdesetih let 20. stoletja italijanski historični lingvist Mario Alinei, delujoč na univerzi v Utrechtu, ki ga med drugimi podpira tudi belgijski arheolog Marcel Otte. Skratka, po teoriji kontinuitete naj bi današnji prebivalci živeli v Evropi na bolj ali manj sedanjih ozemljih že v paleomezolitiku; v posebnem pogledu torej so Slovani že tedaj živeli na območju jugovzhodne Evrope ter se od tam selili proti severu, in s tem so tod živeli tudi Slovenci, ki pa so nekoč segali globje v Italijo in do Švice. (Pri tem bi bilo zanimivo omeniti Conteja (CON), ki navaja, da se je del Slovencev(!) preselil proti severu ob Ilmensko jezero, tam ustanovil Novgorod in se dolgo ločeval od Rusov.)

 

Vse do sedemdesetih let 20. stoletja ne le, da se o tem ni razpravljalo, ampak arheologija celo nikoli ni podvomila o obstoju "velike selitve narodov" (!) na naši celini, ki naj bi jo povzročila bojevita IE ljudstva. V tistih letih je evropska arheologija doživela le dvoje velikih revolucij: (a) kronološko, povezano z novimi tehnikami radiokarbonskih, dendroloških in drugih datacij, ki je dvignila za nekaj tisočletij prazgodovinska dogajanja v Evropi, ki ji je bil na ta način priznan kulturni razvoj, neodvisen od velikih dogodkov na Vzhodu; (b) druga revolucija je bila interpretativne in metodološke narave, glede na razvojne oblike evropske prazgodovine; medtem ko se je arheologija prej zatekala k velikim in obsežnim "migracijam ljudstev" kot prednostnim razlagam za vsakršne velike spremembe, med temi tudi zamenjave jezikov, se sedaj jemlje celoten razvoj evropske prazgodovine kot notranjo evolucijo, s socialnimi in ekonomskimi protislovji, razširjanjem naprednih proizvodnih postopkov in novih zamisli. In še več, na osnovi čedalje natančnejšega branja arheoloških virov in njihovih implikacij današnja arheologija odločno zavrača vsakršno invazijo celinskih razmerij v novejšem času – to je tako v halkolitiku kakor v neolitiku!

 

Na lingvistični ravni so te najnovejše spremembe časovnih okvirov in metodoloških pristopov sledile arheologiji z zakasnitvijo, vendar z ogromnimi posledicami za preučevanje enega od evropskih ljudstev, ki jih imenujemo – uralska. Prej je veljavna tradicionalna teorija izhajala iz predpostavke, da so tudi ta ljudstva prišla v Evropo od zunaj v razmeroma novejšem času ter so nadomestila dotedanje prebivalce, podobno kakor naj bi IE nadomestili Predindoevropejce v preostalem delu Evrope. Danes nam nova teorija govori o "uralski kontinuiteti" v severovzhodni Evropi, ki jo z obema rokama sprejemajo tako arheologi kakor jezikoslovci ter je že postala del splošne kulturne osveščenosti. Trdi pa, da so vsa uralska ljudstva potomci skupin homo sapiensa, ki so se pred deglacializacijo znašli v vzhodni Evropi, južno od polarne kapice, in so po otoplitvi, z nastopom današnjega podnebja (holocen), naselili obsežna ozemlja severovzhodne Evrope.

Pomembnost in odmevnost celovite objave teorije Colina Renfrewa v letu 1987 je v njeni prvi temeljni in argumentirani kritiki tradicionalistične teorije, ki jo je nadomestil z revolucionarno zamislijo, da IE niso bili bojeviti napadalci, invazorji, pač pa preprosto le prvi poljedelci, ki so prišli iz zahodne Azije, akulturirali evropske mezolitske lovce in nabiralce ter spričo višje kulture nadomestili njihov(e) jezik(e) z indoevropejščino. Torej ne z orožjem, ne z vojaško silo ali rasno večvrednostjo, kot so govorile tradicionalne teorije, ki so po Renfrewu povsem nesprejemljive, pač pa uveljavljanje z naprednejšim poljedelstvom, ki je dajalo večje gospodarske učinke kot lov in nabiralništvo, kar jim je dvigalo ugled, jim dajalo gospodarsko trdnost in jim omogočalo večjo nataliteto, s čimer so tudi prevladali in razširili svoj jezik na ostala ljudstva. Neolitizacija ali neolitska revolucija pa zajema tudi nova znanja v metalurgiji (baker, bron), obdelavi in uporabi gline itd.

Toda presenetljivo, medtem ko skoraj brez izjeme vsi soglašajo glede "uralske kontinuitete", je Renfrewova teorija naletela na huda nasprotovanja ne le med indoevropeisti, tesno navezanimi na tradicionalno "veliko preseljevanje" bojevitih nomadskih pastirjev v bakreni dobi, ampak so kritike nanj letele tudi s strani arheologov, ki so brez velikih težav lahko dokazali, da se je poljedelstvo razširjalo med avtohtonim prebivalstvom tudi tam, kjer ni bilo zaznati kakšne pomembnejše migracije z vzhoda oziroma se je poljedelstvo razširilo celo kasneje in ne sovpada z naselitvijo IE. Na osnovi takšne kritike Renfrewove, sicer napredne teorije so (Alinei in drugi) razvili najsodobnejšo teorijo kontinuitete (TK), ki pa ima z njegovo mnogo skupnega: (a) obe pomikata datacije za več tisočletij daleč v preteklost v primeri s tradicionalisti; (b) obe pripisujeta kontinuirano etnično sestavo evropskega prostora vse od neolitika do današnjega dne; (c) obe korenito spreminjata okvir tradicionalnih zamisli o jezikovnem razvoju na evropski celini. Toda najnovejša TK je veliko doslednejša in je naredila še korak naprej; tako Alinei – poglavitni zagovornik TK – med drugim trdi, da je nujno popolnoma opustiti misel, da je imel antični Rim odločilno vlogo pri oblikovanju vseh neolatinskih jezikov, kar je za preučevanje Venetov izjemnega pomena!

 

 

 

2. VENETI V LUČI TEORIJE KONTINUITETE

 

2.1. Začetek ni v Rimu

Po Renfrewovem mnenju so bile prve evropske neolitske kulture na različnih območjih celine obenem tudi kulturna manifestacija različnih jezikovnih skupin. Iz tega izhaja, da prvi pojav etnolingvistične skupine, ki jo tradicionalno (!) označujejo kot italsko, torej tisto, ki zajema med drugimi jeziki tudi latinščino, oskoumbrijščino, venetščino [?!] in druge manjše jezike, kar sovpada s kulturo vtisnjene ali kardialne lončevine, ki je dobila ime po značilnostih okraševanja keramike (pogosto izvedeno z robom školjke, imenovane cardium), ki se od začetka VII. tisočletja pr.n.št. naprej razširja po vsem osrednjem in zahodnem zgornjem Sredozemlju, od Dalmacije do portugalskih obal na Atlantiku, sovpada s sočasnim širjenjem agropastirstva.

Po teoriji kontinuitete TK ta predpostavka ostaja popolnoma veljavna, pač pa celo dobiva dodatne podkrepitve, saj je že pred razširitvijo omenjene lončevine za celotno severno Sredozemlje značilna homogenost kultur ne le v mezolitiku (kulture, imenovane sauveterian in castelnovian), ampak že ob koncu paleolitika (s kulturo, imenovano epigravetian). Časovna odmaknjenost italske, po TK italidske/italoidske (!!), torej nekakšne preditalske ali italskim sorodne jezikovne skupine, se s tem še povečuje.Vendar pa se v obeh teorijah poglavitna posledica pripisovanja značilne keramike italski/italoidski skupini kaže v dejstvu, da smo s tem prisiljeni sprejeti obstoj ne le latinščine in drugih italskih/italidskih jezikov, kar jih poznamo vse od neolitika naprej, ampak tudi drugih sorodnih jezikov v Dalmaciji, južni Franciji in na Iberskem polotoku, ki so nedokumentirani. To je presenetljiv zaključek za historično lingvistiko, ki bi tako morala sprejeti ne le zamisel, da je imela latinščina svojo večtisočletno predrimsko predzgodovino, ampak tudi, da Rim ni bil začetnik zgodovine neolatinskih jezikov, pač pa le pomembno poglavje v njihovem razvoju, ki se je začel šest tisoč let prej. Spričo teh argumentov je Alinei uvedel nov pojem za latinščini sorodne jezike – italidski ali italoidski jeziki, s čimer je hotel poudariti, da po tem zgodovinskem scenariju, ki je skupen Renfrewovi in teoriji kontinuitete – TK, predstavlja Italija le del celote, ki zajema tudi južno Francijo, Iberski polotok in Dalmacijo.

Podobno kakor za italoidsko skupino velja po njegovem enako tudi za germansko, keltsko, grško, slovansko itd. skupino. Vse te jezikovne skupine naj bi poseljevale svoja zgodovinska in (v glavnem) sedanja ozemlja že najmanj v neolitiku, delno celo v paleolitiku, in so doživele več tisoč let starejši razvoj, kot to predvideva tradicionalna zgodovina, tako po teoriji Renfrewa kakor po TK; le da so po TK imele vse te jezikovne skupine še starejšo zgodovino.

Venete moramo preučevati v kontekstu izvora Indoevropejcev, kar je še vedno eno od prvovrstnih znanstvenih vprašanj sodobnega zgodovinopisja in jezikoslovja.

Med velikim številom teorij, ki že stoletja obravnavajo ta vprašanja in postavljajo njihov izvor na različne konce obsežnega evroazijskega prostora, v zadnjih treh desetletjih izstopajo (v časovnem zaporedju) tri: (1) teorija pokojne arheologinje Marije Gimbutas, po rodu Litvanke, ki je delovala v ZDA – t.j. "teorija kurganov" (iz šestdesetih let 20. st.), ki jo krepko podpira drugi vidni arheolog J. P. Mallory, in trdi, da so v IV. tisočletju pr.n.št. ljudstva pastirskih nomadov – Indoevropejci – surovo podjarmila, če ne celo iztrebila predhodne naseljence miroljubnih kmetovalcev ter jim vsilila svojo kulturo (kulturo kurganov) in svoj jezik. Ta teorija vdora ali katastrofistična teorija je med zgodovinarji priljubljena vse od 19. st. Po tej teoriji izvajajo jezikoslovci razmeroma pozno iz prvotno enotnega indoevropskega jezika diferenciacijo posameznih indoevropskih jezikov. (2) Po preučevanjih tretjega vidnega arheologa Colina Renfrewa, ki je svoje teorije intenzivno razširjal v osemdesetih letih, se zastavlja tudi lingvistično vprašanje (kar je za arheologa nekoliko neobičajno), ko ugotavlja, da arheologija ne ponuja nobenih dokazov za nasilja in spopade v IV. tisočletju pr.n.št., ki bi povzročili kulturne in jezikovne spremembe. Renfrew misli, da so Indoevropejci le prvi poljedelci na evopski celini ter je indoevropeizacija le vidik neolitske revolucije, ko je kmetsko-živinorejsko gospodarstvo pospešeno nadomestilo ekonomijo, osnovano na lovu in nabiralništvu. Ta neolitizacija se je širila iz Anatolije proti zahodni Evropi od začetka VII. tisočletja pr.n.št., torej tri tisočletja pred kurgani M. Gimbutas, ter je, kar ji je še posebej pomembno, šlo za difuzijo, ne pa za nasilno ali celo genocidno širjenje nove kulture. (3) V devetdesetih letih je Mario Alinei, ki so ga nedvomno prevzela dela C. Renfrewa, da je njegove zaključke v kombinaciji z učenji priznanega arheologa svetovnega slovesa G. Childa iz petdesetih let, nadgradil ter razvil novo arheologijo z mnogo starejšimi datacijami od doslej uveljavljenih. Alinei zavrača invazionistične teorije in meni, da je indoevropska diaspora še nekaj tisočletij starejša od tiste, ki jo je postavil Renfrew, kar potrjujejo tudi najnovejše radiokarbonske meritve in kar je mogoče spraviti v sklad z lingvističnimi dognanji, ki prav tako potrjujejo kamenodobno prvotno indoevropsko skupnost. Alinei opozarja, da so že v začetku II. tisočletja pr.n.št. v Anatoliji tri ljudstva – Hetiti, Luvijci in Palaiki – govorili troje različnih indoevropskih jezikov (ta spoznanja so plod najnovejših odkritij glinastih ploščic in preučevanja jezikov, zapisanih na njih). Njihov prihod na to območje postavljajo v III. ali celo v IV. tisočletje pr.n.št. Spričo tega si je težko predstavljati, da bi še v teku III. tisočletja obstajal neki skupni indoevropski jezik, ki bi se tako hitro diferenciral v povsem različne jezike na tako ozkem prostoru. Prav tako nam razvozlani linearni B napisi (Ventris in Chadwick, 1956) kažejo, da mikenščina ni bila le oblika arhaične grščine v II. tisočletju pr.n.št., ampak je že bila koiné neke dežele, ki je že poznala več različnih dialektov. Kar nam spet enkrat vsiljuje vprašanje, ali je bilo mogoče, da je prišlo do indoevropske diaspore le nekaj stoletij pred tem, če naj bi štirje tako različni – čeprav priznano – indoevropski jeziki (v Anatolji in v Grčiji) nastali šele v II. tisočletju pr.n.št.

Alinei je seveda naletel na vrsto nasprotnikov iz vrst tradicionalističnih zgodovinarjev, čeprav se njegova teorija kontinuitete (ki trdi, da so v Evropi na sedanjih ozemljih v bistvu ista ljudstva že od paleolitika-mezolitika in med temi izrecno omenja tudi Slovence) v osnovi ne ločuje veliko od Renfrewovih stališč, le veliko doslednejši je tudi v lingvističnem smislu.

Med tistimi, ki ga sprejemajo z naklonjenostjo je Xaverio Ballester z univerze v Valenciji, ki je zapisal (Rivista italiana di dialettologia, 23/1999) (vsi prevodi navedkov L.V., če ni posebej označeno): “Alineiu bo pripadala zasluga, da je bil prvi v najnovejšem času (prav pri tem ne gre pozabiti, kar odkrito priznava tudi Alinei, vsaj na daljnega predhodnika Herberta Kühna in njegovo delo “Herkunft und Heimat der Indogermanen”, 1932), ki je razvil dragoceno in pogumno teorijo paleolitskega izvora tudi za indoevropske jezike. Res bodo lahko posamezne od teh novih zamisli videti revolucionarne (in subverzivne) glede na nekatere temelje več stoletij veljavne doktrine, zato ne smemo pričakovati, da bodo hitro in z naklonjenostjo sprejete v določenih okoljih, morda sploh ne bo nobene naklonjenosti, torej ne bodo sprejete. Vsekakor pa upajmo, da v akademskih in znanstvenih krogih ne bo prevladal duh cenzure, tako da bodo imeli drugi, zlasti mladi, možnost spoznavati in preučevati nove zamisli, in jih bodo lahko zavrnili ali sprejeli; skratka, da bodo imeli priložnost ovrednotiti razloge, spričo katerih smo Alinei in še kdo drug z njim, čeprav smo sedaj v manjšini, začeli trditi, da so bili evropski predhodniki običajni ljudje, ne nekaj posebnega, in da so celo bili boljši, kot se je domnevalo. Boljši od nas samih, vendar ne superiorni nad drugimi.” Pri tem navedku je možno slutiti tudi kritiko rasistične arijske teorije, ki jo je mogoče še vedno zaslediti v temeljnih predpostavkah klasičnih teorij geneze Indoevropejcev ...

Te radikalne, posodobljene in strokovno močno podprte teorije, ki nasprotujejo domnevnemu preseljevanju ob koncu starega in v začetku novega veka, ki zaposluje tudi nas Slovence podobno kakor Hrvate, Srbe itd., da ne pozabimo na Etruščane, Grke, Italce itd., seveda pomembno tangirajo vprašanje Venetov. Zato je izrednega pomena, da je končno izšel drugi del knjige “Izvor evropskih jezikov – teorija kontinuitete” (prvi del 1996), ki jo je napisal že omenjeni dolgoletni profesor in emeritus na univerzi v Utrechtu Mario Alinei, sicer Italijan po rodu, ki je ustanovitelj in direktor revije “Semantični zvezki”, predsednik “Atlas Linguarum Europae” pod pokroviteljstvom UNESCA, predsednik “Societé Internationale de Geolinguistique et de Dialectologie” in pisec številnih strokovnih del. Knjigi obsegata nad 1800 strani podrobnih razčlemb in strokovnih utemeljitev teorije kontinuitete, ki v bistvu izhaja iz predpostavke, da so hipoteze o evropski selitvi narodov nevzdržne in da je mnoga odprta zgodovinska vprašanja in nejasnosti mogoče razložiti edinole s priznanjem, da toliko razvpitega preseljevanja narodov sploh ni bilo in da v Evropi žive indoevropska ljudstva že od kamene dobe naprej bolj ali manj na ozemljih, kjer so naseljena danes.

Profesor Mario Alinei se še prav posebej ukvarja s Slovani, za katere meni, da od davnine žive na območju jugovzhodne Evrope, in še več, da so se celo z območja jugovzhodne Evrope širili proti severu in severovzhodu.

Francis Conte, sicer še vedno v okviru tradicionalne poselitvene teorije, nam ponuja s svojimi raziskavami dodatne argumente za sodobno teorijo kontinuitete; šolal se je na St. Antony's Collegeu v Oxfordu, nato na univerzah na Harvardu in v Leningradu, sedaj profesor na znameniti Sorboni v Parizu, pred tem direktor Inštituta za slavistične študije v Bordeauxu; leta 1986 je izdal v Parizu knjigo “Les Slaves. Aux origines des civilisations d'Europe”, ki je bila prevedena tudi v druge svetovne jezike. Tisti, ki se je učil zgodovine le iz slovenskih učbenikov, najde v njej veliko takega, kar bi bilo pri nas deležno podcenjevanja in posmeha. Sam zapiše (n.d. str. XXII): “Vendar nam zgodovina, na izrazit način pa slovanska zgodovina, oskrbi zatajevana pričevanja: zato se moramo zateči k arheološkim izkopavanjem in jezikovnim raziskavam.” Navedimo le en primer, ki je v značilni povezavi s tistim, kar bomo še prebrali v nadaljevanju. Conte, ki spričo svoje temeljite izobrazbe in specializacije zelo dobro ločuje med Slovenci, Slovaki, Slavonci, navaja, da so se Slovenci razdelili na dva dela, od katerih en del živi na sedanjem ozemlju, drugi del pa se je (Conte pravi: morda v 4. st.) odpravil na sever ter živel v Novgorodu, v okolici Ilmenskega jezera, ter se je dolgo ločeval od Rusov.

Med vrhunskimi strokovnjaki se že dolgo križajo kopja o izvoru Indoevropejcev, ki jih nekateri prvotno vidijo v Aziji, drugi v Skandinaviji, tretji celo v Egiptu; v zadnjih desetletjih je imela veliko pristašev (na žalost že pokojna) Marija Gimbutas s tezo, da Indoevropejci izvirajo iz "kulture kurganov" na severni strani Črnega morja, torej iz južne Ukrajine in Rusije. Njej nasproti se je v osemdesetih letih postavil Colin Renfrew s somišljeniki, ki si je z zgodovinopisnimi deli prislužil lordski naslov, z najnovejšo teorijo o anatolskem izvoru Indoevropejcev, kar podpira ne le z arheološkimi, temveč tudi z jezikovnimi in najsodobnejšimi genetskimi dokazi. V sklop tega živahnega dogajanja sodi tudi vprašanje o izvoru Slovencev in drugih (južnih) Slovanov, ki so seveda Indoevropejci, torej naj bi prišli s severnih obal Črnega morja (Gimbutas) ali iz Anatolije (Renfrew). Pri nas doma so znane polemike okoli Venetov in Etruščanov, s strani konvencionalnega zgodovinopisja označene kot “venetologija”, ki naj bi bila po mnenju nekaterih kar “naš kulturni kompleks” (kompleksi pa sodijo, kot vemo, na področje psihiatrije). Spomnimo se le našega avtohtonista Davorina Trstenjaka iz 19. stoletja, ki so mu storili veliko krivic, kar je priznal tudi pokojni akademik France Bezlaj, čeprav je bilo že od nekdaj veliko uglednih tujih zgodovinarjev, ki so bili podobnega mnenja kot Trstenjak. Med njimi najdemo znanega italijanskega zgodovinarja, antropologa in jezikoslovca Giuseppa Sergija (umrl je leta 1936), ki v svojem obsežnem opusu med drugim razvija teorijo, da je latinščina nastala z zlitjem praslovanščine in jezika neindoevropskih staroselcev (mediteranske rase) na tleh Italije, torej italijanščina ni bila prinešena iz prvotne domovine Indoevropejcev.

Profesor Alinei je svoje poglede večkrat razgrnil pred mednarodno strokovno javnostjo in poleg razumljivih nasprotovanj dobil zanje nemalo pristašev, saj je zgodovinopisje prišlo do točke, ko bo potrebno začeti pisati zgodovino nanovo, kot se je izrazil eden od njih. Nadvse pomembne so jezikovne in zgodovinske raziskave, ki jih omogoča branje in razvozlavanje desettisočerih glinastih ploščic s klinopisi, odkritih na Bližnjem vzhodu zlasti v zadnjih desetletjih dvajsetega stoletja. Eden od pomembnih argumentov za bližnjevzhodni izvor Indoevropejcev so jezikovne sorodnosti med semitskimi jeziki, ki so prevladovali v Mezopotamiji, in indoevropskimi jeziki (kar upošteva tudi Renfrew), in jih je med drugimi temeljito obdelal etimolog Semerano. Ta je raziskal presenetljivo veliko besed v grščini in latinščini z oznako: etimologija neznana, sam pa je zanje našel ustrezno razlago v akadščini, jeziku, ki je bil tisočletja "lingua franca" – sporazumevalni in diplomatski jezik na širšem območju vzhodnega Sredozemlja. To naj bi dokazovalo, da so Indoevropejci in Semiti dolgo živeli v neposredni soseščini.

Prof. Alinei dobesedno navaja naslednje: “Začeti moram s tem, da pospravim z eno najbolj absurdnih posledic tradicionalne kronologije: ''prihod'', in to celo v zgodovinskem obdobju, Slovanov na neizmerno področje, kakršnega danes naseljujejo... edini logični sklep je, da je južna veja Slovanov najstarejša in iz nje sta se razvili, na različne načine in morda v različnih časih, zahodna in vzhodna veja Slovanov (op. L. V.: kako podobno je to Nestorjevemu izvajanju pred osemsto leti v njegovi kroniki "Povest vremenih let") ...Danes le še manjšina strokovnjakov podpira teorijo o poznem preseljevanju Slovanov... saj nobena od različic poznega preseljevanja ne odgovarja na vprašanje: kaj je omogočilo Slovanom, da so iz svojih bronastodobnih ognjišč postali dominantno ljudstvo v Evropi... jugozahodni del Slovanov je od vselej mejil na Italide v Dalmaciji, na prostoru vzhodnih Alp in v Padski nižini... domnevno ''slovansko preseljevanje'' je polno nasprotij... Ne obstaja neka ''severna slovanščina'', pač pa je to le različica južne slovanščine... prve metalurške kulture na Balkanu so slovanske... v povezavi z Anatolijo... Prisotnost Slovanov na območju, ki je zelo blizu sedanjemu, obstaja od neolitika (in potemtakem še od prej)... Slovani so (prvi, skupaj z Grki in drugimi balkanskimi ljudstvi) razvili poljedelstvo... poljedelsko mešano ekonomijo, tipično evropsko, ki kasneje omogoči rojstvo grškega, etruščanskega in latinskega urbanizma... Germani so prevzeli poljedelstvo od Slovanov... balkansko območje je eno redkih, na katerem je dokazana prava in resnična naselitev skupin ljudi, ki so prišli iz Anatolije...” Te kratke navedbe so dovolj zgovorne, da razumemo revolucionarnost teorije kontinuitete, ki pa ima mnoge in slavne predhodnike vse od najstarejših časov ter dobiva v mednarodni strokovni javnosti nov zagon.

 

Že omenjeni etimolog Giovanni Semerano je že sam navedel vrsto slovenskih besed, ki imajo ustrezno vzporednico v semitski akadščini. Tudi v (nedokončanem) etimološkem slovarju slovenskega jezika pokojnega akademika Franceta Bezlaja (ki je izrecno napisal, da sodi slovenščina med najbolj arhaične jezike) najdemo tu pa tam navedbo o akadskih sledovih, vendar to v slovenskem jezikoslovju ni dovolj celovito in sistematično obdelano. Pred nekaj meseci je izšla moja knjiga “Jantarska pot”, ki nekoliko obširneje obravnava to problematiko v luči najsodobnejših odkritij in raziskovanj najvidnejših mednarodnih strokovnjakov. V njej navajam vrsto vprašanj, ki so s stališča tradicionalnega zgodovinopisja še odprta, ki pa jih je mogoče v luči sodobne teorije kontinuitete elegantno razrešiti, upoštevaje tudi veliko najnovejših dognanj sodobne arheologije, zgodovinopisja in jezikoslovja, ki govore v prid davnemu tesnemu stiku med ljudstvom, ki je govorilo predhodni jezik slovenščine, in ljudstvi, ki so pred petimi in več tisočletji govorila semitske jezike na Bližnjem vzhodu, na kar opozarja tudi sam G. Semerano.

Če se povrnemo k Giuseppu Sergiju, zgodovinarju, antropologu in jezikoslovcu, ki je, čeprav iz takrat znanih izhodišč, prišel do sklepa, da je latinščina nastala iz praslovanščine in jezika staroselcev, to je ljudstev mediteranske rase, ki so bili pretežno semitskega izvora, je bil Sergi eden tistih predhodnikov sodobne teorije kontinuitete, ki je upošteval tako arheološke kakor antropološke, etnološke in lingvistične argumente pri svojih analizah. Poglejmo primer:

 

VEVERICA

Alinei (ALI, 2000) omenja, da je edino Plinij (1. st. n. št.) zapisal besedo 'viverica', in jo nato razčlenjuje v luči svoje teorije kontinuitete.

Kaj o tem najdemo v drugih delih?

(CAM): ital. scoiattolo – lat. sciurus; zanimivo, da v istem slovarju ne najdemo ge­sla iz latinščine v italijanščino (?!), prav tako ne scuriolu(m), ki ga navaja Zin­ga­relli. Zaman tudi iščemo viverica.

(ZIN): scoiatto, redko scoiattolo [dal lat. scuriolu(m) – dim. dissimilato di sciurus].

(BRA): sciurus – 'veverica'.

(CAL): sciurus – 'scoiattolo' (Plin. E Mart.)

(BAT): viverra f. (leto 1831, Audouin), zool.; 'zibetto', vrsta viverridi (carnivori, mesojedci); lat. sc. viverra (Linneo, leto 1758), -idae (Gray, leto 1821); ant. (XVII st., Oudin), 'furetto'; latinski učeni izraz vivera 'furetto', 'bela podlasica, vretica' (Pli­nij), 'donnola', 'podlasica' (Glasse); podobne izraze najdemo v drugih indoevrop­skih jezikih; ohranjeno v monferrareškem vinvera, valsoaneškem bera 'scoiattolo'. Iz praslovanščine veverica, prešlo v sodobno grščino berberitsa 'scoiattolo', 'veverica'. Angleško viverra (leto 1706).

(ERN): viverra, -ae f.: 'furet' (Plinij), 'belette' (mustella', 'podlasica'). M. L. 9412; vi­verrarium n.: prostor, kjer goje bele podlasice, ki jih uporabljajo za lov na zajce (primerjati tudi z M.L. *viverrica 'belette', in 9414 *viverrula 'ecureuil', 'veverica', ne­kateri sodijo, da ima beseda star pomen, ki nam prikliče keltski izraz gwywer (izpo­sojeno iz viverra, meni J. Loth); prusko weware, litavsko veveris, vovere; srbsko veverica; perzijsko varvarah. V splošnem gre za obliko podvojitve različnega tipa, katere­ga koren je *wer-: v angleščini najdemo sestavljenko ac-veorna (nemško Eich­horn izhaja iz neke ljudske etimologije). Koren bi bilo mogoče najti tudi v grš­čini ά(F)είρω 'j'eleve', 'gojiti' in αιώρα 'balançoire', 'gugalnica'.

(FOR): viverra (vivarra) – Animal exiguum domesticum, paullo majus mustela, colore etiam candidiore, furetto, γαλη κατοικιδιος (Mustella furo Linn.) – Plin. 11. Hist. Nat. 49.109 (261).*1

Ossea genitalia sunt lupis, vulpibus, mustellis, viveris*1a. Id. 30 ibid. 6.16 (47) – Plin. Valer. 2.2.1; Plin. 8 Hist. Nat. 55.81 (218)

(COR): viverra – mamifero asiatico dei carnivori a corpo snello, con ghiandole anali če sacernono una sostanza odorosa (l. 1598): furetto, voce dotta (con qualche esito pop.), lat. viverra(m), da una radice espressiva *wer-, qui raddoppiata, come in altre lingue indoeuropee, dove indica lo scoiattolo. Ma i nomi di questi piccoli carnivori si scambiano facilmente: nelle glosse, p. es. viverra(m) e dota come sin. di muscella(m), cioe mustella(m) 'donnola', e 'donnola' e il sign. če ha vinvera a Cuneo, mentre nel Monferrato e lo 'scoiattolo'. *2

(ALI/2) Alinei (str.732) poudarja: “...latinski izraz vivera/*viverrica in izpeljanke [FEW s.v.]. Gre za latinski leksem, potrjen edinole pri Pliniju, ki ima zanesljivo afiniteto s slovanskimi in baltskimi jeziki...” Ker gre za enega od primerov izrazito starega pričevanja, je to vredno posebne pozornosti, upoštevaje teorijo kontinuitete, ki postavlja Venete v ta stični prostor med Italide in Slovane, čeprav o Venetih sam Alinei meni: “Očitno v teoriji kontinuitete ne moremo več uporabljati izraza romanski, če hočemo označiti skupino ligvemov, ki so jih govorili v tistem času v območju severnega Sredozemlja, niti italski, če bi hoteli opredeliti njihovega indoevropskega predhodnika... bolje bi bilo reči, da je bila vpeljana nova različica latinščine na področja, kjer se je od nekdaj govorilo drugače ali se je govorilo neki bolj ali manj soroden jezik, kot je fališčina, italščina, venetščina in mnogi drugi neznani lingvemi, ki niso bili nikoli zabeleženi v pisni obliki, vendar jih lahko predpostavljamo na osnovi današnjih jezikov in narečij... Za latinščino je treba po teoriji kontinuitete strožje ločevati, ne tako, kot to dela danes tradicionalna lingvistika, med "klasično latinščino" v smislu pisanega elitarnega jezika in "govorjeno latinščino", ki je obstajala v skoraj neštetih različicah... geografsko in kronološko diferencirane iz neke predrimljanske latinščine (to je tiste pred ustanovitvijo Rima in pred oblikovanjem neke elitistične plasti Latincev), soobstojale pa so z različicami in razvojnimi stopnjami vzporedno z italščino, venetščino in drugimi indoevropskimi jeziki stare Italije, ki jih poznamo zgolj v obliki pisnih koine. Po scenariju teorije kontinuitete latinščina, italščina, venetščina, fališčina in sorodni jeziki ne le predhodijo romanizaciji, ampak tudi sami ustanovitvi Rima, in to za cela tisočletja.”

Teorija kontinuitete ima za nas poseben pomen, ker med drugim neposredno zavrača pojem Retoromanov kot zgodovinsko in lingvistično nesprejemljiv, umetno skovan, pač pa uveljavlja in utemeljuje ladinščino, jezik, ki ga še danes govore na prostoru od Furlanije prek Karnijskih Alp do Švice, kjer ima celo status enega od konstitutivnih državnih jezikov, kot jezik, ki je nastal iz predhodnega substrata in slovenščine, kar je mogoče podkrepiti ne le lingvistično, ampak tudi z etnološkimi, sociološkimi in zgodovinskimi dokazi.

Že omenjeni Xaverio Ballester (n. d. str. 1 in 2) izraža svoje prepričanje: “...Alineijevo delo predstavlja daleč in nasploh najbolj revolucionarno zamisel, ki je bila oblikovana o izvoru (indo)evropskih jezikov v zadnjih letih, v obdobju, za katero so značilna obsežna nova odkritja – od katerih so bila mnoga tudi revolucionarna – tako v okviru arheologije, lingvistike, antropologije, etnologije, genetike kot tudi ekologije, klimatologije v odnosu do prazgodovine.”

Michel Contini v svoji razpravi “Vers une nouvelle linguistique historique: L'ouvrage de Mario Alinei, Origini delle lingue Europee” (Dialectologia et Geolinguistica – Journal of the International Society for Dialectology and Geolinguistics, 8/2000) navaja: “Au cours de ces dernieres années l'intéret pour le passé le plus lointain de l'humanité n'a cessé de grandir... L'ouvrage de Mario Alinei, linguiste 'généraliste', comme il aime bien se définir luimeme, de renommée internationale, se situe parfaittement dans le cadre de ce débat d'idées. Son but principal est de démontrer que la linguistique posséde un systéme de périodisation autonome par rapport a celui des autres disciplines scientifiques et que sa démarche de datation permet aujourd'hui de reculer dans le temps l'origine et le developpement de l'ensamble des parlers actuels d'Europe...”. Nato pa zaključi: “...l'ouvrage de Mario Alinei s'avere d'ores et déja incontournable pour les futures recherches en linguistique historique.” *3

Alinei (ALI/2, str. 192) sklepa: “...Iliri za teorijo kontinuitete niso le etnolingvistična skupina blizu Slovanom, ampak tudi elitna skupina, ki je obvladovala del slovanskega prostora...” In (str. 218): “... antična prisotnost Ilirov v južni Italiji, kot so bili Mezapijci, sodi med zgodovinske dosežke zadnjih desetletij. In iz teh odkritij izhaja tudi potreba po reviziji problema odnosov med Slovani in Iliri ... (str. 220), "panilirizem" je videl Ilire vsepovsod. Toda kaj kmalu je nastopil čas stvarne obravnave ilirskega obsega naselitve... v bronasti in železni dobi... so obstajala območja, ki so jih obvladovale posamezne elitne skupine... in to nima zveze z njihovim dejanskim izvirnim ozemljem... ni mogoče izključiti, da je ime Iliri izhajalo od dominantne skupine, ki je izoblikovala konfederacijo, z mešano etnično in jezikovno sestavo, in je zajemala tudi Slovane in / ali Italide. Lahko torej sprejmemo – modificirano kronološko in sociološko kot že omenjeno – danes uveljavljeno mnenje, da “Iliri niso bili nikoli etnično kompaktno ljudstvo, ampak sestavljeni iz heterogenih ljudstev, in da namesto o neki ilirski kulturi moramo govoriti o skupnosti civilizacij”. To Alineijevo izvajanje se v bistvu ujema s stališči Sergija, ki je trdil, da so davni Protoiliri v Italiji v resnici Praslovani, tisti, ki so sooblikovali latinščino.

Alinei med mnogimi drugimi argumenti opozarja na situle, ki da so značilnost slovenskega prostora, kjer je mogoče celo iskati njihov izvor, v kontekstu interakcije na pradavnem stiku med Slovenci in Italidi. V luči teorije kontinuitete torej predstavljajo Veneti pomemben člen za razumevanje dogajanja v paleomezolitiku, izključujoč domnevno in sedaj prevladujočo teorijo migracij v poznem starem veku ali celo v zgodnjem srednjem veku, ki je nevzdržna in zavira nadaljnji razvoj znanosti, kot trde tvorci sodobne teorije kontinuitete.

 

2.2. Delež Slovencev pri oblikovanju Ladincev

 

Zakaj nas tu zanimajo prav Ladinci?

Ker so na prostoru Slovencev-Venetov;

ker so na območju, kjer so se razvijale najstarejše kulture La Tene, Este, Villanova ...;

ker je treba razčistiti pojem Retoromani in s tem tudi odnos med Reti, Rimljani in Etruščani.

Alinei se v svoji TK podrobneje ukvarja z vlogo slovenskih prednikov v vzhodnoalpskem prostoru in v Padski nižini, zato si zastavi retorično vprašanje, od kod so prišli in kakšen jezik so govorili metalurgi, ki so oživili kulturo srednjealpske bronaste dobe s tistimi značilnostmi, ki so ločile Ladince od drugih okoliških sorodnih ljudstev. Vprašanje se glasi: Ali so prinašalci tehnologije brona prišli z alpskega vzhoda ali jugovzhoda in zakaj prav od tam? Odgovor nam po njegovem daje arheologija s svojimi revolucionarnimi odkritji (gl. npr. BOA) v zadnjih letih, da je bil Balkan ne le območje razvoja najstarejšega evropskega neolitika v VII. tisočletju pr.n.št., ampak je bil tudi najstarejše evropsko žarišče metalurgije, ki se kaže tudi v kulturi Vinče (zajema območje Srbije, Makedonije, Banata in Madžarske) in Marice (Bolgarija, Grčija in Turčija) v V. in IV. tisočletju pr.n.št. ter da so bili Slovani tisti, ki so jo razširili tudi med Germani in v našem ožjem območju tudi v vzhodnih Alpah ter severovzhodni Italiji.

 

V jezikoslovnem pogledu je torej odgovor po TK, da so metalurgi, ki so ustvarili novo srednjealpsko bronasto kulturo, vplivali, da so se Ladinci ločili od ostalih alpskih in podalpskih prebivalcev. Odgovor na prvo vprašanje, ki si ga je zastavil že Jürg Rageth leta 1989 (“I Grigioni nella preistoria”), je: “...prinašalci znanj obdelave kovin, mislimo, da so najverjetneje z območja vzhodnih Alp in v splošnem z jugovzhoda”. Zakaj pa prav s tega območja in ne od kod drugod? Zato ker nam o tem pričajo najnovejša in izredno pomembna arheološka odkritja; na Balkanu so bili odkriti najstarejši evropski rudniki bakra v Rudni glavi v Srbiji in v Ali Bunarju v Bolgariji, kar je mogoče spraviti v sklad z najstarejšo metalurgijo v Mezopotamiji in v Anatoliji, ki sta sorazmerno blizu. Bronasta doba se je začela na Balkanu mnogo prej kot v ostalih predelih Evrope.

Eno takšnih najprvotnejših bakrenodobnih žarišč je bilo po mnenju Alineija, ki se sklicuje na arheologe, Ljubljansko barje, kar se mu zdi zelo pomembno, saj je nedaleč od severovzhodne Italije, zato sta prav bakrenodobna Veneto in Slovenija mejnik do preostale še neolitske Evrope. Od tod izhaja, da je oblikovanje ladinskega jezika v neposredni povezavi z veliko kulturo brona s slovenskega alpskega vzhoda, od koder se je po Alineiju razširila precej proti zahodu, tudi spričo raziskovalne vneme iskalcev bakrovih nahajališč. Obenem z njimi pa se je širila tudi značilna izdelava lončevine in ovčereja na višjih planinskih legah.

Kako pa lahko trdimo, da so metalurški izvedenci govorili prav slovanski jezik, se vprašuje Alinei. In odgovarja: tako, da odmislimo tradicionalno zgodovinopisje o naselitvah v srednjem veku in sledimo eni od alternativnih teorij! Bodisi po Colinu Renfrewu ali TK ustreza lingvistično velikemu arheološkemu neolitskemu balkanskemu kompleksu na jugu grščina, vmes je ilirščina, vse ostalo proti severu pa že zajema slovanščina. Metalurgi, ki so v tisti davni dobi nato prodirali iz Slovenije še naprej v alpske doline in do Švice v Grigione in drugam, so bili lahko le Slovani, med katerimi bi lahko našli tudi kakšnega Ilira, Grka ali pripadnika drugega bližnjevzhodnega ljudstva, s katerimi so bili že tisočletje prej v neposrednem stiku in od koder je prihajala tudi neolitska poljedelska in metalurška revolucija. Alinei pravi dobesedno: “Ti južni Slovani – verjetno Slovenci – so prevladali nad padsko-dalmatinskimi ljudstvi na prostoru do južnih in osrednjih Alp, zaradi česar se je posledično spremenil jezik... Na ta način se je nadgradil vrhnji slovanski jezikovni sloj na predhodni keltski sloj, na še starejši italidski osnovi... Pomembnost slovanskega prispevka se ponovno pojavi v kulturi Laugen/Luco in Melaun/Meluno, ko srednjealpski prostor postane v teku VII. in VI. st. pr.n.št. del zgornjejadranskega koiné, znotraj katerega se zdijo najtesnejši stiki z vzhodnoalpskim območjem v Sveti Luciji v Sloveniji kot posrednikom proti vzhodu. Vzemimo primer slovečo umetnost situl, obstajajo trije epicentri: Slovenija, srednjealpski prostor in Bologna, za katero je značilna podobnost ali celo istovetnost sloga okrašenih posod prav na območju Slovenije in srednjealpskega prostora, kar ne dokazuje zgolj medsebojnih tesnih stikov, ampak tudi izmenjavo mojstrov. Mnogi zgodovinarji poudarjajo trajne stike med Slovenijo in Zgornjim Poadižjem vse od najstarejših časov.

Med pomembne skupne značilnosti sodijo tudi gradišča na tem prostoru, antropologija prebivalstva, kultura in običaji. Prav glede slednjega pa se Alinei ne more vzdržati kritike tudi naših raziskovalcev; tako zapiše (n.d. str. 39): “Sul piano degli usi religiosi... la cosidetta 'dopia sepoltura'... studiata dallo slavista Evel Gasparini... E' pero interessante notare che di fronte a questa affinita Milko Matičetov scrive: 'siccome [...] nelle Dolomiti non sono mai arrivati gli Slavi, bisognera cercare altri modi per spiegare la presenza del fenomeno”. In Alinei se začudi: “Ecco dunque cosa succede restando nell'ambito della teoria tradizionale, secondo la quale gli Slavi sarebbero arrivati nelle loro sedi storiche meridionali soltanto nel VII secolo della nostra era: l'evidenza della loro presenza nelle valli alpine c'e, ma non vale! Una teoria, quella della 'tarda migrazione degli Slavi, che fra l'altro fa a pugni con lo stesso assunto tradizionale dell'invasione IE nel Calcolitico, dato che nessuno ha mai potuto accertare dove si sarebbero nascosti gli Slavi per tre o quattro millenni, prima di rovesciarsi in massa in Europa e occuparne quasi la meta!” *4 Ta navedek se mi je zdelo potrebno navesti v italijanskem izvirniku, da mi ne bi kdo poskušal ochitati, da sem s kakšnim odtenkom spreminjal smisel Alineijeve misli.

Po drugi strani pa Alinei pohvali našega pokojnega etimologa akademika Franceta Bezlaja, očeta sodobnega (a žal še nedokončanega!) “Etimološkega slovarja slovenskega jezika” (ESSJ), kot primer pronicljivega raziskovalca, ki se je zavedal in poudarjal izredno arhaičnost slovenskega jezika.

Poleg jezikovnih, etnoloških, kulturoloških, religioznih in drugih razčlemb pa Alinei podrobneje obdela še vprašanje kozolca, pokončne zgradbe za sušenje trave, ki po njegovem sodi med prvovrstne dokaze za prazgodovinsko prisotnost Slovanov v osrednjih in vzhodnih Alpah. Ime kozolca, ki izvira iz koza, je prodrlo na Tirolsko (po Schuchardtu in Shtreklju) – kesn, kösn, köss, kos'n, na Koroško – köse, v Sapado in v Sauri – keis'n, v Furlanijo in od tam v alpske doline v obliki – casuz (beri: kazuc!), zagotovo iz slovenščine kozuc (Huber, Pirona i.dr.), ter ne nazadnje tudi na Madžarsko – kazal (Schuchardt in dr.). Po Alineijevem prepričanju, ker je ime kozolec slovenskega izvora, je slovenska tudi kultura njegove uporabe.

Alineiju se zdi na tem prostoru posebno zanimiva tudi onomastika v okviru TK, saj ta omogoča razjasniti nekatere stvari, ki jih tradicionalna zgodovina ne more ali pa z velikimi zapleti, pri čemer omenja tudi Prosdocimija; gre za samo ime Veneti!

Tako so jih imenovali njihovi germanski sosedje, saj zanje pomeni natančno to Wenden = Slovani prav zaradi neposredne soseščine vse od najstarejših časov: staroislandsko Vindr (pl. Vindr, Vindr)(>finsko Venääj, Venät je Rusija, estonsko vene-mess pomeni rusko, staroprusko vena je ruski jezik), iz *wenidiz ali *wenediz (oblika, ki razloži nemško ime za Venezia/Benetke: Venedig), staroangleško Vinedas, Veonedas, starovisokonemško Vinida, latinsko Venedi, Veneade (Plinij), Venethi (Tacit), Ouenedai (Ptolomej), Venethi, Vinidae (Jordanes) (primerjaj ANEW).

Po Alineiju je mogoče lokalne antroponime in toponime brati v slovanskem ključu; med temi je tudi Pusteria/Pustertal/Val Pusteria, kjer je poleg drugega mogoče še danes najti v sedaj nemškem narečju te Puste doline veliko slovenskih izposojenk.

Tako je Odolghes, ime mitskega kralja v Contrinu, slovenskega izvora – iz korena dolg>dolgež, Langgestreckter Mensch, spilungone po italijansko.

Enako velja za ime sloveče val Gardene, najstarejša znana oblika 'ad Gradine forestum' (med leti 994-1005). Zgodovina tiste listine, v kateri je bila prvič omenjena, je dobro obdelana, zato je posebej zanimivo, da Alinei izvaja iz “dass das Wort einst sicher mit Gr- (Gred- oder Grad-) begann”, kar so nakazali že nekateri nemški pisci, izhaja pa iz slovenščine: grad, gradišče itd.

Tudi vsi ostali iz korena grad- izpeljani toponimi: Grad, Gradina, Gradišče, Gradiskuta, Gradiscata, Gradec, Gradaz, Hradišče, Zagrad itd., ki jih je veliko po vsej Furlaniji in drugod po Alpah, so slovenskega izvora, kar je temeljito obdelal Desinan (DES), pred njim pa med drugimi tudi Marchesetti (leta 1903); med te moramo s posebno skrbnostjo vključiti tudi 'acque Gradate'. V okolici Ogleja/Aquilea in Gradež/Grado, v neposredni bližini, sta oba toponima izpričana že zelo zgodaj.

 

Kaj pa je z Retoromani?

 

Alinei se odločno upira uporabi izraza Retoromani, v (ALI/2, str. 739 in naprej): “Ladinia – poslovanjeni italidski prostor. Kakor ostala alpska območja, švicarski Grigioni/Graubinden, Dolomiti in Furlanija, ki skupaj tvorijo jezikovni prostor, zgrešeno imenovan 'retoromanski', oziroma 'ladinski', kar je odkril in teoretično utemeljil Ascoli, predstavljajo pomembno osnovo za preizkušanje TK, saj model predpostavlja, da ima prazgodovina teh ljudstev nekaj skupnih posebnosti, kar jih ločuje od ostalih in so obenem izjemno pomembne za njihovo etnogenezo... Termin retoromanski, ki danes prevladuje v literaturi, je bil na strokovni ravni že pogosto kritiziran; po eni strani Rezija ne sovpada z ladinskim prostorom, jezik starih Retov je zelo skromno dokumentiran in, kot kažejo zadnje raziskave, je bil soroden etruščini (podčrtal L.V.) (RIX). Ker pa ladinske govorice – v nasprotju na primer do toskanskih narečij – ne kažejo popolnoma ničesar, kar bi lahko na neki način in kakorkoli napeljevalo na etruščanske vplive (razen možnih toponimov [Pellegrini 1991, 28-29]), edino dejstvo, da so Reti gospodovali enemu delu (podčrtal Alinei) danes ladinskega prostora, ne more nikakor opravičiti izbire imena Retoromani, nič več kot le toliko, kolikor bi bilo upravičeno izbrati na primer ime "Etrusko-Italci" za oznako narečij iz zahodne Emilije, na osnovi sicer pomembne etruščanske prisotnosti v Felsiniji. Tudi izraz "Ladinci" je sporen, seveda, vendar ima vsaj to prednost, da je v prostovoljno v uporabi in je popularen vsaj pri enem delu prebivalstva, ki sodi pod to oznako. Iz utemeljenih znanstvenih razlogov se mi zdi najprimernejše ime za to avtonomno skupino z neolatinsko govorico: Slavoitalidi (v tradicionalni govorici Slavo-italci) ...”

Zanimive vzporednice z imenoma Retov in Romanov?

Zanimivo, da slovenski prebivalci doline Rezije, ki očitno izhaja iz osnove Reti, romonijo – govorijo! V Graubündnu, kjer žive Ladinci ali, kot jim nekateri pravijo, Retoromani, pa govore romanš!

 

Nevedimo nekaj rezijanskih stavkov, povzetih po "Novem Matajurju", Čedad, 26. 7. 2000:

"Po rozajanskin se rumuni, pišë anu laja tej po laškin." – "Rezijansko se govori, piše in bere pa po italijansko."

"Matej Shekli litos moja an pa se lawreel ano njaa lawrea romoi od nošaa azika." – "Matej Shekli je letos diplomiral in njegova zaključna naloga govori o našem jeziku."

"Pravijo da mamo romonyt po nes, so ti stari, ki ni nin dijo da na stuta zübet noshaa romoninja." – "Pravijo, da moramo govoriti po naše, so stari, ki nas opozarjajo, da ne smemo pozabiti naše govorice."

"To ni den noshi mo an se naučil italikol löpo romonyt po nes." – "To ni eden naših, a se je Italijan lepo naučil govoriti po naše."

 

Bezlaj (ESSJ):

romon (m) – “govor, mrmranje”, rezijansko, rozeanski romon, “rezijansko narečje”, k temu romoneti, z drugimi sufiksi še romuliti, “mrmrati”, romotati, “ropotati” (štajersko), romatiti “ropotati” (jugovzhodno štajersko), romavš “hrušč”. To je mogoče primerjati s srbohrvaškim romon poleg romor “glas, šum, zvok, žuborenje, kapljanje dežja”, najti pa je tudi v starem kajkavskem, makedonskem, bolgarskem, ruskem, poljskem, pomorjanskem, češkem, slovaškem jeziku, vse z istim pomenom. Praslovansko *romon “šum, žuborenje, ropot, govor” je nedvomno iz ničte stopnje indoevropske osnove *re(i)- “vpiti, rjuti, ropotati”. Poleg drugega Bezlaj opozarja tudi na rarašek, rarog, ramuš, remec.

Tudi stara nordijščina pozna romr “glas, izgovor”; italijanščina pa rumore, tudi romore (zastarelo), iz latinščine rumore(m) “ropot, vsakršen zvočni pojav, praviloma nereden, naključen, neurejen, nemuzikalen, neprijeten, utrujajoč, zoprn”, iz indoevropske osnove; pač pa romio iz romire “ropot, hrup, hrušč”, romire –neznane etimologije!

Očitno je v latinščini rumore(m) daleč od urejenosti in smiselnosti govorice, saj so s tem poudarjali zmedo in nerazumljivost trušča in hrupa, medtem ko je v slovenščini in še danes v rezijanščini romoniti v pomenu artikuliranega človekovega izražanja; Reti so romonili.

Izrednega pomena je za preučevanje Venetov tudi delo španskega jezikoslovca Guisasola (GUI), ki opozarja na prastare slovanske besede v baskovščini, ki so lahko le posledica neke davne soseščine, kar je vsekakor potrebno obravnavati v luči Venetov v Armoriku, to je na francoski obali ob Atlantiku v Biskajskem zalivu, ki so bili v soseščini z Baski. Gre za besede: baskovsko goritu, slovensko goreti; zil = žila, kita; negu = zima, mraz; erreka = reka; txuku, xuku = suho; silbar = sviskati, žvižgati, svirati; kopatu = kopati; s-ugor = ugor, jegulja; erria = jerina, zemlja; kali = čelo, lobanja ipd., ki so tako elementarne ter povezane z najprvotnejšim življenjem naših prednikov, da ni mogoče, da bi šlo za naključne in še manj ter absolutno ne novejše (pa najsi ta termin uporabimo v še tako relativnem smislu) izposojenke iz slovanščine, pač pa to dokazuje davno sosedstvo in tesno navezanost Baskov in Venetov iz Armorika.

Prav izzivajoč pa je toponim Grgar za Sveto goro nad Novo Gorico, ki sodi na venetsko področje Banjšic (gl. Bezlajev ESSJ), za katerega Bezlaj pravi, da je ime predslovansko, dalje pa dvomljivo, v (GUI, str. 274) pa najdemo: »Baskovska beseda gargar, špansko 'hervidero', vretje, brbotanje, izviranje (kar je treba pri­merjati z galgara in galgal 'borbollon', grgranje, kruljenje) ter baskovski gori 'hirviente', vroč, vrel po eni strani, po drugi strani pa bero 'calor, caliente' to­plota, vročina; goreč, žareč, ognjevit, pekoč, kažejo, da je spričo delova­nja per­mutacije b in g ter zaradi podobnosti korena *bher- 'hervir' vreti, kipeti, izraz je mo­ral utrpeti kontaminacijo s korenom *gwher- 'quemar, calentar', goreti, žgati, kar je v sanskrtu proizvedlo harar 'ardor', vročina, žar, vnema; suša; gorečnost ter gharmah 'calor', toplota, vročina; gretje, v grščini Θέρος in Θερμός 'caliente, v la­tinščini formus 'caliente', v litvanščini gariu, gareti 'quemar', v slovanščini goreti 'quemar' in goritu 'el quema', v baskovščini gar 'llama', plamen, garmu 'carbunco', ogor(ek), ter goritu 'calentar'.«

Po drugi strani pa Alinei navaja (ALI/1, str. 266, 613 in 658): »... sumersko ime za voz je gigir, semitsko *galgal in kartvelsko (z območja Kavkaza) *grgar ... indoev­ropski termin za kolo dejansko navaja še starejšo motivacijo, ki je prav tako ši­roko razširjena med IE jeziki: koren *kuel »vrteti se okoli sebe, obkrožiti, obko­liti ...« Upoštevajoč, da obstajajo dokazane prastare povezave med Baski in Ka­vkazom, nas ne bi smelo čuditi, če bi obstajala kakšna zveza med obema poj­moma bodisi zaradi značilnosti lege, kjer leži Grgar, mesta na prastari poti iz Vipavske in Furlanije v gorato alpsko zaledje, kjer so si potniki odpočivali ali za­menjali priprego ali sploh le do tja prišli z vozom, naprej pa nadaljevali peš, bo­disi da gre za semantično relacijo, ki izvira iz žgalne tehnologije krivljenja lesa za kolesa ...

Razglabljanja o tem so izven okvira tega razmišljanja, vendar pa nam omogoča­jo, da pridemo do nekaterih sklepov.

Kot smo že na začetku navedli, je za teorijo kontinuitete izrednega pomena delo F. C. Guisasola (GUI) »Enigma baskovščine pred indoevropskimi jeziki«, kjer izrecno opozarja (str. 279, tč. 436) na naslednje nenavadne skladnosti: Izraz goritu 'kuriti, žgati, žariti' je skupen tako baskovščini kakor slovenščini; baskovko zil pomeni skoraj isto, kar v slovenščini žila 'kita'; slovenska beseda snegu ustre­za baskovskemu negu 'čas snega, zima'; za baskovsko erreka (ki je po špansko 'arroyo' = potok) skoraj identično slovensko besedo reka, poleg tega imamo za baskovsko txuku ali xuku slovensko besedo 'suho'; za špansko 'silbar' je v sloven­ščini 'svistati' (n.pr. v ruščini svistet) (op. L. V.: gl. Bezlaj ESSJ, geslo sviskati! – žvižgati, švisteti itd. !) ter silbido ali silbato v baskovščini txistu, xistu ali uistu [op. avtorja GUI: na iste korene *swe-, *swi- ali *si- z različnimi razširit­vami se na­našajo v baskovščini txirol ali txirul, špansko 'silbo, flauta' (piščal, piska­lo) ter txulula 'silbo' v grščini σει-φλόω, σ-γ-ός 'silbido' ter σίςω 'silbar', v latin­š­čini suiflum 'silbido' (CGL, V, 484, 53), si-filo 'silbo', si-bilus 'silbido' in si-bilare 'silbar'.

Ta poslednji izraz vsebuje tudi derivat sibilatus, ki s pomočjo konzonantne metateze v kastiljščini razvije silbato ter v baskovščini txibilitu ali txulubita 'silbato'.]; poz­namo tudi slovanski 'kopati' in baskovski kopatu [Guisasola obdela posebej v tč. 103]; ruski ugor, (op. L. V.: jegulja) in baskovski s-ugor [obdelano po­se­bej v Guisa­sola, tč. 244].

Vsi tu navedeni in še drugi izrazi, ki so skupni baskovščini in slovenščini (poleg teh so seveda še druge podobnosti z indoevropskimi jeziki), nakazujejo, da so obstojali že v davnini neposredni stiki, saj gre kar po vrsti za izrazito elementarne pojme: goreti, žila, sneg, reka, švisteti, suho, ugor itd. Kakor ni mogoče, da bi imeli za te najosnovnejše pojme iz naravnega okolja v obeh (danes zemljepisno tako oddaljenih) jezikih identične izraze, je najprepričljivejša in razumna razlaga, da smo bili že v davnini v neposrednem stiku, če za Baske velja, da so najstarejši narod v Evropi.

Poleg tega moramo upoštevati, kar je izrednega pomena, da je Armorik ob Biskajskem zalivu v soseščini z Baski, ki so se tudi do današnjega dne ohranili v Pirenejih, torej so ti prevzeli od tamkajšnjih Venetov te prastare besede, ki so očitno slovenskega izvora.

Spričo tako zasnovanih in posodobljenih pogledov na prazgodovino ne bi smelo biti nič več predmet ignoriranja tradicionalnih zgodovinarjev (in ne tako redkih, ki jim zaverovano slede), če Venete obravnavamo kot prednike Slovencev, ki so sicer doživljali svoj zgodovinski razvoj in se izoblikovali do današnjega etnosa, tako kot so se npr. Italijani (ki niso Rimljani, kot se pogosto popreproščeno prikazuje/jo in manipulira/jo, na kar večkrat opozarja tudi tvorec teorije kontinuitete Mario Alinei), svojski razvoj so spet imeli Francozi in samosvojega drugi narodi; v tem procesu pa je nemalo narodov izginilo. Posebno izrazit primer so nekdaj visoko razviti in dominirajoči Etruščani, katerih govorice danes ne razumemo, tako temeljito so jih Rimljani zbrisali iz zgodovine in si prisvojili njihovo kulturo. Slovenci – Veneti pa so skozi tisočletja evoluirali na obsežnejšem prostoru od Paflagonije prek zgornjega Jadrana do Baltika oziroma do Armorika. Obstajajo stara pričevanja o njihovi prisotnosti na Kavkazu in v Indiji. Toda še bližje so nerazrešene uganke; poglejmo le Hadrijanov zid v Angliji iz časa Rimskega imperija; vzdolž njega najdemo naslednje toponime (v oklepajih so današnja imena):

Vindolanda (Chesterholm);

Vindomora (Ebchester);

Vindovala (Rudchester);

Deva (Roman Chester);

Segedunum (Chester);

'Chester' etimološko izvajajo iz latinskega castra, vendar je to potrebno preučiti v kontekstu historične lingvistike, kar nam potem odpre čisto nove vzporednice; obravnava tega pa presega to razpravo.

Jarov (Yarrow) – začetek zidu na vzhodni obali ob Rokavskem prelivu;

Arbeja (South Shields);

Aballava – na obali in zahodnem koncu zidu;

Maia – kjer je bil drugi konec meje.

Hadrijanov zid – limes je bil 118 km dolga zgradba iz jarkov, zidov, okopov in vmesnih utrdb – castra; zgraditi ga je dal cesar Hadrijan med leti 122 in 158 pr.n.št.; opustili so ga 383 po n.št. Severneje so Rimljani začasno prišli še do črte, kjer je Antonij postavil zid, vendar jih naprej tamkajšnji prebivalci niso pustili, kljub vsej rimski velesili, in s te severne meje so se Rimljani najprej umaknili. Kar nam tu posebej pade v oči, so pogosti toponimi, ki vsebujejo etnonim 'Vind'. Na nasprotni strani Rokavskega rokava so bili namreč že omenjeni armoriški Veneti, Vendi, Vindi! Rimljani so bili tudi na južni strani Alp v stiku z jadranskimi Veneti, s katerimi so imeli nekakšno zavezniško razmerje, in kaže, da so v Angliji zasedli ozemlja, kjer je morda prevladoval ali imel znatnen delež venetski živelj.

Kdaj se bo v toponimih pojavil etnonim Vind? Če vzporejamo to z nekaterimi nam dobro znanimi primeri: Shpeter Slovenov, Nemška vas, Hrvatini itd., vidimo, da se pojavi etnična opredelitev kraja takrat, kadar se z njim hoče poudariti, komu pripada. Zato bi nas ne smelo presenetiti, da se na Britanskem otočju pogosto pojavljajo takšni toponimi, iz katerih izhaja, da so bili tamkajšnji prebivalci Vindi, Vendi, Veneti.

Ustvarjalci TK kritizirajo tudi slovenske zgodovinarje, da so preveč vezani na tradicionalno teorijo, da so preveč zadržani (npr. izrecno navedeni Milko Matičetov), saj bi pričakovali od njih večji prispevek, in če na osnovi povedanega povzamemo najnovejšo teorijo kontinuitete, se nam izkaže kot nadvse stvarna. Res, da jo je potrebno še dograjevati, toda za tako obsežno spremembo paradigme, kot jo prinaša TK, drugega ni mogoče pričakovati. Zlasti pa od nas terja veliko ustvarjalnega, pogumnega in prizadevnega dela! Tako je TK zaenkrat predvsem delo tujih znanstvenikov; za slovensko znanost predstavlja še prav poseben izziv, da bi nadgradili dosedanja prizadevanja vztrajnih posameznikov s širše zastavljenimi projekti, ki bi Slovence postavili na dejansko mesto v zgodovini.

 

 

 

3. ZAKLJUČKI

 

Če povzamemo poglavitne zaključke aplikacije teorije kontinuitete TK na Slovence–Venete, jih lahko strnemo v naslednje točke:

– etnogeneza Indoevropejcev po kratki teoriji kontinuitete (Renfrew) ali dolgi TK (Alinei) kaže na davne in močne povezave z Anatolijo (paflagonski Veneti);

– Slovenci–Veneti so živeli na prostoru, ki ga danes poseljujejo in so ga še širše naseljevali že v paleomezolitiku; kaže, da se je del Slovencev–Venetov (v valu širitve Slovanov proti severu) odselil tudi k Ilmenskem jezeru, Novgorod, kar bi predstavljalo povezavo z baltiškim Veneti;

– Slovenci–Veneti so bili po teoriji kontinuitete nosilci neolitske poljedelske revolucije in inovativne bronastodobne metalurgije;

– poseljevali so severovzhodno Italijo (jadranski Veneti) in z enim ali več valovi segli (skupaj z Iliri?!) tudi na jug Italije, o čemer pričajo tudi jezikovni sledovi v latinščini;

– Slovenci–Veneti so na severovzhodu Apeninskega polotoka zasedali vzhodne Alpe in proti zahodu osrednje Alpe do Švice; o tem pričajo zgodovinski, etnološki, jezikovni in drugi dokazi, med drugim tudi v ladinščini;

– pri tem ni mogoče izključiti, da so se prav vzdolž Alp na stiku med Slovenci–Veneti in Kelti vzpostavile okoliščine, po katerih je del Slovencev–Venetov prišel vse do atlantskih obal v Franciji (armoriški Veneti), kjer so bili v sosedstvu z Baski, in čez Rokavski preliv v južno Anglijo.

 

 

LITERATURA:

(Navedena so le najpomembnejša in celovitejša dela, ki se nanašajo na to izvajanje.)

 

l. (ALE) ATLAS LINGUARUM EUROPAE/ (Perspectives nouvelles en geolinguistique), Mario Alinei, president et coll... – Sous les auspices de l'UNESCO; sur la recommandation du Comite International Permanent des Linguistes (CIPL) et sous le auspices du Conseil International de la Philosophie et des Sciences Humaines (CISPSH) – Istituto poligrafico e zecca dello stato, Libreria dello stato, Roma, 1997. Vol. 1.1 Van Gorcum, Assen, 1983; vol 1.2 Van Gorcum, Assen/Maastricht 1986; vol.1.3 Van Gorcum Assen/Maastricht 1990.

2. (CAL) – DIZIONARIO LATINO–ITALIANO, Ferruccio Calonghi; Rosenberg & Sellier Ed., Torino, 1965.

3. (BAT) – DIZIONARIO ETIMOLOGICO ITALIANO, Carlo Battisti-Giovanni Alessio; G. Barbera Ed., Firenze 1957.

4. (ERN) – DICTIONNAIRE ETYMOLOGIQUE DE LA LANGUE LATINE, A. Ernaut et A. Meillet; Librairie C. Klincksieck, Paris, 1951.

5. (CAM) – VOCABOLARIO LATINO–ITALIANO e ITALIANO–LATINO, G. Campanini / G. Carboni; G.B. Paravia & Co. Ed., Torino, 1930.

6. (BRA) – LATINSKO–SLOVENSKI SLOVAR, Franc Bradač; Jugoslovanska knjigarna, Ljubljana, 1937.

7. (ZIN) – VOCABOLARIO DELLA LINGUA ITALIANA, Nicola Zingarelli; Zanichelli Ed.Bologna, 1988.

8. (ALI/1) – ORIGINI delle LINGUE d'EUROPA, vol.1, Mario Alinei; Il Mulino Ed., 1996;

(ALI/2) – ORIGINI delle LINGUE d'EUROPA, vol.2; 2000.

(ALI/3) – L'etnogenesi Ladina alla luce delle nuove teorie sulle origini dei popoli indeuropei, Mario Alinei, Universita di Utrecht; by Institut Ladin “Micura de Rü”, San Martin de Tor, 2000.

9. (COR) – DIZIONARIO ETIMOLOGICO DELLA LINGUA ITALIANA, Manlio Cortelazzo e Paolo Zolli; Zanichelli, Bologna, 1991.

10. (AliR) – ATLAS LINGUISTIQUE ROMAN, Comité de parrainage: Alinei Mario etc. (14 membr) – Comité de direction: pres. Tuaillon Gaston, dir. Contini Michel etc. (112 membr.); Istituto Poligrafico e Zecca dello Stato, Libreria dello Stato, Roma, 1993.

11. (FOR) – LEXICON TOTIUS LATINITATIS, Aegidio Forcellini, Iosepho Furlanetto, Francisco Corradini et Iosepho Perin; Arnaldus Forni Excudebat Bononia Gregoriana Edente Patavii, 1965.

12. (SER) – LE PRIME E LE PIU ANTICHE CIVILTA, Giuseppe Sergi; Fratelli Bocca Ed., Torino, 1926.

13. (SEM/1) – LE ORIGINI DELLA CULTURA EUROPEA / Rivelazioni della linguistica storica, Giovanni Semerano; Leo S. Olschki Ed., Firenze, 1984;

(SEM/2) – LE ORIGINI DELLA CULTURA EUROPEA / Dizionari etimologici, 1994.

14. (VUG) – JANTARSKA POT, Lucijan Vuga; Založba Humar, Bilje, 2000.

15. (GUI) – EL ENIGMA DEL VASCUENCE ANTE LAS LENGUAS INDEUROPEAS, Florentino Castro Guisasola, Consejo superior de investigaciones cientificas, Madrid, 1944.

16. (ANEW) – Altnordisches Etymologisches Wörterbuch, Jan de Vries, Ed. E.J.Brill, Leiden, 1977)

17. (DES) – Toponomastica e archeologia del Friuli prelatino, Cornelio Cesare Desinan, Ed. Biblioteca dell'Immagine, Pordenone, 1990.

18. (ESSJ) – Etimološki slovar slovenskega jezika, France Bezlaj, SAZU/MK, Ljubljana, 1995.

19. (RIX) – Rätisch und Etruskisch (Innsbrucker Beiträge zur Sprachwissenschaft. Vorträge und Kleinere Schriften, 68), Helmut Rix , Innsbruck, 1998.

20. (CON) – Les Slaves, Francis Conte, Ed. Albin Michel s.a., Paris, 1986.

21. (REN) – Before Civilization, Colin Renfrew, Cambridge University Press, 1979.

22. (BOA) – The Cambridge Ancient History, viol.III, part.I, The Prehistory of the Balkans; the Middle East and the Aegean World, J. Boardman, I.E.S. Edwards, N.G.L. Hammond and E. Sollberger; Cambidge University Press, Cambridge, 1982.

 

_______

Ta razprava je posebej za SRP prirejena iz prispevkov, ki jih je avtor imel na konferencah Svetovnega slovenskega kongresa v septembru 2001 v Ljubljani in na Ptuju. (Op. avt.)

 

 

(Prev. uredništva)

*1 (FOR): veverica – majčkena udomačena žival, malo večja podlasica, tudi bele barve, dihur.

*1a – Kosti izvirajo od volkov, lisic, podlasic, veveric.

*2 (COR): viverra – azijski mesojedi sesalec z gibkim telesom, z analnimi žlezami, ki izločajo dišečo snov (l. 1598): dihur, včasih (po ljudskem izvoru), lat. viverra(m), z ekspresivnim korenom *wer, ki se podvoji, kot v drugih indoevropskih jezikih, kjer pomeni veverico. Toda imena teh majhnih mesojedcev se zlahka zamenjavajo: v razlagah, n.pr. viverra(m) in kot muscella(m), to je podlasica, Cuneo ima vinvera, medtem ko je pri Monferratu "veverica".

*3 "K novi historični lingvistiki: delo Maria Alineija Izvori evropskih jezikov (...)" navaja: "V teku teh zadnjih let zanimanje za najbolj oddaljeno preteklost človeštva ni nehalo naraščati ... Delo Maria Alineija, lingvista 'generalista', kot se sam rad označuje, z mednarodnim ugledom, se odlično prilega v okvir te idejne razprave. Njegov poglavitni namen je dokazati, da jezikoslovje ima sistem periodizacije, ki je avtonomen glede na druge znanstvene discipline in ki s svojim poskusom datacije danes omogoča vračanje v čas nastanka in razvoja vseh govoric sedanje Evrope ..." Nato pa zaključi: "... delo Maria Alineija se že sedaj potrjuje kot neobhodno za prihodnje raziskave v historičnem jezikoslovju."

*4 "V okviru religiozne rabe... tako imenovani 'dvojni grob'... raziskan po slavistu Evelu Gaspariniju... Zato je zanimivo omeniti, da proti temu sorodstvu Milko Matičetov piše takole: [...] ... v Dolomite niso Slovani nikoli prišli; treba bo iskati druge oblike razprostiranja navzočnosti tega pojava." In Alinei se začudi: "Torej naslednja stvar preseneča v obsegu tradicionalne teorije, po kateri naj bi Slovani prišli na njihovo južno zgodovinsko področje samo v 6. stol. našega štetja (v 7. stol. po it. št.): očitnost njihove navzočnosti v alpskih dolinah nima vrednosti! Teorija o pozni migraciji Slovanov, ki med drugim nasprotuje tradicionalni trditvi o invaziji IE v bakreni dobi, o kateri nihče ne more zagotoviti, kje naj bi se Slovani skrivali tri ali štiri tisočletja, preden so se množično razlili v Evropo in jo zasedli skoraj polovico!"

 

 

 

English